in vendar se vrti

Štrekna

26.08.2019 · Brez komentarjev

Prav posebna vrsta svobode je, ko v četrtek po kosilu še brez pravega cilja sedeš v Budapesta in Vrhovnemu na vprašanje kam (Prekmurje, Kolpa…) odgovoriš: pojdiva v Logarsko pogledat za lisičke! In sva šla čez Črnivec po vseh tistih ovinkih… Kljub ne preveč obetavni vremenski napovedi in ne vedoč, da so spomladanska neurja pustila kar hude posledice na tamkajšnjih že tako slabih cestah. Parkirala sva ob Solčavski panoramski cesti. Razgledov zaradi nizke oblačnosti ni bilo, lisičke pa sva našla natančno tam kot lani. Pa še nekaj jurčkov za povrh. Moja vizija poletja, ki si ga ne morem predstavljati brez dobre juhice iz lisičk, je bila rešena :)

Prespala sva visoko, na 1156 m nadmorske višine, popoln mir je prekinjalo le pozvanjanje zvoncev živine na bližnjem pašniku. Le telefonskega signala je bilo le za vzorec in ker res nisva mogla pretrgati vseh vezi z ostalim svetom in ker je Tamala v petek skupaj s Škrjančkom potovala na tekmo v Romunijo, sva se bila prisiljena premakniti bližje civilizaciji. Pa sva zavila na Koroško. Dan je bil kot ustvarjen za potepanje. Obiskala sva Ivarčko jezero, si napolnila bidone pri Rimskem vrelcu in po zaraščeni poti skozi močvaro našla Pekel in Solzice Prežihovega Voranca. Šmarnice, kot jim rečemo v naših krajih, tudi še vedno rastejo tam. Potem pa sva se zapeljala še skozi Dravograda in v bližnji vasi, v Tribeju našla perfekten prostorček ob Dravi, namenjen avtodomom.

Od tam sva nameravala napasti Štrekno.  Štrekna je kolesarska pot, speljana po opuščeni trasi nekdanje železniške proge med Velenjem in Dravogradom. Ob trasi dvakrat dnevno vse do avstrijskega Lavamünda (Labota) vozi kolesarski avtobus. No, nama se je izšlo tako, da njegovih uslug nisva potrebovala. V petek popoldne sva se s kolesom odpeljala mimo Libelič do Labota in nazaj, v soboto pa je bil čas za Štekno. Kolesarila sva do Mislinje in nazaj in nabralo se je približno 60 km. Tja grede gre trasa kolesarske steze čisto rahlo navzgor, nazaj proti Dravogradu pa leti. Nama je zadnje kilometre letelo še toliko bolj, ker je vse naokoli že deževalo, se bliskalo in grmelo, midva pa sva dežnim kapljam srečno ušla. Šele ko sva v miru pospravila kolesi in se ohladila, je začelo umirjeno deževati. Le 15 km stran, v Muti pa zaradi obilnih padavin skoraj konec sveta s plazovi, hudourniškimi poplavami in zaprtimi cestami!

Ker so bile padavine napovedane tudi za zvečer in je peka čevapčičev padla v vodo, sva se odločila, da je dovolj potepanja in da greva raje kar domov. Srečno in še brez dežja sva privozila vse do Hude luknje, pred Velenjem pa so naju ujele nevihte. Parkirala sva ob Velenjski plaži in prespala, zjutraj po zajtrku pa sva se odpeljala domov. Mucinda je bila vesela, ker njen zajtrk ni preveč zamujal :)

Nedelja je minila v znamenju pobiranja pridelkov z vrta, kuhanja ter držanja pesti za Tamalo na tekmi v Tulcei. Imela je slab dan, ni se izšlo za stopničke, čeprav bi bile s podobno predstavo, kot jo je prikazala na tekmi v preteklem tednu, dosegljive.  A tudi za četrto mesto bo dobila kar precej točk :) Danes bo spet cel dan preživela na poti proti domu. Zvečer doma pričakujemo tudi Tavelko, ki je vikend preživela v Piranu na team buildingu. Enemu od bodočih humanitarcev ne bo ostal prav v lepem spominu, saj ga je, porezan od školjk, zaključil na urgenci.

Za mnoge se začenja zadnji počitniški teden, Tavelka in Tamala pa jih bosta letos lahko podaljšali tja do konca septembra. Bi stavila, da bosta ugotovili, da je dovolj časa še za kakšno novo dogodivščino :)

  • Share/Bookmark

Kategorije: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak



0 odgovorov ↓

  • Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !