in vendar se vrti

Vnosi v kategoriji 'The Grand Budapest Hotel'

Na glavo

19.02.2019 · Brez komentarjev

Spet je nov teden, jaz pa sem pravkar izbrisala osnutek objave, ki sem jo pripravila prejšnji teden, pa je zmanjkalo časa za dokončanje. Ker je že pasé. Ker dogodki si res sledijo bliskovito… Če je bil prejšnji teden hudo natrpan z vsem mogočim, pa je vse že mimo in karte so na novo premešane. Valentinovo z valentinovimi srčki v Vrtičku, pa Tamalin rojstni dan, ki smo ga zaenkrat obeležili le mi štirje, z zadnjo sardinsko hobotnico iz pečice in eno čisto mini stekleničko šampanjčka. Zdaj se Tamala že javlja s Fuertaventure, kamor je z ekipo odpotovala na dvotedenske priprave. Tavelka ima v žepu novo desetkico iz pediatrije in je že začela z vajami za predzadnji izpit zadnjega letnika; na kliniko pa se bo s svojo, en mesec staro pridobitvijo, rdečo strelo, vozila v bolnico Jesenice. Da vse skupaj ne bo preveč enostavno, bo zraven še precej delala, da si bo lahko privoščila prihodnje leto, ki se bo menda podaljšalo v absolventa, preživeti po svojih željah. Te pa so res raznolike in številne. Od turnega smučanja do osvajanja vrhov kar tako do alpinističnih podvigov, kakšnega bolj zaresnega trekinga, erazmusa v Braziliji in humanitarne odprave v Zambiji pa do izletkov na hitro, kot je tisti v Barcelono, ki so si ga s prijateljicami omislile v naslednjem tednu. Pa sem skoraj prepričana, da bo na ves ta kup dodala še kaj…

Tudi midva sva zadnja dva vikenda polno izkoristila in Budapest naju je popeljal na morje. Hecno je, da imam na polovici februarja že kar nekaj kolesarskih kilometrov in martinčkanja na toplem soncu, Vrhovni pa v mrzli vodi vztrajno, a neuspešno poskuša najti kakšno ribo. Nobenega življenja v morju še ni. Je pa ob morju mir in spokojnost in spektakularni sončni zahodi. Takšen mir, da malo po sončnem zahodu ob sicer čisto normalno obljudeni cesti naletiš na divjega prašiča na paši….Mogoče v tem času res malce pogrešam sneg, ampak ker sva enega od januarskih  vikendov preživela v Ratečah, kjer mi je celo uspelo preteči nekaj kilometrov na tekaških smučkah v odličnih razmerah, me zdaj prav nič ne vleče v led, snežno plundro in strahotno gnečo. Bom raje še naprej spremljala popotovanje sonca po obzorju…pred otokom, ob otoku, med obalo in otokom…

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT

Vrtačkin mrk

21.01.2019 · Brez komentarjev

Evo me. Saj me je ves čas malce grizla slaba vest, ker se ne lotim pisanja. No, očitno ne dovolj, saj je minil en cel letni čas z vsemi  prelomnimi trenutki, ki jih nisem posebej obeležila. Deseta obletnica pisanja bloga. Jesenske počitnice na Sardiniji z Vrhovnim in Budapestom. Dekleti pridni in uspešni, Tamala okronana za slovensko triatlonko leta 2018, Tavelka (z desetko) odkljukala interno medicino. V službi še en pripravljen plan, še ena inventura, še ena predrevizija. Nadaljevanje težav s koleni, nova močna zdravila. Pa smo takole mimogrede globoko zabredli v zimo, preživeli božično – novoletne praznike in skočili v novo leto. Hopsala, pa se spet nekaj začenja na novo, nekaj nadaljuje in nekaj končuje. Če bo 2019 vsaj tako dobro kot 2018, bom zadovoljna. Pa magari z zamenjavo kakšnega rezervnega dela… :)

Smo pa letos po petindvajsetih letih na glavo postavili našo božično rutino in se odpravili od doma, na dolgo pot do Livigna. Rezervirali smo prostorček v kampu Pemont, moji trije smučarji so uživali na širokih smučarskih terenih, nekoliko manj pa v logistiki, ki je zahtevala pogosto uporabo smučarskih avtobusov in nekaj več hoje v pancerjih in s smučmi na rami. Jaz sem hodila na sprehode, spremljali so me čudoviti razgledi in res sem obžalovala, da niti na tekaške smuči ne morem več. Ahja, kruta usoda te zadane tja, kjer najbolj boli… V Livignu smo za razliko od domačih logov imeli bel božič, darilca pa smo na božično jutro pri -15 pobirali pod smrečico, ki je, kako prikladno, rasla za Budapestom in sta jo dekleti okrasili z lučkami. Tavelka nas je zabavala z zgodbami iz decembrskega »nagradnega« izleta do polarnega kroga in uspešnem lovu na Auroro Borealis. Igrali smo remi in tarok, gledali filme, odlično jedli in se stiskali. Družinski čas.

Novo leto sva z Vrhovnim dočakala v Istri. Sama, v miru, na izi. Na silvestrovo sva obiskala Tamalo, ki je bila na pripravah v Puli, Tavelki in njeni družbi pa sva prepustila domačo hišo. Zadnji dan preteklega leta se je poslovil s spektakularnim sončnim zahodom in v novem letu so naju prebudili sonce, zvoki morja in kriki galebov. Vrhovni je optimistično zaplaval v morje tudi tokrat, a rib ni bilo. Je bilo pa sonce in več kot deset stopinj in uživancija na polno.

Zdaj smo že v zadnji tretjini januarja in zima končno zares trka na vrata. Prejeli smo prvo pravo pošiljko snega in temperature se nižajo. Tavelka se že veseli začetka sezone turnega smučanja – da bo lažje prebredla do tja, se potika po hribih, preizkuša v lednem plezanju in danes smuča na Krvavcu. Tamala ima že kupljeno letalsko karto za Fuertaventuro za priprave številka dve. Midva pa v januarskih vikendih malce zanemarjava Budapesta in se bolj posvečava družabnemu življenju. Prejšnji vikend sva plesala na Jorgovi petdesetki, ta vikend pa obiskala Gačnike in preživeli smo prav prijeten sobotni večer. Res lepo je imeti takšne prijatelje :)

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak

Ob Kolpi

20.08.2018 · Brez komentarjev

Avgust se ni najbolje začel, saj me je skrbelo za Tamalo, ki je gori na Švedskem fasala najprej virusno, nato pa še bakterijsko okužbo. Namesto kvalitetnega treninga in nastopa na dveh tekmah se je njeno potovanje po Skandinaviji nesrečno zaključilo s predčasnim prihodom domov. Spet sem bila neskončno hvaležna naši Vlasti, ki je stala Tamali ob strani z nasveti, čeprav je bila tudi sama na dopustu. Zato tudi moj rojstni dan ni minil v nekem prešernem razpoloženju, pa še cel kup usklajevanja terminov in improvizacije je bilo vmes. Na koncu je bila ljubljanska žlahta povabljena na kosilo, kamniška pa na večerjo, vse skupaj pa nam je dodatno začinila huda vročina in močan večerni naliv. Jedilnik je bil enostaven in poletno obarvan; za kosilo so bile polnjene paprike, za večerjo pa čevapčiči, prebranac in grška solata. Pa grozdje in skutino pecivo za posladek.

Kakorkoli, ko se je Tamala vrnila domov in se nekaj dni posvečala počitku, sem začela odštevati dneve do prihoda Tavelke, ki je na nekih otočkih daljne deževne Kambodže preživljala zadnje dni dolgega dopusta v Aziji. Z Vrhovnim sva po skoraj mesecu dni izkoristila prosti vikend za raziskovanje pokrajine ob Kolpi. Parkirala sva v PZA Benetič v Vinici, naredila krog s kolesom po bližnji okolici, se kopala v topli Kolpi in si domov grede ogledala še Krajinski park Lahinja. Budapesta sva parkirala v vasi, kjer naju je mahaje z repkom pričakal kuža Čarli, ki naju je zvesto vodil na sprehodu skozi park, malce poskakljal in podivjal, ko sva mu nekajkrat vrgla palico in se zadovoljen in dobro sprehojen vrnil domov. Midva pa sva sklenila, da bova naslednji, s praznikom podaljšani vikend ponovno namenila spoznavanju krajev ob Kolpi.

V torek je prišla domov tudi Tavelka in po dolgem času sem imela spet obe hčeri doma. Pa obe na antibiotikih. Tavelka z grdo infekcijo komarjevih pikov…

Za praznik sva se odpeljala proti Kolpski dolini in to, kot se je odločil Vrhovni, po daljšnjici čez Bloke, kjer sva na kratko parkirala ob Volčjem jezeru.

Kar precej je pihalo in ob jezeru se je trlo prazničnih obiskovalcev in hitro je padla odločitev, da greva naprej, na kakšno manj oblegano mesto. Ampak to ni bil grad Snežnik, tudi tukaj je bilo kljub zapori ceste in neprijetnemu obvozu precej obiskovalcev. Ogledala sva si grad in po kosilu s kolesom naredila krog po lepo označeni Poti dediščine Loške doline.

Potem pa sva jo mahnila čez Babno polje na Hrvaško, kjer sva se kmalu spet ustavila, pa ne čisto po lastni volji.  Denarnica “Gospona Tomaža” je po razgovoru s policajem utrpela manjšo izgubo, vendar to ni pokvarilo razpoloženja v tolikšni meri kot moja izjava, da prav gotovo ne bova spala kar nekje na divje za vodo kot v predmigrantskih časih…In sva se vozila in vozila, po strašansko ozki cesti, ki povezuje vasice in kraje ob Kolpi, vse do Radencev. Tam sva že kar pozno zvečer naletela na res luštkan kamp in se utaborila. Zbudilo naju je prekrasno poznopoletno jutro in rosa je kazala na to, da bo prav takšen tudi dan, pa sva si izposodila čoln in šla veslat. Krmar Vrhovni je sedel zadaj in dajal (in včasih tudi kričal) razna povelja, ki sem jih po najboljših močeh izpolnjevala in uspešno sva se prebila čez vse jezove in brzice 12 km poti… Zvečer pa smo se skoraj vsi gostje kampa, razen Italijanov zbrali na terasi, kjer nas je s svojo predstavo Stiptiz zabaval Matjaž Javšnik, ki je bil z družino tudi gost kampa…

Prav težko sem se poslovila od tega skoraj idealnega kotička ob Kolpi, vendar sva se morala premakniti bližje civilizaciji, saj sta se najini hčeri odločili, da preživita vikend z nama. Zato sta naštudirali, da lahko iz Kamnika do Metlike prideta z vlakom in s seboj vzameta tudi kolesi. Midva sva spotoma v Črnomlju obiskala mesarja Ivanetiča in trgovino, potem pa Budepesta parkirala na vrtu turistične kmetije Fortunovih v Krasincu. Sosednji kamp je bil nabasan do zadnjega kotička. “Location sharing” je poskrbel, da se je družina ponovno srečala :) Spet sem se nekaj uporabnega naučila in prav zabavno je bilo, ko sem opazovala, kako sta si bili označeni pikici na zemljevidu vse bližje in prav res je izgledalo kot kakšna čarovnija, kot Ravbarjeva karta Harry Potterja :)

Poletje je spet zakurilo na polno, še dobro, da je bila Kolpa blizu in osvežitev tako rekoč vsak trenutek na dosegu roke. Pa lenarjenje v senci, knjiga, večerno roštiljanje in tarok, opazovanje koz in gosk in račk, ki so se nekajkrat na dan gagajoč podale pod ograjo do vode in se pridružile ostalim kopalcem na reki…luštno.

V soboto smo se s kolesi odpeljali do Adlešičev. Vrhovni bi šel naprej do Žuničev in nazaj po hrvaški strani Kolpe, Tamala bi šla v kamp Jankovič, ker je ful luštkan,  Tavelka v Tri-buče, jaz pa nazaj, ker sem v klanec kuhala…Malo smo se mulili in bili slabe volje, na koncu pa je izpadlo tako, da smo se slikali pri smerokazu za Tribuče in takoj za njim zavili na nek kolovoz in bližnjico skozi hosto, kjer so ostali trije uživali v avanturi, jaz pa sem se ves čas ozirala po medvedjih sledeh…

Resnično Tavelkin občutek za orientacijo in Tamalino odločanje za pravo smer na razpotjih tudi tokrat nista zatajila, saj smo prišli nazaj v Krasinec po najkrajši možni poti sploh. Da sklenem: ob Kolpo zagotovo še pridemo… :)

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak

Sardinija maj 2018

17.07.2018 · Brez komentarjev

Priprave na najino vandranje po Sardiniji so bile bolj približne. Dva vodnička, trije naprintani potopisi, kupljen zemljevid z označenimi plažami  in nekaj strani zbranih koordinat, rezultat dolgoletnega pridnega dela avtodomarske srenje. Vrhovni se je bolj zanesel na Google Maps-e, kjer je imel označenih nekaj željenih lokacij, zlasti za ribičijo, za druge se je odločal spotoma. Vsekakor je zbirka koordinat prišla še kako prav zlasti tam, kjer ni bilo niti telefonskega signala, kaj šele dovolj dobrega interneta…

V ponedeljek 14.maja sva bila dopoldne oba še v službi, po kosilu pa sva znosila še zadnje stvari v Budapesta in se približno ob pol treh odpeljala iz Kamnika. Navigacija nama je prihod v Livorno napovedala ob 21.45, nameravala sva prenočiti v pristanišču in se v torek zjutraj vkrcati na trajekt. Ampak Vrhovni si ni mogel kaj, da ne bi počasi začel dodajati nekaj kilometrčkov pri hitrosti in se lotil lovljenja večernega trajekta, ki je imel odhod ob 22h. Do Padove sva že pridobila kakšne pol ure, v zastojih pri Bologni in Firencah skoraj vse pridobljeno spet izgubila, pred Livornom izgubljala živce, ker Francozoma pred nama nikakor ni uspelo plačati cestnine, a nama je vseeno uspelo pravočasno pripeljati do pristanišča, kupiti karto in se vkrcati na trajekt. Navdušena nad smotrno izrabo časa za dopust in oborožena z večernim prigrizkom in pivom sva se vselila v ladijsko kabino. Vrhovni se je dobro naspal, jaz pa sem celo noč na pol dremala in poslušala ropot ladijskih motorjev. Ob sedmih zjutraj sva se izkrcala v Olbii in zavila na sever. Sardinijo sva nameravala obvoziti v nasprotni smeri urinega kazalca, kar nama je v naslednjih štirinajstih dneh tudi uspelo.

S tem, ko sva se odločila Sardinijo obiskati maja, sva zadela žebljico na glavico :) Narava je maja res noro lepa, rastje je bujno in zeleno in vse, tudi plevel cveti v najrazličnejših barvah. Močvirne lagune so polne rožnatih flamingov. Nobene posebne gneče še ni bilo, neznosne vročine tudi ne, morje pa je že za silo primerno za kopanje. Čeprav je bilo ogromno Nemcev na binkoštnih počitnicah, nama je kar lepo uspevalo vsak večer najti prostor na kakšni lepi in brezplačni lokaciji. V kampu oziroma PZA-ju sva se ustavila le nekajkrat, takrat, ko sva potrebovala oskrbo in samo enkrat (za vikend) sva dvakrat prespala istem mestu. Torej ni bilo govora o lagodnem dopustu, temveč o potovanju, pri čemer sva se večinoma držala obalne ceste in le izjemoma zavila v notranjost otoka. Vrhovni je bil ves čas na lovu za dobrimi tereni za ribolov, jaz pa sem kombinirala informacije iz vodničkov z zemljevidom in potopisi in mislim, da nama je uspelo videti večino “must see” stvari, ki jih sardinska obala ponuja. Pa tudi nekaj tistega, kar najdeš sam povsem po naključju in to čuvaš kot skriti zaklad…

Divja lunina pokrajina na Capo Testa. Na severu sva že kar na začetku odkljukala tudi sardinske znamenitosti, Tombe del Giganti, starodavne naselbine nuraghe, in znane skale v obliki slona (Roccia dell’ Elefante) in medveda (Roccia del Orso).

Ljubki Castelsardo, kjer sva v marini naletela na avto s koprsko registracijo. Naslednji dan sva prenočevala na istem mestu kot še en slovenski AD, prav tako iz KP. Izkazalo se je, da je gospa sestra tipa iz Castelsarda. To sta bila tudi edina Slovenca, ki sva ju na celi poti sploh srečala…

Sentiero di mare blizu Argentiere. Če bi bilo kaj rib, bi ostala dlje.

Capo Caccia in 654 stopnic do vhoda v Neptunove jame. Navzdol in potem še navzgor. Galebi gnezdijo na skalnih policah strmega skalovja in na stopnicah je bilo videti kar nekaj trupelc tistih, ki jim ni uspelo poleteti :(

Sončni zahodi so bili naravnost spektakularni. Tale je iz Campa Eden, ki leži nekaj kilometrov pred mestecem Bosa. V prikupni stari del mesta sva se odpeljala s kolesom in se povzpela do trdnjave. Našla sva pitnik in se oskrbela s čisto vodo, saj nama oskrbna postaja v kampu ni izgledala preveč vabljivo. Kasneje sva na www.fontanelle.org odkrila mrežo javnih pitnikov za celo Italijo in na podoben način natočila vodo tudi na obrobju Cagliarija.

Riževa plaža Is Arutas. Ko je med dežjem prav za naju za eno uro posijalo sonce. Ko sem si pri hoji po drobno zbrušenem granitnem pesku v desetih minutah do krvi obdrgnila palce na nogah. Če bi bilo kaj telefonskega signala in interneta, bi ostala dlje. In potem bi mogoče zgrešila tudi najbolj prevarantskega prodajalca sicer zelo okusnega sira pecorina :)

Na ogled največjih sipin “Piscinas” sva iz Porto Maga od konca asfalta naprej šla s kolesom, kar se je izkazalo za edino pametno odločitev, saj sva morala kar štirikrat prečkati reko. Češki štirikolesnik je obtičal.

Capo Pecora. Veličastna pokrajina v bližini Arbusa.

Costa del Sud. Stopetdeset odtenkov zelene in modre.

Villasimius, najbolj na jugu.  Lepo, a avtodomarjem neprijazno.

Pa še malo množičnega turizma. Golfo di  Orosei, Grotta dei Bue Marino in Cala Luna, plaža z najdaljšim dostopom na Sardiniji. Če se tjakaj seveda ne pripelješ z ladjico.

Zadnjo noč, zadnji dan v maju sva prespala na Capo Comino, Vrhovni pa je odkril res dober teren za ribolov :) Jaz sem še zadnjič namočila noge v morje in potem sva se že kar zgodaj odpravila proti Olbii ter v mali paniki po telefonu rezervirala karto za trajekt, saj jih na internetu ni bilo več mogoče najti. Tudi v resnici je izgledalo, kot da hočejo vsi Nemci naenkrat domov… Žal kabine ni bilo več na voljo, zato sva si rezervirala sedeže. Malo sem dvomila v to odločitev do tistega trenutka, ko sem se po zgledu še nekaterih po balkansko zleknila čez tri sedeže in čisto udobno sva prestala nočno vožnjo.

Sardinija naju je oba očarala in še se bova vrnila v tiste konce, ki so nama ostali v najlepšem spominu. Seveda ne v poletni gneči in vročini, a prav gotovo kmalu :)

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak

Potepanja

16.07.2018 · Brez komentarjev

Življenje z Budapestom res ni dolgočasno, samo kakšen prosti vikend mora biti na vidiku… Prejšnji konec tedna, ko sva imela manj časa na razpolago, sva šla počekirat na Bovško, če je še vse po starem. Malce sva se s kolesi zapeljala naokoli, uživala v lepem vremenu, poznanih razgledih, se po dolgih letih sprehodila vzdolž Velikih korit, šla na pivo. V Bovcu odkrila stezo, ki je do sedaj še nisva poznala. Si izmenjala nekaj prijaznih besed in novic z Goranom, Mojco, Minčem, Rokom, Nikom, Meri in Danci. Kupila nekaj ovčjega in nekaj kozjega sira na Buškem dnevu. Po dolgem času srečala Maksa in Lokovške. Posvetila nekaj lepih misli Štefkotu in Nackotu, ki ju v Bovec ne bo več. Spoznala Budo, no, gospoda Budo, ki v Čezsoči oddaja apartmaje. Se ponovno obilno zabavala v prenovljeni Mercatorjevi trgovini, kjer je tudi letos podobno kot na slovenskih cestah ob vikendih. Štala. Neskončna vrsta.  Tri delujoče blagajne, od tega na dveh z več do vrha naloženimi vozički nakupujejo taborniki. Pa se po neskončnem prekladanju robe potem zatakne še, ko se je treba na blagajni pritipkati do možnosti odloženega plačila…jao  :)

Na poti domov sva po internetu spremljala Tamalin nastop v finalu v Tiszaújvárosu. Izgledalo je naravnost odlično, vendar se je kasneje izkazalo, da je spregledala 10 sekundni penalty in zaradi tega ostala brez uvrstitve in brez novih točk. Kakorkoli, s svojim nastopom je bila pa zadovoljna. Srčno upam, da bo sedaj konec zgod in nezgod, ki so se ji dogajale na tekmah v zadnjem času, saj je konec tedna na sporedu najpomembnejša tekma sezone. Že jutri odpotuje proti Estoniji, v Tartu, kjer jo po Lizboni in lanskem Kitzhühlu čaka njen tretji nastop na evropskem prvenstvu.

Midva pa sva tokratni, z dopustom nekoliko podaljšani konec tedna izkoristila za Tour de Mur :) Letos sva se napotila prav do izvira reke Mure v avstrijskih Visokih turah. Prvo noč sva se švercala kar na parkirišču v Hinter Muhr in oba sva se strinjala, da že dolgo nisva tako odlično spala – zbudila sva se šele malo pred deveto zjutraj :)  Čeprav je prva etapa Murradweg od izvira v Visokih turah  na višini skoraj  1.900 m do kraja Muhr mišljena kot spust, sva jo midva spremenila v vzpon in spust. Vreme je bilo naravnost idealno, sonce je že kmalu pregnalo meglice svežega gorskega jutra; ptički so peli, krave na paši so pozvanjale s svojimi zvonci, čebele so brenčale, narava pa se je osvežena od dežja vsa bleščala. Počasi sva premagovala meter za metrov 14 kilometrske gorske ceste.

Na trenutke so bili klanci res kar strmi, vendar sem na cilju v koči Sticklerhutte ob radlerju in kaiseršmornu na prevoženih 650 višincev hitro pozabila. Da je bila mera polna, sva se odpeljala še do doline in nazaj, zvečer pa sva se premaknila v kamp v St. Michael im Lungau. Kamp je v centru vasice ob stadionu, poceni in še nič niso komplicirali glede odhoda, zato sva se v miru lahko posvetila kolesarjenju in se odpeljala vse do Predlitza in nazaj.

Zvečer sva se preselila v camping Olachgut blizu Murraua, ki sva ga spoznala že lani in je meni kar precej prirasel k srcu. Tudi tretji dan sva kolesarila in prišla do Taufenbacha, kjer sva zaradi vse bolj črnih oblakov obrnila. Dežja potem ni bilo, sva se pa po kosilu odpeljala v nasprotno smer in na že od lani poznanem terenu nabrala kar precej lisičk. Zvečer pa je Vrhovni zakuril še roštilj…

Prav vesela bi bila, če bi se na Murradweg še vrnila in prevozila še kakšen odsek, čeprav sva verjetno najlepše dele poti že videla. Na najinem zemljevidu avstrijske Koroške je vrisanih še precej drugih, z zelenimi pikami označenih kolesarskih poti, ki bi jih bilo vredno obiskat. Za trening. Tokrat je koleno zdržalo. Če pa bo kriza, pa se lahko odločim tudi za kakšno e-varianto :)

Zdaj naju spet čaka nekaj delovnih dni. Kar se mene tiče, je v službi najbolj luštno ravno takrat, ko so vsi po dopustih…

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak

Spet na začetku

22.01.2018 · Brez komentarjev

Prvič letos sem se vpisala na Primožu. No, ni ravno kakšen dosežek, ki bi mu bilo za čestitat, korak naprej pa vendarle. Tako kot sobotno smučanje na Kaninu in italijanski Selli Nevei. Tako kot petkov tek na smučeh v Ratečah. Pa sredina telovadba in torkovo plavanje. Ponedeljkov trenažer.  Premika se, zdaj, ko imam dovoljenje fiziatrinje, ko sem (s tabletami sicer) disciplinirala koleno in ko sem prišla malce k sebi od prehlada, ki se me je držal od novega leta dalje. Samo da še v službi taglavno porihtam, pa bo.

Tamala je začela s pripravami na vozniški izpit; prva pomoč in zdravniški pregled sta pod streho, teorija CPP tudi, zdaj pa so na vrsti bolj resne preizkušnje. Se pa sprašujem, kdaj bo našla dovolj časa za izvedbo vsega tega, saj poleg šole tudi kar pridno trenira, odšteva dneve do osemnajstke in se veseli prvih letošnjih priprav v južni Španiji. Tavelka se je ravno včeraj od tam vrnila v deževni Dusseldorf;  k sreči je k Ani v Barcelono odpotovala že v sredo zvečer in tako srečno zamudila pustošenje Friderike.

Midva pa sva se v soboto res naužila sonca, lepih razgledov in odlične smuke. Pa še živo muziko pri Bum Baru je bovški župan zrihtal. Kaj češ boljšega :)

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · stotka · vrtiljak

Po daljšnici na poroko

28.09.2017 · Brez komentarjev

Lani smo prejeli obvestilo o zaroki Lene in Jannisa  in letos aprila sta nam izročila povabilo na poroko. Časa je bilo dovolj, da si je Tavelka organizirala izmenjavo v Peruju tako, da je lahko še pravočasno prišla na poroko v Tübingen. Ker je nazaj letela v Zürich, me je sprva vabila na kratko švicarsko uverturo pred obiskom Nemčije, jaz pa sem malo preračunala in raje nagovorila Vrhovnega, da greva na pot par dni prej, pobereva Tavelko nekje  spotoma  in pred slavnostnim dogodkom  skočimo pogledat še največji avtodomarski sejem na svetu v Düsseldorf.  Priložnost je bila res odlična. Tamala je ostala doma, ker je prevladala želja, da se dobro pripravi na svetovno prvenstvo, pa še za  familijarne mačke je poskrbela.

Vrhovni je v torek dopoldne še delal, po zgodnjem kosilu pa sva z Budapestom krenila na pot. Sorazmeroma hitro sva se prebila čez  zastoj pred Karavankami in tudi čez naslednjega pred nemško mejo in imela vožnje dovolj v Sulzenmoosu malo naprej od Münchna, kjer je povsem ob avtocesti zastonjsko parkirišče za avtodome in tam prenočila. Naslednji dan sva se odpeljala do Karlruheja, kjer sva (ne da bi vedela) preživela zadnji pravi poletni dan tega leta in popoldne končno, po dveh mesecih ponovno objela Tavelko. Za seboj je imela tridnevno potovanje, tri noči brez spanja v pravi postelji, ampak ni  izgledalo, da ji zato kaj manjka. Najprej je iz Trujilla z nočnim avtobusom pripotovala v Limo, tam preživela dan in zvečer odletela do New Yorka. Tam je imela daljši postanek, ki ga je zaradi slabega vremena preživela na letališču in nato spet nočni let do Zuricha, potem pa še Flixbus do Karlsruha. Do Düsseldorfa, kjer smo imeli rezerviran prostor v  tisti trenutek največjem PZA ju na svetu, je bila še dolga pot, a ob poslušanju perujskih zgodb nam je hitro minila.  Spotoma pa smo pri nečaku Tavelkine učiteljice nemščine oddali še polno potovalko stvari, ki jih bo potrebovala jeseni.  Organizacija v nulo :)

Tudi organizacija na sejmu je v nulo, po nemško pač. Prispeli smo pozno, a so nas vendarle spustili na parkirišče. Naša vrsta je bila še prazna, napolnila se je naslednji dan. Je pa, če sejma sploh ne omenim, vredno videti že to res nepregledno množico parkiranih avtodomov, ker tega verjetno ne moreš videti nikjer drugje. Na sejemski prostor, ki je nekaj kilometrov stran,  ves čas vozijo avtobusi, tako da je za vse poskrbljeno. Dan smo tako preživeli na sejmu, ob ogledovanju vseh možnih znamk avtodomov, od nizkocenovcev pa do mobilnih palač. Glede na to, da bi med vso to množico pravzaprav s težavo našli takšnega, ki bi ustrezal prav vsem našim zahtevam, da norih cen za ta špas sploh ne omenjam, smo pomirjeni ugotovili, da Budapestu pravzaprav nič manjka in da nima smisla na kratek rok razmišljati o kakšni menjavi. Sploh, če se z Vrhovnim že v osnovi razhajava v tem, kaj nama je všeč – on je za integrirce, meni pa sploh  niso všeč. Vseeno smo pri nekaterih naredili zvezdico, morda nam čez par let prav pride…

Po sejmu smo se po kolesarski poti ob Renu zapeljali do centra mesta po ogledih. Ker je Vrhovni ugledal svojo priljubljeno štacuno, ki je v naši bližnji soseščini nimamo, smo se odločili, da naslednje dopoldne sejmarjenje zamenjamo za nakup novih jopic. Popoldne pa smo odrinili proti Tubingenu, kamor je Matjaž, Vrhovnega bratranec in ženinov oče, povabil vso slovensko žlahto na predporočno  večerjo. Na srečanje je prišla tudi čilenska družina, pri kateri je Jannis preživel leto dni srednje šole in se tam naučil poleg ostalega naučil odlično špansko. No, tudi Tavelka je dvomesečno bivanje v Peruju dobro izkoristila, saj je z gospo Noro, ki ni govorila angleško, klepetala v tekoči španščini. Za svoj prijazni trud je bila kmalu nagrajena s povabilom v Čile stilu »mia casa e tua casa«. V soboto dopoldne smo si še na kratko ogledali Tübingen in zlasti tisti most čez reko Neckar, kjer je Tamala nekaj tednov prej nastopila na močni triatlonski tekmi prve nemške Bundeslige. Potem pa smo se preoblekli v lepša oblačila in šli na poroko.

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT

Logarska dolina

31.07.2017 · 1 komentar

Budapest je ta vikend bivakiral v Logarski dolini. Hecno pravzaprav, da tjakaj nisva/nismo šli že večkrat, ko pa je od nas samo čez hrib na ono stran. No ja, čez Černivec in kar dobro naokrog. No ja, po ponekod kar dobro uničeni cesti. Ampak narava je pa tako čudovita, da na trenutke komaj dihaš. Od lepot, ki te obdajajo in od tega, ker prav gotovo rineš v kakšen klanec :)

Ker v petek popoldne še nisva točno vedela, kje bi se utaborila, sva preverila v Kampu Menina; klicani je bil ravno sredi raftinga, povedal je, da imajo le še kakšne 3% prostora. Potem sva poskusila v Lučah v Šmici, pa je bila situacija precej podobna – prostora je bilo sicer več, ampak samo na pomožnem, pretežno nepokošenem travniku južno od teniškega igrišča, kjer nama ni bilo prav nič všeč. Pa sva šla pogledat še PZA tik pred vhodom v Logarsko dolino. Top lokacija, vse na dosegu roke, senca, žuboreča potočka Savinje in Bele, pravzaprav idealno. Na internetu je PZA označen (10 EUR/noč), menda pa je ukinjen in uradno prestavljen na hribček k neki kmetiji, vendar pa nas je tu brez oskrbe (in brez plačila) parkiralo kar nekaj.

Že v petek popoldne sva se po osupljivo lepi Logarski dolini s kolesi zapeljala do slapa Rinka. Glede na to, da sem bila tu nazadnje pred desetimi leti, ko je dva dni neusmiljeno nalival jesenski dež, sem jo pravzaprav odkrivala na novo.

V soboto sva se z Budapestom odpeljala do dveh tretjin Pavličevega sedla, kjer se odcepi Solčavska panoramska cesta. Večinoma makadamska pot se uradno sicer začne in konča v Solčavi, midva pa sva jo s kolesi ubrala ravno v kontra smer. Cesta se vije malo gor in malo dol mimo mnogih kmetij, na katerih ponujajo domačo hrano in pridelke, na vsake toliko pa so urejene razgledne ploščadi, od koder je čudovit razgled na okoliške gore in globoko v dolino. Kljub temu, da so bili vrhovi gora dopoldan še v oblakih,  je bilo prav lepo.

Po poti sva se ustavila pri izviru kisle železne vode in potem pri cerkvici Sv.Duha v Podolševi, od koder se vidi tudi do Potočke zijavke. Vrhovnega sem nagovorila, da se vzpneva še do nje; kolesi sva pustila za rampo in po spletu okoliščin šla po daljšnici, po Medvedovi poti, ki ni toliko obiskana in bila zato nagrajena z nekaj najdišči lisičk tik ob poti… Tamkajšnji gozd pa je bogat tudi z mravljišči in kolone mravelj ti kar naprej križajo pot – mravljinci vojščaki se spoznajo na svoj posel in moje gležnje so obgrizli ničkolikokrat :) Nič hudega, ampak glede na cviljenje otrok, ki se jim je očitno dogajalo podobno, staršem priporočam, da jim za ta izlet obujejo dovolj visoke nogavice…Ker nama je ostalo še nekaj popoldneva, sva s kolesi zavila še na drugo stran, na Pavličevo sedlo. Za Vrhovnega mala malca, meni pa se je tudi ta tretjina prevoženega klanca po aktivnem dnevu zdela kar dosežek :)   Večerja je bila potem zaslužena; njami lisičkova juha in njami čevapčiči. Odigrala sva nekaj partij remija, javili pa sta se nama tudi obe potepuški hčeri – Tamala iz Tabora na Češkem, kjer jo je v nedeljo čakala tekma evropskega triatlonskega pokala in Tavelka (živa, le malce prehlajena, a na moč navdušena) z nekajdnevnega trekinga po Cordillieri Blanci. Ob žuborenju potočka sva zaspala.

V nedeljo sva se na poti domov ustavila v Robanovem kotu. Parkirišče je bilo kar polno, na njem je stal tudi kombi Španca, ki si je očitno zamisli precej podoben potovalni načrt kot midva in sva ga srečevala vse tri dni, ter avtodom Ljubljančana, ki nama je prijazno posodil tlačilko, ko je Vrhovnemu na prvem klancu spustila guma. Ko je bilo kolo nared, pa sva ugotovila, da je kolesarjenje po dolini prepovedano, zato je Vrhovni predlagal, da jo mahneva na desno v klanec, proti Strelovcu. Nisem bila preveč navdušena, veliko ljubši bi mi bil sprehod po dolini, sploh zato, ker so bile na zemljevidu narisane neke strašne serpentine. Pa je vseeno šlo skoraj do vrha, do kmetije Knez, ki leži dobrih 500 metrov višje. Vrhovni je zvozil vse, tudi najbolj strme klance, zame pa je bilo pretežko in sem kar precej poti prehodila, ampak saj ni važno.

Razgled je bil prav gotovo boljši kot iz zatrepa doline, pohajanje po čudoviti naravi Robanovega kota pa bo prav gotovo prišlo še kdaj na vrsto – treba bo le izbrati bolj primeren čas, ne ravno tisto nedeljo na višku turistične sezone :)

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT

Pri sosedih

25.07.2017 · Brez komentarjev

Tamala je  iz ponedeljka na torek naredila eno hitro menjavo, razpokala kolo in kufre, s katerimi je pripotovala iz Litve in pripravila nove za v Dolomite. Tjakaj se je z G-trijevci odpravila v torek dopoldne, po jutranjem plavalnem treningu. Tudi jaz sem bila v nizkem štartu, če bom morala kaj oprat in posušit praktično čez noč, pa potem ni bilo nič nujnega.  Ko sva se poslovila od Tamale in pripravila Budapesta, sva se na nekajdnevni dopust odpravila tudi midva.  Kot že dostikrat nepripravljena in brez konkretnega cilja, kam bova sploh šla. Ker pa mi je Vrhovni že lani obljubil avstrijska jezera in ker kljukica zaradi spleta okoliščin ni bila narejena, sva zavila na sever, čez Ljubelj. Pot naju je vodila mimo Gosposvetskega polja kar naprej proti Štajerski, kjer sva po sprehodu skozi narodni park Zirbitzkogel-Grebenzen in navdušenem nabiranju lisičk pristala v kampu v bližini Murau-a ob Muri. Naslednji dan sva se se po Murradweg zapeljala do Predlitza. Na to kolesarsko pot, ki v tem delu poteka po ne preveč hriboviti pokrajini (uf, še dobro) ob reki in železnici, skozi prikupne majhne vasi in pretežno stran od glavne ceste, se bom prav gotovo še kdaj vrnila. Druga prednost je bila pa nadmorska višina in oblačno vreme, zaradi česar ni bilo prav nič vroče. Če bi naju na poti ujela nevihta, pa bi se s kolesi vred nazaj lahko pripeljala z ozkotirno železnico Murtalbahn. Skratka, vse tod okoli je na Mur*, imajo celo svoj Tour de Mur :) . Za nameček je popoldne zmagal še Roglič v 17. Etapi od La Mure do Serre Chevalier…tako da se je vse poklopilo…

Najina naslednja etapa je bila gorska; mimo Schladminga sva se odpeljala do Ramsaua, se malo sprehodila, malo pokolesarila in nabrala novo zalogo lisičk. Po deževni noči sva se prebudila v sveže jutro, sonce je kaj kmalu pregnalo meglice in midva sva se najprej z avtobusom po plačljivi cesti in nato z gondolo odpeljala do ledenika Dachstein. Vrhovni je mislil, da bi lahko šel na vrh, pa se je izkazalo, da gre za zelo obiskano in zahtevno feratto in da je za kaj takšnega čisto preslabo opremljen. Malo razočaran se je moral zadovoljiti z lepimi razgledi, ki so se ponujali vse naokrog, na Skywalk pa tudi ni hotel :)

Potem pa so bila na vrsti jezera. Tisto z najlepšo vasjo ob jezeru na svetu, Halstattom in najbolj luškanim kampom ob jezeru, pa spet drugo s slikovitimi vasicami, od katerih prav vsaka premore svojo Seeweg in svoj Am See, ponavadi pa tudi kakšen Am Winkel :)

Pa Bad Ischl z dvorcem in parkom, v katerem je počitniške dni preživljala priljubljena princesa Sisi in sploh cela pokrajina Salzkammergut, ki je res osupljivo lepa in ki jo bo nujno še bolj podrobno spoznati. Za letos je sicer narejena ena mala kljukica, ampak videti nekaj jezer od 67 je pravi ništrc; samo morda naslednjič bolj izven glavne sezone…

Pa kakšna pravičnost pri najljubših stvareh: 48 vzponov na Primoža in 48 nočitev v Budapestu letos. Upam, da bo šlo še tako lepo naprej…

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak

Devet časovnih pasov narazen

17.07.2017 · 2 komentarjev

Danes je takšno jutro, kot si jih dostikrat želim. Sončno, sveže in dopustniško. Dan bo bržkone natrpan z gospodinskimi opravili, a nič ne de. Vrhovni je v Vrtičku, Mucinda se potepa, a verjetno ni prav daleč. Tamalo pričakujeva pozno zvečer, ko se končno vrne iz Litve, izredno zadovoljna z osmim mestom, ki ga je iztržila v finalu evropskega prvenstva mlajših mladincev v Panavezysu v Litvi. To je njena najboljša uvrstitev na velikih tekmovanjih in zadovoljstvo je lahko še toliko večje, ker vidi, da je povsem konkurenčna na plavanju in kolesu, le na teku so tekmice zaenkrat še močnejše. K začetnemu stresu zaradi neprimere nastanitve in neplačane štartnine je veliko prispevelo še vreme. Četrtkov kvalifikacijski nastop je potekal v močnem nalivu in hudem vetru, zaradi česar je bil  za to območje izdan tudi oranžni vremenski alarm. Skozi menjalni prostor je po Tamalinih pričevanjih slabo uro pred štartom tekel cel potok. Vse skupaj se je srečno razpletlo in Tamala in Jan sta se uvrstila v sobotni finale. Midva sva kvalifikacije poskusila spremljati v živo, saj je organizator zagotovil prenos preko interneta, pa pri Belopeških jezerih, kamor sva se zapeljala z Budepestom, ni bilo pravega signala.

Naslednje jutro sva se odpeljala naprej do Bovca, da bi tudi letos pozdravila stare znance in prijatelje in ubrala kakšno znano ali pa neznano kolesarsko traso sli stezico. Ko sva se parkirala v Polovniku, sva se odpravila na potep s kolesom, od Bovca do planinskega doma v Lepeni, pa naprej do kampa Korita in nazaj po cesti do Bovca. Jaz, brez kondicije, sem dihala na škrge, Vrhovnemu je pa kar fino šlo, čeprav je vsak hujši klanec prevozil dvakrat, da bi čez spravil še mene…Prvič pa sva se peljala skozi Mišjo vas, kjer te pri prvi hiši pozdravi tabla z napisom “Pazi mačke” :)

V soboto sva se namenila na pohod po obronkih Rombona do Kluž, a naju je ustavila in obrnila krajša ploha, približeval pa se je tudi Tamalin nastop. Tudi tokrat je prenos v živo pretežno crkoval, sva pa razločila Tamalo na plavanju in si  oddahnila, ko sva jo med vodilno skupino zagledala na teku… Borila se je prav do cilja in v borbi za osmo mesto v fotofinišu prehitela rusko tekmovalko. Carica.

Potem pa sva se šla še malo potepat po prelepi bovški kotlini…

Jah, te dni sta bili najini hčeri devet časovnih pasov narazen. Tamala eno uro pred nami in Tavelka na Galapagosu osem ur za nami. Sporočila so prihajala ponoči, ko smo se mi zbujali, so punce na Pacifiku hodile spat…Zdaj so že spet na celini, v srfarskem mestecu Montanita v Ekvadorju si bodo menda vzele nekaj dni oddiha… Hahah :)

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak