in vendar se vrti

Rehab poletje 2020

24.08.2021 · Brez komentarjev

Spominov na operacijo kolena ne bom obujala, naj gredo kar v pozabo. Ker sem potek rehabilitacije že doživela z babico Pavko, mi je bilo popolnoma jasno, da bo potrebno ogromno časa, potrpljenja in trdega dela, preden se bom spravila k sebi.  Izposodila sem si kinetek, telovadila, hodila k moji dragi Vidi na fizioterapijo in kljub berglam postajala čedalje bolj neodvisna od pomoči drugih.  Ko je že kazalo, da bo šlo samo še na bolje, se je oglasil artritis, posledično reset imunskega sistema in komaj sem se spravila skupaj do odhoda v toplice.

Medtem ko sem se jaz ukvarjala predvsem sama s sabo, pa se je življenje po spomladanskem zaprtju vračalo v normalo. Epidemija je bila preklicana 14.maja in v Vrtičku se je spet normalno delalo in streglo. Veliko je delala tudi Tavelka, ki je čakala na avgust in začetek pripravništva v UKC-ju. Julija se je odselila v Ljubljano. Tamala je v junijskem roku opravila vse izpite za prvi letnik in za nagrado sta šla z Vidom na Hvar. Konec junija je tudi mene Vrhovni naložil v Budapesta in odpeljal v Bovec, julija pa sva šla za nekaj dni na morje. Končno pridih normalnega življenja.

Tamala je imela v začetku avgusta v Radovljici reprezentančne priprave (prve sploh) in v drugem delu sezone je bilo kljub omejitvam izpeljano nekaj tekem. Na edini tekmi evropskega članskega pokala v sezoni je ostala brez uvrstitve, zato pa je zmagala na državnem prvenstvu v standard triatlonu na Bledu in za povrh še na državnem prvenstvu v akvatlonu. Zmagala je tudi na tekmi v sprint triatlonu v Ankaranu, tekma pa zaradi napak organizatorja na koncu ni štela za državno prvenstvo.

Poletje, če ga primerjam z letošnjim, je bilo idealno. Vsakih nekaj dni malo dežja, nobenega izrazito dolgega vročinskega vala in vrt je uspeval kljub temu, da se z njim nisem skoraj nič ukvarjala. Prav gotovo so svoje prispevale Sovičine čudežne vrtnarske roke, saj je prišla na pomoč in mi vrt uredila “u nulo”.  Paradižnika smo se najedli za naprej in za nazaj, muškatne buče so obogatile ozimnico, saj sta zrasli dve res ogromni, imeli sta več kot 10kg, pa še nekaj manjših za sproti… Le solate in radiča nisem imela prav veliko, ampak prvič tudi nobenih voluharjev…ko bi le prej to vedela…

Konec avgusta sem po dveh tednih rehabilitacije v Dolenjskih toplicah končno postavila bergle v kot in se počutila dovolj sigurno, da sem se ponovno lahko peljala s kolesom. Juhu!!! Živela mobilnost :) Samo kaj, ko so se kovid razmere ponovno začale zaostrovati. Vrhovni & četica so ravno še spravil ribičijo pod streho, potem pa so nam običajnim smrtnikom ponovno zaprli mejo. Za najine rezervacije jesenskega morja sva se lahko obrisala pod nosom…

  • Share/Bookmark

Kategorije: vrtiljak



0 odgovorov ↓

  • Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !