in vendar se vrti

Arhiv za November 2011

Žižole

28.11.2011 · Brez komentarjev

Zadnji novembrski vikend je bil pikica na i nenormalno žurerskega meseca. Tavelki kar ne gre v račun, da sva z Vrhovnim prihajala domov pozneje od nje in po vseh pravilih bi morala do poldneva v postelji poležavati mularija in ne tastari :) Družinsko smo odkljukali rojstni dan pri žlahti, drugače pa smo hodili vsak po svoje… Že v petek dopoldne se je Vrhovni s četico odpravil na Velko. Čeprav je bilo treba  ponavadi “29. november pri Capiju” pošteno odpraznovati, so Vrhovni, Rok in Jogi krenili domov že kmalu po polnoči, peš in v soju zvezd. Je bilo treba razporediti moči, kajti že v soboto popoldne je okroglo obletnico praznoval Mato :) Kljub nočnemu pešačenju s planine je bil Vrhovni doma prej kot jaz, ki sem petkov večer preživela v prijetni družbi na turistični kmetiji Škerlj na Krasu. Prvič v življenju sem poskusila kar nekaj jedi, ki so nam jih pripravili, med drugim tudi žižole. V nedeljo pa sva s Cuckom opravljala in tudi opravila izpit B-BH, izpit za psa spremljevalca s preizkusom obnašanja v urbanem okolju in testom za vodnika. Po doseženih točkah (86) sva bila v primerjavi z drugimi v zlati sredini; Cucek zna seveda tudi bolje, ampak v nedeljo se mu ni dalo, kraljevske kaprice pač… 

Med vse te žure smo nekako uspeli vriniti in opraviti tudi domače obveznosti: s Tamalo sva že v petek popoldne na hitro pospravili po hiši, v soboto zjutraj sem odpeljala punce na trening v Snovik in jih šla po treningu tudi iskat (vmes pa spat), dekleti sta nabrali smrečje, jaz pa sem (sama samcata) naredila dva (čisto spodobna) adventna venčka. Nedeljsko kosilo je scompral Vrhovni, jaz pa sem skuhala govejo juho, na Tamalino veliko željo pa je bil za večerjo šmorn. 

V nedeljo po kosilu sem dobila sporočilo iz Firenc, da je T. uspelo in je pretekla svoj prvi maraton. Ful sem vesela zanjo, saj vem, koliko moči je potrebno, da se pobereš po kemoterapiji – in kakšno voljo in koliko samodiscipline moraš imeti, da potem natreniraš še za maraton. Carica. Zvečer sem preko neta spremljala Mirotov nastop na zadnji etapi Ultramana – dvojnem maratonu. V svoji paradni disciplini je bil prepričljivo prvi in res škoda zaradi tiste slabosti na plavanju….Skupno tretje mesto je odličen rezultat in to, da se pri svojih skoraj petdesetih letih enakovredno kosa s precej mlajšimi tekmeci, je občudovanja vredno. 

Na Primoža sem utegnila iti šele danes (107), jutri pa me čaka kontrola na Onko. Brrr.

    

  • Share/Bookmark

Tagi: vrtiljak

Petek je in sonce…

25.11.2011 · Brez komentarjev

Huhuhu, po desetih dneh megle skozi okno lahko spet vidim košček modrega neba :D . Upam, da se nam bodo vremena tudi sicer zjasnila…Tavelki kolobocija v šoli, za katero si je sicer čisto sama kriva (ane lubica ), Tamali ti “smotani” testi (drugič se je treba začet učit bolj zgodaj, srčica moja), naju z Vrhovnim pa itak (upam) čaka s prijetnimi dogodki natrpan vikend. Da bi le zdravje zdržalo; kar naprej mi nekaj nagaja :(

Bom pa ta vikend trdno stiskala pesti za dva prijateja in izjemna borca. Za Mirota, ki bo dirkal na triatlonu Ultraman na Havajih. Upam, da bo šlo vse po njegovih željah in da se mu z malce sreče vendarle nasmehne zmaga (ki si jo bi rad podaril za 50.rojstni dan). Pa za T., sošolko iz osnovne šole, s katero sva se jeseni po dolgih letih srečali v Dobrni. Za seboj ima podobno zgodbo kot jaz, no, ne, hujšo, za rakom je zbolel in umrl tudi njen mož. V nedeljo bo v Firencah tekla svoj prvi maraton. Go, go, go!!!

     

  • Share/Bookmark

Tagi: vrtiljak

Palmanova 2011

23.11.2011 · 2 komentarjev

Za novembrski žur številka štiri je bilo treba zgodaj vstat, avtobus Trisportovih tekmovalcev, polmaratoncev in navijačev je štartal že ob šestih zjutraj, zapolnjen do zadnjega sedeža. Vrhovni je tokrat nastopal samo v vlogi fotografa, saj se je, čeprav je bil prijavljen, nastopu odpovedal -  odkrušeni košček meniskusa je bil bolj prepričljiv. Trisportovci so se izkazali, pa ne samo pri teku, ampak tudi na afterju. Velika zaloga “substanc za regeneracijo” v rdečih, zelenih, rumenih in oranžnih pločevinkah je hitro kopnela, v sorazmerju s tem pa je naraščalo vsesplošno veselje in norenje :)  Pol načrtovane ure v outletu nam je odžrla Ivanka, ki se ji je uspelo v Palmanovi zgubit in smo jo našli dvoje mestnih vrat naprej od zbirnega mesta…Vseeno so nekatere mojstrice šopinga neverjetno dobro izkoristile skopo odmerjen čas in se v avtobus vrnile s polnimi vrečami. Vožnja k Ostrouški na Coljavo je hitro minila, Mato je vzel v roke kitaro in razveseljeval zlasti rokerje, nekoliko manj pa dekleta, ki so v ozadju avtobusa brez instrumentalne spremljave pela slovenske zimzelene..   

Ostrouška se je spet izkazala s svojo kuhinjo, klasičen izbor, ampak vse zelo okusno. Njami predjedi, njami tris, njami prata, njami štruklji, njami teranov liker :)   Prešerno razpoloženi smo se pozno zvečer odpeljali proti Kamniku, energije in zabave ni zmanjkalo niti na avtobusu, starih pesmi (oziroma refrenov), smeha in piva pa tudi ne. V ponedeljek pa sem se hahljala zabavnim komentarjem, s katerimi  je Pero opremil Vrhovnega fotke – ja, luštno je bilo.

Šele doma sem pomislila na to, da sva bila z Vrhovnim čisto najstarejša na tej odpravi, ene vrste ata in mama. Ampak sem bila pa res vesela, da sem šla  – lani sem manjkala, saj sem nekaj dni pred tekmo izvedela za diagnozo. Zdaj, leto dni kasneje, pa sem vesela, da je vse skupaj za mano in ne mislim zamudit nobenega žura več!

Desno spredaj je zmagovalec polmaratona Palmanova 2011 Peter Kastelic

  

  • Share/Bookmark

Tagi: napoT · vrtiljak

Nad meglo, na sonce

19.11.2011 · Brez komentarjev

Ta teden sem, kadar sem le mogla, pobegnila iz megle na sonce. Število vzponov na Primoža je zato naraslo na 104 in danes sva z Vrhovnim opravila prijeten pohod po Veliki planini. Kar veliko jih je podobno razmišljalo; zgoraj, nad meglo smo našli drug, prijaznejši svet, takšen, kjer je nebo modro in sije toplo sonce :) 

V torek se je zgodila novembrska žurka številka tri, petdesetletnica sodelavca Tomaža. Ta mi je šla res do srca, saj je pred leti samo po zaslugi žene, medicinske sestre, preživel srčni infarkt. Po operaciji (in nekaj opravljenih bypassih) se je popolnoma rehabilitiral, že nekaj let normalno dela, veliko se ukvarja s športom in je zato brez težav odplesal vsaj en ples z vsako sodelavko :)   Faca!

Moji laski, ki so od začetka poletja neovirano in bujno rasli in se kodrali, so se ta teden srečali z Mihaelinimi škarjami. Je bil res že čas, saj sem počasi postajala podobna Marge Simpson :)  Ampak k vragu s spremembami, ane, nikoli ne veš, ali bodo na boljše ali na slabše. Odgovor je bil napisan na listku, ki mi ga je sodelavec v petek pustil na pisalni mizi: “STARA FRIZURA JE BILA BOLJŠA!” :(   

 

  • Share/Bookmark

Tagi: vrtiljak

Novembrski žuri – drugič

14.11.2011 · Brez komentarjev

Verjamem, da se imajo ljudje za Martinovo v glavnem lepo; če nasmeha na ustnice ne prikliče hrustljavo zapačena goska, ga pa mlado vino zagotovo :)   Ampak meni pa se naše martinovanje vseeno zdi nekaj prav posebnega, čeprav se vsako leto zberemo ob isti  uri, v skoraj isti zasedbi, krenemo po isti poti, se zberemo za isto mizo v isti hiši, no, še celo jedilnik se zadnja leta kaj dosti ne spreminja….Vse skupaj je dogodivščina in v praksi dokazujemo, da ni važen samo cilj (Budnarjeva muzejska hiša v Zg.Palovčah), ampak da je važna in prav zabavna tudi pot do cilja…

Pot nas je v soboto vodila v strmi breg Starega gradu, kjer smo na vrhu ravno še lahko pofotkali sončni zahod (letos ni bil prav nič posebnega, za kar so poskrbele meglice in inverzija), potem pa smo se po stari navadi zasedeli v prijetno toplem gostišču ob (kr eni) Štekarjevi črnini. Že v temi smo krenili naprej proti Palovčam, malo po cesti in malo po bližnjicah skozi gozd, v soju čelk in polne lune, jaz sem po stari navadi priganjala, ampak karavani in zlasti moškim se ni nič mudilo :) Pogosto je bilo treba prečkati ”prelaze”, na katerih je Vrhovni postavil nahrbtnik na tla, ga odprl in  prenosni vinotoč z mladim merlotom je hitro poskrbel za suha grla :) V “Budnarco” smo tako tudi letos prišli z zamudo, ampak Alenka in Olga nista nič komplicirali in sta nam za dobrodošlico ponudili razne domače žganjice… Nadaljevali smo za mizo s hladno predjedjo (zaseko, salamco, domačim sirčkom s timijanom), toplo predjedjo (ješprenom z jurčki), juhama (bučno in cvetačno) in z martinovo pojedino (nadevane zapečene račke, zelje, mlinci, pečena prosena kaša, nadevana pečena jabolka, solata). Huh. Ko skoraj nismo mogli več dihat, so se na mizi znašle še čudovito mehke ocvrte miške, pospremljene s kompotom iz borovnic, kutin in višenj. Bogovsko, okusno in bogato, kot vsako leto. Polna je bila tudi skleda smeha in dobre volje in vsako leto znova ugotavljam, da smo krasna druščina.

Z Romano sva prvi zapustili prizorišče in ko sva v mrzli noči korakali po cesti skozi temni gozd nazaj proti Kamniku, sem razmišljala, da je fino takole martinovanje, na katerega je treba peš, ker po poti pokuriš vsaj nekaj zaužitih kalorij…Še bolj pa bi bilo fino, če bi se v prihodnje dogovorili za kakšen hod manj… A Vrhovni meni, da je povsem v redu tako, kot je (in je vedno bilo) in da si lahko samo želimo, da nam bodo v Budnarci tudi v prihodnje pripravljeni odpreti svoja vrata. Amen.

   

  • Share/Bookmark

Tagi: vrtiljak

Stotka

13.11.2011 · 2 komentarjev

Tako, pa je opravljeno še stotič - na prelepo sončno nedeljo, v družbi Vrhovnega, Tamale in Cucka. S stotimi vzponi na Primoža sem letos lahko več kot zadovoljna. Na začetku leta si nisem postavljala prav nobenih ciljev, a sem bila že šest tednov po operaciji ponovno na vrhu. Tudi med kemoterapijo sem trmasto hodila in seštevala vzpone, kilometre in višince in tudi zato ima moja peta zaporedna 100ka prav posebno težo.  Pa ravno na tretji rojstni dan mojega blogca sem si jo podarila, iiiiiiiiii :)

 

  • Share/Bookmark

Tagi: stotka

Novembrski žuri – prvič

10.11.2011 · Brez komentarjev

Kljub temu, da smo še v torek zagotavljali ljubi žlahti, da za vikend žura za rojstni dan zagotovo ne bo, se je Vrhovni v soboto opoldne premislil. S Cuckom sva bila ravno v pasji šoli, ko je poklical in mi naštel vse razloge, ki so govorili v prid nedeljskega praznovanja (itak, vsi novembrski vikendi so že vnaprej razprodani) in sladko pričakovanje mirnega lenobnega konca tedna je padlo v vodo. Je bilo treba malo bolj temeljito pospraviti po hiši in hitro sestaviti jedilnik, porkaš, spet tista zoprna situacija, ki me spravi v stres, ki ga slabo prenašam. Pa še pomivalni stroj je odpovedal pokorščino, Vrhovni se je kar precej časa s priročnikom v roki trudil, da ga je spet spravil v red…Ampak priprave so zmeraj naporne, žur pa je bil kot ponavadi prijeten.

Čeprav smo goste povabili v zadnjem hipu, so prišli prav si. Slano pecivo iz listnatega testa smo priložili k šampanjcu za dobrodošlico, za glavno jed je Vrhovni na hitro opekel žrebičkov rostbif, ga prelil s koromačevo omako, jaz pa sem za prilogo v prtiču skuhala krompirjevo polento, v pečici zapečeno proseno kašo a la Budnarca in brstični ohrovt. Solata je bila čisti višek, za posladek pa smo imeli pomarančno torto (zadnja sladka pogruntavščina iz Vrtička, zelo dobra!), domač jabolčni zavitek in babičino orehovo potico. Hudo kalorični jedilnik s(m)o poplakovali z Querkusovim merlotom, jaz pa z zeliščnim čajem, saj se spet borim s prehladom :( Evo, Vrhovni je od Čuka in Mukija dobil res lepo darilo, električne škarje za živo mejo, Muki pa mu je zraven serviral tudi primeren nagovor: “Tole sva ti z dedijem kupla zato, da si ne boš od dedija škarij skoz sposojal, pol jih pa nikol ne vrneš…Sva mogla it v štiri trgovine, da sva taprave našla …” Tamau je direkt za na talente :)

V ponedeljek sem bila čisto skurjena in brez energije. V Ljubljano sem se po dooolgem času peljala kar z vlakom, mi je bila že misel na to, da bi šla z avtom in bi morala iskat parkirišče, čisto prenaporna. Stari dobri počasni Kamničan je bil prava izbira, pa še Ano Karenino sem lahko brala spotoma. Včeraj popoldne sem komaj spravila skupaj Primoža (99), pa še to le zato, ker je po oblačnem dopoldnevu popoldne končno posijalo sonce. Stotka je torej pred vrati, čakam samo še na lepo vreme, da jo postavim v primeren okvir. Zdaj pa šibam, Cucek je že ves nervozen, kiha in se praska in lovi moj pogled – čas je za sprehod!

 

  • Share/Bookmark

Tagi: stotka · vrtiljak

Absolventski 1987

4.11.2011 · 1 komentar

Vesoljnega zleta diplomantov ekonomije, ki je bil prejšnji teden v Stožicah, se nisem udeležila. Nisem imela nobene prave želje, pravzaprav pa, kot smo ugotavljale z J. in Keti oni dan pri Noni, je problem tudi v pomanjkanju občutka pripadnosti. Stanovska pripadnost – malo morgen – skoraj vsak četrti, ki ga srečaš na ulici, je enkrat diplomiral na ekonomiji, tako ali drugače. Je bilo pa v naših časih luštno študirat - ko si diplomiral, si lahko računal na ziher službo. Res pa je, da smo morali naštudirali cel kup socialistično obarvane ekonomske znanosti, ki nam v kasnejših podjetniških časih ni kaj prida koristila…

Študentska druščina je bila pa fajn. So  bili tisti ta pridni in ta zagrebeni (ki so šli v glavnem na absolventa na Majorko) in smo bili mi, ki smo bili bolj na izi in smo si za absolventski izlet omislili križarjenje po Jadranu. Odklop! 3. oktobra 1987 se nas je  trideset v Zadru vkrcalo na leseno jadrnico “Otac Duje”, naš kurz pa je bil približno tak: Vodice, Trogir, Brač, Hvar, Split, Dugi Otok, Primošten in nazaj v Zadar. Potniške kabine so bile tesne in večinoma brez oken, kako je bilo pa s kopalnico, se pa niti ne spominjam…Ampak imeli smo se res super. Vem, da smo se ogromno presmejali, imeli smo večinoma lepo in toplo vreme, doživeli pa smo tudi valovito morje – skoraj vsi, ki so se takrat med plovbo zadrževali v podpalubju, so fasali morsko bolezen… Žur je bil dober, kjerkoli smo že bili: v Carpe diem na Hvaru ali v diskoteki v Splitu ali ob polnoči na pokopališču ob cerkvi v Primoštenu ali pa zasidrani na Kornatih, sredi ničesar… No, pa domov sem se vrnila malo zaljubljena :)

Skratka, na srečanje udeležencev absolventskega križarjenja sem z veseljem šla. Zbralo se nas je kar nekaj čez dvajset, vsa zahvala Janiju, ki se je potrudil z iskanjem naslovov, pisanjem mejlov in organizacijo. Manjkala je gorenjska naveza, škoda, da smo izgubili stik. Srečali smo se dve uri pred Stožicami, nekateri so šli kasneje pogledat tudi tja. Uživala sem. V pogovoru, spominih, humorju, spoznanju, da si imamo še vedno toliko povedati, da tudi sicer v življenju vsak po svoje plovemo v pravi smeri in relativno mirno. In da sem bila po dolgem času spet Dašenka :)

Dejmo ponovit. Karkoli od tega.    

  • Share/Bookmark

Tagi: napoT · vrtiljak

Paradiž za rojstni dan

3.11.2011 · Brez komentarjev

Draga moja J., komaj čakam, da izvem, kako je rojstni dan praznovati na Filipinih :) Pa vse najboljše in hvala za “statuse”. Ta glavna si!

 

  • Share/Bookmark

Tagi: vrtiljak

Hvar po krompirjevo

2.11.2011 · 3 komentarjev

V petek zgodaj zjutraj smo jo mahnili proti Hvaru. Ko smo se od Svetega Roka spuščali proti morju, je bilo še oblačno in je rahlo rosilo, na makarski rivieri pa nas je že pozdravilo sonce, prijetne temperature in jasno, modro nebo. Tudi Hvar je po nekaj zaporednih dneh deževja videti ves svež in na novo ozelenel, zimzeleno rastje pa jesensko krasijo grmički močno rdečih, oranžnih in rumenih barv. Lepšega in prijaznejšega vremena si res ne bi mogli zamisliti :) temperature so se v teh dneh dvignile nad dvajset stopinj C, tudi temperatura morja je bila tam nekje, niti sapice…

Vrhovni je bil razočaran, saj se je najbolj veselil ribolova - rib pa ni bilo. Poskusil je na različnih lokacijah, ob različnih urah…nič. Menda so zaradi vročega poletja ribe pobegnile stran od obale, v globine…Takšna teorija bi bila lahko v uteho, če le ne bi Kovinarski s Paga pošiljali slik njihovega (bogatega!) ribjega ulova…Veliko več uspeha so imeli domačini pri lovu na divje svinje, sredi katerega smo se po naključju znašli tudi mi. Na srečo so v samoten zalivček, v katerem sva s Tamalo čakali Vrhovnega, prišli le lovski psi brez svinje :)

Drugače pa je bilo vsega po malo: obirali smo oljke, pohajali okrog in klepetali z domačini, krpali predrto gumo na avtu, kuhali hobotnico, pekli sardele, ob večerih pa smo kartali in malo brali. Veliko smo spali. Tamala in Cucek sta plavala, seznanila pa sem se tudi z edinimi turisti v Stinivi, tremi švicarskimi plezalci, ki so eno noč prespali v camperju na parkirišču. Preživeli smo lep dan z Babadujevimi v Milni, se najedli Markovih orad na žaru, blitve s krompirjem in vse skupaj dobro zalili s strupeno zelenim sveže stisnjenim olivcem.

Domačini so v teh dneh dodobra zaposleni z obiranjem oljk, v vasi imajo tudi stiskalnico za olje. Na vrtovih rastejo blitva, solata in dalmatinsko zelje, čas je za setev boba…Moški se s čolnom zapeljejo iz zaliva, vržejo kakšen trnek lignjem ali nastavijo vršo, ob sobotah so zaposleni z lovom na divje svinje, ob sredah in nedeljah pa streljajo zajce in fazane. Vmes pa zakurijo še kakšen “kamin”, malo popijejo in zapojejo in takole lepo v miru in brez hudega stresa zima hitro  mine….

Včeraj popoldne smo se vrnili domov -fej in fuj : mraz in megla, iz katere drobno prši :( . Prižgat smo šli svečko na Žale in potem še na hitro nazdravili Vrhovnemu za rojstni dan. Žur bo, ko bo.

Tavelka ni šla z nami, je našla dober izgovor in je ostala doma. Revica se še kar ne more naspat… jaz pa sploh nočem vedet nobenih podrobnosti :)

 

  • Share/Bookmark

Tagi: napoT · vrtiljak