in vendar se vrti

Vnosi v kategoriji 'kuhna'

Vrtnarica pa ravno nisem

18.07.2019 · Brez komentarjev

Letos je moj mini vrt eno samo razočaranje. Sta mraz in vročina ob napačnem času naredila svoje, pa polži, mravlje, uši, voluhar, kaj jaz vem kaj… Od treh sadik brokolija je uspelo samo eni, kodrolistni ohrovt je šel naravnost v cvet. Korenje in tržaški solatnik sem sejala trikrat, tisto, kar je zraslo, lahko preštejem na prste. Peteršiljeve sadike so nekajkrat pobrili polži – vedno znova sem kupovala nove in jih razsadila po celem vrtu, a so še vedno bleda senca običajnih. Dve leti nazaj nisem vedela, kam s kumarami in lani smo se prenajedli bučk v vseh izdajah. Kumare sicer cvetijo na polno, so pa očitno neka hecna počasi rastoča jazbečarska sorta; do sedaj so na spodobno velikost zrasle tri. Bučke sem sadila dvakrat in tudi druga zasaditev ne obeta, saj že nastavljeni plodovi po vrsti porumenijo in odmrejo. Podobne zgodbe poslušam tudi od Branke in babice Pavke, medtem ko Sovici kot kaže vse odlično uspeva – kot vedno. Bom morala na inštrukcije… :)

  • Share/Bookmark

Tagi: kuhna · vrtiljak

Poletno zatišje

16.07.2019 · Brez komentarjev

The Grand Budapest Hotel ima trenutno podobne težave, kot jih imajo na Hrvaškem, pa čeprav stoji za našo hišo. Gostov ni. Junij slab, en vikend Bale, enkrat v Bovcu. Julij popolna katastrofa :( Tavelka je sicer že prijavila svoje rezervacije za avgust, samo mora prej s svojo potovalno ekipo za en teden na jadrnico.  Tamalinih rezervacij še ne sprejemamo, čeprav ona bi…bo pa nekaj dni počitniške pavze izkoristila v Umagu. Se ve, ATP… Midva pa sva se že dvakrat morala odpovedati planiranemu vikendu ob Kolpi; enkrat se je tehtnica nagnila v prid prijateljskemu druženju na pikniku pri Perotih, drugič pa se nama v slabem vremenu ni dalo. Pa tja do sredine avgusta tudi slabo kaže… No, res se ne bi smela pritoževat, saj sem dopustovala že v maju – ampak z Budapestom bi kar naprej…

Čeprav je, roko na srce, vročinske valove prav prijetno preživljati tudi doma. Čez noč in zjutraj dobro prezračimo in potem vse zapremo, tako da ostaja notranjost prijetno hladna. Letošnja nadgradnja je še improvizirana letna kuhinja in je res fino.

In kaj potem počnem? Držim pesti, da tole poletje s tem podivjanim vremenom čimprej mine. Malo berem, Bronjino zgodbo sem prebrala na dušek, v enem samem dnevu in se zabavala ob Kamenkovi Žena ima vedno prav. Redno pobiram polže na vrtu in jih selim za Bistrico. In seveda kar naprej nekaj kuham in jem. Ker ne gre brez tega, da v času, ko zorijo marelice, naredim marelične cmoke, iz prvega stročja zabeljen fižol s smetano in krompirjem in boranijo, pa tople kumare in zelenjavne juhe v raznih kombinacijah… V pripravljenosti že čakajo filane paprike. Danes bo za kosilo lazanja, za večerjo pa bo Vrhovni zakuril roštilj in se bomo pocrkljali z dobro uležanim florentincem, ker potem kar nekaj časa ne bomo vsi štirje spet skupaj sedli za mizo…

  • Share/Bookmark

Tagi: The Grand Budapest Hotel · kuhna · vrtiljak

Jogurt

21.03.2019 · Brez komentarjev

V drugem poskusu mi je uspelo pripraviti čisto užiten domač jogurt. Jupi! Zdaj bom lahko rešila dve težavi na en mah: porabila bom občasne viške domačega mleka, s katerim se oskrbujemo pri sosedih in ne bom več odvisna od bolj ali manj rednih dobav mlečnih izdelkov iz kmetije Flis. Veselim se vseh prihodnjih zajtrkov :) Današnjega sem podkrepila še z dodatkom včeraj spečenih nutelinih rogljičkov.

Pripravljeno po receptu iz knjige”Izdelajmo jogurt skuto sir” založbe Kmečki glas.

  • Share/Bookmark

Tagi: kuhna

Kaj bomo pa danes jedli

21.08.2018 · Brez komentarjev

V naši družini se (skoraj) vse vrti okrog hrane. Uživamo v skupnih kosilih in večerjah, a skoraj nikoli ne tudi v enaki hrani. Tamala se izogiba zlasti omakam, Tavelka vsem mlečnim izdelkom, če pa že, pa morajo biti obvezno brez laktoze. Jaz se držim preizkušenih in tradicionalnih receptov, po katerih je hrana sicer njami, vendar se (skoraj) nič novega ne pojavi na mizi. No, mogoče je letošnja novost italijanska bučkina pita, ki jo naredim iz še čisto majhnih cuket, čeprav mi večinoma uidejo in kar čez noč zrastejo v velike buče. V kleti imam že celo skladovnico takšnih…Vrhovni pa je vse. Samo meso mora biti zraven :)

V nedeljo, ko smo se iz Bele krajine vrnili domov, smo ugotovili, da je pomivalni stroj do nadaljnega neuporaben in da bo treba do prihoda serviserja posodo pomivati na roke. Zato smo se dogovorili, da bo ponedeljkovo kosilo čim bolj enostavno in da bomo vsi zadovoljni s špageti in solato. Za nas tri, ki jemo omake, sem naredila paradižnikovo omako iz domačega pridelka. Potem pa se je začelo. To, da so bili namesto špagetov polnozrnati in navadni svedrčki, mi je bilo bilo sicer všeč, saj smo porabili dve napol prazni vrečki, ki sta se že nekaj časa valjali v omari. Tamala je jedla testenine z avokadom. Midva s paradižnikovo omako s tuno in parmezanom. Tavelka pa si je naredila bučkine rezance in jih prelila z močno izboljšano paradižnikovo omako, ki ji je dodala čebulo, olive in rožmarin. Za posladek pa sta carici pripravili še čokoladni sufle z malinami in to čisto po pravilih, s tekočo sredico in sploh. Smo se strinjali, da je bilo kosilo vrhunsko. O količini umazane posode pa ne bom izgubljala besed…

Vrhovni najraje vrže kaj na roštilj. Ampak tisto, kar na njegov roštilj pride, mora imeti res pedigre.  Maso za čevapčiče pripravlja sam, iz točno določenega kosa govedine, za katerega se pri mesarju predhodno pozanima o rodovnikih vsaj za tri generacije nazaj ;) Ravno prav na debelo zmleto meso začini in maso s posebej izdelanim kovinskim modelčkom oblikuje v pravokotnike, ki jih vsakega posebej zavije v folijo. Ti pravokotniki se prilegajo v natančno enako veliko tupperware posodo. Ko pride čas, pravokotnik razreže na tri dele in iz vsake tretjine naredi sedem čevapčičev. Pravokotnih seveda, da se lepše obračajo in bolj enakomerno spečejo – a bog ne daj prepečejo, kajti ker so goveji, so lahko v sredini še malce roza. Pečeni na oglju…poezija. Tudi burgerji so podobno slastni, pri čemer piko na i doda še odlična omaka po njegovem receptu, v katerem ne sme manjkati čilija. Še dobro, da je Tavelka iz Azije prinesla nov velik zavitek… Da sploh ne govorim, kako smo cmokali in se oblizovali zadnjič, ko sva pri mesarju Ivanetiču v Črnomlju kupila dva lepo zorjena kosa govejega šimbasa in ju je Vrhovni res odlično spekel…

Po vsem tem mesu se seveda prileže zelenjavna pavza. Mojstrica za zelenjavo je Tavelka. Včeraj nam je (puncam) za večerni prigrizek pripravila v pečici zapečen čips iz sladkega krompirja in kodrolistnega ohrovta, pa na palčke narezano rdečo peso in zblanširane bučkine rezance, vse to pa smo pomakale v omakico iz grškega jogurta in začimb. Božansko…A tudi Tavelko včasih malo zanese – na primer tokrat, ko je Tamali za darilo iz Azije prinesla vrečko durianovih bombonov. Smrdelo je, kot bi iz vrečke spustili besnega dihurja in mislim, da je samo Vrhovni dejansko pogoltnil to “specialiteto”. Tavelka je zagotavljala, da so bili tisti, ki jih je poskusila v Aziji, dejansko čisto užitni….

Za koktail tega poletja pa me je navdušila Branka. Rosato spritz se je prilegel v toplih večerih, ko je čez teraso z razgledom na kamniške hribe že zapihljala osvežilna sapica in so se zeleni in roza odtenki v kozarcu ujeli z barvami odhajajočega dne… Poletje gre počasi h koncu in steklenica rosata je žal prazna. Še malo, pa bomo že spet pili metin čaj z ingverjem. Tako gre to.

  • Share/Bookmark

Tagi: kuhna

Budnarca številka petnajst ali šestnajst

13.11.2017 · 2 komentarjev

Letos se nas je na Martinovo soboto k Budnarci odpravilo dvanajst. Enajst kot običajno peš, čez vse prelaze Starega gradu do Palovč, Barbara pa se je zaradi službenih obveznosti pripeljala kasneje, a je, čudo čudno, tjakaj prišla pred nami :)  Čeprav smo se na izhodišču v gostilni Pod skalo dobili uro prej kot običajno, smo kljub mojemu neprestanemu priganjanju in godrnjanju na večerjo spet zamujali. Največjo zamudo smo si pridelali v Grajski kavarni na Starem gradu, kjer smo bili deležni odlične postrežbe in dobrega Prusovega vinca in prijetnemu klepetu kar ni bilo konca…

Kakorkoli, Alenka in Olga sta nas v Budnarjevi domačiji vseeno pričakali dobre volje in njun Martinov jedilnik je bil tudi tokrat nadvse bogat, jedi pa vse od prve do zadnje odlične. S tistim pristnim, skladnim domačim okusom, ki ga ima lahko samo kruh, pečen v kmečki peči, kot ga imata domač motovilec in radič, začinjena z obilico česna, ko dobrote na lončenem krožniku domiselno dopolni cvet kapucinke, kot lahko omamno zadišijo jurčki na počasi skuhani polenti in potem še v juhi, za finale pa se na mizi znajdejo v tristoletni črni kuhinji hrustljavo zapečene račke s hruškovim nadevom, ki se jim pridružijo zabeljeni mlinci, zapečena prosena kaša, pražen krompir in rdeče zelje…božansko. Za zaključek pa, ko smo bili prepričani, de ne moremo spraviti vase niti grižljaja več, smo do zadnje drobtinice pospravili še Alenkino ajdovo tortico.

Pa ne gre le za dobro hrano in pijačo – ne, gre za druženje starih prijateljev, ki smo si že leta blizu, ki se imamo radi, se veliko smejemo, obujamo stare zgodbe in res cenimo družbo drug drugega. Tudi letos smo poskušali ugotoviti, koliko let pravzaprav martinujemo pri Budnarci, pa smo še vedno pri približni oceni – petnajst ali šestnajst.

Aprila 2000 jo je prvič obiskal naš nekdanji gurmanski guru - Ata Ilovar in ji za kulinarično doživetje podelil požeruha. Zaradi takšne pohvale se je Vrhovni dogovoril za prednovoletno sindikalno večerjo in bilo je odlično. In ko smo izkusili še martinovanje, nismo hoteli nikamor drugam več. To je moralo biti enkrat 2002 ali 2003… Gospa Iva nas je gostila vsako leto in vsako leto dodala kakšno novo zgodbo, povezano zlasti z muzejsko naravo Budnarjeve hiše  - ogledali smo si priložnostno razstavo ali pa nam je dekle iz soseščine zaigralo na harmoniko  - in njej moramo biti za vsa prijetna doživetja večno hvaležni. Pa seveda Alenki in Olgi, ki zgodbo peljeta dalje…

Jaz sem danes razvlekla vse moje stare zlate Brigittke, pa nisem našla kakšnega natančnejšega podatka  – v Brigittki  iz leta 2006 imam zapisano, da se nas je 16 odpravilo na tradicionalni Martinov pohod k  Budnarci… Če sem zapisala tradicionalni, jih je moralo biti za nami že več…ekola.

Da ima tudi Tavelka smisel za tradicijo in mamine želje, dokazuje nova, še deviška Brigittka 2018, ki bi jo seveda morala najprej zaviti in postaviti pod smrekco – pa se bom kar zdaj že malo považičkala :) Najlepša hvala!

Tale današnji datum…ja,ja, že deveta obletnica mojega blogovanja. V zadnjem času malce bolj na redko, malce bolj površno, pa vendarle. Čin čin!

  • Share/Bookmark

Tagi: kuhna · vrtiljak

Teater paradižnik

11.09.2016 · Brez komentarjev

Vrtičkarska bera je letos res neverjetna in babica Pavka, ki je včeraj prišla malo na obisk, skoraj ne more verjet, da na takšni zaplatici vrta toliko pridelam. Že skoraj celo leto imamo domačo solato – ko je zmanjkalo glavnatega radiča, motovilca in zimske solate, sem rezala tržačana. Ko smo se najedli ledenke in gentile, so začele kot nore delat kumare. Pa ta nizek stročji fižol in endivija. Pa skodrana endivija. Bučke zorijo že dva meseca brez prestanka, zvezda letošnjega leta pa je prav gotovo paradižnik.

Hiška za paradižnik je bila očitno pametna naložba, za sadike pa je tudi letos poskrbela soseda Tina. Kljub temu, da oskrba ni bila bogve kakšna in da so v nekem trenutku že popolnoma podivjali, je izplen nadvse razveseljiv. In še kar traja.

Vrhovni, ki se paradižnika v najrazličnejših izvedbah zlepa ne naveliča, pravi, da mu gleda že iz ušes. S Tavelko dan za dnem delava ubijalsko paradižnikovo solato z domačo bovško slano ovčjo skuto, šalotko in baziliko in zraven stokava od užitka. Tamala ne mara nobenih dodatkov, paradižnik pa obilno zalije z bučnim oljem in takšno solato brez pripomb je za kosilo in še za večerjo. Tudi babica Pavka okusa domačega paradižnika ne more prehvalit.  Posoda v kleti pa je še kar naprej polna zrelih in dišečih sadežev.

Ne morem se znebiti misli, da je mogoče posredi tudi kakšna škratovščina. Morda je palček, novi prebivalec mojega vrta, v kakšnem daljnem sorodstvu s škratom Kuzmo, ki je za nagrado enkrat dobil  šopek čarobnih rdečih jagod, ki si jih lahko jedel kar naprej, pa jih nikoli ni zmanjkalo… No, podobno se zdaj dogaja z mojim paradižnikom :) Naj še dolgo zori :)

  • Share/Bookmark

Tagi: kuhna

Preporod

1.09.2016 · Brez komentarjev

Z Marjanom se srečujeva na triatlonskih tekmah. Oba pripeljeva na tekme mularijo; on tekmuje, jaz samo navijam. Marjan je človek, ki je vedno videti popolnoma zadovoljen s situacijo, nasmejan, nikoli se ne pritožuje.  Če sije sonce, je super, če dežuje, je pa tudi super :) Še nikogar nisem slišala, da bi tako lepo govoril o svoji ženi – pravi, da  je imel pač to srečo, da je srečal ljubezen svojega življenja in njegova Gabica ga zadovoljuje v vseh pogledih :) . Ta pozitivizem mi je pri njem neverjetno všeč. Ko se je pred leti oglasil pri nas, je s seboj prinesel nekaj knjižic o postu in spodbudnem učinku posta na človekovo telo in duha; knjižice so rezultat njegovih dolgoletnih lastnih izkušenj in pa številnih izvedb skupinskega postenja. Ker zapisano temelji na izkušnjah ljudi, ki so se postili, sem si rekla, da bom to nekoč zagotovo poskusila tudi sama. Ideja je zorela do letošnje pomladi, ko sem naštudirala razpisane urnike in se prijavila na edini termin, ki mi je zaradi službenih obveznosti sploh ustrezal, na avgustovsko skupino na idiličnem Jezerskem. Pa da vidimo :)

To je bilo Preporodovo 114. skupinsko postenje, presenečena sem naštela 30 udeleženk in udeležencev, tudi nekaj celebrities je bilo med njimi :) Nekaj nas je to izkušnjo doživljalo prvič, veliko pa je bilo rednih povratnikov.

V petek zvečer (na moj rojstni dan) smo se ob 17h zbrali v hotelu Planinka in našo predhodno individualno pripravo na post končali s sadno večerjo. V soboto zjutraj pa je šlo že zares – samo še tekočina in sem ter tja žlička medu v čaju lokalnega zeliščarja. Doma so se mi malce posmihali, ko sem jim poslala naš urnik, ki je vključeval zajtrk, kosilo in večerjo…ampak dejansko se je cel dan vrtel okrog teh obrokov. Po jutranji telovadbi smo imeli zajtrk (kozarec sveže stisnjenega soka pomaranč ali grenivke ali korenčka in jabolka), ob 13h smo imeli kosilo in ob 18h večerjo (topla precejena zelenjavna juha in sadno-zelenjavni sok v različnih kombinacijah). Tako želodec ni bil nikoli čisto prazen in na moje veliko presenečenje niti enkrat nisem občutila kakšne hujše lahkote. Smo bili pa res ves dan zaposleni: z jutranjo higieno, telovadbo, pohodi po čudoviti naravi, jogo, meditacijo, masažami, neobveznim klepetanjem in medsebojnim spoznavanjem, z različnimi predavanji, kulturnimi  vsebinami…skratka z vsem mogočim – pa tudi počitek po »kosilu»se je strašno prilegel, zlasti tiste prve dni.

Nekateri so imeli nekaj težav z glavobolom in slabostjo, meni pa razen rahle vrtoglavice tretji in četrti dan posta zaradi znižanega pritiska ni bilo nič (sem pač čisto resno vzela tudi pripravo na post). Me je pa kar precej zeblo in prav vesela sem bila, da sem imela s seboj dovolj toplih oblačil – še zlasti, ker je vmes prikolovratila v naše kraje hladna fronta in smo jutra začenjali pri 6 °C.

Devet dni brez konkretne, trde hrane je minilo kot bi mignil – res – in ko sem prišla domov, sem se počutila sveže in očiščeno. Tudi prehod nazaj na »običajno« hrano sem opravila po navodilih in brez težav. Veliko udeležencev je post nadaljevalo še doma – jaz letos na to nisem bila pripravljena, bi pa prav gotovo imelo večji učinek na moje zdravstvene težave. Ampak že takšno »prečiščenje« telesa je prav gotovo naložba v zdravje. In še posebej dragocen je odmik od vsakdanjega okolja, urnikov  in problemov, ki te ves čas pehajo v najrazličnejša čustvena stanja – ta mir in čas, ki ga lahko nameniš samemu sebi, je prav zenovska izkušnja :) Martina moja draga, zelo zelo se opravičujem, ker sem ob vsem tem pozabila na datume in tudi na tvoj RD…ampak saj veš, da ti iskreno želim vse naj naj, tudi če je malo zamude…

Zdaj se bom vsak dan sproti opozarjala, kako pomembno je upoštevati načela zdravega življenjskega sloga, ki naj bi vključujeval čimveč gibanja in zmerno prehrano s kar največ zdrave, ekološko pridelane zelenjave in sadja. Priporočam tudi vsem ostalim :)

Aja, stranski učinki 9-dnevnega posta: minus 1 kg ob pripravi na post, minus 2,5 kg v devetih dneh brez hrane in minus 1 kg ob ponovnem privajanju na normalno hrano. Kaj več od tega bi bilo pa za moj okus že preveč. In naslednje leto ponovim.

  • Share/Bookmark

Tagi: kuhna

Zimska solata

7.01.2016 · 3 komentarjev

Čeprav vrtu ne posvečam velike pozornosti niti za to ni pravega časa, na naši mali njivici pridelamo kar veliko domače zelenjave. Poleti so odlično obrodile kumare, bučke, brokoli in celo stročji fižol, solate pa je skoraj celo sezono dovolj za sproti… Tako kot prejšnja leta sem za jesensko solato posejala radič Palla Bianca (verjetno je bil vmes tudi kakšen Palla Rossa), saj mu očitno naša zemlja odgovarja in še odličnega okusa je, prav nič grenak…To je tudi letos ugotovila banda voluharska, saj so sadike julija začele veneti ena za drugo in kazalo je, da z obetavnim pridelkom ne bo nič…Pa je spet prišla na pomoč sreča v podobi sosedove Pepelke in skoraj prepričana sem, da je ona “izginila” nadležne ljubitelje radičevih koreninic in pridelek je bil razveseljiv. Ker se mi je v topli gredi endivija obdržala do božiča, radič pa na vrtu do prvega snega, se lahko malo považičkam, da še vedno z velikim užitkom jemo domač pridelek. V topli  gredi (ki je nastala iz strehe za paradižnik) pa je že v nastajanju zimska solata, ki bo v ugodnih vremenskih razmerah naše sklede napolnila že konec marca…

  • Share/Bookmark

Tagi: kuhna

Prvega ne pozabiš nikoli

14.07.2014 · Brez komentarjev

Menda obstajata le dve vrsti kolesarjev: tisti, ki so že padli in tisti, ki še bodo ;) Vrhovni se po novem lahko šteje med tiste prve, saj je s prve Polžkove runde po dopustu prišel s krvavim kolenom, strganimi kolesarskimi hlačami in odrgnjenim bokom (a la Froome) in kakor je ugotovil naslednjega dne, tudi s počenim okvirom kolesa. Ne glede na našteto je bilo zraven kar precej sreče, saj sta glavi in kosti vpletenih ostale cele. Zdaj so seveda vse poškodbe že poceljene in popravljene, le hlače bo treba kupit nove…

Tudi Mucinda je prišla do svojega prvega…ptiča, ki ga je ujela na vrtu v živi meji. Glasno je protestirala, ko sem ubožca malega vrabčjega ugrabila iz njenih krempljev. Izgledal je precej prežvečen, prestrašen in ubog, ampak se je po kakšni uri počitka v ptičji hranilnici, kamor sem ga dalo na varno, spravil k sebi, se začel oglašati, premikati in potem je odletel…Saj vem, da se bom spet jezila nad skljuvano solato, a mrcvarjenja ptičkov ne odobravam. Moram ugotoviti, kako bi  preusmerila njeno lovsko pozornost na voluharske rove in krtine…

Tavelka pa je danes izgubila svoj prvi vob :) Za modrostnika, za katerega je naš zobar izjavil, da že dolgo ni videl tako velikega, v čeljusti enostavno ni bilo dovolj prostora. Me že sprašuje, kaj ji bo prinesla miška :D Ja, lubica, se kaj lahko zgodi, da zobne miške Mucinda ne bo spustila v hišo, hahaha.

In Tamala…Tamala se je včeraj vrnila z Raba, kjer ni bilo nobene prave vročine, ampak luštno je bilo pa vseeno. Je pa pred nekaj dnevi prejela povabilo, da se konec tedna udeleži tekme z mladinsko triatlonsko reprezentanco in kot kaže, jo poleg klubskih čakajo tudi reprezentančne priprave. No, saj si zasluži, zadnjič v Velenju je osvojila še svoj četrti naslov državne prvakinje – letos!

In jaz? Če ne drugega, sem prvič sploh jedla suši, ki ga je za sobotni “sushiparty” pripravila Bababoss. Moram priznati, da obvlada :)

Primož 93. Ni niti pravega časa niti neke prave volje v temle napol jesenskem vremenu…

  • Share/Bookmark

Tagi: kuhna · predilnica · vrtiljak

Pravljičnih sedem

19.02.2014 · Brez komentarjev

Tudi letos se potrjuje tista teorija o februarju, zame najbolj nesrečnem mesecu v letu. Če se je že kar prvega februarja začelo slabo, s padcem po poledenelih stopnicah, se je nadaljevalo še slabše – z virozo in to ravno v času, ko sem imela na obisku revizorko. Saj ni nič komplicirala, bolezen je le višja sila, a vseeno. Seveda sem šla spet napol bolna nazaj v službo in še danes nisem povsem pri močeh. Edino, kar se je poklopilo v tej prvi polovici februarja, je bilo to, da je bila pot na Primoža zaprta zaradi podrtega drevja. Pero in ostali so se čez teden precej namučili, da so požagali vse, kar je zaradi žleda padlo na pot – in dela je bilo res veliko, sem se šla čez vikend prepričat na lastne oči (25). Pa dogajanje na olimpijadi seveda tudi sovpada in te dni bom res več kot izpolnila mojo letno kvoto gledanja televizije. Uživam, navijam in se navdušujem nad športniki, zgodbami in komentarji. Noro! Woohooo! Danes že kar sedma kolajna po vrsti!

Prav tako smo bili vsi veseli, da je Tavelka prav dobro opravila tudi z drugim velikim izpitom zimskega obdobja – biologijo celice, pa potem še z informatiko, na rezultate zadnjega izpita pa še čakamo. Zdaj si je vzela nekaj dni oddiha, potem pa jo spet čaka resno delo. Tamala pa v teh tednih ne čuti nobenega pritiska zaradi šolskih obveznosti – najprej je bila na taboru, potem zaradi ledene ujme in izrednih razmer v Kamniku dva dni doma, zaradi viroze še tri dni doma, en teden v šoli in evo, zdaj so pa spet počitnice. Zaradi treningov, visenja na skaypu, druženja s prijateljicami in obiskovanjem babic bodo tudi te minile kot bi mignil.

Moje dosledno zapisovanje jedilnika se je sfižilo, ampak namen je dosežen. Z malo truda zna biti naš jedilnik kar pester. Za Tamalin rojstni dan smo šli po dolgem času v kitajsko in je bilo vse, kar smo naročili, res odlično. Tudi število ostalih gostov na kosilu je potrdilo, da simpatična kitajska šefica uspešno nadaljuje kamniško zgodbo na novi lokaciji, v Mostah. Tako je Tamala spet enkrat prišla do svojega rakovega čipsa in rakcev na žaru (in ugotovila, da so tisti, ki jih doma pripravi Vrhovni, v bistvu okusnejši…). Tavelka je hvalila domačo zapečeno proseno kašo ala Budnarca, v petek, na Valentinovo, pa smo se vsi skupaj posladkali z odličnim Vrtičkovim srčkom. Mmmmmmnjami  čokoladni mousse & višnjev poliv :)

  • Share/Bookmark

Tagi: kuhna · vrtiljak