in vendar se vrti

Vnosi v kategoriji 'napoT'

Pri sosedih

25.07.2017 · Brez komentarjev

Tamala je  iz ponedeljka na torek naredila eno hitro menjavo, razpokala kolo in kufre, s katerimi je pripotovala iz Litve in pripravila nove za v Dolomite. Tjakaj se je z G-trijevci odpravila v torek dopoldne, po jutranjem plavalnem treningu. Tudi jaz sem bila v nizkem štartu, če bom morala kaj oprat in posušit praktično čez noč, pa potem ni bilo nič nujnega.  Ko sva se poslovila od Tamale in pripravila Budapesta, sva se na nekajdnevni dopust odpravila tudi midva.  Kot že dostikrat nepripravljena in brez konkretnega cilja, kam bova sploh šla. Ker pa mi je Vrhovni že lani obljubil avstrijska jezera in ker kljukica zaradi spleta okoliščin ni bila narejena, sva zavila na sever, čez Ljubelj. Pot naju je vodila mimo Gosposvetskega polja kar naprej proti Štajerski, kjer sva po sprehodu skozi narodni park Zirbitzkogel-Grebenzen in navdušenem nabiranju lisičk pristala v kampu v bližini Murau-a ob Muri. Naslednji dan sva se se po Murradweg zapeljala do Predlitza. Na to kolesarsko pot, ki v tem delu poteka po ne preveč hriboviti pokrajini (uf, še dobro) ob reki in železnici, skozi prikupne majhne vasi in pretežno stran od glavne ceste, se bom prav gotovo še kdaj vrnila. Druga prednost je bila pa nadmorska višina in oblačno vreme, zaradi česar ni bilo prav nič vroče. Če bi naju na poti ujela nevihta, pa bi se s kolesi vred nazaj lahko pripeljala z ozkotirno železnico Murtalbahn. Skratka, vse tod okoli je na Mur*, imajo celo svoj Tour de Mur :) . Za nameček je popoldne zmagal še Roglič v 17. Etapi od La Mure do Serre Chevalier…tako da se je vse poklopilo…

Najina naslednja etapa je bila gorska; mimo Schladminga sva se odpeljala do Ramsaua, se malo sprehodila, malo pokolesarila in nabrala novo zalogo lisičk. Po deževni noči sva se prebudila v sveže jutro, sonce je kaj kmalu pregnalo meglice in midva sva se najprej z avtobusom po plačljivi cesti in nato z gondolo odpeljala do ledenika Dachstein. Vrhovni je mislil, da bi lahko šel na vrh, pa se je izkazalo, da gre za zelo obiskano in zahtevno feratto in da je za kaj takšnega čisto preslabo opremljen. Malo razočaran se je moral zadovoljiti z lepimi razgledi, ki so se ponujali vse naokrog, na Skywalk pa tudi ni hotel :)

Potem pa so bila na vrsti jezera. Tisto z najlepšo vasjo ob jezeru na svetu, Halstattom in najbolj luškanim kampom ob jezeru, pa spet drugo s slikovitimi vasicami, od katerih prav vsaka premore svojo Seeweg in svoj Am See, ponavadi pa tudi kakšen Am Winkel :)

Pa Bad Ischl z dvorcem in parkom, v katerem je počitniške dni preživljala priljubljena princesa Sisi in sploh cela pokrajina Salzkammergut, ki je res osupljivo lepa in ki jo bo nujno še bolj podrobno spoznati. Za letos je sicer narejena ena mala kljukica, ampak videti nekaj jezer od 67 je pravi ništrc; samo morda naslednjič bolj izven glavne sezone…

Pa kakšna pravičnost pri najljubših stvareh: 48 vzponov na Primoža in 48 nočitev v Budapestu letos. Upam, da bo šlo še tako lepo naprej…

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak

Devet časovnih pasov narazen

17.07.2017 · 2 komentarjev

Danes je takšno jutro, kot si jih dostikrat želim. Sončno, sveže in dopustniško. Dan bo bržkone natrpan z gospodinskimi opravili, a nič ne de. Vrhovni je v Vrtičku, Mucinda se potepa, a verjetno ni prav daleč. Tamalo pričakujeva pozno zvečer, ko se končno vrne iz Litve, izredno zadovoljna z osmim mestom, ki ga je iztržila v finalu evropskega prvenstva mlajših mladincev v Panavezysu v Litvi. To je njena najboljša uvrstitev na velikih tekmovanjih in zadovoljstvo je lahko še toliko večje, ker vidi, da je povsem konkurenčna na plavanju in kolesu, le na teku so tekmice zaenkrat še močnejše. K začetnemu stresu zaradi neprimere nastanitve in neplačane štartnine je veliko prispevelo še vreme. Četrtkov kvalifikacijski nastop je potekal v močnem nalivu in hudem vetru, zaradi česar je bil  za to območje izdan tudi oranžni vremenski alarm. Skozi menjalni prostor je po Tamalinih pričevanjih slabo uro pred štartom tekel cel potok. Vse skupaj se je srečno razpletlo in Tamala in Jan sta se uvrstila v sobotni finale. Midva sva kvalifikacije poskusila spremljati v živo, saj je organizator zagotovil prenos preko interneta, pa pri Belopeških jezerih, kamor sva se zapeljala z Budepestom, ni bilo pravega signala.

Naslednje jutro sva se odpeljala naprej do Bovca, da bi tudi letos pozdravila stare znance in prijatelje in ubrala kakšno znano ali pa neznano kolesarsko traso sli stezico. Ko sva se parkirala v Polovniku, sva se odpravila na potep s kolesom, od Bovca do planinskega doma v Lepeni, pa naprej do kampa Korita in nazaj po cesti do Bovca. Jaz, brez kondicije, sem dihala na škrge, Vrhovnemu je pa kar fino šlo, čeprav je vsak hujši klanec prevozil dvakrat, da bi čez spravil še mene…Prvič pa sva se peljala skozi Mišjo vas, kjer te pri prvi hiši pozdravi tabla z napisom “Pazi mačke” :)

V soboto sva se namenila na pohod po obronkih Rombona do Kluž, a naju je ustavila in obrnila krajša ploha, približeval pa se je tudi Tamalin nastop. Tudi tokrat je prenos v živo pretežno crkoval, sva pa razločila Tamalo na plavanju in si  oddahnila, ko sva jo med vodilno skupino zagledala na teku… Borila se je prav do cilja in v borbi za osmo mesto v fotofinišu prehitela rusko tekmovalko. Carica.

Potem pa sva se šla še malo potepat po prelepi bovški kotlini…

Jah, te dni sta bili najini hčeri devet časovnih pasov narazen. Tamala eno uro pred nami in Tavelka na Galapagosu osem ur za nami. Sporočila so prihajala ponoči, ko smo se mi zbujali, so punce na Pacifiku hodile spat…Zdaj so že spet na celini, v srfarskem mestecu Montanita v Ekvadorju si bodo menda vzele nekaj dni oddiha… Hahah :)

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak

Krk

4.06.2017 · Brez komentarjev

Za maj v Grand Budapestu ni bilo nobenih rezervacij; razlogi so bili v vnaprej razprodanih vikendih za žurke, obletnice, tekme, pa še služba… Ampak je pa fino, da ko pa se le pokaže kakšna mini micena prilika, pa samo napolneš hladilnik in odrineš na potep… Tako se je zgodilo, da sem bila prejšnji teden prvič na Krku.  No, nič posebej nisem bila fascinirana, zato mislim, da nisem v preteklih letih nič pomembnega zamudila. Dva dni sva na šverc spala na plaži, nedaleč od mesteca, kamor sva se zjutraj s kolesi odpeljala po sveže ribe in šla na kavico. Vrhovni je sicer lovil, a je na koncu sam postal plen; kljub temu, da je imel veljavno karto, so ga policaji v postopku inšpekcijskega nadzora poklicali na čoln in na koncu oglobili zaradi manjkajoče boje… V živo sem poročala puncam, saj se je vse skupaj dogajalo na (sicer prazni) plaži direkt pred mojimi očmi.

No, nisva niti preveč natančno izračunala, koliko je pod črto stala ribja juha iz pičlega (ampak bio&eko) ulova v dveh dneh, v uteho pa nama je bilo, da sva pokompenzirala vsaj pri ceni prenočišča :)

Tretjo noč sva se premaknila v kamp Glavotok in za razliko od vsega ostalega, na kar sva spotoma naletela, mi je bilo v kampu všeč. Sicer v prvih vrstah polno Nemcev in Avstrijcev, a urejeno, prijazno in dokaj naravno. Sem takoj našla nekaj podobnosti z Balami…tudi glede tega, da moraš povsod s kolesom kar nekaj časa gonit v klanec, da se premakneš do civilizacije. Le da so klanci na Krku še bolj strmi :(   Pa prvič letos sem se namočila v morju; malce mi je sicer vzelo sapo, se je pa zelo prileglo.

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT

Colone brez kolone

24.04.2017 · Brez komentarjev

Tamala se je pozno ponoči srečno vrnila z Alicanteja. Malce sem trepetala, če jim bo uspelo pravočasno prestopiti v Frankfurtu, a se je izšlo… Tako kot se je nama izšlo z morskim vikendom, čeprav še v četrtek nisva vedela, ali bi v Budapesta naložila smučke ali kolesa in potapljaški neopren. Malce sva pogrešila le pri lokaciji, saj nama je v Balah pihalo direktno v nos in ker je bilo tudi dokaj hladno, je bilo za odtenek manj luštno, kot bi lahko bilo.  Ampak…

Tudi ribe se še niso pojavile, a Vrhovni ne izgublja upanja.  Je bil pa sonček in v zatišju lepo toplo, pa tudi nakolesarila sva se, od Bal do Štinjana, skoraj ves čas ob obali in nazaj…. Brez presenečenj tudi tokrat ni šlo, saj sva na plaži pri Barbarigi uzrla znan avto in nepričakovano naletela na žlahto; no, v bistvu samo na njeno žensko polovico. Mateja in Mojca sta kofetkali, moška pa sta bila (glede tega presenečenja ni bilo) v vodi…

Da na Kamničana lahko naletiš res vsepovsod, se je izkazalo tudi v nedeljo dopoldne. Odločila sva se, da bova šla domov grede še na kavo v Rovinj. Kaj kmalu sva opazila redarje, prireditveni prostor in nekaj tekačev pri ogrevanju. Napovedovalec je ravno najavljal start polmaratona in z Vrhovnim sva pofirbcala, če koga poznava. In zagledava Matica v prvi bojni vrsti…

Ko sva pri mejnem prehodu Sečovlje (čakala manj kot 10 minut!) naletela še na eno tekmo (triatlon Kanegra), pa Istri pa so se podili tudi kolesarji, sem rekla, da je bilo vreme pravzaprav idealno za športne aktivnosti. Sploh ne zoprno prevroče. In ne turobno in deževno kot pri nas doma, celo z rahlim poprhom snega tam od Kamniškega vrha navzgor…

Brrrr. In ni še konec. Obeta se prvomajska smuka :)

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak

Kanin in Sella Nevea

13.03.2017 · 1 komentar

V petek je sicer za oranžni alarm močno pihalo, za vikend pa je bila napoved prav lepa, zato sva se z Vrhovnim z Budapestom zvečer odpeljala na Sello Neveo. Prespala sva na parkirišču pri stari žičnici in sobotno jutro nama je že postreglo s prelepim vremenom, dopoldne pa s krasno smuko in z dih jemajočimi razgledi daleč naokrog. Po skoraj tridesetih letih sva ponovno smučala na Kaninu in čeprav  so naprave res arhaične, to večine obiskovalcev ne moti – visokogorska smuka je res nekaj posebnega. Ta sneg! Te mogočne stene vrhov! Pa ta razgled na Julijce in Tržaški zaliv! Pa seveda stari bovški znanci in prijatelji…

Je bilo pa na Selli Nevei ta vikend toliko turnih smučarjev, kot jih nisem videla še nikjer. Že v soboto čez dan so se vzpenjali po različnih poteh kaninskega pogorja, presenetljivo veliko pa jih je prišlo pod večer, saj so imeli organiziran pohod ob polni luni s partijem v koči Gilberti in potem nočni spust v dolino. Z Vrhovnim sva posamezne lučke spremljala z nasprotnega brega, ko sva jo (tudi v lunini svečavi) zvečer ubrala na sprehod po zasneženi cesti proti planini Pecol. V nedeljo pa je bila med številnimi turnimi smučarji tudi Tavelka, ki se je s svojo kamniško skupino odpravila na turo na Škrbino. Glede na napovedani izpit iz oknologije za ponedeljek zjutraj je bila to kar smela odločitev, a se je kljub vsemu vse skupaj dobro končalo. Izpit je narejen, spomini pa nepozabni…

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT

Šu…šu…šu

27.02.2017 · Brez komentarjev

Čeprav je tale blog zimo preživel v popolni hibernaciji, upam, da mu bom zdaj, ko malce že diši po pomladi, spet vdahnila malo več življenja.

Vse skupaj se je pravzaprav začelo s tem, ko je Vrhovni napovedal, da bi bilo dobro kupiti Promoturjevo družinsko sezonsko smučarsko karto. Ko sem mu navedla cel kup argumentiranih razlogov, da to res ni za nas (ker imam januarja bilance in revizorje, ker nam veliko vikendov pobere Vrtiček, ker najina kolena niso v najboljšem stanju, ker ima Tamala treninge in Tavelka obvezne vaje, pa še zime niso prav zanesljive…), se je sicer strinjal, a že ob naslednjem pivu z Ičotom Pod skalo tudi premislil. OK, tudi prav, bomo pa to zimo za spremembo malo več smučali in spoznali nekaj novih krajev in smučišč v Karnijskih alpah, kar tudi ni slabo…

Ko je prišel čas za otvoritev smučarske sezone, na nobenem od smučišč, za katere velja Promoturjeva karta, ni bilo snega. V Trbižu sta delali dve počasni sedežnici (7% vseh naprav);  po dveh urah sva imela takšne smučarije dovolj in sva jo mahnila na Kronplatz. Budapesta sva parkirala v Reischahu in uživala ves luksuz: neposredno bližino žičnice, tekaških prog in še celo bazena…Da o tem, kako odlično so pripravili smučarske proge, vse z umetnim snegom, sploh ne govorim…

Na božično-novoletne počitnice smo se prvič in zadnjič v 2016 odpravili vsi štirje. Dvakrat smo prenočili v Forni di Sopra, kjer je bila smučarija bolj tako-tako, vas je pa luštna, zlasti ko je takole praznično razsvetljena in ima vso potrebno infrastrukturo – bazen, drsališče na prostem, tekaške proge in še ljudje so super prijazni – enkrat nas je voznik smučarskega avtobusa zapeljal prav do vrat avtodoma…Potem pa smo se preselili na Zoncolan, kjer je bila smuka bolj prijetna, pa tudi družabno je bilo dosti bolj, saj veliko asfaltirano parkirišče nudi zastonjsko gostoljublje mnogim avtodomom…Ker sva bila dogovorjena, da bova silvestrovala na Veliki planini, sva morala domov, drugače pa bi z veseljem ostala tam visoko pod zvezdami do konca praznikov…

Do danes se nama je nabralo že kar precej smučarskih dni in to res takšnih uživaških, z deviškimi snežnimi rebrci za zajtrk, sončkom, modrim nebom in s prijaznimi temperaturami. Enega od njih je zaznamoval tudi precej hud trk z mladim Čehom na strmini, za katerega še vedno ne vem, ali sem imela presneto srečo (da si nisem nič polomila) ali smolo (modrica pod očesom še po enem mesecu ni popolnoma izginila in nos me še vedno boli).

Za vsake takšne mini počitnice sem morala predhodno malo več postoriti v službi in tudi doma, zato je za vse drugo zmanjkovalo časa – Primož je letos skoraj na istem kot blogec (3). Ga že prav res pogrešam in upam, da bo viroza, ki me ima v pesti že cel teden, do vikenda že toliko popustila, da bom lahko šla na dobrodelni pohod v organizaciji Študentskega kluba Kamnik. Menda pride tudi Barbika. Pridite še vi… :)

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT

Pohvale in nagrade

28.09.2016 · 1 komentar

Zadnjič sem prejela reklamacijo, ki se je nanašala na objavo iz začetka tega meseca z naslovom Preporod. Nikjer namreč nisem omenila, da me je na Jezersko prišla obiskat Tamala. V soboto dopoldne. Sama. S kolesom. Iz Kamnika, kar pomeni 44 km v eno smer in prav toliko nazaj. Pa precej višincev. Pa ne ravno zato, ker me je cel teden strašansko pogrešala, ampak ker je morala narediti kolesarski trening, ki naj bi ga po trenerjevih navodilih morala podaljšati še o Jezerskega vrha (pa sva raje spili sok na sončku pred našim hotelom…).

Evo, tukaj je popravek. Pa tudi opravičilo, ker včasih kakšen dosežek ni deležen pozornosti, ki si jo zasluži…

Tako sem se navadila, da se pri vsakem kosilu kar sama pohvalim, kako dobro sem skuhala, ostali pa le vdano s polnimi usti dodajo tisti svoj ahaaa… Top pohvala zadnjega meseca, ki jo je izrekel Vrhovni, je bila, da tudi sam ne bi nič bolje in nič drugače pripeljal Budapesta izpod Molltala do Jesenic in naprej do Bovca kot sem ga jaz… Pa še tista od preteklega konca tedna, ko smo se pogovarjali o Tamalinem napovedanem spisu pri slovenščini in ko je s »svaka ti čast« nagradil nekaj odrecitiranih vrstic iz Krsta pri Savici (za katere tudi sama točno ne vem, od kod so se vzele..).

Ker sta se Tavelka in Tamala letos res izkazali v šoli, pri športu, pri delu v Vrtičku in nasploh, sem se odločila, da jima pripada letni bonus oziroma trinajsta žepnina. Veselo presenečeni sta hitro ugotovili, da letos še nista »nikamor« šli. No, skupaj pa morda res ne. Prečekirali sta cene letalskih vozovnic in hostlov in denar takoj investirali v podaljšani vikend v najbolj romantični evropski prestolnici – meni pa je že jasno, da se bodo ure do nedelje popoldne neskončno vlekle… Tisto, da bi bil drugo leto bonus lahko še višji, če bi vključili še domača opravila, pa sta seveda gladko preslišali…

  • Share/Bookmark

Tagi: napoT

Vandranje

29.08.2016 · Brez komentarjev

Trije dnevi dopusta, štirje dnevi potepanja z Budapestom, dogodivščin pa za krajši roman, kot je včeraj komentirala babica Pavka. Ja, mimogrede,  dva avgustovska romana tudi še čakata na natis na tem mestu;  eden je napet triler o tem, zakaj Tamala kljub izpolnjeni normi ne potuje v Mehiko na svetovno mladinsko prvenstvo in drugo je p(o)ustolovska zgodba  o mojem  prvem (in verjetno ne zadnjem) postenju.. :) Upam, da mi do konca meseca vendarle uspe vse skupaj spraviti pod streho…

Torej…v sredo zjutraj sva se preko Ljubelja zapeljala na Koroško, kjer sva nameravala preživeti nekaj prijetnih dni.  Malo bi se potepala po gorah, malo plavala v jezerih, ker pa je bilo napovedano krasno in toplo poletno vreme, pa je Vrhovni dal v prtljažnik še smuči in pancerje, če bi  nama bilo prevroče in bi nama zadišala avgustovska smuka na ledeniku…

Že v Celovcu sva dala kolesi s prtljažnika in se zapeljala naokrog po mestu. V Mohorjevi sva kupila zemljevid Koroške (z z rumenimi zvezdicami označenimi znamenitostmi) in zemljevid Avstrije in si s precej nostalgije privoščila malico v Nordseeju.

Potem sva se odpeljala proti Nockalmstrasse in tam preživela popoldne. Razen geoloških pojavov so »znamenitosti« ob tej gorski cesti sicer bolj za lase privlečene, pokrajina pa je res lepa in razgled z vrha, na katerega sva zlezla z najvišjega prelaza, na 2280 m, je prekrasen.

Potem sva šla počekirat še Schönfeld, (do tja pelje garant najbolj zrukana cesta v celi Avstriji), kjer sva nameravala prenočiti, pa so tamkajšnja parkirišča to prepovedovala. V iskanju boljšega placa sva potem prišla vse do Gmünda…pa Spittala…potem je bilo pa že vseeno, če se zapeljeva kar pod ledenik in zgodnje jutro izkoristiva za smučarijo… Ob šumenju slapu sem sladko zaspala.

Ob 8h zjutraj sva se zdrenjala na vlakec; že prodajalka kart naju je opozorila, da bo bolj gužva, ker so lep dan za trening izkoristile očitno vse evropske smučarske reprezentance.

Smučarskih izletnikov, kot sva bila midva, praktično ni bilo, na voljo pa sva imela nekaj metrov ob robu na levo in na desno od postavljenih prog za veleslalom. Vseeno je bilo super in do desetih sva se že do sitega nasmučala…še dve vožnji, je rekel Vrhovni, potem pa greva še na vrh do križa …pa je usoda napisala drugačen scenarij. Vrhovni se je na naritem snegu prekopicnil, nesrečno udaril ob ledenik, se komaj pobral in prepričan je bil, da je v rami nekaj počilo… Na hitro sva se spustila v dolino, Vrhovnega sem posadila na sovoznikov sedež in hajd na Jesenice na urgenco. Nova jeseniška urgenca je prav lepo urejena, v triaži si tik-tak na vrsti…potem pa je vse odvisno od nujnosti in barvne oznake, ki jo dobiš. Na displeju se lepo prikazujejo številke in začetnice čakajočih v posameznih ambulantah, ampak bolj ko sem gledala, bolj je bilo jasno, da Vrhovnega ni med njimi – ker ga sploh niso vpisali v računalnik… Nesporazum smo hitro zgladili, potem pa je še rentgen pokazal, da ni nič zlomljenega in kar naenkrat je bil konec dopusta namesto po dnevu in pol spet  postavljen malo bolj v prihodnost …

Ker sta se Tavelka in Armanja ta čas že dva dni potepali po hribih (Kriški podi, Razor, Planja, Stenar) in se jima tudi iz Bovca ni nič mudilo domov, sva šla pa še midva v Bovec.Tam lahko fajn počivaš ali pa tudi ne in Vrhovni je ugotovil, da se za silo tudi s kolesom lahko pelje…

Druženje s Tavelko in Armanjo bi se končalo s prijetno skupno večerjo in zajtrkom, če ne bi že navsezgodaj zjutraj Tavelka ponesreči zaklenila avtomobilske ključe v prtljažnik. Pa smo imeli spet nov dan, nov stres in novo akcijo. Še dobro, da je imela Armanja vsaj nahrbtniček z najnujnejšim v šotoru. Ker pa je morala biti do 15h v Ljubljani, smo jo posadili na avtobus čez Vršič, iz Kranjske pa je šla naprej s prevozi.si, ker je bilo tako najhitreje. Mi pa smo počakali, da je Tamala končala z jutranjim treningom, peljala rezervne ključe bratrancu Lukatu, ki jih je dostavil v Ljubljano vozniku avtobusa na relaciji Ljubljana-Bovec in popoldne je tudi Tavelka naposled šla lahko domov :) Midva pa sva se po soški dolini peljala do Solkana, preizkusit tanovo kolesarsko ob bregu Soče od Solkana do Plav. Prijetno.

Večerjala pa sva že v Goriških Brdih, pri razglednem stolpu na Gonjačah. To je bila pa res večerja z razgledom.

Zjutraj sva obiskala Avguštinove in malo poklepetala. Potem pa sva se oglasila še pri tistem Sirku, ki ustvarja Bjano in kupila nekaj steklenic  šampanjca za družinske posebne trenutke. Ker je bilo videti, da imajo pri hiši trgatev, sva se kot prostovoljca javila še midva. Gospa Petra naju je zapeljala v dolino do vinograda in tako sva dobro uro in pol pomagala, da dobrega šampanjca ne bo zmanjkalo niti v prihodnje…Potem pa sva jo ubrala še na Kras, mimo Štanjela do Tonija, si na parkirišču pri lovskem domu v senci privoščila kosilo in se počasi odpeljala proti domu.

No, ne čisto naravnost… Pri Uncu sva zavila z avtoceste proti Planinskemu polju. S kolesi sva naredila en krog skozi Planino, se mimo Ravbarjevega stolpa spustila do Planinske jame, se zapeljala mimo gradu in spraševala mimoidoče, kje reka, ki priteče iz Planinske jame, dokončno ponikne.

Prišla sva do vasi Laze, kjer sva v iskanju požiralnikov našla mojo sošolko iz gimnazije, umetnico Natašo, ki je ravnokar zaključevala s slikarsko kolonijo, na kateri sta sodelovala tudi dva najina znanca, kamniška umetnika. Kakšno naključje, da sva parkirala ravno ob njeni hiši in da sem šla vprašat, če lahko za pol urce tam pustiva Budapesta…in jasno presenečena obstala…

Eto, pa je bil spet en lep dopustek. Z Budapestom in člani naše familije pač ni nikoli dolgčas :)

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT

Lastovke

2.08.2016 · 2 komentarjev

Oddelala sem še tisto malenkost službe po malici, pripravila kosilo, pospravila, šla pogledat novice in brat Kamniško knjigo, malo podremala, z Vrhovnim odkolesarila v Kamniško Bistrico, pobrkljala po vrtu…da bi le čim hitreje minilo tistih deset ur, ko bo Tavelka letela iz Manile v Rijad. Potem pa jo čaka še polet v Milano… Tudi Tamala se s triatlonci klati po samih lepih koncih: včeraj so s kolesi osvojili Passo di Stelvio,  danes pa so se premaknili v Heiligenblut in bodo jutri naskočili Grossglockner; z obeh strani menda… Da sploh ne omenjam, da so bili v soboto in nedeljo še na Češkem, kjer so nastopili na tekmi evropskega mladinskega pokala. Tamala tudi tokrat kar uspešno, saj je v zelo močni konkurenci z 18.mestom ponovno prišla do točk.

Potepanje je mojim dragim očitno v zibelko položeno – Tavelka je že napovedala, da bo začela varčevati za kakšno daljše potovanje, saj je spoznala veliko vrstnikov, ki potujejo po pol leta in več… No, za zdaj kaže, da bomo en cel dan in pol preživeli kot kompletna familija, potem pa sem na vrsti jaz. Čakajo me gore, čist zrak, enkratni razgledi in lagodno bivanje v hotelu, tako da mi za spremembo ne bo treba nič kuhati. Pa tudi jesti ne… ;)

  • Share/Bookmark

Tagi: napoT

Pozdravčki iz raja

27.07.2016 · Brez komentarjev

Tavelka se še kar pogosto oglaša s Filipinov in pošilja tudi prekrasne fotke. Vesela sem zanjo, malce ji zavidam in malo si želim, da bi bila že doma… Dekleta bodo videla in doživela tropski raj v vseh možnih oblikah, nad vodo, pod vodo in celo v zraku; letenja med otoki je precej, zadnji je bil na Palawan. Z enodnevno zamudo sicer, saj jim je včeraj uspelo zamuditi let in so na naslednjega morale počakati kar na letališču. K sreči je letališče na polotočku in so med čakanjem lahko skočile še malo na obalo :)

Tele zgodbe z zamujanjem so pri Tavelki že kar legendarne. Saj se je na koncu vedno dobro izšlo, ampak živcev je šlo pa tudi kar nekaj… Pa običajno niti ni zamujala Tavelka – le prevozniki so bili nekoliko zgodnejši, ona pa kot običajno ta zadnjo minuto….

Recimo, so šli gimnazijci ob koncu prvega letnika skupaj na morje v Piran. Jasno, imeli so se krasno, dokler zvečer ni vsa iz sebe klicala Tavelka in sporočila, da so na postaji in čakajo avtobus, a ga ni od nikoder. Klicala sem prevoznika, dobila številko mobitela šoferja in ga komaj prepričala, da jih je, mladoletnike, (ob slabi volji ostalih potnikov) počakal v Kopru, oni pa so se tja pripeljali s taksiji in srečno ujeli zadnji bus.

Druga podobna drama se je zgodila, ko smo bili na dopustu na Hvaru, Tavelka pa je morala prej domov, ker je imela tekmo. Našla sem prevoz, Relaxov bus, ki je pripeljal potnike z Visa in Tavelka naj bi ga poštopala v splitskem pristanišču. Nekaj se je zapletlo z urniki, ki so nam jih poslali in ko je Tavelka klicala šoferja, je bil ta že skoraj eno uro na poti proti Ljubljani in se tudi pod razno ni bil pripravljen vrniti. Tavelka je sama samcata in brez pametnega prevoza obtičala v Splitu…pa se je znašla, kupila karto za bus in tedanjega fanta nagovorila, da je prišel ponjo v Zagreb…

Tokratna zamuda jih bo stala kar nekaj časa in denarja, ampak tako gre to:  vse se zgodi enkrat prvič in vedno se ob tem nekaj novega naučiš…

  • Share/Bookmark

Tagi: napoT