in vendar se vrti

Ob Kolpi

20.08.2018 · Brez komentarjev

Avgust se ni najbolje začel, saj me je skrbelo za Tamalo, ki je gori na Švedskem fasala najprej virusno, nato pa še bakterijsko okužbo. Namesto kvalitetnega treninga in nastopa na dveh tekmah se je njeno potovanje po Skandinaviji nesrečno zaključilo s predčasnim prihodom domov. Spet sem bila neskončno hvaležna naši Vlasti, ki je stala Tamali ob strani z nasveti, čeprav je bila tudi sama na dopustu. Zato tudi moj rojstni dan ni minil v nekem prešernem razpoloženju, pa še cel kup usklajevanja terminov in improvizacije je bilo vmes. Na koncu je bila ljubljanska žlahta povabljena na kosilo, kamniška pa na večerjo, vse skupaj pa nam je dodatno začinila huda vročina in močan večerni naliv. Jedilnik je bil enostaven in poletno obarvan; za kosilo so bile polnjene paprike, za večerjo pa čevapčiči, prebranac in grška solata. Pa grozdje in skutino pecivo za posladek.

Kakorkoli, ko se je Tamala vrnila domov in se nekaj dni posvečala počitku, sem začela odštevati dneve do prihoda Tavelke, ki je na nekih otočkih daljne deževne Kambodže preživljala zadnje dni dolgega dopusta v Aziji. Z Vrhovnim sva po skoraj mesecu dni izkoristila prosti vikend za raziskovanje pokrajine ob Kolpi. Parkirala sva v PZA Benetič v Vinici, naredila krog s kolesom po bližnji okolici, se kopala v topli Kolpi in si domov grede ogledala še Krajinski park Lahinja. Budapesta sva parkirala v vasi, kjer naju je mahaje z repkom pričakal kuža Čarli, ki naju je zvesto vodil na sprehodu skozi park, malce poskakljal in podivjal, ko sva mu nekajkrat vrgla palico in se zadovoljen in dobro sprehojen vrnil domov. Midva pa sva sklenila, da bova naslednji, s praznikom podaljšani vikend ponovno namenila spoznavanju krajev ob Kolpi.

V torek je prišla domov tudi Tavelka in po dolgem času sem imela spet obe hčeri doma. Pa obe na antibiotikih. Tavelka z grdo infekcijo komarjevih pikov…

Za praznik sva se odpeljala proti Kolpski dolini in to, kot se je odločil Vrhovni, po daljšnjici čez Bloke, kjer sva na kratko parkirala ob Volčjem jezeru.

Kar precej je pihalo in ob jezeru se je trlo prazničnih obiskovalcev in hitro je padla odločitev, da greva naprej, na kakšno manj oblegano mesto. Ampak to ni bil grad Snežnik, tudi tukaj je bilo kljub zapori ceste in neprijetnemu obvozu precej obiskovalcev. Ogledala sva si grad in po kosilu s kolesom naredila krog po lepo označeni Poti dediščine Loške doline.

Potem pa sva jo mahnila čez Babno polje na Hrvaško, kjer sva se kmalu spet ustavila, pa ne čisto po lastni volji.  Denarnica “Gospona Tomaža” je po razgovoru s policajem utrpela manjšo izgubo, vendar to ni pokvarilo razpoloženja v tolikšni meri kot moja izjava, da prav gotovo ne bova spala kar nekje na divje za vodo kot v predmigrantskih časih…In sva se vozila in vozila, po strašansko ozki cesti, ki povezuje vasice in kraje ob Kolpi, vse do Radencev. Tam sva že kar pozno zvečer naletela na res luštkan kamp in se utaborila. Zbudilo naju je prekrasno poznopoletno jutro in rosa je kazala na to, da bo prav takšen tudi dan, pa sva si izposodila čoln in šla veslat. Krmar Vrhovni je sedel zadaj in dajal (in včasih tudi kričal) razna povelja, ki sem jih po najboljših močeh izpolnjevala in uspešno sva se prebila čez vse jezove in brzice 12 km poti… Zvečer pa smo se skoraj vsi gostje kampa, razen Italijanov zbrali na terasi, kjer nas je s svojo predstavo Stiptiz zabaval Matjaž Javšnik, ki je bil z družino tudi gost kampa…

Prav težko sem se poslovila od tega skoraj idealnega kotička ob Kolpi, vendar sva se morala premakniti bližje civilizaciji, saj sta se najini hčeri odločili, da preživita vikend z nama. Zato sta naštudirali, da lahko iz Kamnika do Metlike prideta z vlakom in s seboj vzameta tudi kolesi. Midva sva spotoma v Črnomlju obiskala mesarja Ivanetiča in trgovino, potem pa Budepesta parkirala na vrtu turistične kmetije Fortunovih v Krasincu. Sosednji kamp je bil nabasan do zadnjega kotička. “Location sharing” je poskrbel, da se je družina ponovno srečala :) Spet sem se nekaj uporabnega naučila in prav zabavno je bilo, ko sem opazovala, kako sta si bili označeni pikici na zemljevidu vse bližje in prav res je izgledalo kot kakšna čarovnija, kot Ravbarjeva karta Harry Potterja :)

Poletje je spet zakurilo na polno, še dobro, da je bila Kolpa blizu in osvežitev tako rekoč vsak trenutek na dosegu roke. Pa lenarjenje v senci, knjiga, večerno roštiljanje in tarok, opazovanje koz in gosk in račk, ki so se nekajkrat na dan gagajoč podale pod ograjo do vode in se pridružile ostalim kopalcem na reki…luštno.

V soboto smo se s kolesi odpeljali do Adlešičev. Vrhovni bi šel naprej do Žuničev in nazaj po hrvaški strani Kolpe, Tamala bi šla v kamp Jankovič, ker je ful luštkan,  Tavelka v Tri-buče, jaz pa nazaj, ker sem v klanec kuhala…Malo smo se mulili in bili slabe volje, na koncu pa je izpadlo tako, da smo se slikali pri smerokazu za Tribuče in takoj za njim zavili na nek kolovoz in bližnjico skozi hosto, kjer so ostali trije uživali v avanturi, jaz pa sem se ves čas ozirala po medvedjih sledeh…

Resnično Tavelkin občutek za orientacijo in Tamalino odločanje za pravo smer na razpotjih tudi tokrat nista zatajila, saj smo prišli nazaj v Krasinec po najkrajši možni poti sploh. Da sklenem: ob Kolpo zagotovo še pridemo… :)

  • Share/Bookmark

Kategorije: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak



0 odgovorov ↓

  • Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !