in vendar se vrti

Vnosi v kategoriji 'napoT'

Božične počitnice

26.12.2017 · Brez komentarjev

No, tako, še eno leto gre počasi h koncu. Sedim na toplem v Budapestu na parkirišču v Reischachu in delam letno bilanco, vsi moji pa smučajo. Pravijo, da bo danes še za silo vreme, v naslednjih dneh pa nas menda čaka sneg. Seveda to spada k zimi, nič hudega nam ne bo, uživali bomo, ker bomo za božične počitnice skupaj.

Tavelka je v soboto popoldne pripotovala iz Düsseldorfa, potem pa sva na hitro vrgli skupaj dve peki božičnih piškotov in pripravili creme bruleeje za božično večerjo, nakar je odšla pozdravit prijatelje na žur. Zjutraj je po dobri stari maniri vstala že ob sončnem vzhodu, osvojila Kamniški vrh in se vrnila, še preden smo ostali prilezli iz svojih postelj. Tamala si je po napornem šolskem decembru privoščila dva zaporedna žura do štirih zjutraj, pri zadnjem sem odigrala te dni popularno vlogo starša v pižami. Je bila pa to v zadnjem času edinstvena prilika, da sem bila ob štirih zjutraj budna. Še nekaj let nazaj sva bila z Vrhovnim na vseh žurih do zadnjega, zadnje čase pa mrkneva že kmalu po polnoči.

Seveda je za nami božična večerja, ki smo jo preživeli kot običajno v družbi avokadovih mišk, rakcev, žrebičkove pljučne in vrhunske Renčelove kapljice in kot običajno smo večer nadaljevali pri Sovici in Čuku. Precej drugače je kot petnajst, dvajset let nazaj, ko so otroci z velikimi očmi pričakovali, kdaj jih bo obiskal božiček. Zdaj obdarovanje nima več takšnega pomena, zdaj smo starši tisti, ki se nam svetijo oči, ko gledamo in poslušamo in smo ponosni na naše otroke in na to, v kakšne krasne osebe so zrasli…

Upam, da nam bo leto 2018 naklonjeno. Upam, da bomo vsi zdravi in da se bodo vsakemu izpolnili zastavljeni cilji. Jaz si zase najbolj želim, da bi mi koleno služilo vsaj toliko, da bi bila spet konkurenčna za primoško stotko. Letos se je zaradi strgane tetive vse skupaj ustavilo pri 63. Pa da bi bila čimbolj učinkovita in uspešna pri svojem delu in da bi mi ostalo še kaj prostega časa za potepanje z Vrhovnim in Budapestom. 2017 je bilo kar uspešno, kar se tega tiče – ni bilo sicer kakšnega daljšega dopusta, pač pa veliko krajših, luštnih potepanj in vikendov in če bo šlo do konca leta vse po načrtih, se bo nabralo 77 nočitev. Ogromno doživetij, zanimivih ljudi, sončnih zahodov, gurmanskih užitkov, prekolesarjenih poti, prijetnih trenutkov in dni, ki bodo ostali v spominu še dolgo. Naj traja.

  • Share/Bookmark

Tagi: napoT · vrtiljak

Na Prepihu

3.12.2017 · Brez komentarjev

Začetek decembra je, pa se zdi, da bo nabor standardnih prednovoletnih žurk že kmalu izčrpan… Prejšnji petek, na zadnji topel, sončen dan nas je šefica po malici naložila v avtobus in odpeljala na izlet, prvi po menda dvajsetih letih. Saj so bili Belinkarski in Heliosovi izleti, ampak domač, Kemostikov je bil pa moj prvi. Imeli smo se res luštno in naslednji dan so me trebušne mišice bolele od smeha. Pa malce tudi glava, saj nas je pot peljala v cvičkovo deželo, kjer smo imeli obilo priložnosti, da smo se temeljito podučili o tej vse bolj priljubljeni in promovirani vinski kapljici.

S pokušino smo začeli v Novem mestu, kjer smo se popeljali z Rudolfovim splavom po Krki, posadka splava pa nam je poleg cvička in še tople pogače ponudila tudi nekaj zabavnega programa s skeči in harmoniko.

Ena od njih, perica Pepca se je po koncu vožnje, pri kateri so nas ves čas spremljale račke in labodi, prelevila v nadvse simpatično vodičko in nam razkazala še cerkev, ki premore Tintoretovo sliko, nas peljala v muzej in nam razkazala staro mestno jedro. Potem pa smo se odpeljali do Matjaževe domačije, kjer smo izvedeli vse o cvičku in poskusili vse sestavine, ki sestavljajo zmagovalno mešanico. Naše popotovanje pa smo zaključili v gostilni Na Prepihu. In zato ima lahko tale objava prav takšen naslov kot prejšnja, haha :)   Hrana je bila čisto okusna, vino prav tako, še bolj pa so bili zlasti naši moški navdušeni nad Jasno Kuljaj, ki se je na kratko ustavila pri naši mizi. Ni da ni :)

Delovni teden je bil potem kljub obilici dela, inventuri in snegu čisto znosen, saj smo se vsi strinjali, da smo se imeli super in da bi morala takšna druženja postati stalnica…

  • Share/Bookmark

Tagi: napoT · vrtiljak

Na prepihu

19.11.2017 · Brez komentarjev

Podobno kot lani so naju Grosistovci povabili na letno srečanje. Če je bila lani logistika bolj preprosta, ker se je vse skupaj dogajalo v Kopru, sva letos imela veliko sreče, da sta nama Anita in Boštjan ponudila prevoz iz Portoroža v Truške in nazaj. Na programu je bil obisk vinske kleti Rodica v Truškah, potem pa večerja v  Hotelu Slovenija v Portorožu. Budapesta sva parkirala na PZA v marini.

Verjetno so eni redkih v Sloveniji, ki svojim kupcem, povabijo pa jih preko 250, pripravijo takšen, v vseh ozirih bogat program. Pri res odličnem vinu se ni gledalo na količino, hrana, ki so jo pripravili v hotelu, pa je bila izbrana in okusna. Od surove tune in brancinovega karpača do pečene šunke v testu, rib, hobotnice, pa do odojka in odličnih prilog ter po željah kombiniranih solat, ob polnoči pa še sladice…. Prepevala je Lea Sirk, družbo sta nama poleg ostalih delala Atriumova Saša in Sebi in preživeli smo res lep večer. Vrhovnega je odlična glasba za kratek čas zvabila celo na plesišče! Prav prijalo je dvokilometrsko pešačenje iz Portoroža  do tople postelje, kljub temu, da je burja kar dobro brila.

V soboto naju je zbudilo sonce, ki je bilo že kar visoko in po zajtrku sva se odpeljala do Savudrije.

Morje je bilo zaradi burje kar dobro spenjeno, ampak misel na jate velikih cipljev, ki jih je tukaj ugledal dva tedna nazaj, je Vrhovnega vlekla v morje. Žal ulova ni bilo, tudi voda je bila kalna, kar za pet dni trajajočo močno burjo ni nič čudnega. Še dobro, da sem jaz za vsak slučaj od lokalnega ribiča kupila dva prekrasna brancina, ki ju je ravno pobral iz mreže. Njami, se že veselim nedeljskega kosila… Razmere za martinčkanje, kar je zanimalo mene, pa so bile precej boljše :)

Tudi prespala sva v Savudriji, na šverc, pred recepcijo zaprtega kampa, v prepričanju, da naju sedaj, izven sezone, nihče ne bi preganjal.  In res naju ni, samo ponoči je postajalo vedno bolj hladno in ko se je s piskanjem oglasil še hladilnik, sva vedela, da sva ostala brez plina. Še pred zajtrkom sva se odpeljala v Lucijo na OMV po plin in potem spet nazaj. Samo kaj, ko tudi danes, kot sem pravkar izvedela, rib ni.  Pa sončka, ki je v zatišju prav toplo grel včeraj, je tudi komaj za vzorec…no, pa še vedno bolj prijazno kot doma, kjer je bil danes zjutraj minus…

  • Share/Bookmark

Tagi: napoT · vrtiljak

Po daljšnici na poroko

28.09.2017 · Brez komentarjev

Lani smo prejeli obvestilo o zaroki Lene in Jannisa  in letos aprila sta nam izročila povabilo na poroko. Časa je bilo dovolj, da si je Tavelka organizirala izmenjavo v Peruju tako, da je lahko še pravočasno prišla na poroko v Tübingen. Ker je nazaj letela v Zürich, me je sprva vabila na kratko švicarsko uverturo pred obiskom Nemčije, jaz pa sem malo preračunala in raje nagovorila Vrhovnega, da greva na pot par dni prej, pobereva Tavelko nekje  spotoma  in pred slavnostnim dogodkom  skočimo pogledat še največji avtodomarski sejem na svetu v Düsseldorf.  Priložnost je bila res odlična. Tamala je ostala doma, ker je prevladala želja, da se dobro pripravi na svetovno prvenstvo, pa še za  familijarne mačke je poskrbela.

Vrhovni je v torek dopoldne še delal, po zgodnjem kosilu pa sva z Budapestom krenila na pot. Sorazmeroma hitro sva se prebila čez  zastoj pred Karavankami in tudi čez naslednjega pred nemško mejo in imela vožnje dovolj v Sulzenmoosu malo naprej od Münchna, kjer je povsem ob avtocesti zastonjsko parkirišče za avtodome in tam prenočila. Naslednji dan sva se odpeljala do Karlruheja, kjer sva (ne da bi vedela) preživela zadnji pravi poletni dan tega leta in popoldne končno, po dveh mesecih ponovno objela Tavelko. Za seboj je imela tridnevno potovanje, tri noči brez spanja v pravi postelji, ampak ni  izgledalo, da ji zato kaj manjka. Najprej je iz Trujilla z nočnim avtobusom pripotovala v Limo, tam preživela dan in zvečer odletela do New Yorka. Tam je imela daljši postanek, ki ga je zaradi slabega vremena preživela na letališču in nato spet nočni let do Zuricha, potem pa še Flixbus do Karlsruha. Do Düsseldorfa, kjer smo imeli rezerviran prostor v  tisti trenutek največjem PZA ju na svetu, je bila še dolga pot, a ob poslušanju perujskih zgodb nam je hitro minila.  Spotoma pa smo pri nečaku Tavelkine učiteljice nemščine oddali še polno potovalko stvari, ki jih bo potrebovala jeseni.  Organizacija v nulo :)

Tudi organizacija na sejmu je v nulo, po nemško pač. Prispeli smo pozno, a so nas vendarle spustili na parkirišče. Naša vrsta je bila še prazna, napolnila se je naslednji dan. Je pa, če sejma sploh ne omenim, vredno videti že to res nepregledno množico parkiranih avtodomov, ker tega verjetno ne moreš videti nikjer drugje. Na sejemski prostor, ki je nekaj kilometrov stran,  ves čas vozijo avtobusi, tako da je za vse poskrbljeno. Dan smo tako preživeli na sejmu, ob ogledovanju vseh možnih znamk avtodomov, od nizkocenovcev pa do mobilnih palač. Glede na to, da bi med vso to množico pravzaprav s težavo našli takšnega, ki bi ustrezal prav vsem našim zahtevam, da norih cen za ta špas sploh ne omenjam, smo pomirjeni ugotovili, da Budapestu pravzaprav nič manjka in da nima smisla na kratek rok razmišljati o kakšni menjavi. Sploh, če se z Vrhovnim že v osnovi razhajava v tem, kaj nama je všeč – on je za integrirce, meni pa sploh  niso všeč. Vseeno smo pri nekaterih naredili zvezdico, morda nam čez par let prav pride…

Po sejmu smo se po kolesarski poti ob Renu zapeljali do centra mesta po ogledih. Ker je Vrhovni ugledal svojo priljubljeno štacuno, ki je v naši bližnji soseščini nimamo, smo se odločili, da naslednje dopoldne sejmarjenje zamenjamo za nakup novih jopic. Popoldne pa smo odrinili proti Tubingenu, kamor je Matjaž, Vrhovnega bratranec in ženinov oče, povabil vso slovensko žlahto na predporočno  večerjo. Na srečanje je prišla tudi čilenska družina, pri kateri je Jannis preživel leto dni srednje šole in se tam naučil poleg ostalega naučil odlično špansko. No, tudi Tavelka je dvomesečno bivanje v Peruju dobro izkoristila, saj je z gospo Noro, ki ni govorila angleško, klepetala v tekoči španščini. Za svoj prijazni trud je bila kmalu nagrajena s povabilom v Čile stilu »mia casa e tua casa«. V soboto dopoldne smo si še na kratko ogledali Tübingen in zlasti tisti most čez reko Neckar, kjer je Tamala nekaj tednov prej nastopila na močni triatlonski tekmi prve nemške Bundeslige. Potem pa smo se preoblekli v lepša oblačila in šli na poroko.

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT

Ko iz majhnih potepuhov zrastejo veliki

10.08.2017 · Brez komentarjev

Danes se je s kosilom že spet mudilo. Tamala popoldne leti v Belgijo skupaj z ostalimi reprezentanti, ki bodo v okviru ETU Development teama nastopili v nedeljo na tekmi v Wuustwezlu.  V zadnjem času ima komajda toliko časa, da preparkira kufre. Tako je šele v ponedeljek pripotovala iz Nemčije, naslednji ponedeljek se vrne iz Belgije, konec tedna pa je že na vrsti Švica… Pravi, da ji ni nič naporno in da ima prav rada letala in letališča, jaz pa vse skupaj kot kronično preveč zaskrbljena mama slabo prenašam. Za povrh pa je Tavelka že cel mesec in pol v Peruju… To potepanje jima seveda nadvse privoščim, ker vem, da uživata, ampak dekleti  vztrajno zvišujeta letvico moje tolerance…ajme :(

Tavelka je, potem ko sta Nadja in Barbara odpotovali domov, ostala v Limi sama. Avantura se je začela, ko je šla z lokalnim prevozom na drugi konec Lime po kovček, ki ga je za čas potovanja shranila pri znancu njenega Erazmusovega kontakta, potem pa z avtobusom odpotovala v Huaraz. Tolažila me je, da po Južni Ameriki potuje precej deklet samih in da to ni nič nenavadnega in posebno nevarnega. Sploh za take izkušene popotniške mačke, kot je ona :) Kot da je treking po divjih Kordiljerah nekaj čisto običajnega… Ker se je vse dotlej redno javljala, sem bila štiri dni precej na trnih, ker nisem vedela, ali je v redu, ali ima kakšne težave glede višine… Je pa res, da je takoj, ko je pri vračanju v civilizacijo ujela črtico signala, sporočila, da je živa in zdrava. Pa da je čisto navdušena. Da je bilo zelo mrzlo, ponoči pa krepak minus; logično, na južni polobli je sedaj zima… Da je bila družba odlična. Pa da se je po treh dneh brez tuša prav prileglo vreči se v ledeniško jezero, kljub temu, da je bilo napol zamrznjeno…

Ta vikend pa sem bila še bolj na trnih zaradi Tamale, saj je sama potovala v Nemčijo na tekmo. V soboto zjutraj sem jo odpeljala na Go-opti, skupaj s tavelikim kufrom za kolo in tamalim kufrom z ročno prtljago. Na povabilo nemškega triatonskega  kluba iz Griesheima je v nedeljo nastopila na svoji prvi tekmi v 1. Bundesligi v Tübingenu. Za razliko od Tavelke pa Tamala ne čuti nobene potrebe, da bi se javljala pogosteje, da bi bila moja duša za silo pomirjena. Ko so pristali v Frankfurtu, je napisala samo »pristali« in potem nič več – nobenih sporočil o tem, kdo jo je prišel iskat na letališče, kje je nastanjena… Itak, da je bilo vse v redu, ampak prvič je le prvič…

Še dobro, da nisem imela časa preveč razmišljat in razglabljat, saj sem za rojstni dan na kozarček penine in prigrizek za rojstni dan povabila tisti del familije, ki je bil pač trenutno doma. Od otrok sta prišli samo obe ljubljanski gospodični, manjkali pa so tudi vsi Babadujevi, saj so šli vsak po svoje na lepše. Kljub temu, da smo gostom za predjed postregli z mušnicami, so bili prav živahni še dolgo v noč…

  • Share/Bookmark

Tagi: napoT · vrtiljak

Logarska dolina

31.07.2017 · 1 komentar

Budapest je ta vikend bivakiral v Logarski dolini. Hecno pravzaprav, da tjakaj nisva/nismo šli že večkrat, ko pa je od nas samo čez hrib na ono stran. No ja, čez Černivec in kar dobro naokrog. No ja, po ponekod kar dobro uničeni cesti. Ampak narava je pa tako čudovita, da na trenutke komaj dihaš. Od lepot, ki te obdajajo in od tega, ker prav gotovo rineš v kakšen klanec :)

Ker v petek popoldne še nisva točno vedela, kje bi se utaborila, sva preverila v Kampu Menina; klicani je bil ravno sredi raftinga, povedal je, da imajo le še kakšne 3% prostora. Potem sva poskusila v Lučah v Šmici, pa je bila situacija precej podobna – prostora je bilo sicer več, ampak samo na pomožnem, pretežno nepokošenem travniku južno od teniškega igrišča, kjer nama ni bilo prav nič všeč. Pa sva šla pogledat še PZA tik pred vhodom v Logarsko dolino. Top lokacija, vse na dosegu roke, senca, žuboreča potočka Savinje in Bele, pravzaprav idealno. Na internetu je PZA označen (10 EUR/noč), menda pa je ukinjen in uradno prestavljen na hribček k neki kmetiji, vendar pa nas je tu brez oskrbe (in brez plačila) parkiralo kar nekaj.

Že v petek popoldne sva se po osupljivo lepi Logarski dolini s kolesi zapeljala do slapa Rinka. Glede na to, da sem bila tu nazadnje pred desetimi leti, ko je dva dni neusmiljeno nalival jesenski dež, sem jo pravzaprav odkrivala na novo.

V soboto sva se z Budapestom odpeljala do dveh tretjin Pavličevega sedla, kjer se odcepi Solčavska panoramska cesta. Večinoma makadamska pot se uradno sicer začne in konča v Solčavi, midva pa sva jo s kolesi ubrala ravno v kontra smer. Cesta se vije malo gor in malo dol mimo mnogih kmetij, na katerih ponujajo domačo hrano in pridelke, na vsake toliko pa so urejene razgledne ploščadi, od koder je čudovit razgled na okoliške gore in globoko v dolino. Kljub temu, da so bili vrhovi gora dopoldan še v oblakih,  je bilo prav lepo.

Po poti sva se ustavila pri izviru kisle železne vode in potem pri cerkvici Sv.Duha v Podolševi, od koder se vidi tudi do Potočke zijavke. Vrhovnega sem nagovorila, da se vzpneva še do nje; kolesi sva pustila za rampo in po spletu okoliščin šla po daljšnici, po Medvedovi poti, ki ni toliko obiskana in bila zato nagrajena z nekaj najdišči lisičk tik ob poti… Tamkajšnji gozd pa je bogat tudi z mravljišči in kolone mravelj ti kar naprej križajo pot – mravljinci vojščaki se spoznajo na svoj posel in moje gležnje so obgrizli ničkolikokrat :) Nič hudega, ampak glede na cviljenje otrok, ki se jim je očitno dogajalo podobno, staršem priporočam, da jim za ta izlet obujejo dovolj visoke nogavice…Ker nama je ostalo še nekaj popoldneva, sva s kolesi zavila še na drugo stran, na Pavličevo sedlo. Za Vrhovnega mala malca, meni pa se je tudi ta tretjina prevoženega klanca po aktivnem dnevu zdela kar dosežek :)   Večerja je bila potem zaslužena; njami lisičkova juha in njami čevapčiči. Odigrala sva nekaj partij remija, javili pa sta se nama tudi obe potepuški hčeri – Tamala iz Tabora na Češkem, kjer jo je v nedeljo čakala tekma evropskega triatlonskega pokala in Tavelka (živa, le malce prehlajena, a na moč navdušena) z nekajdnevnega trekinga po Cordillieri Blanci. Ob žuborenju potočka sva zaspala.

V nedeljo sva se na poti domov ustavila v Robanovem kotu. Parkirišče je bilo kar polno, na njem je stal tudi kombi Španca, ki si je očitno zamisli precej podoben potovalni načrt kot midva in sva ga srečevala vse tri dni, ter avtodom Ljubljančana, ki nama je prijazno posodil tlačilko, ko je Vrhovnemu na prvem klancu spustila guma. Ko je bilo kolo nared, pa sva ugotovila, da je kolesarjenje po dolini prepovedano, zato je Vrhovni predlagal, da jo mahneva na desno v klanec, proti Strelovcu. Nisem bila preveč navdušena, veliko ljubši bi mi bil sprehod po dolini, sploh zato, ker so bile na zemljevidu narisane neke strašne serpentine. Pa je vseeno šlo skoraj do vrha, do kmetije Knez, ki leži dobrih 500 metrov višje. Vrhovni je zvozil vse, tudi najbolj strme klance, zame pa je bilo pretežko in sem kar precej poti prehodila, ampak saj ni važno.

Razgled je bil prav gotovo boljši kot iz zatrepa doline, pohajanje po čudoviti naravi Robanovega kota pa bo prav gotovo prišlo še kdaj na vrsto – treba bo le izbrati bolj primeren čas, ne ravno tisto nedeljo na višku turistične sezone :)

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT

Pri sosedih

25.07.2017 · Brez komentarjev

Tamala je  iz ponedeljka na torek naredila eno hitro menjavo, razpokala kolo in kufre, s katerimi je pripotovala iz Litve in pripravila nove za v Dolomite. Tjakaj se je z G-trijevci odpravila v torek dopoldne, po jutranjem plavalnem treningu. Tudi jaz sem bila v nizkem štartu, če bom morala kaj oprat in posušit praktično čez noč, pa potem ni bilo nič nujnega.  Ko sva se poslovila od Tamale in pripravila Budapesta, sva se na nekajdnevni dopust odpravila tudi midva.  Kot že dostikrat nepripravljena in brez konkretnega cilja, kam bova sploh šla. Ker pa mi je Vrhovni že lani obljubil avstrijska jezera in ker kljukica zaradi spleta okoliščin ni bila narejena, sva zavila na sever, čez Ljubelj. Pot naju je vodila mimo Gosposvetskega polja kar naprej proti Štajerski, kjer sva po sprehodu skozi narodni park Zirbitzkogel-Grebenzen in navdušenem nabiranju lisičk pristala v kampu v bližini Murau-a ob Muri. Naslednji dan sva se se po Murradweg zapeljala do Predlitza. Na to kolesarsko pot, ki v tem delu poteka po ne preveč hriboviti pokrajini (uf, še dobro) ob reki in železnici, skozi prikupne majhne vasi in pretežno stran od glavne ceste, se bom prav gotovo še kdaj vrnila. Druga prednost je bila pa nadmorska višina in oblačno vreme, zaradi česar ni bilo prav nič vroče. Če bi naju na poti ujela nevihta, pa bi se s kolesi vred nazaj lahko pripeljala z ozkotirno železnico Murtalbahn. Skratka, vse tod okoli je na Mur*, imajo celo svoj Tour de Mur :) . Za nameček je popoldne zmagal še Roglič v 17. Etapi od La Mure do Serre Chevalier…tako da se je vse poklopilo…

Najina naslednja etapa je bila gorska; mimo Schladminga sva se odpeljala do Ramsaua, se malo sprehodila, malo pokolesarila in nabrala novo zalogo lisičk. Po deževni noči sva se prebudila v sveže jutro, sonce je kaj kmalu pregnalo meglice in midva sva se najprej z avtobusom po plačljivi cesti in nato z gondolo odpeljala do ledenika Dachstein. Vrhovni je mislil, da bi lahko šel na vrh, pa se je izkazalo, da gre za zelo obiskano in zahtevno feratto in da je za kaj takšnega čisto preslabo opremljen. Malo razočaran se je moral zadovoljiti z lepimi razgledi, ki so se ponujali vse naokrog, na Skywalk pa tudi ni hotel :)

Potem pa so bila na vrsti jezera. Tisto z najlepšo vasjo ob jezeru na svetu, Halstattom in najbolj luškanim kampom ob jezeru, pa spet drugo s slikovitimi vasicami, od katerih prav vsaka premore svojo Seeweg in svoj Am See, ponavadi pa tudi kakšen Am Winkel :)

Pa Bad Ischl z dvorcem in parkom, v katerem je počitniške dni preživljala priljubljena princesa Sisi in sploh cela pokrajina Salzkammergut, ki je res osupljivo lepa in ki jo bo nujno še bolj podrobno spoznati. Za letos je sicer narejena ena mala kljukica, ampak videti nekaj jezer od 67 je pravi ništrc; samo morda naslednjič bolj izven glavne sezone…

Pa kakšna pravičnost pri najljubših stvareh: 48 vzponov na Primoža in 48 nočitev v Budapestu letos. Upam, da bo šlo še tako lepo naprej…

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak

Devet časovnih pasov narazen

17.07.2017 · 2 komentarjev

Danes je takšno jutro, kot si jih dostikrat želim. Sončno, sveže in dopustniško. Dan bo bržkone natrpan z gospodinskimi opravili, a nič ne de. Vrhovni je v Vrtičku, Mucinda se potepa, a verjetno ni prav daleč. Tamalo pričakujeva pozno zvečer, ko se končno vrne iz Litve, izredno zadovoljna z osmim mestom, ki ga je iztržila v finalu evropskega prvenstva mlajših mladincev v Panavezysu v Litvi. To je njena najboljša uvrstitev na velikih tekmovanjih in zadovoljstvo je lahko še toliko večje, ker vidi, da je povsem konkurenčna na plavanju in kolesu, le na teku so tekmice zaenkrat še močnejše. K začetnemu stresu zaradi neprimere nastanitve in neplačane štartnine je veliko prispevelo še vreme. Četrtkov kvalifikacijski nastop je potekal v močnem nalivu in hudem vetru, zaradi česar je bil  za to območje izdan tudi oranžni vremenski alarm. Skozi menjalni prostor je po Tamalinih pričevanjih slabo uro pred štartom tekel cel potok. Vse skupaj se je srečno razpletlo in Tamala in Jan sta se uvrstila v sobotni finale. Midva sva kvalifikacije poskusila spremljati v živo, saj je organizator zagotovil prenos preko interneta, pa pri Belopeških jezerih, kamor sva se zapeljala z Budepestom, ni bilo pravega signala.

Naslednje jutro sva se odpeljala naprej do Bovca, da bi tudi letos pozdravila stare znance in prijatelje in ubrala kakšno znano ali pa neznano kolesarsko traso sli stezico. Ko sva se parkirala v Polovniku, sva se odpravila na potep s kolesom, od Bovca do planinskega doma v Lepeni, pa naprej do kampa Korita in nazaj po cesti do Bovca. Jaz, brez kondicije, sem dihala na škrge, Vrhovnemu je pa kar fino šlo, čeprav je vsak hujši klanec prevozil dvakrat, da bi čez spravil še mene…Prvič pa sva se peljala skozi Mišjo vas, kjer te pri prvi hiši pozdravi tabla z napisom “Pazi mačke” :)

V soboto sva se namenila na pohod po obronkih Rombona do Kluž, a naju je ustavila in obrnila krajša ploha, približeval pa se je tudi Tamalin nastop. Tudi tokrat je prenos v živo pretežno crkoval, sva pa razločila Tamalo na plavanju in si  oddahnila, ko sva jo med vodilno skupino zagledala na teku… Borila se je prav do cilja in v borbi za osmo mesto v fotofinišu prehitela rusko tekmovalko. Carica.

Potem pa sva se šla še malo potepat po prelepi bovški kotlini…

Jah, te dni sta bili najini hčeri devet časovnih pasov narazen. Tamala eno uro pred nami in Tavelka na Galapagosu osem ur za nami. Sporočila so prihajala ponoči, ko smo se mi zbujali, so punce na Pacifiku hodile spat…Zdaj so že spet na celini, v srfarskem mestecu Montanita v Ekvadorju si bodo menda vzele nekaj dni oddiha… Hahah :)

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak

Krk

4.06.2017 · Brez komentarjev

Za maj v Grand Budapestu ni bilo nobenih rezervacij; razlogi so bili v vnaprej razprodanih vikendih za žurke, obletnice, tekme, pa še služba… Ampak je pa fino, da ko pa se le pokaže kakšna mini micena prilika, pa samo napolneš hladilnik in odrineš na potep… Tako se je zgodilo, da sem bila prejšnji teden prvič na Krku.  No, nič posebej nisem bila fascinirana, zato mislim, da nisem v preteklih letih nič pomembnega zamudila. Dva dni sva na šverc spala na plaži, nedaleč od mesteca, kamor sva se zjutraj s kolesi odpeljala po sveže ribe in šla na kavico. Vrhovni je sicer lovil, a je na koncu sam postal plen; kljub temu, da je imel veljavno karto, so ga policaji v postopku inšpekcijskega nadzora poklicali na čoln in na koncu oglobili zaradi manjkajoče boje… V živo sem poročala puncam, saj se je vse skupaj dogajalo na (sicer prazni) plaži direkt pred mojimi očmi.

No, nisva niti preveč natančno izračunala, koliko je pod črto stala ribja juha iz pičlega (ampak bio&eko) ulova v dveh dneh, v uteho pa nama je bilo, da sva pokompenzirala vsaj pri ceni prenočišča :)

Tretjo noč sva se premaknila v kamp Glavotok in za razliko od vsega ostalega, na kar sva spotoma naletela, mi je bilo v kampu všeč. Sicer v prvih vrstah polno Nemcev in Avstrijcev, a urejeno, prijazno in dokaj naravno. Sem takoj našla nekaj podobnosti z Balami…tudi glede tega, da moraš povsod s kolesom kar nekaj časa gonit v klanec, da se premakneš do civilizacije. Le da so klanci na Krku še bolj strmi :(   Pa prvič letos sem se namočila v morju; malce mi je sicer vzelo sapo, se je pa zelo prileglo.

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT

Colone brez kolone

24.04.2017 · Brez komentarjev

Tamala se je pozno ponoči srečno vrnila z Alicanteja. Malce sem trepetala, če jim bo uspelo pravočasno prestopiti v Frankfurtu, a se je izšlo… Tako kot se je nama izšlo z morskim vikendom, čeprav še v četrtek nisva vedela, ali bi v Budapesta naložila smučke ali kolesa in potapljaški neopren. Malce sva pogrešila le pri lokaciji, saj nama je v Balah pihalo direktno v nos in ker je bilo tudi dokaj hladno, je bilo za odtenek manj luštno, kot bi lahko bilo.  Ampak…

Tudi ribe se še niso pojavile, a Vrhovni ne izgublja upanja.  Je bil pa sonček in v zatišju lepo toplo, pa tudi nakolesarila sva se, od Bal do Štinjana, skoraj ves čas ob obali in nazaj…. Brez presenečenj tudi tokrat ni šlo, saj sva na plaži pri Barbarigi uzrla znan avto in nepričakovano naletela na žlahto; no, v bistvu samo na njeno žensko polovico. Mateja in Mojca sta kofetkali, moška pa sta bila (glede tega presenečenja ni bilo) v vodi…

Da na Kamničana lahko naletiš res vsepovsod, se je izkazalo tudi v nedeljo dopoldne. Odločila sva se, da bova šla domov grede še na kavo v Rovinj. Kaj kmalu sva opazila redarje, prireditveni prostor in nekaj tekačev pri ogrevanju. Napovedovalec je ravno najavljal start polmaratona in z Vrhovnim sva pofirbcala, če koga poznava. In zagledava Matica v prvi bojni vrsti…

Ko sva pri mejnem prehodu Sečovlje (čakala manj kot 10 minut!) naletela še na eno tekmo (triatlon Kanegra), pa Istri pa so se podili tudi kolesarji, sem rekla, da je bilo vreme pravzaprav idealno za športne aktivnosti. Sploh ne zoprno prevroče. In ne turobno in deževno kot pri nas doma, celo z rahlim poprhom snega tam od Kamniškega vrha navzgor…

Brrrr. In ni še konec. Obeta se prvomajska smuka :)

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak