in vendar se vrti

Vnosi v kategoriji 'vrtiljak'

Poletje se še ne da

14.09.2018 · Brez komentarjev

Skoraj polovica septembra je že za nami. Saj skoraj ne vem, kdaj je minila, vem samo, da mi kronično primanjkuje časa za domača opravila, ker imam popoldneve stalno zasedene z opravki. Mislim, da v zadnjih šestih dneh samo enkrat nisem bila v Ljubljani… V soboto popoldne sem prevažala babico Pavko, zvečer pa sva šla z Vrhovnim “na noše” v Kamnik, poslušat nove Mamute in stare Arche. Ušesa so sicer trpela, je bilo pa fajn :)   V nedeljo sva se s Tavelko odpravile v Zagreb, navijat za Tamalo na zadnjo letošnjo ETU mladinsko tekmo.  Nastopila je odlično in z 8. mestom izenačila svojo uvrstitev izpred dveh let ter izpolnila svoj cilj – požeti novo bero točk in se na evropski lestvici pomakniti malo višje.  Skupaj smo potem izpolnile še en cilj in obiskale Ikeo. Nujno je bilo treba namreč kupiti stojalo, ki bo Tavelki pri babici Pavki začasno nadomeščalo omaro, pa še nekaj drugih stvari bolj za veselje se je znašlo v vozičku.

Ta teden smo se z drago J. in Keti dobile v Stari Ljubljani na pijački, klepetu in prigrizku. Kljub temu, da Branka ni imela časa, sem ta teden dvakrat plavala – v torek smo šel vse tri punce plavat na Fakulteto za šport, v sredo sem plavala sama v Snoviku. Saj delo počaka…bo pač še nekaj časa čakalo. Vrhovni je medtem prispeval nekaj stvari za dobrobit družine – Budapest ima nove preproge, pomivalni stroj spet deluje in v zamrzovalni skrinji je nekaj zavitkov letošnje bere jurčkov, da za božično večerjo ne bo kakšne zadrege…

Tavelka bo danes oddelala še zadnji dan “prostovoljstva” na kliniki, v ponedeljek pa se šesti letnik začne zares z interno medicino. Ta vikend bomo še zadnjič v tekmovalni sezoni stiskali pesti za Tamalo, ki je danes ponoči prispela na Ohrid, kjer bo potekalo Balkansko prvenstvo. Ker je bila večina ekipe za to, da se gre s kombijem, so včeraj dopoldne krenili na dolgo in naporno pot proti Makedoniji. V hotel so prispeli danes nekaj čez eno zjutraj in upam, da si bodo po dolgi in naporni vožnji pred tekmo lahko dobro odpočili…Zadnji update z Ohrida: Ful je lepo…

Morda je dobro, da sem takole polno zasedena, da niti  nimam časa obžalovat, ko v tem podaljšanem poletju ne morem na Primoža, pa ker zaradi vsakoletnih službenih obveznosti ne morem na kakšen dopust – ampak saj bo prišel čas tudi za to. Tudi Vrhovni bo zdaj najprej veliko delal, nato odkljukal vikenda, namenjena ribičiji in momački in potem bo – upam- prišel čas tudi za naju…

  • Share/Bookmark

Tagi: vrtiljak

Burt

7.09.2018 · Brez komentarjev

“Vse, kar vam na koncu ostane, so vaše zgodbe.”

Burt Reynolds

  • Share/Bookmark

Tagi: vrtiljak

Triatlon Bled 2018

3.09.2018 · Brez komentarjev

Zunaj spet naliva, ampak še vseeno manj kot v soboto na triatlonski tekmi na Bledu. Vrhovni je kot ponavadi že v četrtek odšel s fanti pripravljat prizorišče, jaz sem se organizatorjem priključila v petek zvečer. Vremenska napoved je bila izredno slaba in res je že zvečer začelo grmet in deževat. Celo noč je neusmiljeno ropotalo po strehi Budapesta,  zjutraj nekoliko prenehalo, ko pa smo odprli prijave, pa se je nebo spet odprlo in na trenutke je bilo prav grozno. Tekmovanje je potekalo po urniku in prav vsak, ki je v soboto nastopil v kakšni od dirk, si zasluži še dodatno medaljo zaradi res težkih pogojev…

Jaz sem bila res zadovoljna, da Tamala ni nastopala, saj na razdalji olimpik triatlona, ki je štel za državno prvenstvo, še ne tekmuje. Trasa kolesarskega dela triatlona je že sama po sebi in v lepem vremenu zahtevna, saj je veliko klancev, pa cesta je slaba in polna lukenj. V dežju pa postane prav nevarna in vedno me je strah padcev. Tudi tokrat jih je bilo nekaj, upam, da so jo vsi nesrečniki odnesli brez hujših poškodb. Meni ni bilo hudega, v prijavnem šotoru smo bili na suhem, Vrhovnega, ki je fotkal,  pa je kljub nepremočljivim oblačilom dobro pralo.

Kakorkoli, tudi na prvi šolski dan bo marsikdo moker. Jaz pa sem si izbrala slab dan za nov lak na nogah in verjetno bo malo čudno videti, ko bom hodila po popoldanskih opravki v natikačih…

  • Share/Bookmark

Tagi: vrtiljak

Poletje se počasi poslavlja

29.08.2018 · Brez komentarjev

Poletje se počasi poslavlja. V gorah je zapadel prvi sneg, jutra so hladna in ob osmih zvečer je že temno. Tudi počitnice se neizbežno bližajo koncu. Tamala pravi, da jih skoraj ni imela, z izjemo prve polovice avgusta, ko pa je bila zaradi zdravstvenih težav na prisilnem počitku. Čeprav je avgusta bolj malo trenirala, je v soboto v Székesfehérvaru tudi sebe presenetila z dobrim nastopom na elite tekmi in osvojeno 17. mesto je do sedaj njena najboljša uvrstitev v članski kategoriji.  Na krilih dobrega dosežka se je odločila, da v nedeljo, ko se vrnejo iz Madžarske, nastopi še na ljubljanskem triatlonu. Vreme je bilo tako obupno, da že dolgo ne pomnim podobnega, ampak obljubljena denarna nagrada za najhitrejše je bila vabljiva in je na koncu menda odtehtala zmrzovanje v mokrem dresu na kolesu v dežju pri 12 stopinjah in potem še tek, pri katerem skoraj ne čutiš nog…

Ampak to nedeljo je jeklene v Bohinju zeblo še precej dalj časa…In za povrh tudi za prihajajoči vikend, ko bova z Vrhovnim sodelovala pri organizaciji triatlona na Bledu, kaže kar precej slabo…

V nasprotju s Tamalo pa Tavelka uživa počitnice z veliko začetnico. Po mesecu in pol Azije in preživetem skupnem družinskem vikendu na Kolpi si je privoščila še malo hrvaškega morja in s prijatelji že dober teden uživa na Pelješcu. Menda bo takole sproščena res dobro pripravljena na napore zadnjega letnika…Mi, ki smo doma vsak po svoje pridni, pa smo vsak dan deležni njenih fotk, ob katerih se nam cedijo sline…

Čeprav sva letos z Vrhovnim glavni dopust izkoristila že v mesecu maju in je bilo poletje bolj kot ne delovno, je bilo meni prav super. Še vedno nama je ostalo nekaj (tudi podaljšanih) vikendov, ki sva jih namenila potepanju z Budapestom. Naj bodo potovanja daljša ali krajša, vedno me napolnijo z energijo. In lepimi spomini. In nostalgijo. In željo, da bi ponovila, podoživela. In prav hecno, da je ta reč preskočila tudi k Vrhovnemu, ki je bil do sedaj vedno pristaš odkrivanja in spoznavanja vedno novih krajev – zdaj pa bi tudi on šel nazaj, še enkrat videl in doživel, v jesenski izvedbi.

Kakorkoli, med priljubljenim čtivom imam že nekaj časa tudi L’Unione Sarda. Čeprav razumem ravno vsako šesto besedo napisanega in so včasih novice prav bizarno lokalne, me ohranja v stiku…

  • Share/Bookmark

Tagi: vrtiljak

Ob Kolpi

20.08.2018 · Brez komentarjev

Avgust se ni najbolje začel, saj me je skrbelo za Tamalo, ki je gori na Švedskem fasala najprej virusno, nato pa še bakterijsko okužbo. Namesto kvalitetnega treninga in nastopa na dveh tekmah se je njeno potovanje po Skandinaviji nesrečno zaključilo s predčasnim prihodom domov. Spet sem bila neskončno hvaležna naši Vlasti, ki je stala Tamali ob strani z nasveti, čeprav je bila tudi sama na dopustu. Zato tudi moj rojstni dan ni minil v nekem prešernem razpoloženju, pa še cel kup usklajevanja terminov in improvizacije je bilo vmes. Na koncu je bila ljubljanska žlahta povabljena na kosilo, kamniška pa na večerjo, vse skupaj pa nam je dodatno začinila huda vročina in močan večerni naliv. Jedilnik je bil enostaven in poletno obarvan; za kosilo so bile polnjene paprike, za večerjo pa čevapčiči, prebranac in grška solata. Pa grozdje in skutino pecivo za posladek.

Kakorkoli, ko se je Tamala vrnila domov in se nekaj dni posvečala počitku, sem začela odštevati dneve do prihoda Tavelke, ki je na nekih otočkih daljne deževne Kambodže preživljala zadnje dni dolgega dopusta v Aziji. Z Vrhovnim sva po skoraj mesecu dni izkoristila prosti vikend za raziskovanje pokrajine ob Kolpi. Parkirala sva v PZA Benetič v Vinici, naredila krog s kolesom po bližnji okolici, se kopala v topli Kolpi in si domov grede ogledala še Krajinski park Lahinja. Budapesta sva parkirala v vasi, kjer naju je mahaje z repkom pričakal kuža Čarli, ki naju je zvesto vodil na sprehodu skozi park, malce poskakljal in podivjal, ko sva mu nekajkrat vrgla palico in se zadovoljen in dobro sprehojen vrnil domov. Midva pa sva sklenila, da bova naslednji, s praznikom podaljšani vikend ponovno namenila spoznavanju krajev ob Kolpi.

V torek je prišla domov tudi Tavelka in po dolgem času sem imela spet obe hčeri doma. Pa obe na antibiotikih. Tavelka z grdo infekcijo komarjevih pikov…

Za praznik sva se odpeljala proti Kolpski dolini in to, kot se je odločil Vrhovni, po daljšnjici čez Bloke, kjer sva na kratko parkirala ob Volčjem jezeru.

Kar precej je pihalo in ob jezeru se je trlo prazničnih obiskovalcev in hitro je padla odločitev, da greva naprej, na kakšno manj oblegano mesto. Ampak to ni bil grad Snežnik, tudi tukaj je bilo kljub zapori ceste in neprijetnemu obvozu precej obiskovalcev. Ogledala sva si grad in po kosilu s kolesom naredila krog po lepo označeni Poti dediščine Loške doline.

Potem pa sva jo mahnila čez Babno polje na Hrvaško, kjer sva se kmalu spet ustavila, pa ne čisto po lastni volji.  Denarnica “Gospona Tomaža” je po razgovoru s policajem utrpela manjšo izgubo, vendar to ni pokvarilo razpoloženja v tolikšni meri kot moja izjava, da prav gotovo ne bova spala kar nekje na divje za vodo kot v predmigrantskih časih…In sva se vozila in vozila, po strašansko ozki cesti, ki povezuje vasice in kraje ob Kolpi, vse do Radencev. Tam sva že kar pozno zvečer naletela na res luštkan kamp in se utaborila. Zbudilo naju je prekrasno poznopoletno jutro in rosa je kazala na to, da bo prav takšen tudi dan, pa sva si izposodila čoln in šla veslat. Krmar Vrhovni je sedel zadaj in dajal (in včasih tudi kričal) razna povelja, ki sem jih po najboljših močeh izpolnjevala in uspešno sva se prebila čez vse jezove in brzice 12 km poti… Zvečer pa smo se skoraj vsi gostje kampa, razen Italijanov zbrali na terasi, kjer nas je s svojo predstavo Stiptiz zabaval Matjaž Javšnik, ki je bil z družino tudi gost kampa…

Prav težko sem se poslovila od tega skoraj idealnega kotička ob Kolpi, vendar sva se morala premakniti bližje civilizaciji, saj sta se najini hčeri odločili, da preživita vikend z nama. Zato sta naštudirali, da lahko iz Kamnika do Metlike prideta z vlakom in s seboj vzameta tudi kolesi. Midva sva spotoma v Črnomlju obiskala mesarja Ivanetiča in trgovino, potem pa Budepesta parkirala na vrtu turistične kmetije Fortunovih v Krasincu. Sosednji kamp je bil nabasan do zadnjega kotička. “Location sharing” je poskrbel, da se je družina ponovno srečala :) Spet sem se nekaj uporabnega naučila in prav zabavno je bilo, ko sem opazovala, kako sta si bili označeni pikici na zemljevidu vse bližje in prav res je izgledalo kot kakšna čarovnija, kot Ravbarjeva karta Harry Potterja :)

Poletje je spet zakurilo na polno, še dobro, da je bila Kolpa blizu in osvežitev tako rekoč vsak trenutek na dosegu roke. Pa lenarjenje v senci, knjiga, večerno roštiljanje in tarok, opazovanje koz in gosk in račk, ki so se nekajkrat na dan gagajoč podale pod ograjo do vode in se pridružile ostalim kopalcem na reki…luštno.

V soboto smo se s kolesi odpeljali do Adlešičev. Vrhovni bi šel naprej do Žuničev in nazaj po hrvaški strani Kolpe, Tamala bi šla v kamp Jankovič, ker je ful luštkan,  Tavelka v Tri-buče, jaz pa nazaj, ker sem v klanec kuhala…Malo smo se mulili in bili slabe volje, na koncu pa je izpadlo tako, da smo se slikali pri smerokazu za Tribuče in takoj za njim zavili na nek kolovoz in bližnjico skozi hosto, kjer so ostali trije uživali v avanturi, jaz pa sem se ves čas ozirala po medvedjih sledeh…

Resnično Tavelkin občutek za orientacijo in Tamalino odločanje za pravo smer na razpotjih tudi tokrat nista zatajila, saj smo prišli nazaj v Krasinec po najkrajši možni poti sploh. Da sklenem: ob Kolpo zagotovo še pridemo… :)

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak

Mal posebne

30.07.2018 · Brez komentarjev

Čas kislih kumaric, najboljši čas za neumne novice, kot je recimo tale. Sodelavka zjutraj odpre okno, da bi prezračila pisarno. Okno gleda na ravno streho skladišča. Na strehi pod oknom leži mrtva kokoš. Cela. Na strehi! Ker je potencialni rešitelj problema, naš tehnični na dopustu, trupelce ostane tam do naslednjega dne. Kljub vročini in mesarskim muham. Naslednje jutro je tam samo še kup perja. Dan kasneje izgine še kup perja in spet je vse kot prej. Nekaj kun in kakšna ujeda je sitih in zadovoljnih. Bližnji sosed, ki v kokošnjaku eno kokoško pogreša, verjetno malo manj.  A naravni krog je zaključen, vse je v redu.

Včasih pa si kakšnih stvari nikakor ne moreš razložit…kot na primer tole. Na domači pisalni mizi poleg monitorja je že kar dolgo stala zaprta kartonska škatla Panasonic brezžičnega telefona. Nič nisem spraševala, dokler Vrhovni ni načel te teme, ko je začudeno ugotovil, da je v škatli tudi v resnici popolnoma nov, še zapakiran telefon. Jaz sem ves čas mislila, da ga je prinesel Vrhovni, da ga moramo mogoče zamenjat in zadeva pač še ni prišla vrsto. Časovno se je nekako ujemalo s klicem na pomoč uporabnikom, ker nam telefonska linija ni delovala. Vrhovni pa je ves čas mislil, da gre le za prazno embalažo.  Tamala in Tavelka pravita, da se jima o vsem skupaj ne sanja. Na moč nenavadno torej… Razmišljam in razmišljam, če je bil na obisku kdo, ki bi ga lahko pozabil, pa mi nič pametnega ne pride na misel. Bom vesela, če ima kdo kakšno idejo, drugače pa je bil verjetno na obisku prezgodnji Božiček, ki mu je bilo zgoraj na daljnem severu prevroče :)

  • Share/Bookmark

Tagi: vrtiljak

Svetovni popotnici

29.07.2018 · Brez komentarjev

Pa je spet šla. Pa bova spet sama do sredine avgusta :( Res komaj še sledim premikom mojih punc po svetu… Tavelka se je iz Vietnama premaknila v Laos. Tudi tam je dež. Veliko dežja.

Tamala se je v ponedeljek vrnila iz Estonije, dva dni kao malo počivala, pri Vrhovnem izprosila avto in šla še z dvema prijateljicama za tri dni taborit v Bovec.  Naredila je res dober trening vožnje po vseh tistih zavitih ovinkih do Bovca in nazaj, pa do Nadiže in nazaj…Včeraj popoldne je napokala kufer in kolo, šla na rojstnodnevno žurko, danes pa hajd v Bormio. Po nekaj dneh kolesarskega treninga po italijanskih prelazih pa s kombijem do Milana, potem pa z letalom najprej v Kopenhagen, z ladjo v Malmo, z vlakom v Stockholm, z ladjo v Rigo in nazaj v Stockholm. Spet bodo odkljukane nove, do zdaj še neobiskane države…

Midva pa bova doma. Zdaj, ko ob popoldnevih ne bo več “treba” gledati Toura, bi bilo res fino, da bi se lotila kakšnih hišnih opravil. Neomejeno možnosti imava na razpolago, morda bo glede na napovedan vročinski val najbolj prijetno začeti kar v kleti :)

  • Share/Bookmark

Tagi: vrtiljak

Malo mešano

23.07.2018 · Brez komentarjev

Tamala je že pristala na dunajskem letališču in je na poti proti domu. Evropsko prvenstvo v Estoniji je zaključeno, vrača se z izpolnjeno normo za nastop na SP, ki bo septembra v Gold Coast v Avstraliji. Cilji so bili sicer nekoliko višji od doseženega 23. mesta, a tisti dan je bilo to največ, kar je lahko naredila. Dosegla je 18. čas plavanja in 13. čas kolesa, a žal na teku zaradi pomanjkanja treninga pač ni bila enakovredna evropski smetani.  Je pa na zelo težki in tehnično zahtevni progi prehitela nekaj tekmic, ki so ponavadi boljše od nje in dosegla tudi najboljšo posamično uvrstitev med slovenskimi mladinci…Včeraj je odlično nastopila tudi v mešani štafeti, v prvi predaji predala kot šesta izmed 22 nastopajočih ekip, na koncu pa so bili uvrščeni na zelo dobrem 14. mestu.

Pa še luštno so se imeli in mestece Otepää, kjer so stanovali v bližini znanega biatlonskega centra, ima z lepo naravo in s svojimi številnimi jezerci tudi poleti kaj ponuditi. Komarji all inclusive :)

Tavelka pa je pravkar sporočila, da so preživele štiridnevno potovanje z motorčki po Ha Giangu. Po njenih besedah je bila to najbolj divja, najbolj naporna in najbolj pristna izkušnja, kar jih je imela na potovanjih. Pa tudi kar nevarna, bi rekla. Deževje, zemeljski plazovi, ni da ni. Še dobro, da ni povzročila kakšnega obmejnega incidenta (…niso streljali..) , ko se je sprehodila čez mejo Vietnama in nam poslala pozdrave s Kitajske! (…očijeva hčerka…) Zdaj pa nazaj v Hanoi, malo poležavanja na plaži, potem pa bo na vrsti Laos. Dobro pazi nase še naprej, ljubica!

Poletje se bo takole počasi prevesilo v drugo polovico in jaz sem res vesela, da je bolj kilavo. Na živce mi gre edino to, da je dež skoraj vsak torek, ko je na vrsti Tamalina kolesarska runda :) Vročine nič ne pogrešam in vseeno mi je, če sta na morju veter in mrzla voda, ker dneve itak preživljam v službi. Ob popoldnevih z Vrhovnim gledava Tour in navijava za Roglo. Pa vsakič tudi za pogumne ubežnike, ki se nama po večini smilijo, ko jih ujamejo :) Vrta ni potrebno skoraj nič zalivat, ker skoraj vsak dan dežuje.

Še vedno kuham zelenjavne juhe iz orjaške, 1,75 kg težke, ampak nadvse okusne in sočne kolerabice, ki je počakala, da smo pojedli tudi njene skoraj tako obilne sorodnice. Fižol, bučke, korenček, paradižnik, vse lepo uspeva, le kumare, ki jih je bilo lani res preveč, so zatajile. Pa nič zato, smo deležni Sovičinih…

Včeraj bi (če bi) naš Cucek dopolnil 10 let. Pred dvema tednoma pa nas je  razžalostila novica, da je čez mavrico odšla tudi njegova draga Sisi, dvakrat mamica njegovih mladičkov.  Pasje obdobje v mojem življenju je zaenkrat zaključeno, mačje z Mucindo se nadaljuje…

  • Share/Bookmark

Tagi: vrtiljak

Sardinija maj 2018

17.07.2018 · Brez komentarjev

Priprave na najino vandranje po Sardiniji so bile bolj približne. Dva vodnička, trije naprintani potopisi, kupljen zemljevid z označenimi plažami  in nekaj strani zbranih koordinat, rezultat dolgoletnega pridnega dela avtodomarske srenje. Vrhovni se je bolj zanesel na Google Maps-e, kjer je imel označenih nekaj željenih lokacij, zlasti za ribičijo, za druge se je odločal spotoma. Vsekakor je zbirka koordinat prišla še kako prav zlasti tam, kjer ni bilo niti telefonskega signala, kaj šele dovolj dobrega interneta…

V ponedeljek 14.maja sva bila dopoldne oba še v službi, po kosilu pa sva znosila še zadnje stvari v Budapesta in se približno ob pol treh odpeljala iz Kamnika. Navigacija nama je prihod v Livorno napovedala ob 21.45, nameravala sva prenočiti v pristanišču in se v torek zjutraj vkrcati na trajekt. Ampak Vrhovni si ni mogel kaj, da ne bi počasi začel dodajati nekaj kilometrčkov pri hitrosti in se lotil lovljenja večernega trajekta, ki je imel odhod ob 22h. Do Padove sva že pridobila kakšne pol ure, v zastojih pri Bologni in Firencah skoraj vse pridobljeno spet izgubila, pred Livornom izgubljala živce, ker Francozoma pred nama nikakor ni uspelo plačati cestnine, a nama je vseeno uspelo pravočasno pripeljati do pristanišča, kupiti karto in se vkrcati na trajekt. Navdušena nad smotrno izrabo časa za dopust in oborožena z večernim prigrizkom in pivom sva se vselila v ladijsko kabino. Vrhovni se je dobro naspal, jaz pa sem celo noč na pol dremala in poslušala ropot ladijskih motorjev. Ob sedmih zjutraj sva se izkrcala v Olbii in zavila na sever. Sardinijo sva nameravala obvoziti v nasprotni smeri urinega kazalca, kar nama je v naslednjih štirinajstih dneh tudi uspelo.

S tem, ko sva se odločila Sardinijo obiskati maja, sva zadela žebljico na glavico :) Narava je maja res noro lepa, rastje je bujno in zeleno in vse, tudi plevel cveti v najrazličnejših barvah. Močvirne lagune so polne rožnatih flamingov. Nobene posebne gneče še ni bilo, neznosne vročine tudi ne, morje pa je že za silo primerno za kopanje. Čeprav je bilo ogromno Nemcev na binkoštnih počitnicah, nama je kar lepo uspevalo vsak večer najti prostor na kakšni lepi in brezplačni lokaciji. V kampu oziroma PZA-ju sva se ustavila le nekajkrat, takrat, ko sva potrebovala oskrbo in samo enkrat (za vikend) sva dvakrat prespala istem mestu. Torej ni bilo govora o lagodnem dopustu, temveč o potovanju, pri čemer sva se večinoma držala obalne ceste in le izjemoma zavila v notranjost otoka. Vrhovni je bil ves čas na lovu za dobrimi tereni za ribolov, jaz pa sem kombinirala informacije iz vodničkov z zemljevidom in potopisi in mislim, da nama je uspelo videti večino “must see” stvari, ki jih sardinska obala ponuja. Pa tudi nekaj tistega, kar najdeš sam povsem po naključju in to čuvaš kot skriti zaklad…

Divja lunina pokrajina na Capo Testa. Na severu sva že kar na začetku odkljukala tudi sardinske znamenitosti, Tombe del Giganti, starodavne naselbine nuraghe, in znane skale v obliki slona (Roccia dell’ Elefante) in medveda (Roccia del Orso).

Ljubki Castelsardo, kjer sva v marini naletela na avto s koprsko registracijo. Naslednji dan sva prenočevala na istem mestu kot še en slovenski AD, prav tako iz KP. Izkazalo se je, da je gospa sestra tipa iz Castelsarda. To sta bila tudi edina Slovenca, ki sva ju na celi poti sploh srečala…

Sentiero di mare blizu Argentiere. Če bi bilo kaj rib, bi ostala dlje.

Capo Caccia in 654 stopnic do vhoda v Neptunove jame. Navzdol in potem še navzgor. Galebi gnezdijo na skalnih policah strmega skalovja in na stopnicah je bilo videti kar nekaj trupelc tistih, ki jim ni uspelo poleteti :(

Sončni zahodi so bili naravnost spektakularni. Tale je iz Campa Eden, ki leži nekaj kilometrov pred mestecem Bosa. V prikupni stari del mesta sva se odpeljala s kolesom in se povzpela do trdnjave. Našla sva pitnik in se oskrbela s čisto vodo, saj nama oskrbna postaja v kampu ni izgledala preveč vabljivo. Kasneje sva na www.fontanelle.org odkrila mrežo javnih pitnikov za celo Italijo in na podoben način natočila vodo tudi na obrobju Cagliarija.

Riževa plaža Is Arutas. Ko je med dežjem prav za naju za eno uro posijalo sonce. Ko sem si pri hoji po drobno zbrušenem granitnem pesku v desetih minutah do krvi obdrgnila palce na nogah. Če bi bilo kaj telefonskega signala in interneta, bi ostala dlje. In potem bi mogoče zgrešila tudi najbolj prevarantskega prodajalca sicer zelo okusnega sira pecorina :)

Na ogled največjih sipin “Piscinas” sva iz Porto Maga od konca asfalta naprej šla s kolesom, kar se je izkazalo za edino pametno odločitev, saj sva morala kar štirikrat prečkati reko. Češki štirikolesnik je obtičal.

Capo Pecora. Veličastna pokrajina v bližini Arbusa.

Costa del Sud. Stopetdeset odtenkov zelene in modre.

Villasimius, najbolj na jugu.  Lepo, a avtodomarjem neprijazno.

Pa še malo množičnega turizma. Golfo di  Orosei, Grotta dei Bue Marino in Cala Luna, plaža z najdaljšim dostopom na Sardiniji. Če se tjakaj seveda ne pripelješ z ladjico.

Zadnjo noč, zadnji dan v maju sva prespala na Capo Comino, Vrhovni pa je odkril res dober teren za ribolov :) Jaz sem še zadnjič namočila noge v morje in potem sva se že kar zgodaj odpravila proti Olbii ter v mali paniki po telefonu rezervirala karto za trajekt, saj jih na internetu ni bilo več mogoče najti. Tudi v resnici je izgledalo, kot da hočejo vsi Nemci naenkrat domov… Žal kabine ni bilo več na voljo, zato sva si rezervirala sedeže. Malo sem dvomila v to odločitev do tistega trenutka, ko sem se po zgledu še nekaterih po balkansko zleknila čez tri sedeže in čisto udobno sva prestala nočno vožnjo.

Sardinija naju je oba očarala in še se bova vrnila v tiste konce, ki so nama ostali v najlepšem spominu. Seveda ne v poletni gneči in vročini, a prav gotovo kmalu :)

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak

Potepanja

16.07.2018 · Brez komentarjev

Življenje z Budapestom res ni dolgočasno, samo kakšen prosti vikend mora biti na vidiku… Prejšnji konec tedna, ko sva imela manj časa na razpolago, sva šla počekirat na Bovško, če je še vse po starem. Malce sva se s kolesi zapeljala naokoli, uživala v lepem vremenu, poznanih razgledih, se po dolgih letih sprehodila vzdolž Velikih korit, šla na pivo. V Bovcu odkrila stezo, ki je do sedaj še nisva poznala. Si izmenjala nekaj prijaznih besed in novic z Goranom, Mojco, Minčem, Rokom, Nikom, Meri in Danci. Kupila nekaj ovčjega in nekaj kozjega sira na Buškem dnevu. Po dolgem času srečala Maksa in Lokovške. Posvetila nekaj lepih misli Štefkotu in Nackotu, ki ju v Bovec ne bo več. Spoznala Budo, no, gospoda Budo, ki v Čezsoči oddaja apartmaje. Se ponovno obilno zabavala v prenovljeni Mercatorjevi trgovini, kjer je tudi letos podobno kot na slovenskih cestah ob vikendih. Štala. Neskončna vrsta.  Tri delujoče blagajne, od tega na dveh z več do vrha naloženimi vozički nakupujejo taborniki. Pa se po neskončnem prekladanju robe potem zatakne še, ko se je treba na blagajni pritipkati do možnosti odloženega plačila…jao  :)

Na poti domov sva po internetu spremljala Tamalin nastop v finalu v Tiszaújvárosu. Izgledalo je naravnost odlično, vendar se je kasneje izkazalo, da je spregledala 10 sekundni penalty in zaradi tega ostala brez uvrstitve in brez novih točk. Kakorkoli, s svojim nastopom je bila pa zadovoljna. Srčno upam, da bo sedaj konec zgod in nezgod, ki so se ji dogajale na tekmah v zadnjem času, saj je konec tedna na sporedu najpomembnejša tekma sezone. Že jutri odpotuje proti Estoniji, v Tartu, kjer jo po Lizboni in lanskem Kitzhühlu čaka njen tretji nastop na evropskem prvenstvu.

Midva pa sva tokratni, z dopustom nekoliko podaljšani konec tedna izkoristila za Tour de Mur :) Letos sva se napotila prav do izvira reke Mure v avstrijskih Visokih turah. Prvo noč sva se švercala kar na parkirišču v Hinter Muhr in oba sva se strinjala, da že dolgo nisva tako odlično spala – zbudila sva se šele malo pred deveto zjutraj :)  Čeprav je prva etapa Murradweg od izvira v Visokih turah  na višini skoraj  1.900 m do kraja Muhr mišljena kot spust, sva jo midva spremenila v vzpon in spust. Vreme je bilo naravnost idealno, sonce je že kmalu pregnalo meglice svežega gorskega jutra; ptički so peli, krave na paši so pozvanjale s svojimi zvonci, čebele so brenčale, narava pa se je osvežena od dežja vsa bleščala. Počasi sva premagovala meter za metrov 14 kilometrske gorske ceste.

Na trenutke so bili klanci res kar strmi, vendar sem na cilju v koči Sticklerhutte ob radlerju in kaiseršmornu na prevoženih 650 višincev hitro pozabila. Da je bila mera polna, sva se odpeljala še do doline in nazaj, zvečer pa sva se premaknila v kamp v St. Michael im Lungau. Kamp je v centru vasice ob stadionu, poceni in še nič niso komplicirali glede odhoda, zato sva se v miru lahko posvetila kolesarjenju in se odpeljala vse do Predlitza in nazaj.

Zvečer sva se preselila v camping Olachgut blizu Murraua, ki sva ga spoznala že lani in je meni kar precej prirasel k srcu. Tudi tretji dan sva kolesarila in prišla do Taufenbacha, kjer sva zaradi vse bolj črnih oblakov obrnila. Dežja potem ni bilo, sva se pa po kosilu odpeljala v nasprotno smer in na že od lani poznanem terenu nabrala kar precej lisičk. Zvečer pa je Vrhovni zakuril še roštilj…

Prav vesela bi bila, če bi se na Murradweg še vrnila in prevozila še kakšen odsek, čeprav sva verjetno najlepše dele poti že videla. Na najinem zemljevidu avstrijske Koroške je vrisanih še precej drugih, z zelenimi pikami označenih kolesarskih poti, ki bi jih bilo vredno obiskat. Za trening. Tokrat je koleno zdržalo. Če pa bo kriza, pa se lahko odločim tudi za kakšno e-varianto :)

Zdaj naju spet čaka nekaj delovnih dni. Kar se mene tiče, je v službi najbolj luštno ravno takrat, ko so vsi po dopustih…

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak