in vendar se vrti

Koronska pomlad

19.08.2021 · Brez komentarjev

Spomin je v mojih letih pokvarljiva roba, kar sem ponovno ugotovila včeraj, ko sem se hotela spomniti, kaj sem počela lani avgusta. Pa kako narobe mi bo hodila tale pavza pri pisanju družinske kronike čez nekaj let! Je bilo pa nekaj takšnih trenutkov v 2020, ki jih verjetno ne bom nikoli pozabila…

Eden od njih je prav gotovo tisti petek, 13. marec, ko sva se z Vrhovnim odločila, da se zaradi razglasitve epidemije in prvega koronskega zapiranja predčasno vrneva domov s kratkega dopusta na Krku, čeprav bi najraje ostala kar v tistem zalivu… Spotoma sva šla še po nakupih in trgovine so bile že dodobra izropane. S ponedeljkom smo morali zapreti Vrtiček, Tamala je imela predavanja fizioterapije na daljavo (!), jaz sem začela delati od doma in vsi skupaj smo držali pesti, da se bo Tavelki z ekipo uspelo evakuirati iz Zambije, še preden bodo vsi leti odpovedani… Vsakdanjik se je zdel kot iz ZF filma, prihodnost pa negotova in strašljiva. Ko je Tavelki in ostalim zambijskim prostovoljcem uspelo dobiti karte za direktni let iz Lusake do Instabula in naprej v Zagreb, sem se resnično oddahnila. Po prihodu so se odločili za prostovoljno karanteno, ki so jo preživeli na Barbarinem vikendu blizu Podčetrtka in se, vsi popolnoma zdravi, imeli luštno še naslednjih 10 dni :) Tavelka se je vrnila domov-domov tisto noč, ko so prvič zaprli občinske meje.

Držali smo se doma. Nismo se družili. Tavelka se je odločila, da bo pri Justusu v Ljubljani. Tamala praktično ni trenirala, bazeni so bili zaprti. Jaz sem bila neskončno hvaležna usodi, da je moj februarski termin za operacijo odpadel, saj bi ostala brez pravega dostopa do zdravnika, fizioterapije, toplic… Tako pa smo lahko hodili na družinske sprehode po okolici in se veselili, da ima naša občina toliko čudovitih lokacij, čeprav je bilo na trenutke potrebno z eno nogo stopiti tudi v drugo občino :) . Veliko smo kuhali. Pekli kruh. Pisali nakupovalne sezname za tedenski obisk trgovine. Računali, kako dolgo bo Vrtiček še zdržal z denarjem na računu in kdaj ga bo dokončno zmanjkalo. Pisali vloge in pošiljali odločbe na Zavod za zaposlovanje. Spremljali ukrepe in zakonodajo, preigravali možnosti  in po enem mesecu je Vrtiček ponovno odprl svoja vrata kot prodajalna slaščic. Ponovno smo malce lažje zadihali.

Za prvomajske praznike smo šli na (jaz na precej skrajšani) tradicionalni pohod v Kamniško Bistrico in se po dolgem času malo podružili s prijatelji. Zunaj. Po praznikih sem šla nazaj v službo. Podatki o številu okuženih in mrtvih so se začeli izboljševati in izgledalo je, da se bo življenje počasi normaliziralo. Nato pa klic iz Ortopedske. Brez heca, takole je bilo slišati: “Gospa, mi imamo nože spet nabrušene, pridite v torek zjutraj…” Izgovorila sem si dodaten teden, da sem lahko v službi za silo zaključila, predala “posle” in potem sem res šla.

  • Share/Bookmark

Kategorije: vrtiljak



0 odgovorov ↓

  • Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !