in vendar se vrti

Na glavo

19.02.2019 · Brez komentarjev

Spet je nov teden, jaz pa sem pravkar izbrisala osnutek objave, ki sem jo pripravila prejšnji teden, pa je zmanjkalo časa za dokončanje. Ker je že pasé. Ker dogodki si res sledijo bliskovito… Če je bil prejšnji teden hudo natrpan z vsem mogočim, pa je vse že mimo in karte so na novo premešane. Valentinovo z valentinovimi srčki v Vrtičku, pa Tamalin rojstni dan, ki smo ga zaenkrat obeležili le mi štirje, z zadnjo sardinsko hobotnico iz pečice in eno čisto mini stekleničko šampanjčka. Zdaj se Tamala že javlja s Fuertaventure, kamor je z ekipo odpotovala na dvotedenske priprave. Tavelka ima v žepu novo desetkico iz pediatrije in je že začela z vajami za predzadnji izpit zadnjega letnika; na kliniko pa se bo s svojo, en mesec staro pridobitvijo, rdečo strelo, vozila v bolnico Jesenice. Da vse skupaj ne bo preveč enostavno, bo zraven še precej delala, da si bo lahko privoščila prihodnje leto, ki se bo menda podaljšalo v absolventa, preživeti po svojih željah. Te pa so res raznolike in številne. Od turnega smučanja do osvajanja vrhov kar tako do alpinističnih podvigov, kakšnega bolj zaresnega trekinga, erazmusa v Braziliji in humanitarne odprave v Zambiji pa do izletkov na hitro, kot je tisti v Barcelono, ki so si ga s prijateljicami omislile v naslednjem tednu. Pa sem skoraj prepričana, da bo na ves ta kup dodala še kaj…

Tudi midva sva zadnja dva vikenda polno izkoristila in Budapest naju je popeljal na morje. Hecno je, da imam na polovici februarja že kar nekaj kolesarskih kilometrov in martinčkanja na toplem soncu, Vrhovni pa v mrzli vodi vztrajno, a neuspešno poskuša najti kakšno ribo. Nobenega življenja v morju še ni. Je pa ob morju mir in spokojnost in spektakularni sončni zahodi. Takšen mir, da malo po sončnem zahodu ob sicer čisto normalno obljudeni cesti naletiš na divjega prašiča na paši….Mogoče v tem času res malce pogrešam sneg, ampak ker sva enega od januarskih  vikendov preživela v Ratečah, kjer mi je celo uspelo preteči nekaj kilometrov na tekaških smučkah v odličnih razmerah, me zdaj prav nič ne vleče v led, snežno plundro in strahotno gnečo. Bom raje še naprej spremljala popotovanje sonca po obzorju…pred otokom, ob otoku, med obalo in otokom…

  • Share/Bookmark

Kategorije: The Grand Budapest Hotel · napoT



0 odgovorov ↓

  • Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !