in vendar se vrti

V cvetju

20.04.2018 · Brez komentarjev

Če se je prejšnji teden še poznala dolga hladna zima, pa je te dni pomlad začela zajemati z veliko žlico. Vse cveti in trava na vrtu je ponovno zrela za košnjo, vrt je preštihan, pognojen in sadike pripravljene za akcijo.  Jesenska setev v toplo gredo se obrestuje, saj uživamo v krhki in sočni domači solatki in režemo radič, zdaj, ko je regrat že preveč podivjan…

Tisti potepuški muc, za katerega smo skrbeli v času najhujšega mraza, bi se z veseljem pustil posvojiti, a kaj, ko ga Mucinda ne mara. Vsako jutro čepi na predpražniku na terasi in čaka na zajtrk, ponavadi pa se čez dan še enkrat vrne in preveri, če je (bo) v skodelico padlo še kaj…

Projekt stotka je za nekaj časa prekinjen. V torek sem sicer še šla na Primoža – navkreber je šlo brez težav, navzdol pa sem komaj zmogla; poslavljala sem se od dreves in od vsakega ovinka na poti posebej. V ponedeljek sem pri ortopedu izvedela, da se bom morala počasi postaviti v čakalno vrsto za novo koleno. To je bil kar dober šok, glede na to, da sem se šla pogovarjat o možnih rešitvah v mnogo manjšem obsegu…Še dobro, da so čakalne dobe dolge in da zadeva lahko še malce dozori.

Da je stres ta teden še malce hujši kot običajno, je poskrbela Tavelka, ki si je izprosila Budapesta in se s turnosmučarskim kolegom odpravila v Paklenico plezat. Pa pozdravit erazmus študijske kolege Poljake, ki so ravno tam nekje okoli na morju na tečaju za skipperje… Ampak kaj naj rečem, takšen je očitno njen modus vivendi – najprej popolna koncentracija in študij, katerega rezultat sta bila dva odlično opravljena izpita v zadnjih dveh tednih in potem nagrada – odklop z veliko začetnico.  Koliko vem, je tale Paklenica le prva polovica te nagrade in da čez prvomajce sledi še solidno nadaljevanje…

Tamala je tudi uradno odpraznovala osemnajstko in vesela sem, da je to pod streho. Seveda bo še kar nekaj žurk vrstnikov, na katere bo verjetno povabljena, ampak to bo dosti manjši zalogaj. Ubožica nima res nobenega časa – šola, treningi, terapije, masaže in za povrh še avtošola. In konec meseca že prve tekme – močno upam, da bo do takrat vsaj približno vse postavila v red.

Midva pa sva se v začetku meseca po dolgi pavzi z Budapestom odpravila na potep na Štajersko. Smer je bila sicer čisto v kontra od običajne, razlog pa je bil povabilo na Matjaževo 50-tko. Odpravila sva se že v petek popoldne, prespala sva pri jezerčku pri Sv. Trojici in naredila en krog s kolesi. Žurka pri Firbasu je bila vrhunska. Zasluži svojo objavo…

  • Share/Bookmark

Kategorije: vrtiljak



0 odgovorov ↓

  • Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !