in vendar se vrti

Sardinija maj 2018

17.07.2018 · Brez komentarjev

Priprave na najino vandranje po Sardiniji so bile bolj približne. Dva vodnička, trije naprintani potopisi, kupljen zemljevid z označenimi plažami  in nekaj strani zbranih koordinat, rezultat dolgoletnega pridnega dela avtodomarske srenje. Vrhovni se je bolj zanesel na Google Maps-e, kjer je imel označenih nekaj željenih lokacij, zlasti za ribičijo, za druge se je odločal spotoma. Vsekakor je zbirka koordinat prišla še kako prav zlasti tam, kjer ni bilo niti telefonskega signala, kaj šele dovolj dobrega interneta…

V ponedeljek 14.maja sva bila dopoldne oba še v službi, po kosilu pa sva znosila še zadnje stvari v Budapesta in se približno ob pol treh odpeljala iz Kamnika. Navigacija nama je prihod v Livorno napovedala ob 21.45, nameravala sva prenočiti v pristanišču in se v torek zjutraj vkrcati na trajekt. Ampak Vrhovni si ni mogel kaj, da ne bi počasi začel dodajati nekaj kilometrčkov pri hitrosti in se lotil lovljenja večernega trajekta, ki je imel odhod ob 22h. Do Padove sva že pridobila kakšne pol ure, v zastojih pri Bologni in Firencah skoraj vse pridobljeno spet izgubila, pred Livornom izgubljala živce, ker Francozoma pred nama nikakor ni uspelo plačati cestnine, a nama je vseeno uspelo pravočasno pripeljati do pristanišča, kupiti karto in se vkrcati na trajekt. Navdušena nad smotrno izrabo časa za dopust in oborožena z večernim prigrizkom in pivom sva se vselila v ladijsko kabino. Vrhovni se je dobro naspal, jaz pa sem celo noč na pol dremala in poslušala ropot ladijskih motorjev. Ob sedmih zjutraj sva se izkrcala v Olbii in zavila na sever. Sardinijo sva nameravala obvoziti v nasprotni smeri urinega kazalca, kar nama je v naslednjih štirinajstih dneh tudi uspelo.

S tem, ko sva se odločila Sardinijo obiskati maja, sva zadela žebljico na glavico :) Narava je maja res noro lepa, rastje je bujno in zeleno in vse, tudi plevel cveti v najrazličnejših barvah. Močvirne lagune so polne rožnatih flamingov. Nobene posebne gneče še ni bilo, neznosne vročine tudi ne, morje pa je že za silo primerno za kopanje. Čeprav je bilo ogromno Nemcev na binkoštnih počitnicah, nama je kar lepo uspevalo vsak večer najti prostor na kakšni lepi in brezplačni lokaciji. V kampu oziroma PZA-ju sva se ustavila le nekajkrat, takrat, ko sva potrebovala oskrbo in samo enkrat (za vikend) sva dvakrat prespala istem mestu. Torej ni bilo govora o lagodnem dopustu, temveč o potovanju, pri čemer sva se večinoma držala obalne ceste in le izjemoma zavila v notranjost otoka. Vrhovni je bil ves čas na lovu za dobrimi tereni za ribolov, jaz pa sem kombinirala informacije iz vodničkov z zemljevidom in potopisi in mislim, da nama je uspelo videti večino “must see” stvari, ki jih sardinska obala ponuja. Pa tudi nekaj tistega, kar najdeš sam povsem po naključju in to čuvaš kot skriti zaklad…

Divja lunina pokrajina na Capo Testa. Na severu sva že kar na začetku odkljukala tudi sardinske znamenitosti, Tombe del Giganti, starodavne naselbine nuraghe, in znane skale v obliki slona (Roccia dell’ Elefante) in medveda (Roccia del Orso).

Ljubki Castelsardo, kjer sva v marini naletela na avto s koprsko registracijo. Naslednji dan sva prenočevala na istem mestu kot še en slovenski AD, prav tako iz KP. Izkazalo se je, da je gospa sestra tipa iz Castelsarda. To sta bila tudi edina Slovenca, ki sva ju na celi poti sploh srečala…

Sentiero di mare blizu Argentiere. Če bi bilo kaj rib, bi ostala dlje.

Capo Caccia in 654 stopnic do vhoda v Neptunove jame. Navzdol in potem še navzgor. Galebi gnezdijo na skalnih policah strmega skalovja in na stopnicah je bilo videti kar nekaj trupelc tistih, ki jim ni uspelo poleteti :(

Sončni zahodi so bili naravnost spektakularni. Tale je iz Campa Eden, ki leži nekaj kilometrov pred mestecem Bosa. V prikupni stari del mesta sva se odpeljala s kolesom in se povzpela do trdnjave. Našla sva pitnik in se oskrbela s čisto vodo, saj nama oskrbna postaja v kampu ni izgledala preveč vabljivo. Kasneje sva na www.fontanelle.org odkrila mrežo javnih pitnikov za celo Italijo in na podoben način natočila vodo tudi na obrobju Cagliarija.

Riževa plaža Is Arutas. Ko je med dežjem prav za naju za eno uro posijalo sonce. Ko sem si pri hoji po drobno zbrušenem granitnem pesku v desetih minutah do krvi obdrgnila palce na nogah. Če bi bilo kaj telefonskega signala in interneta, bi ostala dlje. In potem bi mogoče zgrešila tudi najbolj prevarantskega prodajalca sicer zelo okusnega sira pecorina :)

Na ogled največjih sipin “Piscinas” sva iz Porto Maga od konca asfalta naprej šla s kolesom, kar se je izkazalo za edino pametno odločitev, saj sva morala kar štirikrat prečkati reko. Češki štirikolesnik je obtičal.

Capo Pecora. Veličastna pokrajina v bližini Arbusa.

Costa del Sud. Stopetdeset odtenkov zelene in modre.

Villasimius, najbolj na jugu.  Lepo, a avtodomarjem neprijazno.

Pa še malo množičnega turizma. Golfo di  Orosei, Grotta dei Bue Marino in Cala Luna, plaža z najdaljšim dostopom na Sardiniji. Če se tjakaj seveda ne pripelješ z ladjico.

Zadnjo noč, zadnji dan v maju sva prespala na Capo Comino, Vrhovni pa je odkril res dober teren za ribolov :) Jaz sem še zadnjič namočila noge v morje in potem sva se že kar zgodaj odpravila proti Olbii ter v mali paniki po telefonu rezervirala karto za trajekt, saj jih na internetu ni bilo več mogoče najti. Tudi v resnici je izgledalo, kot da hočejo vsi Nemci naenkrat domov… Žal kabine ni bilo več na voljo, zato sva si rezervirala sedeže. Malo sem dvomila v to odločitev do tistega trenutka, ko sem se po zgledu še nekaterih po balkansko zleknila čez tri sedeže in čisto udobno sva prestala nočno vožnjo.

Sardinija naju je oba očarala in še se bova vrnila v tiste konce, ki so nama ostali v najlepšem spominu. Seveda ne v poletni gneči in vročini, a prav gotovo kmalu :)

  • Share/Bookmark

Kategorije: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak



0 odgovorov ↓

  • Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !