in vendar se vrti

Vnosi v kategoriji 'napoT'

Ob Kolpi

20.08.2018 · Brez komentarjev

Avgust se ni najbolje začel, saj me je skrbelo za Tamalo, ki je gori na Švedskem fasala najprej virusno, nato pa še bakterijsko okužbo. Namesto kvalitetnega treninga in nastopa na dveh tekmah se je njeno potovanje po Skandinaviji nesrečno zaključilo s predčasnim prihodom domov. Spet sem bila neskončno hvaležna naši Vlasti, ki je stala Tamali ob strani z nasveti, čeprav je bila tudi sama na dopustu. Zato tudi moj rojstni dan ni minil v nekem prešernem razpoloženju, pa še cel kup usklajevanja terminov in improvizacije je bilo vmes. Na koncu je bila ljubljanska žlahta povabljena na kosilo, kamniška pa na večerjo, vse skupaj pa nam je dodatno začinila huda vročina in močan večerni naliv. Jedilnik je bil enostaven in poletno obarvan; za kosilo so bile polnjene paprike, za večerjo pa čevapčiči, prebranac in grška solata. Pa grozdje in skutino pecivo za posladek.

Kakorkoli, ko se je Tamala vrnila domov in se nekaj dni posvečala počitku, sem začela odštevati dneve do prihoda Tavelke, ki je na nekih otočkih daljne deževne Kambodže preživljala zadnje dni dolgega dopusta v Aziji. Z Vrhovnim sva po skoraj mesecu dni izkoristila prosti vikend za raziskovanje pokrajine ob Kolpi. Parkirala sva v PZA Benetič v Vinici, naredila krog s kolesom po bližnji okolici, se kopala v topli Kolpi in si domov grede ogledala še Krajinski park Lahinja. Budapesta sva parkirala v vasi, kjer naju je mahaje z repkom pričakal kuža Čarli, ki naju je zvesto vodil na sprehodu skozi park, malce poskakljal in podivjal, ko sva mu nekajkrat vrgla palico in se zadovoljen in dobro sprehojen vrnil domov. Midva pa sva sklenila, da bova naslednji, s praznikom podaljšani vikend ponovno namenila spoznavanju krajev ob Kolpi.

V torek je prišla domov tudi Tavelka in po dolgem času sem imela spet obe hčeri doma. Pa obe na antibiotikih. Tavelka z grdo infekcijo komarjevih pikov…

Za praznik sva se odpeljala proti Kolpski dolini in to, kot se je odločil Vrhovni, po daljšnjici čez Bloke, kjer sva na kratko parkirala ob Volčjem jezeru.

Kar precej je pihalo in ob jezeru se je trlo prazničnih obiskovalcev in hitro je padla odločitev, da greva naprej, na kakšno manj oblegano mesto. Ampak to ni bil grad Snežnik, tudi tukaj je bilo kljub zapori ceste in neprijetnemu obvozu precej obiskovalcev. Ogledala sva si grad in po kosilu s kolesom naredila krog po lepo označeni Poti dediščine Loške doline.

Potem pa sva jo mahnila čez Babno polje na Hrvaško, kjer sva se kmalu spet ustavila, pa ne čisto po lastni volji.  Denarnica “Gospona Tomaža” je po razgovoru s policajem utrpela manjšo izgubo, vendar to ni pokvarilo razpoloženja v tolikšni meri kot moja izjava, da prav gotovo ne bova spala kar nekje na divje za vodo kot v predmigrantskih časih…In sva se vozila in vozila, po strašansko ozki cesti, ki povezuje vasice in kraje ob Kolpi, vse do Radencev. Tam sva že kar pozno zvečer naletela na res luštkan kamp in se utaborila. Zbudilo naju je prekrasno poznopoletno jutro in rosa je kazala na to, da bo prav takšen tudi dan, pa sva si izposodila čoln in šla veslat. Krmar Vrhovni je sedel zadaj in dajal (in včasih tudi kričal) razna povelja, ki sem jih po najboljših močeh izpolnjevala in uspešno sva se prebila čez vse jezove in brzice 12 km poti… Zvečer pa smo se skoraj vsi gostje kampa, razen Italijanov zbrali na terasi, kjer nas je s svojo predstavo Stiptiz zabaval Matjaž Javšnik, ki je bil z družino tudi gost kampa…

Prav težko sem se poslovila od tega skoraj idealnega kotička ob Kolpi, vendar sva se morala premakniti bližje civilizaciji, saj sta se najini hčeri odločili, da preživita vikend z nama. Zato sta naštudirali, da lahko iz Kamnika do Metlike prideta z vlakom in s seboj vzameta tudi kolesi. Midva sva spotoma v Črnomlju obiskala mesarja Ivanetiča in trgovino, potem pa Budepesta parkirala na vrtu turistične kmetije Fortunovih v Krasincu. Sosednji kamp je bil nabasan do zadnjega kotička. “Location sharing” je poskrbel, da se je družina ponovno srečala :) Spet sem se nekaj uporabnega naučila in prav zabavno je bilo, ko sem opazovala, kako sta si bili označeni pikici na zemljevidu vse bližje in prav res je izgledalo kot kakšna čarovnija, kot Ravbarjeva karta Harry Potterja :)

Poletje je spet zakurilo na polno, še dobro, da je bila Kolpa blizu in osvežitev tako rekoč vsak trenutek na dosegu roke. Pa lenarjenje v senci, knjiga, večerno roštiljanje in tarok, opazovanje koz in gosk in račk, ki so se nekajkrat na dan gagajoč podale pod ograjo do vode in se pridružile ostalim kopalcem na reki…luštno.

V soboto smo se s kolesi odpeljali do Adlešičev. Vrhovni bi šel naprej do Žuničev in nazaj po hrvaški strani Kolpe, Tamala bi šla v kamp Jankovič, ker je ful luštkan,  Tavelka v Tri-buče, jaz pa nazaj, ker sem v klanec kuhala…Malo smo se mulili in bili slabe volje, na koncu pa je izpadlo tako, da smo se slikali pri smerokazu za Tribuče in takoj za njim zavili na nek kolovoz in bližnjico skozi hosto, kjer so ostali trije uživali v avanturi, jaz pa sem se ves čas ozirala po medvedjih sledeh…

Resnično Tavelkin občutek za orientacijo in Tamalino odločanje za pravo smer na razpotjih tudi tokrat nista zatajila, saj smo prišli nazaj v Krasinec po najkrajši možni poti sploh. Da sklenem: ob Kolpo zagotovo še pridemo… :)

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak

Sardinija maj 2018

17.07.2018 · Brez komentarjev

Priprave na najino vandranje po Sardiniji so bile bolj približne. Dva vodnička, trije naprintani potopisi, kupljen zemljevid z označenimi plažami  in nekaj strani zbranih koordinat, rezultat dolgoletnega pridnega dela avtodomarske srenje. Vrhovni se je bolj zanesel na Google Maps-e, kjer je imel označenih nekaj željenih lokacij, zlasti za ribičijo, za druge se je odločal spotoma. Vsekakor je zbirka koordinat prišla še kako prav zlasti tam, kjer ni bilo niti telefonskega signala, kaj šele dovolj dobrega interneta…

V ponedeljek 14.maja sva bila dopoldne oba še v službi, po kosilu pa sva znosila še zadnje stvari v Budapesta in se približno ob pol treh odpeljala iz Kamnika. Navigacija nama je prihod v Livorno napovedala ob 21.45, nameravala sva prenočiti v pristanišču in se v torek zjutraj vkrcati na trajekt. Ampak Vrhovni si ni mogel kaj, da ne bi počasi začel dodajati nekaj kilometrčkov pri hitrosti in se lotil lovljenja večernega trajekta, ki je imel odhod ob 22h. Do Padove sva že pridobila kakšne pol ure, v zastojih pri Bologni in Firencah skoraj vse pridobljeno spet izgubila, pred Livornom izgubljala živce, ker Francozoma pred nama nikakor ni uspelo plačati cestnine, a nama je vseeno uspelo pravočasno pripeljati do pristanišča, kupiti karto in se vkrcati na trajekt. Navdušena nad smotrno izrabo časa za dopust in oborožena z večernim prigrizkom in pivom sva se vselila v ladijsko kabino. Vrhovni se je dobro naspal, jaz pa sem celo noč na pol dremala in poslušala ropot ladijskih motorjev. Ob sedmih zjutraj sva se izkrcala v Olbii in zavila na sever. Sardinijo sva nameravala obvoziti v nasprotni smeri urinega kazalca, kar nama je v naslednjih štirinajstih dneh tudi uspelo.

S tem, ko sva se odločila Sardinijo obiskati maja, sva zadela žebljico na glavico :) Narava je maja res noro lepa, rastje je bujno in zeleno in vse, tudi plevel cveti v najrazličnejših barvah. Močvirne lagune so polne rožnatih flamingov. Nobene posebne gneče še ni bilo, neznosne vročine tudi ne, morje pa je že za silo primerno za kopanje. Čeprav je bilo ogromno Nemcev na binkoštnih počitnicah, nama je kar lepo uspevalo vsak večer najti prostor na kakšni lepi in brezplačni lokaciji. V kampu oziroma PZA-ju sva se ustavila le nekajkrat, takrat, ko sva potrebovala oskrbo in samo enkrat (za vikend) sva dvakrat prespala istem mestu. Torej ni bilo govora o lagodnem dopustu, temveč o potovanju, pri čemer sva se večinoma držala obalne ceste in le izjemoma zavila v notranjost otoka. Vrhovni je bil ves čas na lovu za dobrimi tereni za ribolov, jaz pa sem kombinirala informacije iz vodničkov z zemljevidom in potopisi in mislim, da nama je uspelo videti večino “must see” stvari, ki jih sardinska obala ponuja. Pa tudi nekaj tistega, kar najdeš sam povsem po naključju in to čuvaš kot skriti zaklad…

Divja lunina pokrajina na Capo Testa. Na severu sva že kar na začetku odkljukala tudi sardinske znamenitosti, Tombe del Giganti, starodavne naselbine nuraghe, in znane skale v obliki slona (Roccia dell’ Elefante) in medveda (Roccia del Orso).

Ljubki Castelsardo, kjer sva v marini naletela na avto s koprsko registracijo. Naslednji dan sva prenočevala na istem mestu kot še en slovenski AD, prav tako iz KP. Izkazalo se je, da je gospa sestra tipa iz Castelsarda. To sta bila tudi edina Slovenca, ki sva ju na celi poti sploh srečala…

Sentiero di mare blizu Argentiere. Če bi bilo kaj rib, bi ostala dlje.

Capo Caccia in 654 stopnic do vhoda v Neptunove jame. Navzdol in potem še navzgor. Galebi gnezdijo na skalnih policah strmega skalovja in na stopnicah je bilo videti kar nekaj trupelc tistih, ki jim ni uspelo poleteti :(

Sončni zahodi so bili naravnost spektakularni. Tale je iz Campa Eden, ki leži nekaj kilometrov pred mestecem Bosa. V prikupni stari del mesta sva se odpeljala s kolesom in se povzpela do trdnjave. Našla sva pitnik in se oskrbela s čisto vodo, saj nama oskrbna postaja v kampu ni izgledala preveč vabljivo. Kasneje sva na www.fontanelle.org odkrila mrežo javnih pitnikov za celo Italijo in na podoben način natočila vodo tudi na obrobju Cagliarija.

Riževa plaža Is Arutas. Ko je med dežjem prav za naju za eno uro posijalo sonce. Ko sem si pri hoji po drobno zbrušenem granitnem pesku v desetih minutah do krvi obdrgnila palce na nogah. Če bi bilo kaj telefonskega signala in interneta, bi ostala dlje. In potem bi mogoče zgrešila tudi najbolj prevarantskega prodajalca sicer zelo okusnega sira pecorina :)

Na ogled največjih sipin “Piscinas” sva iz Porto Maga od konca asfalta naprej šla s kolesom, kar se je izkazalo za edino pametno odločitev, saj sva morala kar štirikrat prečkati reko. Češki štirikolesnik je obtičal.

Capo Pecora. Veličastna pokrajina v bližini Arbusa.

Costa del Sud. Stopetdeset odtenkov zelene in modre.

Villasimius, najbolj na jugu.  Lepo, a avtodomarjem neprijazno.

Pa še malo množičnega turizma. Golfo di  Orosei, Grotta dei Bue Marino in Cala Luna, plaža z najdaljšim dostopom na Sardiniji. Če se tjakaj seveda ne pripelješ z ladjico.

Zadnjo noč, zadnji dan v maju sva prespala na Capo Comino, Vrhovni pa je odkril res dober teren za ribolov :) Jaz sem še zadnjič namočila noge v morje in potem sva se že kar zgodaj odpravila proti Olbii ter v mali paniki po telefonu rezervirala karto za trajekt, saj jih na internetu ni bilo več mogoče najti. Tudi v resnici je izgledalo, kot da hočejo vsi Nemci naenkrat domov… Žal kabine ni bilo več na voljo, zato sva si rezervirala sedeže. Malo sem dvomila v to odločitev do tistega trenutka, ko sem se po zgledu še nekaterih po balkansko zleknila čez tri sedeže in čisto udobno sva prestala nočno vožnjo.

Sardinija naju je oba očarala in še se bova vrnila v tiste konce, ki so nama ostali v najlepšem spominu. Seveda ne v poletni gneči in vročini, a prav gotovo kmalu :)

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak

Potepanja

16.07.2018 · Brez komentarjev

Življenje z Budapestom res ni dolgočasno, samo kakšen prosti vikend mora biti na vidiku… Prejšnji konec tedna, ko sva imela manj časa na razpolago, sva šla počekirat na Bovško, če je še vse po starem. Malce sva se s kolesi zapeljala naokoli, uživala v lepem vremenu, poznanih razgledih, se po dolgih letih sprehodila vzdolž Velikih korit, šla na pivo. V Bovcu odkrila stezo, ki je do sedaj še nisva poznala. Si izmenjala nekaj prijaznih besed in novic z Goranom, Mojco, Minčem, Rokom, Nikom, Meri in Danci. Kupila nekaj ovčjega in nekaj kozjega sira na Buškem dnevu. Po dolgem času srečala Maksa in Lokovške. Posvetila nekaj lepih misli Štefkotu in Nackotu, ki ju v Bovec ne bo več. Spoznala Budo, no, gospoda Budo, ki v Čezsoči oddaja apartmaje. Se ponovno obilno zabavala v prenovljeni Mercatorjevi trgovini, kjer je tudi letos podobno kot na slovenskih cestah ob vikendih. Štala. Neskončna vrsta.  Tri delujoče blagajne, od tega na dveh z več do vrha naloženimi vozički nakupujejo taborniki. Pa se po neskončnem prekladanju robe potem zatakne še, ko se je treba na blagajni pritipkati do možnosti odloženega plačila…jao  :)

Na poti domov sva po internetu spremljala Tamalin nastop v finalu v Tiszaújvárosu. Izgledalo je naravnost odlično, vendar se je kasneje izkazalo, da je spregledala 10 sekundni penalty in zaradi tega ostala brez uvrstitve in brez novih točk. Kakorkoli, s svojim nastopom je bila pa zadovoljna. Srčno upam, da bo sedaj konec zgod in nezgod, ki so se ji dogajale na tekmah v zadnjem času, saj je konec tedna na sporedu najpomembnejša tekma sezone. Že jutri odpotuje proti Estoniji, v Tartu, kjer jo po Lizboni in lanskem Kitzhühlu čaka njen tretji nastop na evropskem prvenstvu.

Midva pa sva tokratni, z dopustom nekoliko podaljšani konec tedna izkoristila za Tour de Mur :) Letos sva se napotila prav do izvira reke Mure v avstrijskih Visokih turah. Prvo noč sva se švercala kar na parkirišču v Hinter Muhr in oba sva se strinjala, da že dolgo nisva tako odlično spala – zbudila sva se šele malo pred deveto zjutraj :)  Čeprav je prva etapa Murradweg od izvira v Visokih turah  na višini skoraj  1.900 m do kraja Muhr mišljena kot spust, sva jo midva spremenila v vzpon in spust. Vreme je bilo naravnost idealno, sonce je že kmalu pregnalo meglice svežega gorskega jutra; ptički so peli, krave na paši so pozvanjale s svojimi zvonci, čebele so brenčale, narava pa se je osvežena od dežja vsa bleščala. Počasi sva premagovala meter za metrov 14 kilometrske gorske ceste.

Na trenutke so bili klanci res kar strmi, vendar sem na cilju v koči Sticklerhutte ob radlerju in kaiseršmornu na prevoženih 650 višincev hitro pozabila. Da je bila mera polna, sva se odpeljala še do doline in nazaj, zvečer pa sva se premaknila v kamp v St. Michael im Lungau. Kamp je v centru vasice ob stadionu, poceni in še nič niso komplicirali glede odhoda, zato sva se v miru lahko posvetila kolesarjenju in se odpeljala vse do Predlitza in nazaj.

Zvečer sva se preselila v camping Olachgut blizu Murraua, ki sva ga spoznala že lani in je meni kar precej prirasel k srcu. Tudi tretji dan sva kolesarila in prišla do Taufenbacha, kjer sva zaradi vse bolj črnih oblakov obrnila. Dežja potem ni bilo, sva se pa po kosilu odpeljala v nasprotno smer in na že od lani poznanem terenu nabrala kar precej lisičk. Zvečer pa je Vrhovni zakuril še roštilj…

Prav vesela bi bila, če bi se na Murradweg še vrnila in prevozila še kakšen odsek, čeprav sva verjetno najlepše dele poti že videla. Na najinem zemljevidu avstrijske Koroške je vrisanih še precej drugih, z zelenimi pikami označenih kolesarskih poti, ki bi jih bilo vredno obiskat. Za trening. Tokrat je koleno zdržalo. Če pa bo kriza, pa se lahko odločim tudi za kakšno e-varianto :)

Zdaj naju spet čaka nekaj delovnih dni. Kar se mene tiče, je v službi najbolj luštno ravno takrat, ko so vsi po dopustih…

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak

Zmagovalni duh

2.07.2018 · Brez komentarjev

Tamala se je zaradi udeležbe na Sredozemskih igrah odpovedala maturantskemu izletu. Čeprav je bila v Tarragoni res na kratko, od četrtka do nedelje, v soboto pa je nastopila na tekmi, je bila kar navdušena nad dogajanjem in novimi znanci in je rekla, da ji ni nič žal. No, potem, ko je bila že doma, pa si je na trenutke zaželela, da bi bila s sošolci v Grčiji, pa čeprav so poleg napornih ogledov zanimivosti imeli tudi precej slabega vremena z dežjem in mrazom. Sta si pa namesto tega s Tavelko privoščili dan sprostitve v Orhidelii in prespali v zagorski hiški. Sestrski izlet je bil sicer kratek, a napet in zabaven, tudi zato, ker je  Tavelkina denarnica z vsemi dokumenti ostala doma, klub temu pa jima je uspelo priti čez mejo na Hrvaško in potem tudi nazaj. Malce sem tudi jaz pomagala…Do četrtka sta se morali vrniti, saj je imela Tamala izpitno vožnjo. Kljub dežju in polni luni je odpeljala suvereno in pri hiši imamo mlado voznico z vsega 29 šolskimi urami. Talent, ni kaj.

Po šestih zaporednih tekmovalnih koncih tedna je imela Tamala ta vikend pavzo – če lahko temu tako rečemo ob 2.200 prevoženih višincih na kolesu za trening v soboto in ogledu Ironmana v Celovcu v nedeljo… Tamala je zaradi težav s pokostnico tekmovalno sezona začela  nekoliko pozneje, vendar nadvse uspešno – z zmago na tekmi ob Gardskem jezeru, z 18. mestom na članskem evropskem pokalu na Poljskem in nato z zmago na tekmi mladinskega evropskega pokala v Ukrajini.

Sledila je še zmaga na državnem prvenstvu med ženskami absolutno. Tudi v Kitzbühlu je po kvalifikacijah kazalo odlično, prav tako tudi še v finalu po plavanju in kolesu, ko je bila povsem v ospredju, na teku pa je plačala davek zaradi prepoznega in preobilnega zajtrka ter utrujenosti in končala tekmo kot 24., nižje od pričakovanj. Tudi na Sredozemskih igrah je imela precej smole, saj se ji je ob udarcu v luknjo na cesti snela veriga na kolesu, skupina ji je ušla in je morala naslednja dva težka kolesarska kroga odpeljati sama. S končnim šestim mestom je bila lahko zadovoljna, saj je nastopila v družbi bolj izkušenih članic in tudi olimpijk.

Ker grem zeeelooo rada v Kitzbühel, sem tudi letos Vrhovnega prepričala, da sva šla navijat za Tamalo. Tamala je sicer bivala s svojo ekipo v hostlu nad Schwarzsee, midva pa sva parkirala ob cesti v bližini prizorišča in trikrat tam tudi prespala in nihče naju ni preganjal….v Avstriji je res prijetno biti avtodomar :) V petek pred tekmo smo se zapeljali še v bližji Ellmau in si ogledali hišo Bergdoktorja :) Tudi v Kočevje na državno prvenstvo smo šli z Budapestom. Zaradi nevihte, ki je popoldne razbijala po Črnomlju, smo se na poti tja zbali grozečih črnih oblakov in se ustavili pod nadstreškom pri gasilnem domu v Velikih Laščah in udobno bivakirali, vendar razen hudega večernega in potem še nočnega naliva ni bilo drame. Za ostale Tamaline  nastope sva pesti stiskala od daleč – dvakrat na Sardiniji in dvakrat doma. Tekma na Poljskem je bila najbolj naporna in stresna, saj sta jo spremljala močan dež in veter in ko je bila Tamala na kolesarski progi, sploh nisem zdržala pri spremljanju internetnega prenosa, ampak sem se šla ohladiti v morje.  Do zaključka prvega dela sezone pa sta še dve pomembni tekmi – Tamala v četrtek odpotuje na Madžarsko na tekmo evropskega mladinskega pokala, čez dobrih štirinajst dni pa jo čaka še evropsko prvenstvo.

Danes je zaposlena s prevažanjem Tavelke po Ljubljani. Tavelka opravlja še zadnje družabne obveznosti pred odhodom v Malezijo/Vietnam/Laos. Zvečer ji bomo pomahali v slovo, ko bo z Brnika za mesec dni in pol odletela novim dogodivščinam naproti.

  • Share/Bookmark

Tagi: napoT · vrtiljak

Božične počitnice

26.12.2017 · Brez komentarjev

No, tako, še eno leto gre počasi h koncu. Sedim na toplem v Budapestu na parkirišču v Reischachu in delam letno bilanco, vsi moji pa smučajo. Pravijo, da bo danes še za silo vreme, v naslednjih dneh pa nas menda čaka sneg. Seveda to spada k zimi, nič hudega nam ne bo, uživali bomo, ker bomo za božične počitnice skupaj.

Tavelka je v soboto popoldne pripotovala iz Düsseldorfa, potem pa sva na hitro vrgli skupaj dve peki božičnih piškotov in pripravili creme bruleeje za božično večerjo, nakar je odšla pozdravit prijatelje na žur. Zjutraj je po dobri stari maniri vstala že ob sončnem vzhodu, osvojila Kamniški vrh in se vrnila, še preden smo ostali prilezli iz svojih postelj. Tamala si je po napornem šolskem decembru privoščila dva zaporedna žura do štirih zjutraj, pri zadnjem sem odigrala te dni popularno vlogo starša v pižami. Je bila pa to v zadnjem času edinstvena prilika, da sem bila ob štirih zjutraj budna. Še nekaj let nazaj sva bila z Vrhovnim na vseh žurih do zadnjega, zadnje čase pa mrkneva že kmalu po polnoči.

Seveda je za nami božična večerja, ki smo jo preživeli kot običajno v družbi avokadovih mišk, rakcev, žrebičkove pljučne in vrhunske Renčelove kapljice in kot običajno smo večer nadaljevali pri Sovici in Čuku. Precej drugače je kot petnajst, dvajset let nazaj, ko so otroci z velikimi očmi pričakovali, kdaj jih bo obiskal božiček. Zdaj obdarovanje nima več takšnega pomena, zdaj smo starši tisti, ki se nam svetijo oči, ko gledamo in poslušamo in smo ponosni na naše otroke in na to, v kakšne krasne osebe so zrasli…

Upam, da nam bo leto 2018 naklonjeno. Upam, da bomo vsi zdravi in da se bodo vsakemu izpolnili zastavljeni cilji. Jaz si zase najbolj želim, da bi mi koleno služilo vsaj toliko, da bi bila spet konkurenčna za primoško stotko. Letos se je zaradi strgane tetive vse skupaj ustavilo pri 63. Pa da bi bila čimbolj učinkovita in uspešna pri svojem delu in da bi mi ostalo še kaj prostega časa za potepanje z Vrhovnim in Budapestom. 2017 je bilo kar uspešno, kar se tega tiče – ni bilo sicer kakšnega daljšega dopusta, pač pa veliko krajših, luštnih potepanj in vikendov in če bo šlo do konca leta vse po načrtih, se bo nabralo 77 nočitev. Ogromno doživetij, zanimivih ljudi, sončnih zahodov, gurmanskih užitkov, prekolesarjenih poti, prijetnih trenutkov in dni, ki bodo ostali v spominu še dolgo. Naj traja.

  • Share/Bookmark

Tagi: napoT · vrtiljak

Na Prepihu

3.12.2017 · Brez komentarjev

Začetek decembra je, pa se zdi, da bo nabor standardnih prednovoletnih žurk že kmalu izčrpan… Prejšnji petek, na zadnji topel, sončen dan nas je šefica po malici naložila v avtobus in odpeljala na izlet, prvi po menda dvajsetih letih. Saj so bili Belinkarski in Heliosovi izleti, ampak domač, Kemostikov je bil pa moj prvi. Imeli smo se res luštno in naslednji dan so me trebušne mišice bolele od smeha. Pa malce tudi glava, saj nas je pot peljala v cvičkovo deželo, kjer smo imeli obilo priložnosti, da smo se temeljito podučili o tej vse bolj priljubljeni in promovirani vinski kapljici.

S pokušino smo začeli v Novem mestu, kjer smo se popeljali z Rudolfovim splavom po Krki, posadka splava pa nam je poleg cvička in še tople pogače ponudila tudi nekaj zabavnega programa s skeči in harmoniko.

Ena od njih, perica Pepca se je po koncu vožnje, pri kateri so nas ves čas spremljale račke in labodi, prelevila v nadvse simpatično vodičko in nam razkazala še cerkev, ki premore Tintoretovo sliko, nas peljala v muzej in nam razkazala staro mestno jedro. Potem pa smo se odpeljali do Matjaževe domačije, kjer smo izvedeli vse o cvičku in poskusili vse sestavine, ki sestavljajo zmagovalno mešanico. Naše popotovanje pa smo zaključili v gostilni Na Prepihu. In zato ima lahko tale objava prav takšen naslov kot prejšnja, haha :)   Hrana je bila čisto okusna, vino prav tako, še bolj pa so bili zlasti naši moški navdušeni nad Jasno Kuljaj, ki se je na kratko ustavila pri naši mizi. Ni da ni :)

Delovni teden je bil potem kljub obilici dela, inventuri in snegu čisto znosen, saj smo se vsi strinjali, da smo se imeli super in da bi morala takšna druženja postati stalnica…

  • Share/Bookmark

Tagi: napoT · vrtiljak

Na prepihu

19.11.2017 · Brez komentarjev

Podobno kot lani so naju Grosistovci povabili na letno srečanje. Če je bila lani logistika bolj preprosta, ker se je vse skupaj dogajalo v Kopru, sva letos imela veliko sreče, da sta nama Anita in Boštjan ponudila prevoz iz Portoroža v Truške in nazaj. Na programu je bil obisk vinske kleti Rodica v Truškah, potem pa večerja v  Hotelu Slovenija v Portorožu. Budapesta sva parkirala na PZA v marini.

Verjetno so eni redkih v Sloveniji, ki svojim kupcem, povabijo pa jih preko 250, pripravijo takšen, v vseh ozirih bogat program. Pri res odličnem vinu se ni gledalo na količino, hrana, ki so jo pripravili v hotelu, pa je bila izbrana in okusna. Od surove tune in brancinovega karpača do pečene šunke v testu, rib, hobotnice, pa do odojka in odličnih prilog ter po željah kombiniranih solat, ob polnoči pa še sladice…. Prepevala je Lea Sirk, družbo sta nama poleg ostalih delala Atriumova Saša in Sebi in preživeli smo res lep večer. Vrhovnega je odlična glasba za kratek čas zvabila celo na plesišče! Prav prijalo je dvokilometrsko pešačenje iz Portoroža  do tople postelje, kljub temu, da je burja kar dobro brila.

V soboto naju je zbudilo sonce, ki je bilo že kar visoko in po zajtrku sva se odpeljala do Savudrije.

Morje je bilo zaradi burje kar dobro spenjeno, ampak misel na jate velikih cipljev, ki jih je tukaj ugledal dva tedna nazaj, je Vrhovnega vlekla v morje. Žal ulova ni bilo, tudi voda je bila kalna, kar za pet dni trajajočo močno burjo ni nič čudnega. Še dobro, da sem jaz za vsak slučaj od lokalnega ribiča kupila dva prekrasna brancina, ki ju je ravno pobral iz mreže. Njami, se že veselim nedeljskega kosila… Razmere za martinčkanje, kar je zanimalo mene, pa so bile precej boljše :)

Tudi prespala sva v Savudriji, na šverc, pred recepcijo zaprtega kampa, v prepričanju, da naju sedaj, izven sezone, nihče ne bi preganjal.  In res naju ni, samo ponoči je postajalo vedno bolj hladno in ko se je s piskanjem oglasil še hladilnik, sva vedela, da sva ostala brez plina. Še pred zajtrkom sva se odpeljala v Lucijo na OMV po plin in potem spet nazaj. Samo kaj, ko tudi danes, kot sem pravkar izvedela, rib ni.  Pa sončka, ki je v zatišju prav toplo grel včeraj, je tudi komaj za vzorec…no, pa še vedno bolj prijazno kot doma, kjer je bil danes zjutraj minus…

  • Share/Bookmark

Tagi: napoT · vrtiljak

Po daljšnici na poroko

28.09.2017 · Brez komentarjev

Lani smo prejeli obvestilo o zaroki Lene in Jannisa  in letos aprila sta nam izročila povabilo na poroko. Časa je bilo dovolj, da si je Tavelka organizirala izmenjavo v Peruju tako, da je lahko še pravočasno prišla na poroko v Tübingen. Ker je nazaj letela v Zürich, me je sprva vabila na kratko švicarsko uverturo pred obiskom Nemčije, jaz pa sem malo preračunala in raje nagovorila Vrhovnega, da greva na pot par dni prej, pobereva Tavelko nekje  spotoma  in pred slavnostnim dogodkom  skočimo pogledat še največji avtodomarski sejem na svetu v Düsseldorf.  Priložnost je bila res odlična. Tamala je ostala doma, ker je prevladala želja, da se dobro pripravi na svetovno prvenstvo, pa še za  familijarne mačke je poskrbela.

Vrhovni je v torek dopoldne še delal, po zgodnjem kosilu pa sva z Budapestom krenila na pot. Sorazmeroma hitro sva se prebila čez  zastoj pred Karavankami in tudi čez naslednjega pred nemško mejo in imela vožnje dovolj v Sulzenmoosu malo naprej od Münchna, kjer je povsem ob avtocesti zastonjsko parkirišče za avtodome in tam prenočila. Naslednji dan sva se odpeljala do Karlruheja, kjer sva (ne da bi vedela) preživela zadnji pravi poletni dan tega leta in popoldne končno, po dveh mesecih ponovno objela Tavelko. Za seboj je imela tridnevno potovanje, tri noči brez spanja v pravi postelji, ampak ni  izgledalo, da ji zato kaj manjka. Najprej je iz Trujilla z nočnim avtobusom pripotovala v Limo, tam preživela dan in zvečer odletela do New Yorka. Tam je imela daljši postanek, ki ga je zaradi slabega vremena preživela na letališču in nato spet nočni let do Zuricha, potem pa še Flixbus do Karlsruha. Do Düsseldorfa, kjer smo imeli rezerviran prostor v  tisti trenutek največjem PZA ju na svetu, je bila še dolga pot, a ob poslušanju perujskih zgodb nam je hitro minila.  Spotoma pa smo pri nečaku Tavelkine učiteljice nemščine oddali še polno potovalko stvari, ki jih bo potrebovala jeseni.  Organizacija v nulo :)

Tudi organizacija na sejmu je v nulo, po nemško pač. Prispeli smo pozno, a so nas vendarle spustili na parkirišče. Naša vrsta je bila še prazna, napolnila se je naslednji dan. Je pa, če sejma sploh ne omenim, vredno videti že to res nepregledno množico parkiranih avtodomov, ker tega verjetno ne moreš videti nikjer drugje. Na sejemski prostor, ki je nekaj kilometrov stran,  ves čas vozijo avtobusi, tako da je za vse poskrbljeno. Dan smo tako preživeli na sejmu, ob ogledovanju vseh možnih znamk avtodomov, od nizkocenovcev pa do mobilnih palač. Glede na to, da bi med vso to množico pravzaprav s težavo našli takšnega, ki bi ustrezal prav vsem našim zahtevam, da norih cen za ta špas sploh ne omenjam, smo pomirjeni ugotovili, da Budapestu pravzaprav nič manjka in da nima smisla na kratek rok razmišljati o kakšni menjavi. Sploh, če se z Vrhovnim že v osnovi razhajava v tem, kaj nama je všeč – on je za integrirce, meni pa sploh  niso všeč. Vseeno smo pri nekaterih naredili zvezdico, morda nam čez par let prav pride…

Po sejmu smo se po kolesarski poti ob Renu zapeljali do centra mesta po ogledih. Ker je Vrhovni ugledal svojo priljubljeno štacuno, ki je v naši bližnji soseščini nimamo, smo se odločili, da naslednje dopoldne sejmarjenje zamenjamo za nakup novih jopic. Popoldne pa smo odrinili proti Tubingenu, kamor je Matjaž, Vrhovnega bratranec in ženinov oče, povabil vso slovensko žlahto na predporočno  večerjo. Na srečanje je prišla tudi čilenska družina, pri kateri je Jannis preživel leto dni srednje šole in se tam naučil poleg ostalega naučil odlično špansko. No, tudi Tavelka je dvomesečno bivanje v Peruju dobro izkoristila, saj je z gospo Noro, ki ni govorila angleško, klepetala v tekoči španščini. Za svoj prijazni trud je bila kmalu nagrajena s povabilom v Čile stilu »mia casa e tua casa«. V soboto dopoldne smo si še na kratko ogledali Tübingen in zlasti tisti most čez reko Neckar, kjer je Tamala nekaj tednov prej nastopila na močni triatlonski tekmi prve nemške Bundeslige. Potem pa smo se preoblekli v lepša oblačila in šli na poroko.

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT

Ko iz majhnih potepuhov zrastejo veliki

10.08.2017 · Brez komentarjev

Danes se je s kosilom že spet mudilo. Tamala popoldne leti v Belgijo skupaj z ostalimi reprezentanti, ki bodo v okviru ETU Development teama nastopili v nedeljo na tekmi v Wuustwezlu.  V zadnjem času ima komajda toliko časa, da preparkira kufre. Tako je šele v ponedeljek pripotovala iz Nemčije, naslednji ponedeljek se vrne iz Belgije, konec tedna pa je že na vrsti Švica… Pravi, da ji ni nič naporno in da ima prav rada letala in letališča, jaz pa vse skupaj kot kronično preveč zaskrbljena mama slabo prenašam. Za povrh pa je Tavelka že cel mesec in pol v Peruju… To potepanje jima seveda nadvse privoščim, ker vem, da uživata, ampak dekleti  vztrajno zvišujeta letvico moje tolerance…ajme :(

Tavelka je, potem ko sta Nadja in Barbara odpotovali domov, ostala v Limi sama. Avantura se je začela, ko je šla z lokalnim prevozom na drugi konec Lime po kovček, ki ga je za čas potovanja shranila pri znancu njenega Erazmusovega kontakta, potem pa z avtobusom odpotovala v Huaraz. Tolažila me je, da po Južni Ameriki potuje precej deklet samih in da to ni nič nenavadnega in posebno nevarnega. Sploh za take izkušene popotniške mačke, kot je ona :) Kot da je treking po divjih Kordiljerah nekaj čisto običajnega… Ker se je vse dotlej redno javljala, sem bila štiri dni precej na trnih, ker nisem vedela, ali je v redu, ali ima kakšne težave glede višine… Je pa res, da je takoj, ko je pri vračanju v civilizacijo ujela črtico signala, sporočila, da je živa in zdrava. Pa da je čisto navdušena. Da je bilo zelo mrzlo, ponoči pa krepak minus; logično, na južni polobli je sedaj zima… Da je bila družba odlična. Pa da se je po treh dneh brez tuša prav prileglo vreči se v ledeniško jezero, kljub temu, da je bilo napol zamrznjeno…

Ta vikend pa sem bila še bolj na trnih zaradi Tamale, saj je sama potovala v Nemčijo na tekmo. V soboto zjutraj sem jo odpeljala na Go-opti, skupaj s tavelikim kufrom za kolo in tamalim kufrom z ročno prtljago. Na povabilo nemškega triatonskega  kluba iz Griesheima je v nedeljo nastopila na svoji prvi tekmi v 1. Bundesligi v Tübingenu. Za razliko od Tavelke pa Tamala ne čuti nobene potrebe, da bi se javljala pogosteje, da bi bila moja duša za silo pomirjena. Ko so pristali v Frankfurtu, je napisala samo »pristali« in potem nič več – nobenih sporočil o tem, kdo jo je prišel iskat na letališče, kje je nastanjena… Itak, da je bilo vse v redu, ampak prvič je le prvič…

Še dobro, da nisem imela časa preveč razmišljat in razglabljat, saj sem za rojstni dan na kozarček penine in prigrizek za rojstni dan povabila tisti del familije, ki je bil pač trenutno doma. Od otrok sta prišli samo obe ljubljanski gospodični, manjkali pa so tudi vsi Babadujevi, saj so šli vsak po svoje na lepše. Kljub temu, da smo gostom za predjed postregli z mušnicami, so bili prav živahni še dolgo v noč…

  • Share/Bookmark

Tagi: napoT · vrtiljak

Logarska dolina

31.07.2017 · 1 komentar

Budapest je ta vikend bivakiral v Logarski dolini. Hecno pravzaprav, da tjakaj nisva/nismo šli že večkrat, ko pa je od nas samo čez hrib na ono stran. No ja, čez Černivec in kar dobro naokrog. No ja, po ponekod kar dobro uničeni cesti. Ampak narava je pa tako čudovita, da na trenutke komaj dihaš. Od lepot, ki te obdajajo in od tega, ker prav gotovo rineš v kakšen klanec :)

Ker v petek popoldne še nisva točno vedela, kje bi se utaborila, sva preverila v Kampu Menina; klicani je bil ravno sredi raftinga, povedal je, da imajo le še kakšne 3% prostora. Potem sva poskusila v Lučah v Šmici, pa je bila situacija precej podobna – prostora je bilo sicer več, ampak samo na pomožnem, pretežno nepokošenem travniku južno od teniškega igrišča, kjer nama ni bilo prav nič všeč. Pa sva šla pogledat še PZA tik pred vhodom v Logarsko dolino. Top lokacija, vse na dosegu roke, senca, žuboreča potočka Savinje in Bele, pravzaprav idealno. Na internetu je PZA označen (10 EUR/noč), menda pa je ukinjen in uradno prestavljen na hribček k neki kmetiji, vendar pa nas je tu brez oskrbe (in brez plačila) parkiralo kar nekaj.

Že v petek popoldne sva se po osupljivo lepi Logarski dolini s kolesi zapeljala do slapa Rinka. Glede na to, da sem bila tu nazadnje pred desetimi leti, ko je dva dni neusmiljeno nalival jesenski dež, sem jo pravzaprav odkrivala na novo.

V soboto sva se z Budapestom odpeljala do dveh tretjin Pavličevega sedla, kjer se odcepi Solčavska panoramska cesta. Večinoma makadamska pot se uradno sicer začne in konča v Solčavi, midva pa sva jo s kolesi ubrala ravno v kontra smer. Cesta se vije malo gor in malo dol mimo mnogih kmetij, na katerih ponujajo domačo hrano in pridelke, na vsake toliko pa so urejene razgledne ploščadi, od koder je čudovit razgled na okoliške gore in globoko v dolino. Kljub temu, da so bili vrhovi gora dopoldan še v oblakih,  je bilo prav lepo.

Po poti sva se ustavila pri izviru kisle železne vode in potem pri cerkvici Sv.Duha v Podolševi, od koder se vidi tudi do Potočke zijavke. Vrhovnega sem nagovorila, da se vzpneva še do nje; kolesi sva pustila za rampo in po spletu okoliščin šla po daljšnici, po Medvedovi poti, ki ni toliko obiskana in bila zato nagrajena z nekaj najdišči lisičk tik ob poti… Tamkajšnji gozd pa je bogat tudi z mravljišči in kolone mravelj ti kar naprej križajo pot – mravljinci vojščaki se spoznajo na svoj posel in moje gležnje so obgrizli ničkolikokrat :) Nič hudega, ampak glede na cviljenje otrok, ki se jim je očitno dogajalo podobno, staršem priporočam, da jim za ta izlet obujejo dovolj visoke nogavice…Ker nama je ostalo še nekaj popoldneva, sva s kolesi zavila še na drugo stran, na Pavličevo sedlo. Za Vrhovnega mala malca, meni pa se je tudi ta tretjina prevoženega klanca po aktivnem dnevu zdela kar dosežek :)   Večerja je bila potem zaslužena; njami lisičkova juha in njami čevapčiči. Odigrala sva nekaj partij remija, javili pa sta se nama tudi obe potepuški hčeri – Tamala iz Tabora na Češkem, kjer jo je v nedeljo čakala tekma evropskega triatlonskega pokala in Tavelka (živa, le malce prehlajena, a na moč navdušena) z nekajdnevnega trekinga po Cordillieri Blanci. Ob žuborenju potočka sva zaspala.

V nedeljo sva se na poti domov ustavila v Robanovem kotu. Parkirišče je bilo kar polno, na njem je stal tudi kombi Španca, ki si je očitno zamisli precej podoben potovalni načrt kot midva in sva ga srečevala vse tri dni, ter avtodom Ljubljančana, ki nama je prijazno posodil tlačilko, ko je Vrhovnemu na prvem klancu spustila guma. Ko je bilo kolo nared, pa sva ugotovila, da je kolesarjenje po dolini prepovedano, zato je Vrhovni predlagal, da jo mahneva na desno v klanec, proti Strelovcu. Nisem bila preveč navdušena, veliko ljubši bi mi bil sprehod po dolini, sploh zato, ker so bile na zemljevidu narisane neke strašne serpentine. Pa je vseeno šlo skoraj do vrha, do kmetije Knez, ki leži dobrih 500 metrov višje. Vrhovni je zvozil vse, tudi najbolj strme klance, zame pa je bilo pretežko in sem kar precej poti prehodila, ampak saj ni važno.

Razgled je bil prav gotovo boljši kot iz zatrepa doline, pohajanje po čudoviti naravi Robanovega kota pa bo prav gotovo prišlo še kdaj na vrsto – treba bo le izbrati bolj primeren čas, ne ravno tisto nedeljo na višku turistične sezone :)

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · napoT