in vendar se vrti

Budnarca številka petnajst ali šestnajst

13.11.2017 · 2 komentarjev

Letos se nas je na Martinovo soboto k Budnarci odpravilo dvanajst. Enajst kot običajno peš, čez vse prelaze Starega gradu do Palovč, Barbara pa se je zaradi službenih obveznosti pripeljala kasneje, a je, čudo čudno, tjakaj prišla pred nami :)  Čeprav smo se na izhodišču v gostilni Pod skalo dobili uro prej kot običajno, smo kljub mojemu neprestanemu priganjanju in godrnjanju na večerjo spet zamujali. Največjo zamudo smo si pridelali v Grajski kavarni na Starem gradu, kjer smo bili deležni odlične postrežbe in dobrega Prusovega vinca in prijetnemu klepetu kar ni bilo konca…

Kakorkoli, Alenka in Olga sta nas v Budnarjevi domačiji vseeno pričakali dobre volje in njun Martinov jedilnik je bil tudi tokrat nadvse bogat, jedi pa vse od prve do zadnje odlične. S tistim pristnim, skladnim domačim okusom, ki ga ima lahko samo kruh, pečen v kmečki peči, kot ga imata domač motovilec in radič, začinjena z obilico česna, ko dobrote na lončenem krožniku domiselno dopolni cvet kapucinke, kot lahko omamno zadišijo jurčki na počasi skuhani polenti in potem še v juhi, za finale pa se na mizi znajdejo v tristoletni črni kuhinji hrustljavo zapečene račke s hruškovim nadevom, ki se jim pridružijo zabeljeni mlinci, zapečena prosena kaša, pražen krompir in rdeče zelje…božansko. Za zaključek pa, ko smo bili prepričani, de ne moremo spraviti vase niti grižljaja več, smo do zadnje drobtinice pospravili še Alenkino ajdovo tortico.

Pa ne gre le za dobro hrano in pijačo – ne, gre za druženje starih prijateljev, ki smo si že leta blizu, ki se imamo radi, se veliko smejemo, obujamo stare zgodbe in res cenimo družbo drug drugega. Tudi letos smo poskušali ugotoviti, koliko let pravzaprav martinujemo pri Budnarci, pa smo še vedno pri približni oceni – petnajst ali šestnajst.

Aprila 2000 jo je prvič obiskal naš nekdanji gurmanski guru - Ata Ilovar in ji za kulinarično doživetje podelil požeruha. Zaradi takšne pohvale se je Vrhovni dogovoril za prednovoletno sindikalno večerjo in bilo je odlično. In ko smo izkusili še martinovanje, nismo hoteli nikamor drugam več. To je moralo biti enkrat 2002 ali 2003… Gospa Iva nas je gostila vsako leto in vsako leto dodala kakšno novo zgodbo, povezano zlasti z muzejsko naravo Budnarjeve hiše  - ogledali smo si priložnostno razstavo ali pa nam je dekle iz soseščine zaigralo na harmoniko  - in njej moramo biti za vsa prijetna doživetja večno hvaležni. Pa seveda Alenki in Olgi, ki zgodbo peljeta dalje…

Jaz sem danes razvlekla vse moje stare zlate Brigittke, pa nisem našla kakšnega natančnejšega podatka  – v Brigittki  iz leta 2006 imam zapisano, da se nas je 16 odpravilo na tradicionalni Martinov pohod k  Budnarci… Če sem zapisala tradicionalni, jih je moralo biti za nami že več…ekola.

Da ima tudi Tavelka smisel za tradicijo in mamine želje, dokazuje nova, še deviška Brigittka 2018, ki bi jo seveda morala najprej zaviti in postaviti pod smrekco – pa se bom kar zdaj že malo považičkala :) Najlepša hvala!

Tale današnji datum…ja,ja, že deveta obletnica mojega blogovanja. V zadnjem času malce bolj na redko, malce bolj površno, pa vendarle. Čin čin!

  • Share/Bookmark

Kategorije: kuhna · vrtiljak



2 odzivov ↓

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !