in vendar se vrti

Vnosi v kategoriji 'The Grand Budapest Hotel'

Sardinija maj 2018

17.07.2018 · Brez komentarjev

Priprave na najino vandranje po Sardiniji so bile bolj približne. Dva vodnička, trije naprintani potopisi, kupljen zemljevid z označenimi plažami  in nekaj strani zbranih koordinat, rezultat dolgoletnega pridnega dela avtodomarske srenje. Vrhovni se je bolj zanesel na Google Maps-e, kjer je imel označenih nekaj željenih lokacij, zlasti za ribičijo, za druge se je odločal spotoma. Vsekakor je zbirka koordinat prišla še kako prav zlasti tam, kjer ni bilo niti telefonskega signala, kaj šele dovolj dobrega interneta…

V ponedeljek 14.maja sva bila dopoldne oba še v službi, po kosilu pa sva znosila še zadnje stvari v Budapesta in se približno ob pol treh odpeljala iz Kamnika. Navigacija nama je prihod v Livorno napovedala ob 21.45, nameravala sva prenočiti v pristanišču in se v torek zjutraj vkrcati na trajekt. Ampak Vrhovni si ni mogel kaj, da ne bi počasi začel dodajati nekaj kilometrčkov pri hitrosti in se lotil lovljenja večernega trajekta, ki je imel odhod ob 22h. Do Padove sva že pridobila kakšne pol ure, v zastojih pri Bologni in Firencah skoraj vse pridobljeno spet izgubila, pred Livornom izgubljala živce, ker Francozoma pred nama nikakor ni uspelo plačati cestnine, a nama je vseeno uspelo pravočasno pripeljati do pristanišča, kupiti karto in se vkrcati na trajekt. Navdušena nad smotrno izrabo časa za dopust in oborožena z večernim prigrizkom in pivom sva se vselila v ladijsko kabino. Vrhovni se je dobro naspal, jaz pa sem celo noč na pol dremala in poslušala ropot ladijskih motorjev. Ob sedmih zjutraj sva se izkrcala v Olbii in zavila na sever. Sardinijo sva nameravala obvoziti v nasprotni smeri urinega kazalca, kar nama je v naslednjih štirinajstih dneh tudi uspelo.

S tem, ko sva se odločila Sardinijo obiskati maja, sva zadela žebljico na glavico :) Narava je maja res noro lepa, rastje je bujno in zeleno in vse, tudi plevel cveti v najrazličnejših barvah. Močvirne lagune so polne rožnatih flamingov. Nobene posebne gneče še ni bilo, neznosne vročine tudi ne, morje pa je že za silo primerno za kopanje. Čeprav je bilo ogromno Nemcev na binkoštnih počitnicah, nama je kar lepo uspevalo vsak večer najti prostor na kakšni lepi in brezplačni lokaciji. V kampu oziroma PZA-ju sva se ustavila le nekajkrat, takrat, ko sva potrebovala oskrbo in samo enkrat (za vikend) sva dvakrat prespala istem mestu. Torej ni bilo govora o lagodnem dopustu, temveč o potovanju, pri čemer sva se večinoma držala obalne ceste in le izjemoma zavila v notranjost otoka. Vrhovni je bil ves čas na lovu za dobrimi tereni za ribolov, jaz pa sem kombinirala informacije iz vodničkov z zemljevidom in potopisi in mislim, da nama je uspelo videti večino “must see” stvari, ki jih sardinska obala ponuja. Pa tudi nekaj tistega, kar najdeš sam povsem po naključju in to čuvaš kot skriti zaklad…

Divja lunina pokrajina na Capo Testa. Na severu sva že kar na začetku odkljukala tudi sardinske znamenitosti, Tombe del Giganti, starodavne naselbine nuraghe, in znane skale v obliki slona (Roccia dell’ Elefante) in medveda (Roccia del Orso).

Ljubki Castelsardo, kjer sva v marini naletela na avto s koprsko registracijo. Naslednji dan sva prenočevala na istem mestu kot še en slovenski AD, prav tako iz KP. Izkazalo se je, da je gospa sestra tipa iz Castelsarda. To sta bila tudi edina Slovenca, ki sva ju na celi poti sploh srečala…

Sentiero di mare blizu Argentiere. Če bi bilo kaj rib, bi ostala dlje.

Capo Caccia in 654 stopnic do vhoda v Neptunove jame. Navzdol in potem še navzgor. Galebi gnezdijo na skalnih policah strmega skalovja in na stopnicah je bilo videti kar nekaj trupelc tistih, ki jim ni uspelo poleteti :(

Sončni zahodi so bili naravnost spektakularni. Tale je iz Campa Eden, ki leži nekaj kilometrov pred mestecem Bosa. V prikupni stari del mesta sva se odpeljala s kolesom in se povzpela do trdnjave. Našla sva pitnik in se oskrbela s čisto vodo, saj nama oskrbna postaja v kampu ni izgledala preveč vabljivo. Kasneje sva na www.fontanelle.org odkrila mrežo javnih pitnikov za celo Italijo in na podoben način natočila vodo tudi na obrobju Cagliarija.

Riževa plaža Is Arutas. Ko je med dežjem prav za naju za eno uro posijalo sonce. Ko sem si pri hoji po drobno zbrušenem granitnem pesku v desetih minutah do krvi obdrgnila palce na nogah. Če bi bilo kaj telefonskega signala in interneta, bi ostala dlje. In potem bi mogoče zgrešila tudi najbolj prevarantskega prodajalca sicer zelo okusnega sira pecorina :)

Na ogled največjih sipin “Piscinas” sva iz Porto Maga od konca asfalta naprej šla s kolesom, kar se je izkazalo za edino pametno odločitev, saj sva morala kar štirikrat prečkati reko. Češki štirikolesnik je obtičal.

Capo Pecora. Veličastna pokrajina v bližini Arbusa.

Costa del Sud. Stopetdeset odtenkov zelene in modre.

Villasimius, najbolj na jugu.  Lepo, a avtodomarjem neprijazno.

Pa še malo množičnega turizma. Golfo di  Orosei, Grotta dei Bue Marino in Cala Luna, plaža z najdaljšim dostopom na Sardiniji. Če se tjakaj seveda ne pripelješ z ladjico.

Zadnjo noč, zadnji dan v maju sva prespala na Capo Comino, Vrhovni pa je odkril res dober teren za ribolov :) Jaz sem še zadnjič namočila noge v morje in potem sva se že kar zgodaj odpravila proti Olbii ter v mali paniki po telefonu rezervirala karto za trajekt, saj jih na internetu ni bilo več mogoče najti. Tudi v resnici je izgledalo, kot da hočejo vsi Nemci naenkrat domov… Žal kabine ni bilo več na voljo, zato sva si rezervirala sedeže. Malo sem dvomila v to odločitev do tistega trenutka, ko sem se po zgledu še nekaterih po balkansko zleknila čez tri sedeže in čisto udobno sva prestala nočno vožnjo.

Sardinija naju je oba očarala in še se bova vrnila v tiste konce, ki so nama ostali v najlepšem spominu. Seveda ne v poletni gneči in vročini, a prav gotovo kmalu :)

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak

Potepanja

16.07.2018 · Brez komentarjev

Življenje z Budapestom res ni dolgočasno, samo kakšen prosti vikend mora biti na vidiku… Prejšnji konec tedna, ko sva imela manj časa na razpolago, sva šla počekirat na Bovško, če je še vse po starem. Malce sva se s kolesi zapeljala naokoli, uživala v lepem vremenu, poznanih razgledih, se po dolgih letih sprehodila vzdolž Velikih korit, šla na pivo. V Bovcu odkrila stezo, ki je do sedaj še nisva poznala. Si izmenjala nekaj prijaznih besed in novic z Goranom, Mojco, Minčem, Rokom, Nikom, Meri in Danci. Kupila nekaj ovčjega in nekaj kozjega sira na Buškem dnevu. Po dolgem času srečala Maksa in Lokovške. Posvetila nekaj lepih misli Štefkotu in Nackotu, ki ju v Bovec ne bo več. Spoznala Budo, no, gospoda Budo, ki v Čezsoči oddaja apartmaje. Se ponovno obilno zabavala v prenovljeni Mercatorjevi trgovini, kjer je tudi letos podobno kot na slovenskih cestah ob vikendih. Štala. Neskončna vrsta.  Tri delujoče blagajne, od tega na dveh z več do vrha naloženimi vozički nakupujejo taborniki. Pa se po neskončnem prekladanju robe potem zatakne še, ko se je treba na blagajni pritipkati do možnosti odloženega plačila…jao  :)

Na poti domov sva po internetu spremljala Tamalin nastop v finalu v Tiszaújvárosu. Izgledalo je naravnost odlično, vendar se je kasneje izkazalo, da je spregledala 10 sekundni penalty in zaradi tega ostala brez uvrstitve in brez novih točk. Kakorkoli, s svojim nastopom je bila pa zadovoljna. Srčno upam, da bo sedaj konec zgod in nezgod, ki so se ji dogajale na tekmah v zadnjem času, saj je konec tedna na sporedu najpomembnejša tekma sezone. Že jutri odpotuje proti Estoniji, v Tartu, kjer jo po Lizboni in lanskem Kitzhühlu čaka njen tretji nastop na evropskem prvenstvu.

Midva pa sva tokratni, z dopustom nekoliko podaljšani konec tedna izkoristila za Tour de Mur :) Letos sva se napotila prav do izvira reke Mure v avstrijskih Visokih turah. Prvo noč sva se švercala kar na parkirišču v Hinter Muhr in oba sva se strinjala, da že dolgo nisva tako odlično spala – zbudila sva se šele malo pred deveto zjutraj :)  Čeprav je prva etapa Murradweg od izvira v Visokih turah  na višini skoraj  1.900 m do kraja Muhr mišljena kot spust, sva jo midva spremenila v vzpon in spust. Vreme je bilo naravnost idealno, sonce je že kmalu pregnalo meglice svežega gorskega jutra; ptički so peli, krave na paši so pozvanjale s svojimi zvonci, čebele so brenčale, narava pa se je osvežena od dežja vsa bleščala. Počasi sva premagovala meter za metrov 14 kilometrske gorske ceste.

Na trenutke so bili klanci res kar strmi, vendar sem na cilju v koči Sticklerhutte ob radlerju in kaiseršmornu na prevoženih 650 višincev hitro pozabila. Da je bila mera polna, sva se odpeljala še do doline in nazaj, zvečer pa sva se premaknila v kamp v St. Michael im Lungau. Kamp je v centru vasice ob stadionu, poceni in še nič niso komplicirali glede odhoda, zato sva se v miru lahko posvetila kolesarjenju in se odpeljala vse do Predlitza in nazaj.

Zvečer sva se preselila v camping Olachgut blizu Murraua, ki sva ga spoznala že lani in je meni kar precej prirasel k srcu. Tudi tretji dan sva kolesarila in prišla do Taufenbacha, kjer sva zaradi vse bolj črnih oblakov obrnila. Dežja potem ni bilo, sva se pa po kosilu odpeljala v nasprotno smer in na že od lani poznanem terenu nabrala kar precej lisičk. Zvečer pa je Vrhovni zakuril še roštilj…

Prav vesela bi bila, če bi se na Murradweg še vrnila in prevozila še kakšen odsek, čeprav sva verjetno najlepše dele poti že videla. Na najinem zemljevidu avstrijske Koroške je vrisanih še precej drugih, z zelenimi pikami označenih kolesarskih poti, ki bi jih bilo vredno obiskat. Za trening. Tokrat je koleno zdržalo. Če pa bo kriza, pa se lahko odločim tudi za kakšno e-varianto :)

Zdaj naju spet čaka nekaj delovnih dni. Kar se mene tiče, je v službi najbolj luštno ravno takrat, ko so vsi po dopustih…

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak

Spet na začetku

22.01.2018 · Brez komentarjev

Prvič letos sem se vpisala na Primožu. No, ni ravno kakšen dosežek, ki bi mu bilo za čestitat, korak naprej pa vendarle. Tako kot sobotno smučanje na Kaninu in italijanski Selli Nevei. Tako kot petkov tek na smučeh v Ratečah. Pa sredina telovadba in torkovo plavanje. Ponedeljkov trenažer.  Premika se, zdaj, ko imam dovoljenje fiziatrinje, ko sem (s tabletami sicer) disciplinirala koleno in ko sem prišla malce k sebi od prehlada, ki se me je držal od novega leta dalje. Samo da še v službi taglavno porihtam, pa bo.

Tamala je začela s pripravami na vozniški izpit; prva pomoč in zdravniški pregled sta pod streho, teorija CPP tudi, zdaj pa so na vrsti bolj resne preizkušnje. Se pa sprašujem, kdaj bo našla dovolj časa za izvedbo vsega tega, saj poleg šole tudi kar pridno trenira, odšteva dneve do osemnajstke in se veseli prvih letošnjih priprav v južni Španiji. Tavelka se je ravno včeraj od tam vrnila v deževni Dusseldorf;  k sreči je k Ani v Barcelono odpotovala že v sredo zvečer in tako srečno zamudila pustošenje Friderike.

Midva pa sva se v soboto res naužila sonca, lepih razgledov in odlične smuke. Pa še živo muziko pri Bum Baru je bovški župan zrihtal. Kaj češ boljšega :)

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · stotka · vrtiljak

Po daljšnici na poroko

28.09.2017 · Brez komentarjev

Lani smo prejeli obvestilo o zaroki Lene in Jannisa  in letos aprila sta nam izročila povabilo na poroko. Časa je bilo dovolj, da si je Tavelka organizirala izmenjavo v Peruju tako, da je lahko še pravočasno prišla na poroko v Tübingen. Ker je nazaj letela v Zürich, me je sprva vabila na kratko švicarsko uverturo pred obiskom Nemčije, jaz pa sem malo preračunala in raje nagovorila Vrhovnega, da greva na pot par dni prej, pobereva Tavelko nekje  spotoma  in pred slavnostnim dogodkom  skočimo pogledat še največji avtodomarski sejem na svetu v Düsseldorf.  Priložnost je bila res odlična. Tamala je ostala doma, ker je prevladala želja, da se dobro pripravi na svetovno prvenstvo, pa še za  familijarne mačke je poskrbela.

Vrhovni je v torek dopoldne še delal, po zgodnjem kosilu pa sva z Budapestom krenila na pot. Sorazmeroma hitro sva se prebila čez  zastoj pred Karavankami in tudi čez naslednjega pred nemško mejo in imela vožnje dovolj v Sulzenmoosu malo naprej od Münchna, kjer je povsem ob avtocesti zastonjsko parkirišče za avtodome in tam prenočila. Naslednji dan sva se odpeljala do Karlruheja, kjer sva (ne da bi vedela) preživela zadnji pravi poletni dan tega leta in popoldne končno, po dveh mesecih ponovno objela Tavelko. Za seboj je imela tridnevno potovanje, tri noči brez spanja v pravi postelji, ampak ni  izgledalo, da ji zato kaj manjka. Najprej je iz Trujilla z nočnim avtobusom pripotovala v Limo, tam preživela dan in zvečer odletela do New Yorka. Tam je imela daljši postanek, ki ga je zaradi slabega vremena preživela na letališču in nato spet nočni let do Zuricha, potem pa še Flixbus do Karlsruha. Do Düsseldorfa, kjer smo imeli rezerviran prostor v  tisti trenutek največjem PZA ju na svetu, je bila še dolga pot, a ob poslušanju perujskih zgodb nam je hitro minila.  Spotoma pa smo pri nečaku Tavelkine učiteljice nemščine oddali še polno potovalko stvari, ki jih bo potrebovala jeseni.  Organizacija v nulo :)

Tudi organizacija na sejmu je v nulo, po nemško pač. Prispeli smo pozno, a so nas vendarle spustili na parkirišče. Naša vrsta je bila še prazna, napolnila se je naslednji dan. Je pa, če sejma sploh ne omenim, vredno videti že to res nepregledno množico parkiranih avtodomov, ker tega verjetno ne moreš videti nikjer drugje. Na sejemski prostor, ki je nekaj kilometrov stran,  ves čas vozijo avtobusi, tako da je za vse poskrbljeno. Dan smo tako preživeli na sejmu, ob ogledovanju vseh možnih znamk avtodomov, od nizkocenovcev pa do mobilnih palač. Glede na to, da bi med vso to množico pravzaprav s težavo našli takšnega, ki bi ustrezal prav vsem našim zahtevam, da norih cen za ta špas sploh ne omenjam, smo pomirjeni ugotovili, da Budapestu pravzaprav nič manjka in da nima smisla na kratek rok razmišljati o kakšni menjavi. Sploh, če se z Vrhovnim že v osnovi razhajava v tem, kaj nama je všeč – on je za integrirce, meni pa sploh  niso všeč. Vseeno smo pri nekaterih naredili zvezdico, morda nam čez par let prav pride…

Po sejmu smo se po kolesarski poti ob Renu zapeljali do centra mesta po ogledih. Ker je Vrhovni ugledal svojo priljubljeno štacuno, ki je v naši bližnji soseščini nimamo, smo se odločili, da naslednje dopoldne sejmarjenje zamenjamo za nakup novih jopic. Popoldne pa smo odrinili proti Tubingenu, kamor je Matjaž, Vrhovnega bratranec in ženinov oče, povabil vso slovensko žlahto na predporočno  večerjo. Na srečanje je prišla tudi čilenska družina, pri kateri je Jannis preživel leto dni srednje šole in se tam naučil poleg ostalega naučil odlično špansko. No, tudi Tavelka je dvomesečno bivanje v Peruju dobro izkoristila, saj je z gospo Noro, ki ni govorila angleško, klepetala v tekoči španščini. Za svoj prijazni trud je bila kmalu nagrajena s povabilom v Čile stilu »mia casa e tua casa«. V soboto dopoldne smo si še na kratko ogledali Tübingen in zlasti tisti most čez reko Neckar, kjer je Tamala nekaj tednov prej nastopila na močni triatlonski tekmi prve nemške Bundeslige. Potem pa smo se preoblekli v lepša oblačila in šli na poroko.

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT

Logarska dolina

31.07.2017 · 1 komentar

Budapest je ta vikend bivakiral v Logarski dolini. Hecno pravzaprav, da tjakaj nisva/nismo šli že večkrat, ko pa je od nas samo čez hrib na ono stran. No ja, čez Černivec in kar dobro naokrog. No ja, po ponekod kar dobro uničeni cesti. Ampak narava je pa tako čudovita, da na trenutke komaj dihaš. Od lepot, ki te obdajajo in od tega, ker prav gotovo rineš v kakšen klanec :)

Ker v petek popoldne še nisva točno vedela, kje bi se utaborila, sva preverila v Kampu Menina; klicani je bil ravno sredi raftinga, povedal je, da imajo le še kakšne 3% prostora. Potem sva poskusila v Lučah v Šmici, pa je bila situacija precej podobna – prostora je bilo sicer več, ampak samo na pomožnem, pretežno nepokošenem travniku južno od teniškega igrišča, kjer nama ni bilo prav nič všeč. Pa sva šla pogledat še PZA tik pred vhodom v Logarsko dolino. Top lokacija, vse na dosegu roke, senca, žuboreča potočka Savinje in Bele, pravzaprav idealno. Na internetu je PZA označen (10 EUR/noč), menda pa je ukinjen in uradno prestavljen na hribček k neki kmetiji, vendar pa nas je tu brez oskrbe (in brez plačila) parkiralo kar nekaj.

Že v petek popoldne sva se po osupljivo lepi Logarski dolini s kolesi zapeljala do slapa Rinka. Glede na to, da sem bila tu nazadnje pred desetimi leti, ko je dva dni neusmiljeno nalival jesenski dež, sem jo pravzaprav odkrivala na novo.

V soboto sva se z Budapestom odpeljala do dveh tretjin Pavličevega sedla, kjer se odcepi Solčavska panoramska cesta. Večinoma makadamska pot se uradno sicer začne in konča v Solčavi, midva pa sva jo s kolesi ubrala ravno v kontra smer. Cesta se vije malo gor in malo dol mimo mnogih kmetij, na katerih ponujajo domačo hrano in pridelke, na vsake toliko pa so urejene razgledne ploščadi, od koder je čudovit razgled na okoliške gore in globoko v dolino. Kljub temu, da so bili vrhovi gora dopoldan še v oblakih,  je bilo prav lepo.

Po poti sva se ustavila pri izviru kisle železne vode in potem pri cerkvici Sv.Duha v Podolševi, od koder se vidi tudi do Potočke zijavke. Vrhovnega sem nagovorila, da se vzpneva še do nje; kolesi sva pustila za rampo in po spletu okoliščin šla po daljšnici, po Medvedovi poti, ki ni toliko obiskana in bila zato nagrajena z nekaj najdišči lisičk tik ob poti… Tamkajšnji gozd pa je bogat tudi z mravljišči in kolone mravelj ti kar naprej križajo pot – mravljinci vojščaki se spoznajo na svoj posel in moje gležnje so obgrizli ničkolikokrat :) Nič hudega, ampak glede na cviljenje otrok, ki se jim je očitno dogajalo podobno, staršem priporočam, da jim za ta izlet obujejo dovolj visoke nogavice…Ker nama je ostalo še nekaj popoldneva, sva s kolesi zavila še na drugo stran, na Pavličevo sedlo. Za Vrhovnega mala malca, meni pa se je tudi ta tretjina prevoženega klanca po aktivnem dnevu zdela kar dosežek :)   Večerja je bila potem zaslužena; njami lisičkova juha in njami čevapčiči. Odigrala sva nekaj partij remija, javili pa sta se nama tudi obe potepuški hčeri – Tamala iz Tabora na Češkem, kjer jo je v nedeljo čakala tekma evropskega triatlonskega pokala in Tavelka (živa, le malce prehlajena, a na moč navdušena) z nekajdnevnega trekinga po Cordillieri Blanci. Ob žuborenju potočka sva zaspala.

V nedeljo sva se na poti domov ustavila v Robanovem kotu. Parkirišče je bilo kar polno, na njem je stal tudi kombi Španca, ki si je očitno zamisli precej podoben potovalni načrt kot midva in sva ga srečevala vse tri dni, ter avtodom Ljubljančana, ki nama je prijazno posodil tlačilko, ko je Vrhovnemu na prvem klancu spustila guma. Ko je bilo kolo nared, pa sva ugotovila, da je kolesarjenje po dolini prepovedano, zato je Vrhovni predlagal, da jo mahneva na desno v klanec, proti Strelovcu. Nisem bila preveč navdušena, veliko ljubši bi mi bil sprehod po dolini, sploh zato, ker so bile na zemljevidu narisane neke strašne serpentine. Pa je vseeno šlo skoraj do vrha, do kmetije Knez, ki leži dobrih 500 metrov višje. Vrhovni je zvozil vse, tudi najbolj strme klance, zame pa je bilo pretežko in sem kar precej poti prehodila, ampak saj ni važno.

Razgled je bil prav gotovo boljši kot iz zatrepa doline, pohajanje po čudoviti naravi Robanovega kota pa bo prav gotovo prišlo še kdaj na vrsto – treba bo le izbrati bolj primeren čas, ne ravno tisto nedeljo na višku turistične sezone :)

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT

Pri sosedih

25.07.2017 · Brez komentarjev

Tamala je  iz ponedeljka na torek naredila eno hitro menjavo, razpokala kolo in kufre, s katerimi je pripotovala iz Litve in pripravila nove za v Dolomite. Tjakaj se je z G-trijevci odpravila v torek dopoldne, po jutranjem plavalnem treningu. Tudi jaz sem bila v nizkem štartu, če bom morala kaj oprat in posušit praktično čez noč, pa potem ni bilo nič nujnega.  Ko sva se poslovila od Tamale in pripravila Budapesta, sva se na nekajdnevni dopust odpravila tudi midva.  Kot že dostikrat nepripravljena in brez konkretnega cilja, kam bova sploh šla. Ker pa mi je Vrhovni že lani obljubil avstrijska jezera in ker kljukica zaradi spleta okoliščin ni bila narejena, sva zavila na sever, čez Ljubelj. Pot naju je vodila mimo Gosposvetskega polja kar naprej proti Štajerski, kjer sva po sprehodu skozi narodni park Zirbitzkogel-Grebenzen in navdušenem nabiranju lisičk pristala v kampu v bližini Murau-a ob Muri. Naslednji dan sva se se po Murradweg zapeljala do Predlitza. Na to kolesarsko pot, ki v tem delu poteka po ne preveč hriboviti pokrajini (uf, še dobro) ob reki in železnici, skozi prikupne majhne vasi in pretežno stran od glavne ceste, se bom prav gotovo še kdaj vrnila. Druga prednost je bila pa nadmorska višina in oblačno vreme, zaradi česar ni bilo prav nič vroče. Če bi naju na poti ujela nevihta, pa bi se s kolesi vred nazaj lahko pripeljala z ozkotirno železnico Murtalbahn. Skratka, vse tod okoli je na Mur*, imajo celo svoj Tour de Mur :) . Za nameček je popoldne zmagal še Roglič v 17. Etapi od La Mure do Serre Chevalier…tako da se je vse poklopilo…

Najina naslednja etapa je bila gorska; mimo Schladminga sva se odpeljala do Ramsaua, se malo sprehodila, malo pokolesarila in nabrala novo zalogo lisičk. Po deževni noči sva se prebudila v sveže jutro, sonce je kaj kmalu pregnalo meglice in midva sva se najprej z avtobusom po plačljivi cesti in nato z gondolo odpeljala do ledenika Dachstein. Vrhovni je mislil, da bi lahko šel na vrh, pa se je izkazalo, da gre za zelo obiskano in zahtevno feratto in da je za kaj takšnega čisto preslabo opremljen. Malo razočaran se je moral zadovoljiti z lepimi razgledi, ki so se ponujali vse naokrog, na Skywalk pa tudi ni hotel :)

Potem pa so bila na vrsti jezera. Tisto z najlepšo vasjo ob jezeru na svetu, Halstattom in najbolj luškanim kampom ob jezeru, pa spet drugo s slikovitimi vasicami, od katerih prav vsaka premore svojo Seeweg in svoj Am See, ponavadi pa tudi kakšen Am Winkel :)

Pa Bad Ischl z dvorcem in parkom, v katerem je počitniške dni preživljala priljubljena princesa Sisi in sploh cela pokrajina Salzkammergut, ki je res osupljivo lepa in ki jo bo nujno še bolj podrobno spoznati. Za letos je sicer narejena ena mala kljukica, ampak videti nekaj jezer od 67 je pravi ništrc; samo morda naslednjič bolj izven glavne sezone…

Pa kakšna pravičnost pri najljubših stvareh: 48 vzponov na Primoža in 48 nočitev v Budapestu letos. Upam, da bo šlo še tako lepo naprej…

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak

Devet časovnih pasov narazen

17.07.2017 · 2 komentarjev

Danes je takšno jutro, kot si jih dostikrat želim. Sončno, sveže in dopustniško. Dan bo bržkone natrpan z gospodinskimi opravili, a nič ne de. Vrhovni je v Vrtičku, Mucinda se potepa, a verjetno ni prav daleč. Tamalo pričakujeva pozno zvečer, ko se končno vrne iz Litve, izredno zadovoljna z osmim mestom, ki ga je iztržila v finalu evropskega prvenstva mlajših mladincev v Panavezysu v Litvi. To je njena najboljša uvrstitev na velikih tekmovanjih in zadovoljstvo je lahko še toliko večje, ker vidi, da je povsem konkurenčna na plavanju in kolesu, le na teku so tekmice zaenkrat še močnejše. K začetnemu stresu zaradi neprimere nastanitve in neplačane štartnine je veliko prispevelo še vreme. Četrtkov kvalifikacijski nastop je potekal v močnem nalivu in hudem vetru, zaradi česar je bil  za to območje izdan tudi oranžni vremenski alarm. Skozi menjalni prostor je po Tamalinih pričevanjih slabo uro pred štartom tekel cel potok. Vse skupaj se je srečno razpletlo in Tamala in Jan sta se uvrstila v sobotni finale. Midva sva kvalifikacije poskusila spremljati v živo, saj je organizator zagotovil prenos preko interneta, pa pri Belopeških jezerih, kamor sva se zapeljala z Budepestom, ni bilo pravega signala.

Naslednje jutro sva se odpeljala naprej do Bovca, da bi tudi letos pozdravila stare znance in prijatelje in ubrala kakšno znano ali pa neznano kolesarsko traso sli stezico. Ko sva se parkirala v Polovniku, sva se odpravila na potep s kolesom, od Bovca do planinskega doma v Lepeni, pa naprej do kampa Korita in nazaj po cesti do Bovca. Jaz, brez kondicije, sem dihala na škrge, Vrhovnemu je pa kar fino šlo, čeprav je vsak hujši klanec prevozil dvakrat, da bi čez spravil še mene…Prvič pa sva se peljala skozi Mišjo vas, kjer te pri prvi hiši pozdravi tabla z napisom “Pazi mačke” :)

V soboto sva se namenila na pohod po obronkih Rombona do Kluž, a naju je ustavila in obrnila krajša ploha, približeval pa se je tudi Tamalin nastop. Tudi tokrat je prenos v živo pretežno crkoval, sva pa razločila Tamalo na plavanju in si  oddahnila, ko sva jo med vodilno skupino zagledala na teku… Borila se je prav do cilja in v borbi za osmo mesto v fotofinišu prehitela rusko tekmovalko. Carica.

Potem pa sva se šla še malo potepat po prelepi bovški kotlini…

Jah, te dni sta bili najini hčeri devet časovnih pasov narazen. Tamala eno uro pred nami in Tavelka na Galapagosu osem ur za nami. Sporočila so prihajala ponoči, ko smo se mi zbujali, so punce na Pacifiku hodile spat…Zdaj so že spet na celini, v srfarskem mestecu Montanita v Ekvadorju si bodo menda vzele nekaj dni oddiha… Hahah :)

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak

Krk

4.06.2017 · Brez komentarjev

Za maj v Grand Budapestu ni bilo nobenih rezervacij; razlogi so bili v vnaprej razprodanih vikendih za žurke, obletnice, tekme, pa še služba… Ampak je pa fino, da ko pa se le pokaže kakšna mini micena prilika, pa samo napolneš hladilnik in odrineš na potep… Tako se je zgodilo, da sem bila prejšnji teden prvič na Krku.  No, nič posebej nisem bila fascinirana, zato mislim, da nisem v preteklih letih nič pomembnega zamudila. Dva dni sva na šverc spala na plaži, nedaleč od mesteca, kamor sva se zjutraj s kolesi odpeljala po sveže ribe in šla na kavico. Vrhovni je sicer lovil, a je na koncu sam postal plen; kljub temu, da je imel veljavno karto, so ga policaji v postopku inšpekcijskega nadzora poklicali na čoln in na koncu oglobili zaradi manjkajoče boje… V živo sem poročala puncam, saj se je vse skupaj dogajalo na (sicer prazni) plaži direkt pred mojimi očmi.

No, nisva niti preveč natančno izračunala, koliko je pod črto stala ribja juha iz pičlega (ampak bio&eko) ulova v dveh dneh, v uteho pa nama je bilo, da sva pokompenzirala vsaj pri ceni prenočišča :)

Tretjo noč sva se premaknila v kamp Glavotok in za razliko od vsega ostalega, na kar sva spotoma naletela, mi je bilo v kampu všeč. Sicer v prvih vrstah polno Nemcev in Avstrijcev, a urejeno, prijazno in dokaj naravno. Sem takoj našla nekaj podobnosti z Balami…tudi glede tega, da moraš povsod s kolesom kar nekaj časa gonit v klanec, da se premakneš do civilizacije. Le da so klanci na Krku še bolj strmi :(   Pa prvič letos sem se namočila v morju; malce mi je sicer vzelo sapo, se je pa zelo prileglo.

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT

Colone brez kolone

24.04.2017 · Brez komentarjev

Tamala se je pozno ponoči srečno vrnila z Alicanteja. Malce sem trepetala, če jim bo uspelo pravočasno prestopiti v Frankfurtu, a se je izšlo… Tako kot se je nama izšlo z morskim vikendom, čeprav še v četrtek nisva vedela, ali bi v Budapesta naložila smučke ali kolesa in potapljaški neopren. Malce sva pogrešila le pri lokaciji, saj nama je v Balah pihalo direktno v nos in ker je bilo tudi dokaj hladno, je bilo za odtenek manj luštno, kot bi lahko bilo.  Ampak…

Tudi ribe se še niso pojavile, a Vrhovni ne izgublja upanja.  Je bil pa sonček in v zatišju lepo toplo, pa tudi nakolesarila sva se, od Bal do Štinjana, skoraj ves čas ob obali in nazaj…. Brez presenečenj tudi tokrat ni šlo, saj sva na plaži pri Barbarigi uzrla znan avto in nepričakovano naletela na žlahto; no, v bistvu samo na njeno žensko polovico. Mateja in Mojca sta kofetkali, moška pa sta bila (glede tega presenečenja ni bilo) v vodi…

Da na Kamničana lahko naletiš res vsepovsod, se je izkazalo tudi v nedeljo dopoldne. Odločila sva se, da bova šla domov grede še na kavo v Rovinj. Kaj kmalu sva opazila redarje, prireditveni prostor in nekaj tekačev pri ogrevanju. Napovedovalec je ravno najavljal start polmaratona in z Vrhovnim sva pofirbcala, če koga poznava. In zagledava Matica v prvi bojni vrsti…

Ko sva pri mejnem prehodu Sečovlje (čakala manj kot 10 minut!) naletela še na eno tekmo (triatlon Kanegra), pa Istri pa so se podili tudi kolesarji, sem rekla, da je bilo vreme pravzaprav idealno za športne aktivnosti. Sploh ne zoprno prevroče. In ne turobno in deževno kot pri nas doma, celo z rahlim poprhom snega tam od Kamniškega vrha navzgor…

Brrrr. In ni še konec. Obeta se prvomajska smuka :)

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak

Dve kratki morski

2.04.2017 · Brez komentarjev

Ne steče in ne steče; primoških 15 kaže na to, da počnem vse kaj drugega kot sestavljam skupaj stotko 2017. Nočitev v Budapestu je recimo že 17, zadnji dve sta že morski. Sezono sva otvorila prejšnji vikend na Šišanskom moru. Tamalo sva pustila v Medulinu na klubskih pripravah, midva pa sva uživala v toplem, skoraj poletnem dnevu. Čeprav je voda še precej mrzla, to ni oviralo Vrhovnega pri preizkušanju novega neoprena. Ker o ribah ni bilo nobenega sledu, sva se raje popeljala naokrog s kolesom, zvečer pa sva pekla čevapčiče. Čeprav je bilo na obali čisto ob morju hladno in sva večerjala zavita v odeje, je bilo nadvse romantično. Manjkal je le sončni zahod – tega pa sva zelo podobni scenografiji dodala že nekaj dni kasneje, v sredo v Dajli.

Vrhovni je imel v četrtek v bližini Kopra pri svojem dobavitelju praktično delavnico – pa sem kaj hitro pristavila svoj lonček, dodala en dan in nekaj ur dopusta in spet scomprala en tik-tak odklop kar sredi tedna. V sredo popoldne sva se potikala za obalo, po večerji v barvah sončnega zahoda pa sva se preselila v Koper na PZA. Vrhovnemu je sicer takšno “nešvercanje” pod avtodomarsko čast, ampak je bilo glede logistike idealno. Zjutraj sem ga pustila v Pobegih, parkirala Budapesta nazaj na PZA, vzela kolo iz prtljažnika in odkolesarila proti Izoli. Na obalni cesti so še barvali cestne oznake in uradno še ni bila odprta za kolesarje, tako da sem se peljala po Parenzani in uživala v lepem in toplem dnevu in razgledih… Malo sem se potikala po Izoli, kar tako brez cilja, v delikatesi sta mi zadišala bel kruh in italijanska mortadela, v Strunjanu pa sem obrnila, da ne bi zamujala po Vrhovnega. Ko se je na Parenzani pred mojim kolesom kar naenkrat znašel še (nadvse fejst) Vasilij Žbogar, očitno pri iskanju dobre lokacije za fotkanje in se strašansko vkljudno opravičeval, ker sem se morala ustaviti…se mi je zdelo, da bo dan popoln.

Vse je kazalo na to še precejšen del popoldneva. Z Vrhovnim sva parkirala v Trstu ob obali in se s kolesi zapeljala skozi mesto. Privoščila sva si čisto tapravi Illy, potem pa sva se napotila proti Miramaru. Izgledalo je blizu, pa se je pot kar vlekla in vlekla in meni so se že poznali kilometri s Parenzane in postajala sem lačna in tečna…in samo trenutek nepazljivosti je bil dovolj, da sem, že praktično na cilju, zadela v pločnik in se zvrnila po tleh pri vhodni rampi. Auč. Gradu si potem nisva ogledala in rama me še vedno boli.

Zvečer smo po dolgem času spet sedli k skupni večerji. Vedno redkejše so, kar me ne čudi, pri vsem tem študiju in potepanju… Dekleti pa sta, kot kaže, podedovali dvojno dozo potepuštva. Tavelka je bila doma samo zato, ker je prišla po avto, da bo lahko šla v Rogaško na žur, Tamala pa se je predčasno vrnila s priprav, da bi samo zamenjala kufre, saj je že v soboto zjutraj odpotovala v London, na šolsko ekskurzijo. Tavelko čaka izpit iz nevrologije in bo večinoma v Ljubljani, Tamala pa gre po veliki noči v Španijo na ETU Development camp.

Načrti za poletje in jesen pa so itak tako divji, da potrebujejo svoj zapis.

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · vrtiljak