in vendar se vrti

Zabavna umetnost parkiranja

19.05.2017 · Brez komentarjev

Prejšnji torek sem morala kar dvakrat v Ljubljano. Za Babadujeve je to na primer čisto vsakdanja stvar, meni pa je kar naporno, zlasti, če se moram spopasti s problemom parkiranja tam okrog Kliničnega centra…Ker sem se zjutraj cijazila precej dalj časa, kot sem računala, sem opustila običajno rutino parkiranja pri mami v Mostah za 0,40 EUR na uro in potem z busom do Kliničnega, ampak sem se pogumno zapeljala v neposredno bližino cilja, saj sem vedela, da je pri urgenci kar nekaj novih parkirišč. Eno je bilo že zasedeno, pred drugim pa je dečko v odsevnem jopiču živahno mahal z rokami in vabil k parkiranju. Zapeljala sem na parkirišče, ki je izgledalo že do konca polno.  Dečko me je usmeril po prehodu mimo parkiranih avtomobilov v nekakšen kot ob stanovanjski hiši. Malce me je sicer zaskrbelo, kako bom iz te mišnice prišel ven, a je bil prijazno prepričljiv, nič skrbet gospa, bom že jaz pomagal…

Ko sem se čez dobro uro vrnila, sem na lastne oči lahko videla, kaj pomeni 150% izkoriščenost kapacitet. Avtomobili so bili parkirani tudi vzdolžno ob že parkiranih vozilih levo in desno, moj pa je bil videti brezupno ujet v svojem kotu. Ojoj…

Ampak dečko je bil mojster svojega posla; okrog vratu je imel obešen trak s ključi avtomobilov in po parkirišču jih je po potrebi premikal kot največji mojster  tertrisa in v nekaj minutah sem imela prosto pot. Dečko se je ponudil, da mi zapelje avto ven, ampak sem odklonila in ga srečno  v rikverc skozi ožino parkiranih avtomobilov prikrmarila čez izhodno rampo na cesto… No, dečko ni zafrknil niti ob slovesu – gospa, svaka vam čast, pa pravijo, da ženske ne znajo vozit… Za takšno storitev je 3 EUR, kolikor sem plačala, pravzaprav zastonj… samo muditi se ti ne sme nazaj v službo…

Zgodaj popoldne pa sem morala peljat še Tamalo k zobozdravniku. Glede parkiranja tam sicer ni nobenega stresa, je bilo pa bolj divje ob odhodu od doma, saj je v Kamniku (že tretjič letos) padala toča.

Tamala je pred kratkim dobila svojo prvo plombo, k njej je spadala tudi prva anestezija in doživetje se ji je zdelo prav zabavno. Da sem lahko plačala drugo, pa sem morala ta čas, ko je bila ona na zobozdravniškem stolu, odkorakati do prvega bankomata po gotovino. Naš zobozdravnik je pač tako fensi, da ne sprejema kartic…

Kakorkoli, danes od 17h pa do sobote do 17h hodimo na Primoža. Priprave so bile letos bolj švoh (31), ampak tokrat merim samo na minimalca (6 vzponov) in računam na cel kup zabave in dobre volje. Pa jutri na čim manj neviht…

  • Share/Bookmark

Kategorije: stotka · vrtiljak



0 odgovorov ↓

  • Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !