in vendar se vrti

Logarska dolina

31.07.2017 · 1 komentar

Budapest je ta vikend bivakiral v Logarski dolini. Hecno pravzaprav, da tjakaj nisva/nismo šli že večkrat, ko pa je od nas samo čez hrib na ono stran. No ja, čez Černivec in kar dobro naokrog. No ja, po ponekod kar dobro uničeni cesti. Ampak narava je pa tako čudovita, da na trenutke komaj dihaš. Od lepot, ki te obdajajo in od tega, ker prav gotovo rineš v kakšen klanec :)

Ker v petek popoldne še nisva točno vedela, kje bi se utaborila, sva preverila v Kampu Menina; klicani je bil ravno sredi raftinga, povedal je, da imajo le še kakšne 3% prostora. Potem sva poskusila v Lučah v Šmici, pa je bila situacija precej podobna – prostora je bilo sicer več, ampak samo na pomožnem, pretežno nepokošenem travniku južno od teniškega igrišča, kjer nama ni bilo prav nič všeč. Pa sva šla pogledat še PZA tik pred vhodom v Logarsko dolino. Top lokacija, vse na dosegu roke, senca, žuboreča potočka Savinje in Bele, pravzaprav idealno. Na internetu je PZA označen (10 EUR/noč), menda pa je ukinjen in uradno prestavljen na hribček k neki kmetiji, vendar pa nas je tu brez oskrbe (in brez plačila) parkiralo kar nekaj.

Že v petek popoldne sva se po osupljivo lepi Logarski dolini s kolesi zapeljala do slapa Rinka. Glede na to, da sem bila tu nazadnje pred desetimi leti, ko je dva dni neusmiljeno nalival jesenski dež, sem jo pravzaprav odkrivala na novo.

V soboto sva se z Budapestom odpeljala do dveh tretjin Pavličevega sedla, kjer se odcepi Solčavska panoramska cesta. Večinoma makadamska pot se uradno sicer začne in konča v Solčavi, midva pa sva jo s kolesi ubrala ravno v kontra smer. Cesta se vije malo gor in malo dol mimo mnogih kmetij, na katerih ponujajo domačo hrano in pridelke, na vsake toliko pa so urejene razgledne ploščadi, od koder je čudovit razgled na okoliške gore in globoko v dolino. Kljub temu, da so bili vrhovi gora dopoldan še v oblakih,  je bilo prav lepo.

Po poti sva se ustavila pri izviru kisle železne vode in potem pri cerkvici Sv.Duha v Podolševi, od koder se vidi tudi do Potočke zijavke. Vrhovnega sem nagovorila, da se vzpneva še do nje; kolesi sva pustila za rampo in po spletu okoliščin šla po daljšnici, po Medvedovi poti, ki ni toliko obiskana in bila zato nagrajena z nekaj najdišči lisičk tik ob poti… Tamkajšnji gozd pa je bogat tudi z mravljišči in kolone mravelj ti kar naprej križajo pot – mravljinci vojščaki se spoznajo na svoj posel in moje gležnje so obgrizli ničkolikokrat :) Nič hudega, ampak glede na cviljenje otrok, ki se jim je očitno dogajalo podobno, staršem priporočam, da jim za ta izlet obujejo dovolj visoke nogavice…Ker nama je ostalo še nekaj popoldneva, sva s kolesi zavila še na drugo stran, na Pavličevo sedlo. Za Vrhovnega mala malca, meni pa se je tudi ta tretjina prevoženega klanca po aktivnem dnevu zdela kar dosežek :)   Večerja je bila potem zaslužena; njami lisičkova juha in njami čevapčiči. Odigrala sva nekaj partij remija, javili pa sta se nama tudi obe potepuški hčeri – Tamala iz Tabora na Češkem, kjer jo je v nedeljo čakala tekma evropskega triatlonskega pokala in Tavelka (živa, le malce prehlajena, a na moč navdušena) z nekajdnevnega trekinga po Cordillieri Blanci. Ob žuborenju potočka sva zaspala.

V nedeljo sva se na poti domov ustavila v Robanovem kotu. Parkirišče je bilo kar polno, na njem je stal tudi kombi Španca, ki si je očitno zamisli precej podoben potovalni načrt kot midva in sva ga srečevala vse tri dni, ter avtodom Ljubljančana, ki nama je prijazno posodil tlačilko, ko je Vrhovnemu na prvem klancu spustila guma. Ko je bilo kolo nared, pa sva ugotovila, da je kolesarjenje po dolini prepovedano, zato je Vrhovni predlagal, da jo mahneva na desno v klanec, proti Strelovcu. Nisem bila preveč navdušena, veliko ljubši bi mi bil sprehod po dolini, sploh zato, ker so bile na zemljevidu narisane neke strašne serpentine. Pa je vseeno šlo skoraj do vrha, do kmetije Knez, ki leži dobrih 500 metrov višje. Vrhovni je zvozil vse, tudi najbolj strme klance, zame pa je bilo pretežko in sem kar precej poti prehodila, ampak saj ni važno.

Razgled je bil prav gotovo boljši kot iz zatrepa doline, pohajanje po čudoviti naravi Robanovega kota pa bo prav gotovo prišlo še kdaj na vrsto – treba bo le izbrati bolj primeren čas, ne ravno tisto nedeljo na višku turistične sezone :)

  • Share/Bookmark

Kategorije: The Grand Budapest Hotel · napoT



1 odgovor ↓

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !