in vendar se vrti

Sarda maj 2019

21.06.2019 · Brez komentarjev

Petek, poletni solsticij, kres. Temperaturno čutimo poletje že štirinajst dni, za naslednji teden pa nam napovedujejo vročinske rekorde. Se nič ne sekiram, da bom dneve preživljala v službi in doma, v naši še kar lepo hladni hiši… Midva imava najin “poletni” oziroma majski dopust že pod streho, še malo, pa bom pozabila, da je sploh bil. Vsekakor je bila Sardinija v maju boljša izbira kot domači kraji, vsaj kar se tiče vremena in temperatur. Medtem ko sva midva uživala v potepanju, sta bili dekleti doma in zelo pridni. Tamala je z odliko zaključila zadnji letnik gimnazije, šla zviševat oceno iz fizike zaradi boljših procentov pri vpisu in se pripravljala na maturo. Res je imela naporno obdobje, maturitetne naloge pa so bile težke. Včeraj je imela še zadnji ustni izpit iz slovenščine, zdaj pa je po dolgih dveh mesecih končno na vrsti dan za oddih in odklop…Tavelka se je odločila, da z izpiti zadnjega letnika ne bo preveč hitela in bo malce uživala še kot absolventka – ampak  punca zdaj cele dneve dela, da si bi lahko to privoščila! :)

Drugo majsko soboto je Sovica praznovala 80. rojstni dan. Repnikov mimohod hrane in pijače je bil slasten, urice so prijetno minevale ob klepetanju in programu, ki so ga Sovici pripravili otroci in prijatelji. Imeli smo se lepo, midva z Vrhovnim sva le nekoliko varčevala pri pijači, saj sva se zaradi slabe vremenske napovedi odločila, da bova najino pot proti Sardinijo začela že takoj po končani žurki, v soboto zvečer in ne šele v nedeljo dopoldne, kot sva prvotno načrtovala. Odločitev je bila kar v redu. Tako sva se v nedeljo zjutraj zbudila v Monseliceju, se izognila obsežnim nalivom, ki so besneli po Benečiji, se sicer še v dežju peljala mimo Bologne in čez gore, v Firencah pa je že sijalo sonce. Ker sva se namenila na večerni trajekt, sva si morala zapolniti dan, zato sva pri Empoliju zavila s ceste FI-PI-LI in se parkirala na klanec ter počakala na prihod kolesarjev 2. etape Gira. Ker slovenske zastave ravno ne nosiva s sabo (pa jo bo očitno treba), sem na avto navesila eno roza majčko v čast Rogliču, ki je jo osvojil na kronometru dan prej. Mesto je bilo okrašeno v nulo in vse je bilo obarvano v roza, še toskanske oljke na gričih so za tisti dan odeli v roza balone. Potem pa švrc… par sekund, pa so bili kolesarji mimo.

Na Sardiniji sva se izkrcala v vetru in dežju. Po stari navadi, ki jo imajo vsa naša vozila po vožnjah s trajekti, je Budapest začel nenavadno škripati na ovinkih in že sva googlala, če je kakšen spodoben serviser na najini poti na zahod. Zajtrkovala sva ob pašniku v Berchidi, šla v mesto k lokalcem na kavo, si hotela ogledati muzej vina na vrhu hriba (pa se je izkazalo, da je zaprt), potem pa sva se morala zadovoljiti z vinsko kletjo v vasi. Tako sva prvi dan najinega dopusta že pred poldnevom poizkušala lokalno kapljico in nakupila nekaj zaloge… Drugo polovico dneva sva potem preživela na Iveco-Fiat servisu pred Sassarijem, kjer so nama zamenjali zavorne obloge – Vrhovni je rekel, da so bile še skoraj kot nove, škripanja pa le ni bilo več. Prespala sva v Argentieri, na lanski lokaciji, kjer bi prav gotovo ostala še kakšen dan dlje, če nama ne bi začel crkovati hladilnik. Pa tak dopust, no! Še dobro, da sva imela koordinate camper servis mojstra v Oristanu, ki nama je odstranil neke delce rje iz zračnika in hladilnik je spet skrbel za hladno pivo in ostalo…

Potem sva preživela nekaj mirnih dni ob zahodni obali, ko pa je začelo nemarno pihat, sva se preselila na vzhod. Šla sva preko Cagliarija, kjer sva si spotoma ogledala še tekmo svetovnega pokala v triatlonu in staro mestno jedro, opravila camper servis in na rondoju zavila en izvoz prezgodaj…ter se znašla v pasti ozkih uličic z ob strani parkiranimi avtomobili in pravi čudež je bil, da naju je Vrhovni pripeljal znova na normalno široko cesto samo s popraskano plastiko vzvratnega ogledala in odbijača…

Na vzhodni obali pa sva imela res dopust. Par dni v  Cala Sinzias, na začetku Coste Rei, potem pa Marina di Gairo, kjer sva se počutila kot doma na Veliki planini, saj so naju budile krave na jutranji paši s svojimi zvonci…

Nekaj dodatnih kilometrov sva na poti nazaj proti Olbii in trajektu naredila tudi zaradi lova na res dober pecorino. Na koncu sva ga dobila v zadružni trgovini v Oroseiju in še danes mi je žal, da sva vzela samo polovico hlebčka najbolj božanske ovčje ricotte…

Če sva se jeseni s Sardinije domov vozila na Vrhovnega rojstni dan, sva letos izbrala 20. obletnice poroke…še dobro, da imava dve :)

  • Share/Bookmark

Kategorije: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak



0 odgovorov ↓

  • Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !