in vendar se vrti

Vnosi v kategoriji 'napoT'

U Bovcu

16.08.2021 · Brez komentarjev

Za nami je družinski vikend v Bovcu. Tamala si je po zaključenih pripravah v Radovljici želela za par dni v Bovec, Tavelka je imela bovški vikend že nekaj časa splaniran, pa sva potem še midva prilagodila svoje potepuške plane.

Bovec je v teh dneh napolnjen do zadnjega kotička in če ne bi spadali med “staro gardo” Polovnika, vprašanje, če bi sploh kje dobili kakšen spodoben prostor. Tako pa sva v sredo opoldne z Vrhovnim Budapesta parkirala v kampu v globoko senco z razgledom na kaninsko pogorje. Popoldne sva šla malo na oglede, preverila gobarski teren (le nekaj golobic), v gozdičku prevedrila kratko plohico in pri golfu odkrila novo P4N lokacijo…Naslednji dan sva šla s kolesi po Soški poti do Lepene in nazaj, popoldne pa sta prišli Tavelka in Tamala in vročina nas je kmalu pregnala za Sočo.

Zvečer se nam je pridružil še Tavelkin Justus. Dekleti sta ves čas obujali spomine na okuse in vonjave Bovca, ki so se nabrali v dolgih letih naših poletnih dopustov. Tudi Korita Nadiže so spadala zraven in cel nostalgičen komplet z dvojnim prečenjem reke, otočkom, kopanjem, kombinatom, hladno senco v Koritih in dušečo vročino poti, s sladoledom na črpalki v Kobaridu in Dire Straitsi na poti domov. Le pašteta Rio Mare v tubi ni imela več enakega okusa in Tamala ni zaspala na poti nazaj v Bovec…

Sobota je bila namenjena kolesarskim podvigom. Že pred sedmo zjutraj je štartala Tamala, se iz Bovca povzpela na Vršič, spustila do Erike, ponovno preštevala serpentine do vrha Vršiča in šla naproti še Tavelki in Justusu, ki sta se na Vršič vzpenjala iz Trente.

Svojo kolesarsko zmago je zabeležil tudi Vrhovni z vzponom na Predel. Tamladi so imeli kljub vsem naporom zvečer na programu še druženje v Črni ovci… V nedeljo smo še zadnjič naročili kavice, kakav s smetano in rogljičke v kavarnici na placu in pozdravili Mojco, potem pa smo se vsak po svoje odpravili proti domu. Tega je bila najbolj vesela Mrvica, ki bo prav danes praznovala prvi skotilni dan :) Prepričana sem, da ji bo Tamala pripravila spodobno žurko :)

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT · predilnica · vrtiljak

Naj uživa, kdor lahko

17.09.2019 · Brez komentarjev

Ker je dopust v septembru zame precej neizvedljiva zadeva, sem v mislih s tistimi, ki si ga lahko privoščijo. Ta trenutek so na Sardiniji kar trije člani ožje družine. Tavelka se po krasnem road-tripu danes vrača domov, Sovica in Čuk pa sta se pravkar izkrcala v Olbii in ju spoznavanje lepot tega otoka še čaka. Vsekakor vladajo tam doli skoraj idealne razmere, morje je toplo in temperature čez trideset…pa kaj morem drugega, kot odštevati do penzije… :)

  • Share/Bookmark

Tagi: napoT

Odklop…

16.09.2019 · Brez komentarjev

Najprej je za konec tedna kazalo na pospravljanje okrog hiše, potem pa se nisva mogla upreti odlični vremenski napovedi in sva se v petek opoldne namenila proti morju. Petek 13. in polna luna na naju nista imela bistvenega učinka, na avtocesti je bil samo manjši zastoj in tudi če sva se na meji in na cestninski postavila v napačno vrsto, nama to ni kdo ve kako močno prekrižalo načrtov. Tamali in njenim, ki so morali biti popoldne na obveznem briefingu v Zagrebu, pa je pokvarjen kombi in čakanje na zamenjavo pobralo nekaj živcev.  Pravzaprav se je smola raztegnila še na soboto, ko je Tamala po odličnem plavanju in kolesu zaradi slabega počutja na teku odstopila, Škrjančku pa je počila zračnica…

V Balah pa je bila nevtralizacija učinkov petka 13. in polne lune popolna. Mir, pravo poletje, prva vrsta, sončni zahod, barve, toplo morje, knjiga, uživancija, totalen odklop. Pa veselje ob spremljanju razpleta na Vuelti in Vrhovnega zadovoljstvo ob uspešnem ribolovu….neprecenljivo. Da bi le bil še kakšen tak vikend…

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT

Štrekna

26.08.2019 · Brez komentarjev

Prav posebna vrsta svobode je, ko v četrtek po kosilu še brez pravega cilja sedeš v Budapesta in Vrhovnemu na vprašanje kam (Prekmurje, Kolpa…) odgovoriš: pojdiva v Logarsko pogledat za lisičke! In sva šla čez Črnivec po vseh tistih ovinkih… Kljub ne preveč obetavni vremenski napovedi in ne vedoč, da so spomladanska neurja pustila kar hude posledice na tamkajšnjih že tako slabih cestah. Parkirala sva ob Solčavski panoramski cesti. Razgledov zaradi nizke oblačnosti ni bilo, lisičke pa sva našla natančno tam kot lani. Pa še nekaj jurčkov za povrh. Moja vizija poletja, ki si ga ne morem predstavljati brez dobre juhice iz lisičk, je bila rešena :)

Prespala sva visoko, na 1156 m nadmorske višine, popoln mir je prekinjalo le pozvanjanje zvoncev živine na bližnjem pašniku. Le telefonskega signala je bilo le za vzorec in ker res nisva mogla pretrgati vseh vezi z ostalim svetom in ker je Tamala v petek skupaj s Škrjančkom potovala na tekmo v Romunijo, sva se bila prisiljena premakniti bližje civilizaciji. Pa sva zavila na Koroško. Dan je bil kot ustvarjen za potepanje. Obiskala sva Ivarčko jezero, si napolnila bidone pri Rimskem vrelcu in po zaraščeni poti skozi močvaro našla Pekel in Solzice Prežihovega Voranca. Šmarnice, kot jim rečemo v naših krajih, tudi še vedno rastejo tam. Potem pa sva se zapeljala še skozi Dravograda in v bližnji vasi, v Tribeju našla perfekten prostorček ob Dravi, namenjen avtodomom.

Od tam sva nameravala napasti Štrekno.  Štrekna je kolesarska pot, speljana po opuščeni trasi nekdanje železniške proge med Velenjem in Dravogradom. Ob trasi dvakrat dnevno vse do avstrijskega Lavamünda (Labota) vozi kolesarski avtobus. No, nama se je izšlo tako, da njegovih uslug nisva potrebovala. V petek popoldne sva se s kolesom odpeljala mimo Libelič do Labota in nazaj, v soboto pa je bil čas za Štekno. Kolesarila sva do Mislinje in nazaj in nabralo se je približno 60 km. Tja grede gre trasa kolesarske steze čisto rahlo navzgor, nazaj proti Dravogradu pa leti. Nama je zadnje kilometre letelo še toliko bolj, ker je vse naokoli že deževalo, se bliskalo in grmelo, midva pa sva dežnim kapljam srečno ušla. Šele ko sva v miru pospravila kolesi in se ohladila, je začelo umirjeno deževati. Le 15 km stran, v Muti pa zaradi obilnih padavin skoraj konec sveta s plazovi, hudourniškimi poplavami in zaprtimi cestami!

Ker so bile padavine napovedane tudi za zvečer in je peka čevapčičev padla v vodo, sva se odločila, da je dovolj potepanja in da greva raje kar domov. Srečno in še brez dežja sva privozila vse do Hude luknje, pred Velenjem pa so naju ujele nevihte. Parkirala sva ob Velenjski plaži in prespala, zjutraj po zajtrku pa sva se odpeljala domov. Mucinda je bila vesela, ker njen zajtrk ni preveč zamujal :)

Nedelja je minila v znamenju pobiranja pridelkov z vrta, kuhanja ter držanja pesti za Tamalo na tekmi v Tulcei. Imela je slab dan, ni se izšlo za stopničke, čeprav bi bile s podobno predstavo, kot jo je prikazala na tekmi v preteklem tednu, dosegljive.  A tudi za četrto mesto bo dobila kar precej točk :) Danes bo spet cel dan preživela na poti proti domu. Zvečer doma pričakujemo tudi Tavelko, ki je vikend preživela v Piranu na team buildingu. Enemu od bodočih humanitarcev ne bo ostal prav v lepem spominu, saj ga je, porezan od školjk, zaključil na urgenci.

Za mnoge se začenja zadnji počitniški teden, Tavelka in Tamala pa jih bosta letos lahko podaljšali tja do konca septembra. Bi stavila, da bosta ugotovili, da je dovolj časa še za kakšno novo dogodivščino :)

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak

Spet en lušten potep

19.08.2019 · Brez komentarjev

Končno. Budapesta sva za nekaj dni odpeljala na potep. Lušten potep. V sredo po kosilu sva se zapeljala proti Trbižu. Na železniški postaji sva si ogledala vozni red vlakov, da bi si približno splanirala pot za naslednji dan, nato pa krenila proti jugu. Čeprav sva se namenila bivati v kampu v Huminu – Gemoni del Friuli, nama je bilo na parkirišču za avtodome blizu centra mesta tako všeč, da sva parkirala in dvakrat prenočila kar tam. Na praznični dan sva se skupaj s kolesi z vlakom odpeljala nazaj do Trbiža, od koder sva se potem odkolesarila po FVG 1 nazaj v Gemono. Prekrasen sončen dan in prelepa gorska kulisa, za nameček pa le nekaj zložnega vzpona samo iz Trbiža do odcepa za Ovčjo vas – Valbruno, potem pa ves čas rahlo navzdol… juhuhu :)

Po 70 prevoženih kolesarskih kilometrih nama je strašansko zadišala pizza. Najbolje ocenjena pizzerija v okolici je bila Bunker 3 v smeri jezera Cavazzo – a sva se strinjala, da ni bila prav noben kulinarični presežek.

Po deževni noči se je spet rodil prelep sončen dan in tokrat sva se odpeljala v smeri mesta San Daniele di Friuli, prestolnice pršuta. Nagrada na cilju je bila res slastna.

Popoldne sva si privoščila piknik ob jezercu v Bordanu, zvečer pa sva se preselila na parkirišče za avtodome v San Daniele, se podala na lov za najboljšim pršutom in se izgubljala v labirintu ulic in uličic starega mesta. V soboto sva se na poti skozi Videm – Udine na kratko ustavila v eni od trgovin, ker pa se je napovedoval vroč dan, sva si zaželela nekaj hladne sence. Po nekaj jalovih poizkusih sva jo našla ob Nadiži, pod slikovitim Ponte Romano. Po malici in osvežitvi v velikem tolmunu sva se po ozki cesti skozi italijanska Collio odpeljala v naša Brda, k Zuljanovim v Kozano po novo zalogo vina (da pri kosilu ne bo vedno samo teran…). Luštno smo poklepetali in se ob pokušini vinca še malce okrepčali, sosedov kuža pa nam je delal družbo in z milimi pogledi toliko časa prosjačil, da sem šla iskat vrečko mačjih briketov. Rekordno hitro so izginili :)

Zadnji večer sva se utaborila ob jezeru Vogršček. Vrhovni je zakuril roštilj, jaz sem pripravila šobsko solato in večer je bil skoraj popoln. Tudi ribiči so bili kar dejavni, njihove palice so se venomer oglašale s piskanjem in eden od njih je ujel nekaj kg težkega krapa. Polepšal mi je večer, ko ga je staknil s trnka in s poljubčkom pospremil nazaj v jezero…

Pozno zvečer se je pripeljal še en avtodomar. Spala sva dobro, kljub temu, da je prostorček kar precej izpostavljen hrupu s hitre ceste. Po zajtrku sva se zapeljala do izvira Hublja v Ajdovščino, potem pa čez Col in Črni vrh nad Idrijo na drugo stran. Gob pri postankih ob poti nisva našla, čeprav so se Vrhovnemu tereni zdeli kar obetavni, sva pa potem v Logatcu po srečnem naključju naletela na Luka. Kavica in klepet ter malce obujanja skupnih spominov nama je polepšalo nedeljsko dopoldne. Opoldne sva zavila na avtocesto in se odpeljala domov.

Med pospravljanjem Budapesta sem stiskala pesti za Tamalo, ki je nastopala na ETU tekmi v Žilini na Slovaškem. Konkurenca je bila huda, 11. mesto pa super dosežek. Tavelka pa je tudi ta podaljšani vikend preživela v Bovcu, tokrat s prijatelji in ob skoraj standardnem scenariju: kamp Polovnik, Nadiža, Letni vrt, rafting z Vančarjevimi, pa Krnska in skok v tolmun na koncu soških korit…

Fino nam je.

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT

Visoko poletje

22.07.2019 · Brez komentarjev

Saj nič ne rečem, tudi ko sva za vikend doma, nama ni dolgčas. V soboto piknik pri Gregi, v nedeljo piknik pri Vrečarjih…Čeprav se mi, ko gledam arhiv fotk za leto ali dve nazaj, kar milo stori, ko se spomnim na kolesarjenje ob Muri in gozdičke, polne lisičk :) Šmrc, je pač delovno poletje…

Tamala je nazaj iz Umaga, malce hripava in zelooo neprespana, ampak pravi, da so se imeli luštno. Ne dvomim :) Tavelka pa se je včeraj popoldne že javila z Visa oziroma z jadrnice, privezane na boji pred Komižo. Čisto navdušena… Posadka ima že precej skupnih (kopenskih) potovalnih izkušenj, Samo Skipper je na novo. Očitno so dobro izbrale,  saj je včeraj petim Ribam Ribič kuhal večerjo… :) Pa super vreme bodo imeli, čeprav zna biti malce vroče – tako bo tudi v naših koncih, saj napovedujejo tretji letošnji vročinski val…

Drugače pa je danes dan spomina na Cucka, saj je enajsta obletnica njegovega skotilnega dne. Pogrešamo te, dragi Cucek!

  • Share/Bookmark

Tagi: kotla · napoT

Sarda maj 2019

21.06.2019 · Brez komentarjev

Petek, poletni solsticij, kres. Temperaturno čutimo poletje že štirinajst dni, za naslednji teden pa nam napovedujejo vročinske rekorde. Se nič ne sekiram, da bom dneve preživljala v službi in doma, v naši še kar lepo hladni hiši… Midva imava najin “poletni” oziroma majski dopust že pod streho, še malo, pa bom pozabila, da je sploh bil. Vsekakor je bila Sardinija v maju boljša izbira kot domači kraji, vsaj kar se tiče vremena in temperatur. Medtem ko sva midva uživala v potepanju, sta bili dekleti doma in zelo pridni. Tamala je z odliko zaključila zadnji letnik gimnazije, šla zviševat oceno iz fizike zaradi boljših procentov pri vpisu in se pripravljala na maturo. Res je imela naporno obdobje, maturitetne naloge pa so bile težke. Včeraj je imela še zadnji ustni izpit iz slovenščine, zdaj pa je po dolgih dveh mesecih končno na vrsti dan za oddih in odklop…Tavelka se je odločila, da z izpiti zadnjega letnika ne bo preveč hitela in bo malce uživala še kot absolventka – ampak  punca zdaj cele dneve dela, da si bi lahko to privoščila! :)

Drugo majsko soboto je Sovica praznovala 80. rojstni dan. Repnikov mimohod hrane in pijače je bil slasten, urice so prijetno minevale ob klepetanju in programu, ki so ga Sovici pripravili otroci in prijatelji. Imeli smo se lepo, midva z Vrhovnim sva le nekoliko varčevala pri pijači, saj sva se zaradi slabe vremenske napovedi odločila, da bova najino pot proti Sardinijo začela že takoj po končani žurki, v soboto zvečer in ne šele v nedeljo dopoldne, kot sva prvotno načrtovala. Odločitev je bila kar v redu. Tako sva se v nedeljo zjutraj zbudila v Monseliceju, se izognila obsežnim nalivom, ki so besneli po Benečiji, se sicer še v dežju peljala mimo Bologne in čez gore, v Firencah pa je že sijalo sonce. Ker sva se namenila na večerni trajekt, sva si morala zapolniti dan, zato sva pri Empoliju zavila s ceste FI-PI-LI in se parkirala na klanec ter počakala na prihod kolesarjev 2. etape Gira. Ker slovenske zastave ravno ne nosiva s sabo (pa jo bo očitno treba), sem na avto navesila eno roza majčko v čast Rogliču, ki je jo osvojil na kronometru dan prej. Mesto je bilo okrašeno v nulo in vse je bilo obarvano v roza, še toskanske oljke na gričih so za tisti dan odeli v roza balone. Potem pa švrc… par sekund, pa so bili kolesarji mimo.

Na Sardiniji sva se izkrcala v vetru in dežju. Po stari navadi, ki jo imajo vsa naša vozila po vožnjah s trajekti, je Budapest začel nenavadno škripati na ovinkih in že sva googlala, če je kakšen spodoben serviser na najini poti na zahod. Zajtrkovala sva ob pašniku v Berchidi, šla v mesto k lokalcem na kavo, si hotela ogledati muzej vina na vrhu hriba (pa se je izkazalo, da je zaprt), potem pa sva se morala zadovoljiti z vinsko kletjo v vasi. Tako sva prvi dan najinega dopusta že pred poldnevom poizkušala lokalno kapljico in nakupila nekaj zaloge… Drugo polovico dneva sva potem preživela na Iveco-Fiat servisu pred Sassarijem, kjer so nama zamenjali zavorne obloge – Vrhovni je rekel, da so bile še skoraj kot nove, škripanja pa le ni bilo več. Prespala sva v Argentieri, na lanski lokaciji, kjer bi prav gotovo ostala še kakšen dan dlje, če nama ne bi začel crkovati hladilnik. Pa tak dopust, no! Še dobro, da sva imela koordinate camper servis mojstra v Oristanu, ki nama je odstranil neke delce rje iz zračnika in hladilnik je spet skrbel za hladno pivo in ostalo…

Potem sva preživela nekaj mirnih dni ob zahodni obali, ko pa je začelo nemarno pihat, sva se preselila na vzhod. Šla sva preko Cagliarija, kjer sva si spotoma ogledala še tekmo svetovnega pokala v triatlonu in staro mestno jedro, opravila camper servis in na rondoju zavila en izvoz prezgodaj…ter se znašla v pasti ozkih uličic z ob strani parkiranimi avtomobili in pravi čudež je bil, da naju je Vrhovni pripeljal znova na normalno široko cesto samo s popraskano plastiko vzvratnega ogledala in odbijača…

Na vzhodni obali pa sva imela res dopust. Par dni v  Cala Sinzias, na začetku Coste Rei, potem pa Marina di Gairo, kjer sva se počutila kot doma na Veliki planini, saj so naju budile krave na jutranji paši s svojimi zvonci…

Nekaj dodatnih kilometrov sva na poti nazaj proti Olbii in trajektu naredila tudi zaradi lova na res dober pecorino. Na koncu sva ga dobila v zadružni trgovini v Oroseiju in še danes mi je žal, da sva vzela samo polovico hlebčka najbolj božanske ovčje ricotte…

Če sva se jeseni s Sardinije domov vozila na Vrhovnega rojstni dan, sva letos izbrala 20. obletnice poroke…še dobro, da imava dve :)

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak

Dolina miru

30.04.2019 · Brez komentarjev

Če sem lani 27.4. že zaplavala v morju, letos tega tudi v sanjah ne bi bila pripravljena ponoviti. Brrr, voda mrzla ko hudič, vreme pa prav krasno, sploh ne tako slabo, kot je bilo napovedano. V najinem zalivčku na Krku sva spet preživela nekaj lepih in mirnih dni. Vrhovni je bil sicer nekoliko nervozen, ker je moral organizirati dostavo doma pozabljenih plavutk, ampak mu je uspelo. Zato sem še jaz dvakrat ( z muko in trpljenjem) prevozila tisti klanec iz Stare Baške v Punat in nazaj :)   Ko sva pri prijaznem “poštarju”pobrala plavutke v kampu, kjer je vse vrvelo od pridnih in glasnih postavljavcev prikolic, sem se še bolj zavedala, kako redka vrednota je mir, ki ga uživava v najinem zalivu. In kako bo vedno bolj težko najti prostorček, kjer bo takšne vrste svoboda sploh mogoča. Ko bi le bilo še kaj rib…

V upanju na kakšno ribo več in manj burje, ki naj bi sledila prihodu fronte sva se preselila na drug konec otoka. Rib ni bilo niti za odtenek več kot prej, zaradi dežja, mraza in slabe vremenske napovedi pa sva predčasno zaključila najino pred – prvomajsko potepanje.

Nič ne de, tudi doma bo luštno. Prvomajske aktivnosti so napovedane in načrtovane. Za začetek smo doma obesili zastavo :)

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT

Mesto angelov

24.04.2019 · Brez komentarjev

Rdeča strela je že švignila na Dunaj, kjer bo dva tedna na parkirišču čakala, da se njena gospodarica skupaj z Nadjo, Barbaro in Ano vrne iz popotovanja po Ameriki. Prtljaga je oddana, čez slabe dve uri poletijo do Züricha, tam popijejo kavo, potem pa jih čaka še doooolg polet do L.A.-ja. Videti bo mogoče marsikaj, seznam želja je obsežen, ampak praznovati 25. rojstni dan v bleščečem Las Vegasu je pa tudi kar kulsko, kajne :)

  • Share/Bookmark

Tagi: napoT

Jorgova pot

17.04.2019 · Brez komentarjev

Jorgova petdesetka je bila ena od najbolj filigransko načrtovanih in organizacijsko popolno izpeljanih tovrstnih dogodkov, na katerih sem bila. Občutek, da nič ni prepuščeno improvizaciji in naključju je bil prisoten ves čas, vse od zgodnjega januarskega večera, ko smo se pričeli zbirati pri Jezeršku pa do treh zjutraj, ko smo se gostiteljema zahvalili za krasen večer in odšli domov. Vsi smo bili po protokolu predstavljeni drug drugemu, če ne prej, pa takrat, ko smo bili omenjeni nekje v bogati kronologiji njegovega življenja, s katero je otvoril večer. Uradni jezik je bil zaradi nekaj povabljencev iz tujine angleščina, Vrhovni pa je v tej zgodbi nastopal kot njegov nekdanji učitelj in razrednik. Jorg je svojo pozornost pravično delil med prisotne, v glasbenih premorih pa sta z Lady D.,  s katero sta skupaj od gimnazijskih časov, pridno skrbela, da nikomur ni manjkalo plesne pozornosti. Torta ob polnoči je oznanila začetek dneva, ko je dopolnil natančno petdeset let.

Sošolci in učitelj so staknili glave in preigravali ideje za darilo, na koncu pa so se odločili, da mu podarijo nekaj, kar mu bo prišlo prav za na Camino de Santiago de Compostela, njegov naslednji življenjski projekt. Opremili so ga z meniško kuto, ročno izrezljano pohodno palico, mošnjičkom z zlatniki in srebrniki ter sliko, ki naj bi v času njegovega romanja tolažila njegovo samotno ženo in mu ostala kot trajni spomin na njegov podvig :)   Da je bil darila iskreno vesel, je povedal tudi v navdušenem zahvalnem pismu, ki je sledilo nekaj dni po zabavi.

Zdaj so za Jorgom že prvi dnevi hoje. Preko Twitterja (od koder sem si sposodila tudi fotko) spremljam njegovo napredovanje in dogodivščine, prebiram misli in res, široko odprto okno na Camino imam :) Podarjena pohodna palica ga spremlja in z njo dobre misli vseh nas. Srečno!

  • Share/Bookmark

Tagi: napoT