in vendar se vrti

Vnosi v kategoriji 'The Grand Budapest Hotel'

Dve kratki morski

2.04.2017 · Brez komentarjev

Ne steče in ne steče; primoških 15 kaže na to, da počnem vse kaj drugega kot sestavljam skupaj stotko 2017. Nočitev v Budapestu je recimo že 17, zadnji dve sta že morski. Sezono sva otvorila prejšnji vikend na Šišanskom moru. Tamalo sva pustila v Medulinu na klubskih pripravah, midva pa sva uživala v toplem, skoraj poletnem dnevu. Čeprav je voda še precej mrzla, to ni oviralo Vrhovnega pri preizkušanju novega neoprena. Ker o ribah ni bilo nobenega sledu, sva se raje popeljala naokrog s kolesom, zvečer pa sva pekla čevapčiče. Čeprav je bilo na obali čisto ob morju hladno in sva večerjala zavita v odeje, je bilo nadvse romantično. Manjkal je le sončni zahod – tega pa sva zelo podobni scenografiji dodala že nekaj dni kasneje, v sredo v Dajli.

Vrhovni je imel v četrtek v bližini Kopra pri svojem dobavitelju praktično delavnico – pa sem kaj hitro pristavila svoj lonček, dodala en dan in nekaj ur dopusta in spet scomprala en tik-tak odklop kar sredi tedna. V sredo popoldne sva se potikala za obalo, po večerji v barvah sončnega zahoda pa sva se preselila v Koper na PZA. Vrhovnemu je sicer takšno “nešvercanje” pod avtodomarsko čast, ampak je bilo glede logistike idealno. Zjutraj sem ga pustila v Pobegih, parkirala Budapesta nazaj na PZA, vzela kolo iz prtljažnika in odkolesarila proti Izoli. Na obalni cesti so še barvali cestne oznake in uradno še ni bila odprta za kolesarje, tako da sem se peljala po Parenzani in uživala v lepem in toplem dnevu in razgledih… Malo sem se potikala po Izoli, kar tako brez cilja, v delikatesi sta mi zadišala bel kruh in italijanska mortadela, v Strunjanu pa sem obrnila, da ne bi zamujala po Vrhovnega. Ko se je na Parenzani pred mojim kolesom kar naenkrat znašel še (nadvse fejst) Vasilij Žbogar, očitno pri iskanju dobre lokacije za fotkanje in se strašansko vkljudno opravičeval, ker sem se morala ustaviti…se mi je zdelo, da bo dan popoln.

Vse je kazalo na to še precejšen del popoldneva. Z Vrhovnim sva parkirala v Trstu ob obali in se s kolesi zapeljala skozi mesto. Privoščila sva si čisto tapravi Illy, potem pa sva se napotila proti Miramaru. Izgledalo je blizu, pa se je pot kar vlekla in vlekla in meni so se že poznali kilometri s Parenzane in postajala sem lačna in tečna…in samo trenutek nepazljivosti je bil dovolj, da sem, že praktično na cilju, zadela v pločnik in se zvrnila po tleh pri vhodni rampi. Auč. Gradu si potem nisva ogledala in rama me še vedno boli.

Zvečer smo po dolgem času spet sedli k skupni večerji. Vedno redkejše so, kar me ne čudi, pri vsem tem študiju in potepanju… Dekleti pa sta, kot kaže, podedovali dvojno dozo potepuštva. Tavelka je bila doma samo zato, ker je prišla po avto, da bo lahko šla v Rogaško na žur, Tamala pa se je predčasno vrnila s priprav, da bi samo zamenjala kufre, saj je že v soboto zjutraj odpotovala v London, na šolsko ekskurzijo. Tavelko čaka izpit iz nevrologije in bo večinoma v Ljubljani, Tamala pa gre po veliki noči v Španijo na ETU Development camp.

Načrti za poletje in jesen pa so itak tako divji, da potrebujejo svoj zapis.

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · vrtiljak

Kanin in Sella Nevea

13.03.2017 · 1 komentar

V petek je sicer za oranžni alarm močno pihalo, za vikend pa je bila napoved prav lepa, zato sva se z Vrhovnim z Budapestom zvečer odpeljala na Sello Neveo. Prespala sva na parkirišču pri stari žičnici in sobotno jutro nama je že postreglo s prelepim vremenom, dopoldne pa s krasno smuko in z dih jemajočimi razgledi daleč naokrog. Po skoraj tridesetih letih sva ponovno smučala na Kaninu in čeprav  so naprave res arhaične, to večine obiskovalcev ne moti – visokogorska smuka je res nekaj posebnega. Ta sneg! Te mogočne stene vrhov! Pa ta razgled na Julijce in Tržaški zaliv! Pa seveda stari bovški znanci in prijatelji…

Je bilo pa na Selli Nevei ta vikend toliko turnih smučarjev, kot jih nisem videla še nikjer. Že v soboto čez dan so se vzpenjali po različnih poteh kaninskega pogorja, presenetljivo veliko pa jih je prišlo pod večer, saj so imeli organiziran pohod ob polni luni s partijem v koči Gilberti in potem nočni spust v dolino. Z Vrhovnim sva posamezne lučke spremljala z nasprotnega brega, ko sva jo (tudi v lunini svečavi) zvečer ubrala na sprehod po zasneženi cesti proti planini Pecol. V nedeljo pa je bila med številnimi turnimi smučarji tudi Tavelka, ki se je s svojo kamniško skupino odpravila na turo na Škrbino. Glede na napovedani izpit iz oknologije za ponedeljek zjutraj je bila to kar smela odločitev, a se je kljub vsemu vse skupaj dobro končalo. Izpit je narejen, spomini pa nepozabni…

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT

Šu…šu…šu

27.02.2017 · Brez komentarjev

Čeprav je tale blog zimo preživel v popolni hibernaciji, upam, da mu bom zdaj, ko malce že diši po pomladi, spet vdahnila malo več življenja.

Vse skupaj se je pravzaprav začelo s tem, ko je Vrhovni napovedal, da bi bilo dobro kupiti Promoturjevo družinsko sezonsko smučarsko karto. Ko sem mu navedla cel kup argumentiranih razlogov, da to res ni za nas (ker imam januarja bilance in revizorje, ker nam veliko vikendov pobere Vrtiček, ker najina kolena niso v najboljšem stanju, ker ima Tamala treninge in Tavelka obvezne vaje, pa še zime niso prav zanesljive…), se je sicer strinjal, a že ob naslednjem pivu z Ičotom Pod skalo tudi premislil. OK, tudi prav, bomo pa to zimo za spremembo malo več smučali in spoznali nekaj novih krajev in smučišč v Karnijskih alpah, kar tudi ni slabo…

Ko je prišel čas za otvoritev smučarske sezone, na nobenem od smučišč, za katere velja Promoturjeva karta, ni bilo snega. V Trbižu sta delali dve počasni sedežnici (7% vseh naprav);  po dveh urah sva imela takšne smučarije dovolj in sva jo mahnila na Kronplatz. Budapesta sva parkirala v Reischahu in uživala ves luksuz: neposredno bližino žičnice, tekaških prog in še celo bazena…Da o tem, kako odlično so pripravili smučarske proge, vse z umetnim snegom, sploh ne govorim…

Na božično-novoletne počitnice smo se prvič in zadnjič v 2016 odpravili vsi štirje. Dvakrat smo prenočili v Forni di Sopra, kjer je bila smučarija bolj tako-tako, vas je pa luštna, zlasti ko je takole praznično razsvetljena in ima vso potrebno infrastrukturo – bazen, drsališče na prostem, tekaške proge in še ljudje so super prijazni – enkrat nas je voznik smučarskega avtobusa zapeljal prav do vrat avtodoma…Potem pa smo se preselili na Zoncolan, kjer je bila smuka bolj prijetna, pa tudi družabno je bilo dosti bolj, saj veliko asfaltirano parkirišče nudi zastonjsko gostoljublje mnogim avtodomom…Ker sva bila dogovorjena, da bova silvestrovala na Veliki planini, sva morala domov, drugače pa bi z veseljem ostala tam visoko pod zvezdami do konca praznikov…

Do danes se nama je nabralo že kar precej smučarskih dni in to res takšnih uživaških, z deviškimi snežnimi rebrci za zajtrk, sončkom, modrim nebom in s prijaznimi temperaturami. Enega od njih je zaznamoval tudi precej hud trk z mladim Čehom na strmini, za katerega še vedno ne vem, ali sem imela presneto srečo (da si nisem nič polomila) ali smolo (modrica pod očesom še po enem mesecu ni popolnoma izginila in nos me še vedno boli).

Za vsake takšne mini počitnice sem morala predhodno malo več postoriti v službi in tudi doma, zato je za vse drugo zmanjkovalo časa – Primož je letos skoraj na istem kot blogec (3). Ga že prav res pogrešam in upam, da bo viroza, ki me ima v pesti že cel teden, do vikenda že toliko popustila, da bom lahko šla na dobrodelni pohod v organizaciji Študentskega kluba Kamnik. Menda pride tudi Barbika. Pridite še vi… :)

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT

Vandranje

29.08.2016 · Brez komentarjev

Trije dnevi dopusta, štirje dnevi potepanja z Budapestom, dogodivščin pa za krajši roman, kot je včeraj komentirala babica Pavka. Ja, mimogrede,  dva avgustovska romana tudi še čakata na natis na tem mestu;  eden je napet triler o tem, zakaj Tamala kljub izpolnjeni normi ne potuje v Mehiko na svetovno mladinsko prvenstvo in drugo je p(o)ustolovska zgodba  o mojem  prvem (in verjetno ne zadnjem) postenju.. :) Upam, da mi do konca meseca vendarle uspe vse skupaj spraviti pod streho…

Torej…v sredo zjutraj sva se preko Ljubelja zapeljala na Koroško, kjer sva nameravala preživeti nekaj prijetnih dni.  Malo bi se potepala po gorah, malo plavala v jezerih, ker pa je bilo napovedano krasno in toplo poletno vreme, pa je Vrhovni dal v prtljažnik še smuči in pancerje, če bi  nama bilo prevroče in bi nama zadišala avgustovska smuka na ledeniku…

Že v Celovcu sva dala kolesi s prtljažnika in se zapeljala naokrog po mestu. V Mohorjevi sva kupila zemljevid Koroške (z z rumenimi zvezdicami označenimi znamenitostmi) in zemljevid Avstrije in si s precej nostalgije privoščila malico v Nordseeju.

Potem sva se odpeljala proti Nockalmstrasse in tam preživela popoldne. Razen geoloških pojavov so »znamenitosti« ob tej gorski cesti sicer bolj za lase privlečene, pokrajina pa je res lepa in razgled z vrha, na katerega sva zlezla z najvišjega prelaza, na 2280 m, je prekrasen.

Potem sva šla počekirat še Schönfeld, (do tja pelje garant najbolj zrukana cesta v celi Avstriji), kjer sva nameravala prenočiti, pa so tamkajšnja parkirišča to prepovedovala. V iskanju boljšega placa sva potem prišla vse do Gmünda…pa Spittala…potem je bilo pa že vseeno, če se zapeljeva kar pod ledenik in zgodnje jutro izkoristiva za smučarijo… Ob šumenju slapu sem sladko zaspala.

Ob 8h zjutraj sva se zdrenjala na vlakec; že prodajalka kart naju je opozorila, da bo bolj gužva, ker so lep dan za trening izkoristile očitno vse evropske smučarske reprezentance.

Smučarskih izletnikov, kot sva bila midva, praktično ni bilo, na voljo pa sva imela nekaj metrov ob robu na levo in na desno od postavljenih prog za veleslalom. Vseeno je bilo super in do desetih sva se že do sitega nasmučala…še dve vožnji, je rekel Vrhovni, potem pa greva še na vrh do križa …pa je usoda napisala drugačen scenarij. Vrhovni se je na naritem snegu prekopicnil, nesrečno udaril ob ledenik, se komaj pobral in prepričan je bil, da je v rami nekaj počilo… Na hitro sva se spustila v dolino, Vrhovnega sem posadila na sovoznikov sedež in hajd na Jesenice na urgenco. Nova jeseniška urgenca je prav lepo urejena, v triaži si tik-tak na vrsti…potem pa je vse odvisno od nujnosti in barvne oznake, ki jo dobiš. Na displeju se lepo prikazujejo številke in začetnice čakajočih v posameznih ambulantah, ampak bolj ko sem gledala, bolj je bilo jasno, da Vrhovnega ni med njimi – ker ga sploh niso vpisali v računalnik… Nesporazum smo hitro zgladili, potem pa je še rentgen pokazal, da ni nič zlomljenega in kar naenkrat je bil konec dopusta namesto po dnevu in pol spet  postavljen malo bolj v prihodnost …

Ker sta se Tavelka in Armanja ta čas že dva dni potepali po hribih (Kriški podi, Razor, Planja, Stenar) in se jima tudi iz Bovca ni nič mudilo domov, sva šla pa še midva v Bovec.Tam lahko fajn počivaš ali pa tudi ne in Vrhovni je ugotovil, da se za silo tudi s kolesom lahko pelje…

Druženje s Tavelko in Armanjo bi se končalo s prijetno skupno večerjo in zajtrkom, če ne bi že navsezgodaj zjutraj Tavelka ponesreči zaklenila avtomobilske ključe v prtljažnik. Pa smo imeli spet nov dan, nov stres in novo akcijo. Še dobro, da je imela Armanja vsaj nahrbtniček z najnujnejšim v šotoru. Ker pa je morala biti do 15h v Ljubljani, smo jo posadili na avtobus čez Vršič, iz Kranjske pa je šla naprej s prevozi.si, ker je bilo tako najhitreje. Mi pa smo počakali, da je Tamala končala z jutranjim treningom, peljala rezervne ključe bratrancu Lukatu, ki jih je dostavil v Ljubljano vozniku avtobusa na relaciji Ljubljana-Bovec in popoldne je tudi Tavelka naposled šla lahko domov :) Midva pa sva se po soški dolini peljala do Solkana, preizkusit tanovo kolesarsko ob bregu Soče od Solkana do Plav. Prijetno.

Večerjala pa sva že v Goriških Brdih, pri razglednem stolpu na Gonjačah. To je bila pa res večerja z razgledom.

Zjutraj sva obiskala Avguštinove in malo poklepetala. Potem pa sva se oglasila še pri tistem Sirku, ki ustvarja Bjano in kupila nekaj steklenic  šampanjca za družinske posebne trenutke. Ker je bilo videti, da imajo pri hiši trgatev, sva se kot prostovoljca javila še midva. Gospa Petra naju je zapeljala v dolino do vinograda in tako sva dobro uro in pol pomagala, da dobrega šampanjca ne bo zmanjkalo niti v prihodnje…Potem pa sva jo ubrala še na Kras, mimo Štanjela do Tonija, si na parkirišču pri lovskem domu v senci privoščila kosilo in se počasi odpeljala proti domu.

No, ne čisto naravnost… Pri Uncu sva zavila z avtoceste proti Planinskemu polju. S kolesi sva naredila en krog skozi Planino, se mimo Ravbarjevega stolpa spustila do Planinske jame, se zapeljala mimo gradu in spraševala mimoidoče, kje reka, ki priteče iz Planinske jame, dokončno ponikne.

Prišla sva do vasi Laze, kjer sva v iskanju požiralnikov našla mojo sošolko iz gimnazije, umetnico Natašo, ki je ravnokar zaključevala s slikarsko kolonijo, na kateri sta sodelovala tudi dva najina znanca, kamniška umetnika. Kakšno naključje, da sva parkirala ravno ob njeni hiši in da sem šla vprašat, če lahko za pol urce tam pustiva Budapesta…in jasno presenečena obstala…

Eto, pa je bil spet en lep dopustek. Z Budapestom in člani naše familije pač ni nikoli dolgčas :)

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT

Pri lososih v dolini Glinščice

25.07.2016 · Brez komentarjev

Sem že povedala, da na potepih z Budapestom čas teče počasneje in da se 24-urne počitnice zdijo kot podaljšan vikend, nekaj dni ob morju pa kot pravi dopust? Prvi večer, ko sva na šverc prespala tik ob morju in nama je svetila (skoraj) polna luna, je bil prav čaroben, vendar je žgoče sonce naslednjega jutra čarobnost odpihnilo daleč stran in želela sem si samo še poštene borove sence…

Ko sva pregledala par kampov in ugotovila, da je povsod gužva in da se bova za pogled na morje verjetno lahko obrisala pod nosom, je Vrhovni v Stupicah bolj za štos povprašal po prvi vrsti in senčni parceli…in ja…seveda so imeli za nekaj dni eno na zalogi :) Z ribami pa je bilo bolj švoh in voda je bila kalna, tako da Vrhovni ni imel obstanka in sva se po dveh dneh odločila, da greva pogledat še v Savudrijo. Tam je bilo še precej slabše kot dva tedna nazaj in zaradi kalne vode rib sploh videti ni bilo. Potem mi je postalo jasno, zakaj je takšna množica ljudi pripravljena plačati vstopnino za obisk Kamenjeka, se vsak dan voziti po slabih prašnih makadamskih cestah in se drenjati v zalivih – ker je vredno; morje je tam še vedno neverjetno čisto.

Ko z ribolovom ni nič, je ena od rešitev tudi obisk ribarnice.  Tokrat je imel Vrhovni v mislih eno takšno zelo posebno, ki se nahaja v Boljuncu v zaledju tržaškega zaliva in v kateri vzgajajo losose. Ribarnica je bila ob najinem prihodu na žalost že zaprta, ujela sva edino še lastnika, gospoda Zobca, ki naju je povabil na pokušino jedi, ki jih pripravljajo v njihovem Agriturismu. Do popoldneva sva imela še dovolj časa za ogled naravnega parka, doline Glinščice/Val Rosandre. Iz vasi sva krenila po desnem bregu slikovitega kanjona, prečkala strugo, pokukala z vrha na slap in si kanjon ogledala še z druge strani, kjer je po nekdanji trasi ozkotirne železnice urejena kolesarska in sprehajalna pot.

Po skoraj triurni hoji sva noge namočila v senčni strugi rečice in želodca sta se nama ravno začela oglašati…Obisk agriturisma je bil pravo doživetje, tako zaradi debate s hišnim gospodarjem in mladim Ludvikom, pa prijetno urejenega okolja, zlasti pa zaradi božanskih jedi, pripravljenih iz slastnega svežega lososa in okusnega domačega piva za zraven.

Še dobro, da sva bila tako zgodnja, drugače sploh ne bi dobila proste mize – prav na vseh so bili listki z napisom riservato. Torej se bo za naslednji obisk obvezno prej najaviti…

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT

Kako v osmih dneh desetkrat prečkati državno mejo

29.06.2016 · 1 komentar

Kamnik-Kitzbuhel-Oberamergau-Linderhof-Hohenschwangau-Lindau Bodensee-Vaduz-Lucern-Interlaken-Grindelwald-Jungfraujoch-Thusis-Andeer-Julierpass-Silvaplana-St.Moritz-Merano-Brixen-Silian-Lienz-Trbiž-Kamnik :)

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT

V znamenju dopusta

28.06.2016 · Brez komentarjev

Ni Azurna obala niti italijanska riviera, ampak je skoraj popolno. Prva vrsta v Colone Mon Perin, senčka, osvežilen vetrič, škržati v krošnjah borovcev, sobivanje z martinčkom, večerno oglašanje čuka in bujenje z veverico, ki na streho meče luščine storžev :) Wi-fi. Dobra vremenska napoved. Le dekleti pogrešava. Tavelka se bo danes spopadla s pisnim delom Pa-Fi in se potem pripravljala še na ustni zagovor, Tamala pa je ostala doma, da bo trenirala; v petek namreč odpotuje na Madžarsko na tekme Evropskega mladinskega triatlonskega pokala. Midva pa imava malo dopusta, tistega Dopusta z veliko začetnico. Vrhovni je na lovu za ribami, jaz pa moram nadoknaditi zaostanek na blogcu, kajti v zadnjih dveh tednih se je res veliko dogajalo, časa za pisanje pa ni bilo.

Kot se rado zgodi, se je tik pred dopustom malo zakompliciralo in ko je že kazalo, da Tamala ne bo gotova s šolskimi obveznostmi, se je je profesor le usmilil in jo vprašal med prvim odmorom v petek zjutraj, tik pred našim odhodom v Avstrijo. Dan pred odhodom nam je kar precej hudo zbolela še Mucinda in Tavelka se je ob vseh obveznostih morala ukvarjati še z obiski pri veterinarju in lužicami po hiši.

Tretji vikend v juniju se je Tamala udeležila tekme Evropskega mladinskega pokala v Kitzbühlu. Vreme je bilo grozno, kar je značilnost skoraj vseh tekem letošnjega leta. Deževalo je, najhuje je nalivalo ravno med kolesarsko dirko. V nedeljo, ko so bili na vrsti finalni obračuni, je bilo le 12 stopinj, temperatura vode v jezeru je bila komaj 20ºC, a kljub temu je Tamala tako v kvalifikacijah kot v finalu nastopila pogumno in suvereno in kljub odsluženi kazni 10 sekund tekmo v močni konkurenci evropskih in tudi ameriških mladink končala na odličnem 12. mestu.

Budapest je bil vse dni parkiran ob cesti v bližini prizorišča in nama je v tem vremenu služil kot odlično izhodišče in pribežališče, najbolje pa je bilo to, da se zaradi divjega parkiranja ni nihče pritoževal. Potem pa smo lahko začeli uresničevati naš potovalni načrt, kot sem si ga zamislila…

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT

Obertilliach

25.02.2016 · Brez komentarjev

Prejšnji teden smo precej cincali, preučevali vremenske napovedi in se dolgo odločali, na koncu pa smo le uspeli zložiti skupaj nekaj dni na snegu. Umestiti smo jih morali med dva Tavelkina žura: tistega, ki je bil posledica narejenega zadnjega izpita zimskega semestra in praznovanja Mucovega rojstnega dne. Vmes se je sicer izkazalo, da bi bilo dobro, če bi se vrnili še en dan prej, da bi Tavelka lahko šla na prvo praktično vajo iz turnega smučanja, a smo to morali beležiti pod kolateralno škodo. Ravno tako kot prvi dan, ko smo v Ratečah preskočili v čisto tapravo zimo in smo zaradi novozapadlega snega raje prenočili v Kranjski gori in pot v Obertilliach nadaljevali naslednje jutro, ko so bile ceste že splužene.

Kdor se je že kdaj vozil v ta skrajni konec Ziljske doline, ve, da cesta, ki povezuje številne majčkene gorske vasice, ni ravno avtocesta. Tokrat pa so že tako ozke ceste še plužili,  s strmih bregov se je usipal novozapadli sneg in parkrat se je moral Budapest prav na tesno srečati z nasproti vozečimi… Pa vendar je bila ta zame ne ravno prijetna vožnja hitro poplačana; sončen dan, modro nebo, razgled na zasnežene gore, pršič, urejeno in prazno smučišče in ob njem obilo celca, da je Tavelka lahko še malo potrenirala za svoje bodoče podvige.

Obertilliach ni ravno veliko smučarsko središče, je pa, kot je bilo videti, idealen  za turne smučarje in pravi raj za tek na smučeh. Ker ponoči avtodomom ni dovoljeno ostati  na parkirišču ob žičnici, smo (zastonj) parkirali pri biatlonskem centru in se poleg odlično urejenih tekaških prog veselili tudi infrastrukture (servis, kavica, športna trgovina) in pa možnosti uporabe tušev… Škoda, ker nismo mogli ostati še kakšen dan več… Narava je res fenomenalna in jaz sem neznansko uživala v pravi zimski idili; kakorkoli; če je bilo dobro za Jamesa Bonda, kaj ne bi bilo za nas :) Ja, prebivalci Obertilliacha so očitno kar ponosni na to, da so pri njih posneli nekaj prizorov iz filma “Spectre”.

V soboto smo smučali  na dopoldansko in se za 26 ojrotov do enih že do  sitega nasmučali, malo pomalicali in se napotili proti domu. Naključje je hotelo, da smo na kamniški stadion zavili samo minuto kasneje kot kombi s triatlonci, ki so se pripeljali iz  Makarske. Tamala se kot edina princesa med samimi fanti sploh ni imela slabo :) Po dobrem tednu smo spet sedli za mizo k skupni večerji; nismo z užitkom obirali samo slastnih artičok, z veseljem smo podelili tudi še sveže počitniške dogodivščine.

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT

Rogla

3.02.2016 · Brez komentarjev

Kuku, še sem tukaj, le vse drugo pride prej na vrsto kot kakšen zapis… Včeraj Primož (8) in krhki flancati, danes  TNZ in pripravljanje lazanje, da jutri za kosilo pocrkljam Tavelko, ki bo po izpitu končno prišla malo domov in Tamalo, ki jo je bolezen položila v posteljo. Hja, menda so v teh dneh vsi bolni. Upam, da bo pri nas ostalih, ki še nismo podlegli, nova zaloga ingverja z limono in medom še naprej uspešno odganjala viruse…

Z Budapestom smo bili minuli vikend na ogledih na Rogli in reunion po šestnajstih letih je bil prav zanimiv. Na Rogli sva z Vrhovnim smučala in tekla, ko sva bila še brez otrok in je hodil z nama Kuko, maltežan. Na Rogli se je naučila smučati Tavelka. Na Rogli je nastala tista slavna solata iz zelenjavnih rib, paradižnika, koruze, kumaric, sira in majoneze, po kateri se Tavelki in Vrhovnemu tu in tam še vedno pocedijo sline. Z Rogle je Vrhovni v sveže zapadlem snegu pripeljal avto s pokvarjenimi zavorami, samo z ročno…res je bilo adrenalinsko. Nazadnje smo bili na Rogli decembra 1999; takrat jaz nisem smučala, sprehajala sem Kukota in svoj veliki trebuh. Ahja, spomini… Tokrat je bil le vikend; pa še to je bila sobota vetrovna, nedelja pa deževna in smo se že po zajtrku odpravili proti domu. Tamala in Vrhovni sta malo posmučkala, jaz sem malo tekala v krogih, za kaj več ni snega. Zvečer smo se sprehodili do Koče na Pesku, nekaj popili in potem v soju zvezd in baterije po gozdni stezi odkolovratili nazaj. Pa se je spet nabralo za eno prgišče lepih spominov :)

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel

Statistika 2015

5.01.2016 · Brez komentarjev

The Grand Budapest Hotel je v letu 2015 zabeležil 68 nočitev. Od septembra dalje smo si privoščili še Poreč (1), Istro (4), Zahodne Julijce in Kras (3) ter Turracherhöhe (3). Če bi lahko, bi seveda še kakšen dan več, pa ne gre: konec leta mi ostaja kar 22 dni neizkoriščenega dopusta!

Peak Check je zabeležil 53 vzponov na Primoža, v resnici sta bila še dva več, 55 pa je za letošnje razmere prav lepa cifra. Ker lahko k temu dodam še nekaj drugih prijetnih turic, sem s hribolazenjem za silo zadovoljna. Tudi za 2016 na tem področju nimam nobenih velikih ambicij – šla bom, ko mi bo pasalo in ko bom imela čas. Štafeto sem zdaj predala sodelavki Mojci, ko sem ji za Miklavževo darilo kupila čip… :)

Ne morem pa biti zadovoljna s številom pridobljenih kilogramov (jao) in bo potrebno trend (še-ne-vem-kako, ampak nujno) obrniti v drugo smer. Tudi Mucinda, s katero deliva prepričanje, da je okroglo lepo, je imela decembra že prav atletsko postavo. V času našega smučanja jo je oskrboval in hranil Muc in to tako dobro, da smo, ko smo se vrnili, dobili podvojeno :) Pa sva obe pred težko nalogo…

Včeraj mi je pod roke prišla zlata Brigitka iz leta 2006, (predblogovski) dnevniček z mojimi komentarji in zapiski. Kdo bi si mislil, da bo že deset let od takrat, ko smo kupili kavč, ko sem prižgala svojo zadnjo cigareto, ko sva z Vrhovnim šla na sejem v Rimini in na izlet v San Marino, pa ko so se zapleti pri sicer rutinski operaciji v Petra Držaja razrešili na mojo srečo. Deset let bo od takrat, ko smo bili prvič na Hvaru in na svojih prvih počitnicah v Stinivi. Pa ko je Tavelka nastopila na svojih prvih atletskih tekmah in je šla Tamala v prvi razred…Še veliko zanimivih zapiskov sem našla in obudila veliko spominov, splošen vtis pa je, da sem se tudi takrat v službi preveč izčrpavala in da smo si za druženje z žlahto in prijatelji vzeli veliko več časa kot sedaj. Recimo, prav vsako nedeljo zvečer smo s Sovico in Čukom  igrali tarok. Skoraj bi šla stavit, da bi v kakšnem predalu našla tudi zapiske z rezultati, če bi le malo bolj pobrskala – pa nima smisla. Kakorkoli se je sreča nagibala enkrat na eno in drugič na drugo stran, na koncu se je vedno najbolje izteklo Sovici…

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · stotka