in vendar se vrti

Vladimir

24.01.2019 · Brez komentarjev

Čez našo teraso vodijo mačje bližnjice. Starejši muc, prostoživeč vaški Romeo se je že v preteklosti pogosto ustavil in prosjačil za hrano. Ker se nam je smilil, smo ga občasno nahranili in ker je bil s postrežbo očitno zadovoljen, je sčasoma postal stalen abonent na zajtrku, kosilu in večerji. Tamala ga je krstila za Vladimirja, ker jo je strašno spominjal na literarni lik iz romana, ki so ga obravnavali pri pouku.  Mucinda se ga je bala in ga ni marala, pa tudi s sosedovimi mački je bil stalno na bojni nogi. Scufana ušesa, spraskan smrček, poškodovana tačka, za mačke in teritorij je šlo. Po naselju si lahko srečal kar nekaj precej njemu podobnih primerkov, tudi sosedov posvojenček Žužo mu je na dlako podoben.

Tamala mu je jeseni na terasi pripravila škatlo z blazino in če v skodelici še ni našel hrane, je zlezel v škatlo in potrpežljivo čakal, da mu bomo postregli. Mucinda se je zmrdovala in pihala, saj je hitro opazila, da smo Vladimirju pripravljali in kupovali dobro mehko hrano, ker briketov ni mogel jesti – verjetno je bil tudi že precej brez zob…Do začetka zime smo ga že kar lepo poredili. Ko smo za praznike odšli od doma, je Nagaja prijazno oskrbovala Mucindo in seveda tudi Vladimirja.

Kmalu po novem letu sem nakuhala kar precej slastne mačje košte – kuhani in obrani piščanji hrbti z rižem, kuskusom in korenčkom, jo razdelila na porcije in jih postavila v zamrzovalnik, da bo Vladimir za nekaj časa preskrbljen. Vladimirja pa v naslednjih dneh ni bilo na spregled in začelo nas je skrbeti. Ko se je v četrtek zvečer spet pojavil na terasi in sem mu napolnila skodelico, sem obstala v grozi – tam, kjer bi moralo biti njegovo desno oko, je bila umazana zlepljena gmota dlak in preostankov očesa. Vladimir je polizal skodelico do dna in odšel po svojih potih, jaz pa ponoči nisem spala, ker me je razjedalo, kako naj ukrepam. V petek Vladimirja cel dan ni bilo na spregled, zvečer pa se je spet oglasil. Ko ga je videla Tamala, je padla v jok. Ubožca nam je nekako uspelo zvabiti v transporter. Veterinarske ambulante so bile že zaprte, zato je Vrhovni poklical v zavetišče in se dogovoril, da ga lahko pripeljemo.

V petek zvečer sva se po vseh tistih ovinkih, klancih in na koncu že v dvomih, da sva sploh na pravi poti pripeljala do zasneženega zavetišča Horjul. Če bi bile okoliščine drugačne, bi se lahko navduševala nad zimsko idilo, tako pa se je pot strašansko vlekla, saj je Vladimir žalostno mijavkal in se občasno poskušal s praskanjem rešiti na prostost. Trpeli smo pa vsi trije.

Opravili smo formalnosti in ko se je veterinar vrnil s praznim transporterjem, nama je razložil, da bo Vladimir testiran na mačji Aids in levkozo in da ga bodo uspavali, če bo test pozitiven. Če pa ne, pa bo prejel protibolečinsko terapijo in antibiotike, kasneje pa bi mu z operacijo odstranili poškodovano oko, če okužba ne bi že preveč napredovala. Se bojim, da se je Vladimirju zataknilo že na prvi stopnički, spraševala pa nisem. Tolaži me misel, da smo vseeno nekaj storili, da bi še eni nesrečni muci malce olajšali življenje  in ji na koncu pomagali skrajšati trpljenje. Vladimir, naj ti bo lepo in toplo tam onkraj mavrice…

  • Share/Bookmark

Kategorije: predilnica · vrtiljak



0 odgovorov ↓

  • Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !