in vendar se vrti

Spet en lušten potep

19.08.2019 · Brez komentarjev

Končno. Budapesta sva za nekaj dni odpeljala na potep. Lušten potep. V sredo po kosilu sva se zapeljala proti Trbižu. Na železniški postaji sva si ogledala vozni red vlakov, da bi si približno splanirala pot za naslednji dan, nato pa krenila proti jugu. Čeprav sva se namenila bivati v kampu v Huminu – Gemoni del Friuli, nama je bilo na parkirišču za avtodome blizu centra mesta tako všeč, da sva parkirala in dvakrat prenočila kar tam. Na praznični dan sva se skupaj s kolesi z vlakom odpeljala nazaj do Trbiža, od koder sva se potem odkolesarila po FVG 1 nazaj v Gemono. Prekrasen sončen dan in prelepa gorska kulisa, za nameček pa le nekaj zložnega vzpona samo iz Trbiža do odcepa za Ovčjo vas – Valbruno, potem pa ves čas rahlo navzdol… juhuhu :)

Po 70 prevoženih kolesarskih kilometrih nama je strašansko zadišala pizza. Najbolje ocenjena pizzerija v okolici je bila Bunker 3 v smeri jezera Cavazzo – a sva se strinjala, da ni bila prav noben kulinarični presežek.

Po deževni noči se je spet rodil prelep sončen dan in tokrat sva se odpeljala v smeri mesta San Daniele di Friuli, prestolnice pršuta. Nagrada na cilju je bila res slastna.

Popoldne sva si privoščila piknik ob jezercu v Bordanu, zvečer pa sva se preselila na parkirišče za avtodome v San Daniele, se podala na lov za najboljšim pršutom in se izgubljala v labirintu ulic in uličic starega mesta. V soboto sva se na poti skozi Videm – Udine na kratko ustavila v eni od trgovin, ker pa se je napovedoval vroč dan, sva si zaželela nekaj hladne sence. Po nekaj jalovih poizkusih sva jo našla ob Nadiži, pod slikovitim Ponte Romano. Po malici in osvežitvi v velikem tolmunu sva se po ozki cesti skozi italijanska Collio odpeljala v naša Brda, k Zuljanovim v Kozano po novo zalogo vina (da pri kosilu ne bo vedno samo teran…). Luštno smo poklepetali in se ob pokušini vinca še malce okrepčali, sosedov kuža pa nam je delal družbo in z milimi pogledi toliko časa prosjačil, da sem šla iskat vrečko mačjih briketov. Rekordno hitro so izginili :)

Zadnji večer sva se utaborila ob jezeru Vogršček. Vrhovni je zakuril roštilj, jaz sem pripravila šobsko solato in večer je bil skoraj popoln. Tudi ribiči so bili kar dejavni, njihove palice so se venomer oglašale s piskanjem in eden od njih je ujel nekaj kg težkega krapa. Polepšal mi je večer, ko ga je staknil s trnka in s poljubčkom pospremil nazaj v jezero…

Pozno zvečer se je pripeljal še en avtodomar. Spala sva dobro, kljub temu, da je prostorček kar precej izpostavljen hrupu s hitre ceste. Po zajtrku sva se zapeljala do izvira Hublja v Ajdovščino, potem pa čez Col in Črni vrh nad Idrijo na drugo stran. Gob pri postankih ob poti nisva našla, čeprav so se Vrhovnemu tereni zdeli kar obetavni, sva pa potem v Logatcu po srečnem naključju naletela na Luka. Kavica in klepet ter malce obujanja skupnih spominov nama je polepšalo nedeljsko dopoldne. Opoldne sva zavila na avtocesto in se odpeljala domov.

Med pospravljanjem Budapesta sem stiskala pesti za Tamalo, ki je nastopala na ETU tekmi v Žilini na Slovaškem. Konkurenca je bila huda, 11. mesto pa super dosežek. Tavelka pa je tudi ta podaljšani vikend preživela v Bovcu, tokrat s prijatelji in ob skoraj standardnem scenariju: kamp Polovnik, Nadiža, Letni vrt, rafting z Vančarjevimi, pa Krnska in skok v tolmun na koncu soških korit…

Fino nam je.

  • Share/Bookmark

Kategorije: The Grand Budapest Hotel · napoT



0 odgovorov ↓

  • Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !