in vendar se vrti

Vnosi v kategoriji 'kotla'

Visoko poletje

22.07.2019 · Brez komentarjev

Saj nič ne rečem, tudi ko sva za vikend doma, nama ni dolgčas. V soboto piknik pri Gregi, v nedeljo piknik pri Vrečarjih…Čeprav se mi, ko gledam arhiv fotk za leto ali dve nazaj, kar milo stori, ko se spomnim na kolesarjenje ob Muri in gozdičke, polne lisičk :) Šmrc, je pač delovno poletje…

Tamala je nazaj iz Umaga, malce hripava in zelooo neprespana, ampak pravi, da so se imeli luštno. Ne dvomim :) Tavelka pa se je včeraj popoldne že javila z Visa oziroma z jadrnice, privezane na boji pred Komižo. Čisto navdušena… Posadka ima že precej skupnih (kopenskih) potovalnih izkušenj, Samo Skipper je na novo. Očitno so dobro izbrale,  saj je včeraj petim Ribam Ribič kuhal večerjo… :) Pa super vreme bodo imeli, čeprav zna biti malce vroče – tako bo tudi v naših koncih, saj napovedujejo tretji letošnji vročinski val…

Drugače pa je danes dan spomina na Cucka, saj je enajsta obletnica njegovega skotilnega dne. Pogrešamo te, dragi Cucek!

  • Share/Bookmark

Tagi: kotla · napoT

Zgodbe s terase

25.08.2017 · Brez komentarjev

Sosedje so si to poletje omislili nov nadstrešek in z lesom krito teraso; prijeten kotiček, ki ga obdaja urejeno podivjan zelenjavni vrt, kjer raste skoraj vse. Od popolnosti ga po mojem mnenju loči le to, da nima razgleda na Kamniške planine, ampak na severno stran naše hiše in na tamkaj parkiranega Budapesta.

Kljub temu, da ne hodi v službo, soseda Alenka vstaja zgodaj. Poleti, ko so okna odprta, me včasih že pred zvonenjem budilke prebudi njen nalezljiv žuboreč smeh in kasneje, ko odhajam v službo, običajno že brklja po vrtu. Te dni pa sem opazila, da je jutro za jutrom sedela za mizo na terasi in zbrano zrla v ekran pred seboj.  Ker me je vse skupaj hudo spominjalo na scene iz filmov, kjer bodoči pisatelji svoj prvi roman pišejo na podobni terasi z razgledom na dolgo peščeno plažo in neskončni ocean, sem jo včeraj kar vprašala, če mogoče piše knjigo. Veš, da jo res, mi je odgovorila. Naslov: Tašča Mara. Navdih : dnevni.  Žanr: tragikomedija. Sem na FB prebrala nekaj drobtinic,. ki so bile že ponujene v bralsko pokušino in moram priznati, da je vse skupaj kar zabavno.

Bom v bodoče bolj po prstih hodila okrog hiše, da ne bom motila pisateljskega navdiha :)

  • Share/Bookmark

Tagi: kotla · vrtiljak

Priprave 2015

29.03.2015 · Brez komentarjev

Tretji teden marca je bil tudi letos rezerviran za spomladanske priprave ob morju. Tamala je v Novigradu preživela celih deset dni, midva pa sva si po vikendu v Grand Budapestu privoščila še pet dni v hotelu Laguna. Verjetno bi namestitev v Grand Budapestu ponujala celo več udobja kot majčkena hotelska soba v Laguni, a so kampi v okolici tačas še zaprti. Priprave je bolj prijetno preživljati v večji družbi in ne nazadnje se v Laguni prav dobro je.

Vrhovni je z ostalimi plaval in kolesaril, ob dopoldnevih pa sva si vzela čas za skupen sprehod in kavico. Ko so ostali trenirali, se nisem prav nič dolgočasila, ampak sem nabirala kolesarske kilometre po bližnjih vaseh in spoznavala okolico. V primerjavi z ostalimi sem naredila polovico manj kilometrov in občutno manj višincev, sem pa zato Istro spoznavala z drugimi očmi in videla veliko več kot le kolo tistega pred sabo :) Ogledovala sem si urejene vrtove počitniških hišk, rožice, cvetoče grme, kamnite levčke in celo v stojalo vpet kamnit pršut, občudovala debele staroveške kokoši v vaseh, ki so sledile orjaškemu petelinu, vonjala sem duh pravkar obrezanih oljk v oljčnih nasadih, se spustila po dolgem klancu z Vižinade, se vozila po grobem makadamu v dolini Mirne naravnost proti sončnemu zahodu, na reki pa je bilo polno veslačev, ki jih je spremljal trener na kolesu…V četrtek zvečer sta prišla draga J. in njen moŽ, ki se je takoj priključil triatlonskim ostalim, midve pa sva uživali po svoje. V petek je bilo vreme še kar prijazno za kolesarjenje, v soboto pa je bilo zaradi mrzlega vetra za naju prehladno in odločili sva se za potep po Istri. Ogledali sva si Motovun, se odpeljali do Buzeta in nato še globoko pod kraški rob, do najmanjšega mesteca na svetu, Huma.

Nekaj barve v kamniti sivini Motovuna in oblačni sivini  dneva

Speljita se stran s tem fotoaparatom, pomembnejše opravke imam…

Razgled z Motovuna na dolino Mirne

Hum. Samooklicano najmanjše mesto na svetu. Naj jim bo. Povprečno ena trgovina z domačo istrsko robo na tri prebivalce, v poznem sobotnem popoldnevu so bile vse tri odprte…Malce so me spominjale na trgovinice v Cinque Terre, le da tukaj ni bilo žive duše. Z drago J. sva preživeli pokušino žganjice iz bele omele, ki je menda nadvse zdravilna, za Vrhovnega in Tamalo pa sem kupila malo čislanega (a zame smrdljivega) olja s tartufi.

Priprave so se končale v splošno zadovoljstvo vseh udeležencev, dobro vzdušje pa je zadnji večer kronal še Miro z zabavnim prikazom slik in pripovedovanjem dogodivščin z njegovih številnih Ironmanov in Ultramanov… Tako kot se spodobi, je vreme zdržalo do zadnjega dne. Na poti domov je scalo.

  • Share/Bookmark

Tagi: kotla · napoT

Deveta sezona, prvi del

11.01.2015 · Brez komentarjev

Pa je za mano še osmo leto beleženja pohodov na Primoža in statistika je takale: 2007 = 117; 2008 = 103; 2009 =111; 2010 =101; 2011 =125; 2012=130, 2013 =105; 2014=125 :DVčeraj smo imeli v prijetno toplem vremenu podelitev priznanj. Na dolgo in široko se je o podelitvi razpisal Svetloba, če koga zanima, si lahko reportažo prebere na Kamnik Info

Kakšna  škoda, da Cucek ni dočakal tega dne, kajti letos so imeli (prvič!) tudi kategorijo kosmatih štirinožnih pohodnikov – z naskokom (250 vzponov) je zmagal Sašov Dido :) Posebno nagrado pa je dobil tudi Dum, štirinajstletni zlati prinašalec s spodnje primoške kmetije kot pes z največ vzponi brez spremstva lastnika :D  Tole pa je zadnji dokumentiran Cuckov vzpon 30. januarja lani.  Pred žledom. Pred usodno diagnozo. Ahja, pogrešam ga.

  • Share/Bookmark

Tagi: kotla · stotka · vrtiljak

Zagoreni, pregoreni, izgoreni

25.09.2014 · Brez komentarjev

Se mi zdi, da sem že čisto pregorela, pa je do marca, ko bom spet približno zlezla na zeleno vejo, še presneto daleč. Je že tako, da tistemu, ki naredi, kar je treba, nalagajo vedno več. Inventura, zaključek meseca, ocena, plan, projekt, z novim letom prehod na bolj izpopolnjeno verzijo računalniškega programa z istočasno pripojitvijo podjetja, kaj se pa zamudim…pisofkejk. Tako se vsaj zdi snovalcem teh poslovnih odločitev, mene pa praktično ni več nič doma in tudi ko sem, sem povsem obupana ali pa ujeta v nekem vzporednem svetu.  Nad tem, da naj bi vsak dan delala le 6 ur, za kolikor sem tudi plačana in da vseh teh viškov ne bom mogla nikoli pokurit (če slučajno preživim tole) pa se itak lahko pritožim le na tem mestu… takšni časi so. No, za nekatere :(

Trenutno je naša družina dokaj razseljena in kot kaže, bo čez vikend doma le Mucinda :) Tavelka ostaja še en cel teden na Kubi, uživači se selijo od enega tropskega raja do drugega in zaenkrat jim gre na roko tudi vreme. Vrhovni mi je danes pobegnil na samotni otok tja nekam na Kornate, na ribičijo. To je sicer šele njegova prva jesenska momačka, druga sledi čez štirinast dni.  Grrrrrr! Tamala pa se nekaj meni s Tinko in jaz bom lahko soboto IN nedeljo brez skrbi preživela v službi. No, mogoče vmes pade kakšen Primož, v soboto se menda hodi dobrodelno… Moj pikček je ta teden trikrat začivkal, torej sem pri 103.

Mucinda je praznovala drugi rojstni dan.  Dve leti sta minili, odkar je zapuščena, shirana in hvaležena mačja mladička ostala pri nas. Darilo za rojstni dan pa je dobila že junija, ko sem Vrhovnega nahecala, da je v Lidlu (ugodno, jasno) kupil mačji praskalnik. Ko ga je sestavil in postavil v kot jedilnice, ga je celo poletje ignorirala, zdaj pa je ugotovila, da je za brušenje krempljev čisto uporaben in da je spanje na najvišji polički nadvse kul…

Mimogrede, tudi moje rojstnodnevno darilo je prišlo iz Lidla. Pisani lampijončki. Od maja sem fehtarila zanje :)

  • Share/Bookmark

Tagi: kotla · stotka

Na obisku

29.04.2014 · Brez komentarjev

Cuckova hčerkica Julija. V ozadju Tamala kroti dva mala razbojnika. Še malo, pa bodo vsi trije odšli od mamice Sisi k novim skrbnikom.

  • Share/Bookmark

Tagi: kotla

Slovo

30.03.2014 · Brez komentarjev

Petek, 28.3. je bil tisti dan. Ko je Cucek dopoldne prvič po operaciji spet izbruhal neprebavljeno hrano, ki jo je prejšnjega večera še z velikim apetitom pojedel, sem vedela, da nima več smisla. Tudi njegove beločnice so postajale rumenkaste, kar je jasno kazalo, da je rak napredoval in da bo tista napoved – preživetje en mesec od operacije – še kako točna. Da čudeža v našem primeru ne bo. Moj veterinar je bil odsoten, ampak smo se doma strinjali, da ne bomo čakali do ponedeljka, saj Cucku s tem ne bi naredili nobene usluge. Poklicala sem dr. Burjo, se dogovorila za uro in proti večeru sva se s Cuckom sama odpeljala proti Lescam, na najino zadnjo skupno pot. Prišla sva par minut prej, toliko, da je še zadnjikrat lahko poskusil poloviti ribice v akvariju v čakalnici, potem pa sem ga odnesla v ambulanto. Cucek je v mojih rokah mirno zaspal. Z nami je bil komaj pet let, šest mesecev in en dan, a dal nam je veliko. Skupaj sva premagala mojega raka, njegov pa je bil žal močnejši.

Ljubi Cucek,  naj bodo tvoja večna lovišča širni zeleni travniki, po katerih boš po mili volji dirjal za metuljčki in ptički in naj bodo tople prijazne reke polne ribic in plavajočih listkov, da jih boš lahko lovil. Bodi prijazen do muc, če ti prekrižajo pot – Mucinda močno pogreša svojega velikega učitelja :) Mi vsi ostali tudi. Čudovit sopotnik si bil.

  • Share/Bookmark

Tagi: kotla

Odločitve

26.03.2014 · Brez komentarjev

Pri sprejemanju odločitev sem bolj slaba. Včasih se odločam toliko časa, da se stvari razrešijo  same od sebe,  še večkrat pa sem kasneje v dvomih, če je bila moja odločitev pravilna… Vrhovnemu gre na tem področju bolje,  odločitev je običajno stvar trenutka in nobenih če-jev potem ni.  No, večinoma.

Naš prejšnji kosmatinec Kuko je bil maltežan prav posebne sorte. Pameten, izvrsten družabnik, pa tudi zelo samostojen in samosvoj. Ko se je postaral, se je začel redno potepati. Izkoristil je trenutek tvoje nepazljivosti, na primer, ko si šel zjutraj po časopis, se je na hitro izmuznil in se odpravil po svojih pasjih opravkih. Včasih ga je Vrhovni srečal v centru Kamnika pri pošti, ko jo je že mahal domov, včasih pa si je privoščil izlet na povsem nasprotni  konec mesta in šel na obisk k Sovici in Čuku ali pa na Kovinarsko k prijateljici Kitty. Zadnje mesece smo ga večinoma iskali, telefonarili naokrog, če ga je kdo videl in dajali oglase na Radio Hit in Val 202. Enkrat smo morali ponj celo v Domžale. Bolj ko se je staral, večji Casanova je bil. V naši vasi je neumorno obiskoval dve pudlici, katerima je bil kar všeč, toliko manj pa njuni lastnici, ki se je kar naprej hodila k nam domov pritoževat nad polulanimi vrati in posledičnim lajanjem in cviljenjem zaprtih psičk. Nekega jutra, ko se je soseda spet znašla na vratih, polna gneva, je Vrhovni popokal psa in ga odpeljal na njegov zadnji potep – k veterinarju. Odločitev je bila hitra, dvomi v pravilnost odločitve v naslednjih dneh pa hudi.  No, kakorkoli, lahko bi se večno spraševali, kje je, če bi končal povožen na kakšni cesti… Tamala, ki je imela takrat dobri dve leti in pol, ga je kar nekaj mesecev strahotno pogrešala. Vsak dan je v roke vzela svoj igračkast telefon in ga klicala in spraševala, kaj počne in če ima dovolj hrane in če naj mu pošlje kakšno klobaso…

Tudi glede Cucka bo potrebno kaj ukreniti, ampak je težko. Še vedno upamo, da se bodo stvari čudežno obrnile na bolje. Prestal je res težko operacijo, preživel pooperativni zaplet in do neke mere okreval. Po drugi strani pa se diagnoza potrjuje, ko vse bolj brez energije poležuje v svoji posteljici, običajno ob jutrih nič ne je, verjetno mu je slabo. Tudi sicer njegova izbirčnost pri hrani nima meja… tako da skoraj nimam več idej, s čim naj ga hranim. Še več, hrano, ki je ne poje, besno brani pred Mucindo in vsemi nami in deset dni nazaj me je v eni takšni žuti minuti pošteno ugriznil v palec na roki. K sreči se je vse končalo brez kakšne infekcije, samo cepljenje proti tetanusu sem morala obnovit…

Bom spet malo povprašala veterinarja za nasvet. Morda bo on vedel, kje je meja. Jaz nimam pojma.

  • Share/Bookmark

Tagi: kotla · vrtiljak

Pomladni petek

14.03.2014 · Brez komentarjev

Skoraj na polovici marca smo, pomlad se prebuja, pred mano je težko pričakovani oddih, jaz pa se tega ne morem veseliti tako kot prejšnja leta. Letos Cucek ne more zraven, ker ga v hotelu ne vzamejo – kako bo preživel doma, ko bo Tavelka večino dneva na faksu, pa si tudi ne predstavljam… V torek sva šla odstranit šive in z veterinarjem sva se strinjala, da je situacija zares zapletena.  Da bi ga uspavali zdaj, ko ni videti, da bi trpel in ko kaže še toliko volje do življenja, si ne predstavljam. Po drugi strani pa pomanjkanje apetita, bruhanje in epizode otožnosti nakazujejo, da mu kljub našemu optimizmu na bolje ne bo šlo. Njegovo stanje se dnevno spreminja. Včeraj zjutraj je brez energije ležal v svoji posteljici, hrana mu ni dišala. Ko sem prišla domov in ga peljala ven, je pred hišo popasel nekaj trave, se napil vode in nekaj minut zatem vse skupaj izbruhal. Tudi popoldne ni bilo videti, da mu je kaj do hrane; pri kosilu smo mu prihranili košček orade, a se ga ni pritaknil  – včasih pa je bil čisto nor na ribe… A zvečer je z veseljem do čistega polizal svojo na drobno narezano kuhano govedino;hecno, da je to edina stvar, ki mu prija. Potem pa je od nekod izbezal še žogico in me povabil k igri…neverjeten je.

Preteklo nedeljo so na svet prišli njegovi mladički, dva sinčka in hčerkica; Cuckova vrsta se nadaljuje, upam, da s ta dobrimi geni. Urška mi je ponudila enega od sinčkov, pa sem rekla ne – zame je še prezgodaj. O tem bom razmišljala…kasneje.

Ta teden je bil nabasan z opravki in včeraj sem imela svojo polletno kontrolo na Onko. Izjemno stresno je bilo tokrat, pa ne toliko zaradi mojih izvidov (ki so, upam, OK), predvsem zaradi teže vsega tistega, kar mi je včeraj povedal naključni sosed v čakalnici o kalvariji svoje žene, v času, ko je bila ona na RTG slikanju…pretreslo me je. Ampak sem razumela, zakaj je kar letelo iz njega– če breme podeliš z drugimi, ga lažje prenašaš…

Upam, da bom v prihodnjih dneh spet našla kaj časa za Primoža. Sem pri letošnjih 35, kar je zame kar dober vmesni čas :)

  • Share/Bookmark

Tagi: kotla

Dejstva

7.03.2014 · Brez komentarjev

Če je šlo Cucku čez vikend na bolje, se je v ponedeljek zjutraj vse obrnilo. Ničesar več ni hotel pojesti ali popiti, bil je ves poklapan in brezvoljen in ko sem ugotovila, da »napeljava« za dajanje antibiotika pušča, sem se odpeljala v Lesce na kliniko. Cucka so priklopili na infuzijo in mu dodali zdravila; nič se ni pritoževal.  Do popoldneva so veterinarji že ugotovili, da se je stanje po operaciji zakompliciralo z vnetjem trebušne slinavke; to sicer ni nastopilo v najhujši obliki, vendar pa je bilo vse odvisno samo od Cucka; na voljo je bilo samo podporno zdravljenje.

Vse mišice, ki jih je Cucek pridelal v preteklih letih, ko me je sto-in-večkrat na leto spremljal na Primoža, so sedaj prišle prav; kljub vsej kalvariji je imel še vedno nekaj moči. Naslednji dan je bil malo boljši in glede na to, da je pokazal nekaj volje do oblizovanja hrane s prstov, da je kakal in celo napodil mačka pred hišo, so mu pripisovali nekaj možnosti, da se izliže. V sredo je bil že zelo hud, renčal je na tehnike in se upiral, da mu skoraj nihče ni več mogel blizu. Odpeljala sem ga domov. Doma ni jedel, ni pil, zdravila in nekaj vode smo na silo z brizgalko spravili vanj.

Vrhovni je želel, da še kar vztrajamo, jaz pa sem počasi izgubljala upanje. Pri odločitvi bi nam močno pomagali izvidi biopsije tumorja, pa jih še ni bilo. Veterinar je vseeno poklical v Ljubljano in nam z obžalovanjem sporočil rezultate. Cucek ima eno najhujših oblik raka, takšno, pri katerem se metastaze zelo hitro razsejejo po organizmu in prognoza preživetja je slaba – za podobne primere do največ en mesec po operaciji. Šele pet let in pol je star. Grozno.

Z Vrhovnim sva se nenadoma strinjala in se odločila, da ga kar takoj odpeljeva na evtanazijo. Vrhovni mu je snel tako osovražen ovratnik in pospravila sem posodice s hrano, ki je ni hotel jesti; nobenega vsiljevanja več. Medtem ko sem jaz po telefonu poklicala veterinarja, je šel Cucek s Vrhovim še na zadnji sprehod po »tahitrem krogu« okrog našega doma. Ko sem se jima na pol poti pridružila, je Cucek že kakal, veselo je mahal z repkom, ko sta ga za ograjo čakala prijatelja kosmatinca Rex in Medo. Potem sva ga dala v avto, sedla še midva…

…in ugotovila, da ni pošteno, da se dekleti, ki sta bili zdoma, ne poslovita od Cucka tako kot je treba. Pa kaj potem, če preživi še eno noč doma… Šli smo nazaj v hišo in pes je bil kar naenkrat ves prerojen. Umirjen. Pritiska ni bilo več. Elastičen povoj, ki sem mu ga ovila okrog trebuščka, ga je motil veliko manj kot ovratnik. Dekleti sta ga crkljali in slikali. Ko je prišla ura za večerjo, je pozorno spremljal ustaljen ritual – najprej je dobila svojo skodelico Mucinda, potem pa tudi on – in jedel je! Tamala mu je za slovo naredila »tortico«  – polovico pečenega jajčka, ki je krasil vrh, je z veseljem pohrustal. Kot ponavadi je po večerji prinesel žogico in se hotel igrat – pa smo se malo požogali.  Na večernem sprehodu je še enkrat kakal (prebavila delujejo!), doma pa je zavil naravnost v kopalnico in pil vodo iz pipe bideja. Mirno je prespal noč.

Saj se ne slepimo, da bo zdaj vse v redu, dejstva poznamo. Ko bo treba sprejeti odločitev, vemo, da jo moramo in to pravočasno, da ne bomo podaljševali agonije po nepotrebnem. Se pa borimo naprej! Hvaležna sem celotni ekipi Veterinarske klinike Lesce, res so se trudili in verjeli, da si Cucek lahko opomore…narava pa bo odločila.

Žur za Tamalin rojstni dan, ki smo ga nameravali imeti jutri, smo prestavili na konec marca. V sporočilu sem napisala, da je žur prestavljen »zaradi bolezni v družini«, kar mi je moja mama precej zamerila. Ampak ko bi vedeli za vse dobre misli, za vse solze, ko bi nas lahko videli, kako ležimo na trebuhih na tleh zraven Cuckove blazine in se crkljamo, bi vedeli, da je bilo mišljeno tako, kot je bilo zapisano. Amen.

  • Share/Bookmark

Tagi: kotla