in vendar se vrti

Vnosi v kategoriji 'predilnica'

U Bovcu

16.08.2021 · Brez komentarjev

Za nami je družinski vikend v Bovcu. Tamala si je po zaključenih pripravah v Radovljici želela za par dni v Bovec, Tavelka je imela bovški vikend že nekaj časa splaniran, pa sva potem še midva prilagodila svoje potepuške plane.

Bovec je v teh dneh napolnjen do zadnjega kotička in če ne bi spadali med “staro gardo” Polovnika, vprašanje, če bi sploh kje dobili kakšen spodoben prostor. Tako pa sva v sredo opoldne z Vrhovnim Budapesta parkirala v kampu v globoko senco z razgledom na kaninsko pogorje. Popoldne sva šla malo na oglede, preverila gobarski teren (le nekaj golobic), v gozdičku prevedrila kratko plohico in pri golfu odkrila novo P4N lokacijo…Naslednji dan sva šla s kolesi po Soški poti do Lepene in nazaj, popoldne pa sta prišli Tavelka in Tamala in vročina nas je kmalu pregnala za Sočo.

Zvečer se nam je pridružil še Tavelkin Justus. Dekleti sta ves čas obujali spomine na okuse in vonjave Bovca, ki so se nabrali v dolgih letih naših poletnih dopustov. Tudi Korita Nadiže so spadala zraven in cel nostalgičen komplet z dvojnim prečenjem reke, otočkom, kopanjem, kombinatom, hladno senco v Koritih in dušečo vročino poti, s sladoledom na črpalki v Kobaridu in Dire Straitsi na poti domov. Le pašteta Rio Mare v tubi ni imela več enakega okusa in Tamala ni zaspala na poti nazaj v Bovec…

Sobota je bila namenjena kolesarskim podvigom. Že pred sedmo zjutraj je štartala Tamala, se iz Bovca povzpela na Vršič, spustila do Erike, ponovno preštevala serpentine do vrha Vršiča in šla naproti še Tavelki in Justusu, ki sta se na Vršič vzpenjala iz Trente.

Svojo kolesarsko zmago je zabeležil tudi Vrhovni z vzponom na Predel. Tamladi so imeli kljub vsem naporom zvečer na programu še druženje v Črni ovci… V nedeljo smo še zadnjič naročili kavice, kakav s smetano in rogljičke v kavarnici na placu in pozdravili Mojco, potem pa smo se vsak po svoje odpravili proti domu. Tega je bila najbolj vesela Mrvica, ki bo prav danes praznovala prvi skotilni dan :) Prepričana sem, da ji bo Tamala pripravila spodobno žurko :)

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT · predilnica · vrtiljak

Hej hoj

19.07.2021 · Brez komentarjev

Težko razložim, zakaj se toliko časa nisem oglasila. Morda je razlog v splošnem stanju duha, ki je, kakršno je. Tukaj so določena leta, tukaj je eno novo koleno in drugo, ki v bolečinah komaj čaka na menjavo in tukaj je še vedno Covid in s tem povezana sranja, ki nam močno krojijo vsakdanje življenje. Nazadnje sem se oglasila lani avgusta, z rehabilitacije v Dolenjskih toplicah.  Tja sem prišla z berglami, domov sem odšla že brez njih, a z zavedanjem, da se je kar naenkrat poslabšalo stanje drugega kolena. Pregled pri ortopedu je to potrdil in potrpežljivo sem čakala v vrsti rednih napotnic, dokler v zadnjih tednih težave in bolečine niso postale res hude. Komaj čakam, da me v roku nekaj mesecev pokličejo, a me je hkrati strah vsega, kar me čaka… Če sem marca še zmogla nekaj kilometrski sprehod po mekinjski gmajni, kar me je sprostilo in polnilo z energijo, se danes težko privlečem tistih nekaj deset metrov do pisarne in nazaj domov. Kolo je  pravzaprav še edina opcija za konkretnejši premik. Skratka, živim v začaranem krogu bolečin in občutka nemoči, ker zmorem čedalje manj. Vidim tisoč stvari, ki bi jih bilo treba postoriti doma in na vrtu, pa ne gre. Iskreno, prave dobre volje mi v teh mesecih res primanjkuje.

Po drugi strani pa je veliko tega, kar me še vedno drži pokonci in v upanju,  da bom v doglednem času spet lahko hodila in živela brez bolečin. Za malo veselja in dinamike pa poskrbi tudi nova članica družine, Mrvica ali kratko MrMr. Tamala jo je našla na Bolhi in jo šla iskat tja nekam v okolico Grosuplja še zadnji dan, preden so nas oktobra zaprli v občine. Razveseljevala nas je med karanteno in nas spravljala v skrbi, saj je kar po tekočem traku padala v situacije, ki so odštevale njena razpoložljiva življenja. Začelo se je s padcem s podesta, čudežno je preživela zastrupitev z nečim, kar je pojedla nekje zunaj, imela je hude reakcije na celjenje in/ali sredstvo proti bolham, ki ga je veterinar nanesel na nepravo mesto in na zdravila, ki jih je dobila pri sterilizaciji, doživela je bližnje srečanje s sosedovim nemškim ovčarjem in se v šoku komaj rešila na bezeg… Sedaj, ko si je ogledala bližnjo in daljno okolico – zadnje je povzročilo to, da smo ji kupili ovratnico s čipom za sledenje – se pretežno zadržuje v domači živi meji in preži na ptiče. Dvakrat je bila že uspešna, ampak se je vseeno dobro izšlo za ptiča, saj ju je takoj ponosno prinesla pokazat, tako da sta bila oba še v relativno dobrem stanju in sta po krajšem okrevanju v ptičji hišici odletela…

How it started:

How it’s going:

  • Share/Bookmark

Tagi: predilnica · vrtiljak

Mačji advent

17.12.2019 · Brez komentarjev

Moji ljudje so že včeraj okrasili smrečico in postavili jaslice. Kot lepo vzgojena mačja gospa v najlepših letih ne plezam po njej in ne razmetavam okraskov, samo opazujem in vdihavam vonj gozda, ki se je naselil v hiši. Tudi lučke so napeljane in razsvetljujejo temo. Vreme pa v tem času ni prav nič zimsko. Že zjutraj 11 stopinj! Pa tako lepo zimsko kuliso smo imeli prejšnji teden, ko je snežilo…a je že v soboto ves sneg skopnel. Škoda. Rada opazujem sledove mačjih tačk v snegu…

Po postavljeni smrečici vem, da se bližajo prazniki. Tamala mi je kupila adventni koledar. Vse lepo in prav, če ne bi bil pasji :( Sicer z veseljem odpiram predalčke, ampak kaj, ko je notri vedno znova majhna kost. No, za igranje mačjega nogometa je pa vseeno dobra… Morda mi bo božiček prinesel kakšen mačji posladek. Najbolj pa bom vesela, če bodo moji ljudje več časa preživeli doma. Da bomo vsi skupaj na kavču in bom jaz grela in zdravila koleno svoji najljubši kuharici. Zdaj imajo vsi ogromno opravkov in po cele dneve jih pogrešam, tako zelo, da glasno mijavkam od veselja  in delam sodčke, ko končno pride kdo domov. Tavelka ima veliko dela z zadnjimi pripravami na odpravo in večino časa preživi s svojim Justusom. Najbolj pogrešam Tamalo, ki se je skoraj preselila v Ljubljano. Zdaj, ko je babica Pavka v Dolenjskih toplicah, ima celo stanovanje zase in prav uživa. Pravi tudi, da ima mir za učenje, čeprav se meni zdi, da tudi preveč miru ni dobro imet, zlasti če potem tako dolgo spiš, da zaspiš na izpit…

Me je pa malce tudi že strah, ker vem, da s prazniki prihaja tudi POKanje, zaradi katerega veliko časa preživim v skrivališču pod posteljo. Lepo vas prosim, ljudje, ne POKvarite mi praznikov!

Vaša Mucinda

  • Share/Bookmark

Tagi: predilnica

Vladimir

24.01.2019 · Brez komentarjev

Čez našo teraso vodijo mačje bližnjice. Starejši muc, prostoživeč vaški Romeo se je že v preteklosti pogosto ustavil in prosjačil za hrano. Ker se nam je smilil, smo ga občasno nahranili in ker je bil s postrežbo očitno zadovoljen, je sčasoma postal stalen abonent na zajtrku, kosilu in večerji. Tamala ga je krstila za Vladimirja, ker jo je strašno spominjal na literarni lik iz romana, ki so ga obravnavali pri pouku.  Mucinda se ga je bala in ga ni marala, pa tudi s sosedovimi mački je bil stalno na bojni nogi. Scufana ušesa, spraskan smrček, poškodovana tačka, za mačke in teritorij je šlo. Po naselju si lahko srečal kar nekaj precej njemu podobnih primerkov, tudi sosedov posvojenček Žužo mu je na dlako podoben.

Tamala mu je jeseni na terasi pripravila škatlo z blazino in če v skodelici še ni našel hrane, je zlezel v škatlo in potrpežljivo čakal, da mu bomo postregli. Mucinda se je zmrdovala in pihala, saj je hitro opazila, da smo Vladimirju pripravljali in kupovali dobro mehko hrano, ker briketov ni mogel jesti – verjetno je bil tudi že precej brez zob…Do začetka zime smo ga že kar lepo poredili. Ko smo za praznike odšli od doma, je Nagaja prijazno oskrbovala Mucindo in seveda tudi Vladimirja.

Kmalu po novem letu sem nakuhala kar precej slastne mačje košte – kuhani in obrani piščanji hrbti z rižem, kuskusom in korenčkom, jo razdelila na porcije in jih postavila v zamrzovalnik, da bo Vladimir za nekaj časa preskrbljen. Vladimirja pa v naslednjih dneh ni bilo na spregled in začelo nas je skrbeti. Ko se je v četrtek zvečer spet pojavil na terasi in sem mu napolnila skodelico, sem obstala v grozi – tam, kjer bi moralo biti njegovo desno oko, je bila umazana zlepljena gmota dlak in preostankov očesa. Vladimir je polizal skodelico do dna in odšel po svojih potih, jaz pa ponoči nisem spala, ker me je razjedalo, kako naj ukrepam. V petek Vladimirja cel dan ni bilo na spregled, zvečer pa se je spet oglasil. Ko ga je videla Tamala, je padla v jok. Ubožca nam je nekako uspelo zvabiti v transporter. Veterinarske ambulante so bile že zaprte, zato je Vrhovni poklical v zavetišče in se dogovoril, da ga lahko pripeljemo.

V petek zvečer sva se po vseh tistih ovinkih, klancih in na koncu že v dvomih, da sva sploh na pravi poti pripeljala do zasneženega zavetišča Horjul. Če bi bile okoliščine drugačne, bi se lahko navduševala nad zimsko idilo, tako pa se je pot strašansko vlekla, saj je Vladimir žalostno mijavkal in se občasno poskušal s praskanjem rešiti na prostost. Trpeli smo pa vsi trije.

Opravili smo formalnosti in ko se je veterinar vrnil s praznim transporterjem, nama je razložil, da bo Vladimir testiran na mačji Aids in levkozo in da ga bodo uspavali, če bo test pozitiven. Če pa ne, pa bo prejel protibolečinsko terapijo in antibiotike, kasneje pa bi mu z operacijo odstranili poškodovano oko, če okužba ne bi že preveč napredovala. Se bojim, da se je Vladimirju zataknilo že na prvi stopnički, spraševala pa nisem. Tolaži me misel, da smo vseeno nekaj storili, da bi še eni nesrečni muci malce olajšali življenje  in ji na koncu pomagali skrajšati trpljenje. Vladimir, naj ti bo lepo in toplo tam onkraj mavrice…

  • Share/Bookmark

Tagi: predilnica · vrtiljak

Podsmrekca

8.01.2016 · Brez komentarjev

Najljubši prostorček te dni. Ni zapeček, ampak podsmrekca :) Pa čisto brez dotikanja; to je ljubezen na daljavo.

  • Share/Bookmark

Tagi: predilnica

O dveh Pepelkah

25.11.2014 · Brez komentarjev

Od štirih mačk, ki jih pobliže poznam, je dvema ime Pepelka. Ena živi pri Tinki, druga, mlajša pubertetnica, pa pri sosedih. Bi si skoraj upala stavit, da sta obe Pepelki tudi malce v žlahti, čeprav je bila ena v Mekinjah najdena, druga pa pri mačji družini uradno posvojena :)

Mucindi gre sosedova Pepelka strašno na živce. Za razliko od nje, ki ji je le občasno dovoljeno raziskovati zunanji svet, ga Pepelka uživa vsakodnevno. Seveda obvladuje tudi Mucindino teraso, Mucindin balkon, Mucindin bezeg in nekega jutra sta se s Tamalo presenečeno zastrmeli druga v drugo skozi okno zgornje kopalnice – tudi streha očitno ni noben problem. Obvezno vsako jutro in vsak večer pritačka čez teraso, sede na predpražnik, spodvije rep in mirno opazuje, kako Mucinda v hiši besno piha, mijavka in praska po šipi :) Vrhovni je enkrat odprl vrata in pustil, da jo je Mucinda nabutala in pregnala, jaz pa sem bolj naklonjena dobrim sosedskim odnosom, pa četudi gre za mačke.

Mislim, da se moj pristop izplača. Zgodaj jeseni sem opazila, da mi glavice radiča na vrtu venejo druga za drugo. Že tako letos nisem imela prav veliko veselja z vrtom in pridelkom, potem pa se je priselil še voluhar in si vsak dan privoščil obilno kosilo. Mucindo sem peljala s seboj na vrt in ji kazala luknje in rove na gredah, a so jo bolj zanimali ptički v živi meji in je bilo čisto jasno, da si ne bo mazala tac z lovom na voluharja.

Kmalu sem ugotovila, da sva z voluharjem ujela ritem – spodžrl je ravno toliko podzemnih delov radiča, kot smo mi pojedli zelenja…pa še prav se mi je zdelo, da nič ni šlo v nič :) Potem pa je lepega dne radovednost prinesla mimo sosedovo Pepelko. Pokazala sem ji voluharjev rov, radovedno je pobezala vanj s tačko, povohala, se obrnila, pomigala s tazadnjo in…ga uporabila za stranišče. Pojma nimam, ali je pomagalo mačje lulanje ali mačji lov – od takrat naprej radiči ne venejo več.

  • Share/Bookmark

Tagi: predilnica

Prvega ne pozabiš nikoli

14.07.2014 · Brez komentarjev

Menda obstajata le dve vrsti kolesarjev: tisti, ki so že padli in tisti, ki še bodo ;) Vrhovni se po novem lahko šteje med tiste prve, saj je s prve Polžkove runde po dopustu prišel s krvavim kolenom, strganimi kolesarskimi hlačami in odrgnjenim bokom (a la Froome) in kakor je ugotovil naslednjega dne, tudi s počenim okvirom kolesa. Ne glede na našteto je bilo zraven kar precej sreče, saj sta glavi in kosti vpletenih ostale cele. Zdaj so seveda vse poškodbe že poceljene in popravljene, le hlače bo treba kupit nove…

Tudi Mucinda je prišla do svojega prvega…ptiča, ki ga je ujela na vrtu v živi meji. Glasno je protestirala, ko sem ubožca malega vrabčjega ugrabila iz njenih krempljev. Izgledal je precej prežvečen, prestrašen in ubog, ampak se je po kakšni uri počitka v ptičji hranilnici, kamor sem ga dalo na varno, spravil k sebi, se začel oglašati, premikati in potem je odletel…Saj vem, da se bom spet jezila nad skljuvano solato, a mrcvarjenja ptičkov ne odobravam. Moram ugotoviti, kako bi  preusmerila njeno lovsko pozornost na voluharske rove in krtine…

Tavelka pa je danes izgubila svoj prvi vob :) Za modrostnika, za katerega je naš zobar izjavil, da že dolgo ni videl tako velikega, v čeljusti enostavno ni bilo dovolj prostora. Me že sprašuje, kaj ji bo prinesla miška :D Ja, lubica, se kaj lahko zgodi, da zobne miške Mucinda ne bo spustila v hišo, hahaha.

In Tamala…Tamala se je včeraj vrnila z Raba, kjer ni bilo nobene prave vročine, ampak luštno je bilo pa vseeno. Je pa pred nekaj dnevi prejela povabilo, da se konec tedna udeleži tekme z mladinsko triatlonsko reprezentanco in kot kaže, jo poleg klubskih čakajo tudi reprezentančne priprave. No, saj si zasluži, zadnjič v Velenju je osvojila še svoj četrti naslov državne prvakinje – letos!

In jaz? Če ne drugega, sem prvič sploh jedla suši, ki ga je za sobotni “sushiparty” pripravila Bababoss. Moram priznati, da obvlada :)

Primož 93. Ni niti pravega časa niti neke prave volje v temle napol jesenskem vremenu…

  • Share/Bookmark

Tagi: kuhna · predilnica · vrtiljak

Scar

7.07.2014 · Brez komentarjev

Z dekleti smo bile botrice meseca junija malim mucam iz Mačje hiše in v zameno za naš prostovoljni prispevek so nam poslali srčkan ohranjevalnik zaslona, na katerem je v rdeči košarici slikan Golobček, mali beli muc, za katerega “tete pravijo, da zna lepo pogledat”. Kaj bi tete iz Mačje hiše rekle na našega Scara s Hvara? :)

  • Share/Bookmark

Tagi: predilnica

11.12.13

11.12.2013 · Brez komentarjev

Na mizi je komaj dovolj prostora za tipkovnico, miško in mojo roko, kajti pod namizno lučko v vsej svoji veličini leži zleknjena Mucinda. Luškano je, ko jo vsake toliko pobožam po toplem kožuščku in ona prav vsakič, ko se je dotaknem, nežno zamrnjavka. Oh, krasna odganjalka stresa bi bila, če bi se le hotela malo več crkljat :) Tako pa stres v teh prijetnih sončnih popoldnevih s Cuckom odganjava zlasti na Primožu (96). Za povrh pa me, oziroma nas narava v zadnjih dveh tednih resnično razvaja s čudovitimi razgledi, kičastimi sončnimi zahodi in igro oblakov…

Razen tega prebolevam že tretji prehlad to jesen in kolnem, ker ob vsem pojedenem ingverju, medu, limonah, smutijih, domači solati, česnu, domačem kislem zelju nimam pojma, kaj naj naredim, da bom bolj odporna. Verjetno bi se morala manj razburjat. To bo. Tako kot Vrhovni, ki ne tuhta o problemih, ampak se raje osredotoči na prijetnejše stvari, kot je recimo dopoldanski skok na Pokljuko in dobra urica na snegu na tekaških smučkah ali pa za konec tedna načrtovana momačka s triatlonci… Tavelka se trenutno najbolj ubada s skrbmi okrog silvestrovanja; mularija še kar ne ve, kje bo žurala in to je grooozno, res… Tamala pa je imela prejšnji teden stresne teste in  geografija se ji ni ravno posrečila; k sreči pa se je le začela malo bolj učit in ta teden letijo same petke na kup…

Naslednji teden se bo treba lotiti peke piškotov, izdelave čestitk, pa napeljati lučke na vrt, nabrati mah za jaslice, povprašati gozdarje, kam po letošnjega vrhača…upam, da bo z vsemi temi opravki prišlo tudi nekaj predbožičnega vzdušja. Zdaj ga namreč še ni.


  • Share/Bookmark

Tagi: predilnica · stotka · vrtiljak

Vilma Mucinda pol leta kasneje

12.03.2013 · 2 komentarjev

Tisti peti stol pri mizi v jedilnici, na katerem običajno nihče ne sedi, je vzela za svojega. Na rdeči blazinici pušča črne dlake. Kadar gledamo televizijo, se nikoli ne baše na kavč. Če jo pokličeš, priteče hitreje (in pogosteje) kot Cucek. Pogovarja se s smešnim brenčanjem in mijavka milo. Dlaka se ji prelepo sveti. Najlepša je, kadar leži na tleh in ponazarja hruško. Malce je preokrogla; na skrivaj so nam debelušne mačke všeč :)  Vedno, kadar pridem iz kleti in na vrhu stopnic ugasnem luč, me počaka za zaveso velikih oči in napade mojo roko; to je najina igra. Cepljena je proti mačji kugi in veterinarja smo že dvakrat prosili, da ji je postrigel kremplje.  Še vedno nismo določili, kdaj bo praznovala rojstni dan, saj samo približno vemo, koliko je stara. Še vedno ji dajemo hrano za mladičke. Vzgajamo mačjo travo. Vedno mi pomaga, kadar umivam od sprehoda umazanega Cucka; vsega prevohlja in ga včasih tudi malo potipa :) Se noče crkljati v naročju. Prvih nekaj dni, ki jih je preživela pri nas, je predla kot za stavo, sedaj pa ne prede več. Nič. Nada. Smo brez mačje preje. Namesto tega se nam za vrati nabirajo kosmi Cuckovih dlak :)

  • Share/Bookmark

Tagi: predilnica