in vendar se vrti

Bilo je decembra, ko smo preživljali naše božične počitnice v Zagorju. Vrhovni in Tamala sta šla v Tuhelj plavat, meni pa se ni dalo in sem ostala v hiški. Vsake toliko sem na ogenj vrgla poleno, to pa je bilo tudi vse, kar sem imela opraviti. Večerja je bila naročena v piceriji, Cucek je smrčal in ogenj je prasketal. Potem sem prižgala televizijo, se nasmejala backu Jonu, nato pa naletela na dva kuharja, ki sta zadovoljno klepetala in z levo roko tudi malo kuhala. Glavna jed me niti ni zanimala, ujela pa sta me na sladico, “okusno, hitro in enostavno za pripravo.” Tako je tudi izgledalo. Ker imamo za pecivo potrebne reči pri nas doma vedno na zalogi, sem si recept zapisala na zadnjo stran Tamaline risbe. Danes mi je listek ponovno prišel pod roke. Pet minut zatem sva s Tamalo že pripravljali in tehtali sestavine. Od tu naprej pa ni šlo več tako kot na televiziji.  Morda sem si recept napačno zapisala – ali pa je kakšna sestavina za pripravo testa manjkala – kdo ve – okusne mačje oči me jutri ne bodo vabljivo opazovale s krožnika, ker jih enostavno - ni.

Kalinškova je zame še vedno zakon. Pa moja stara francoska Znam kuhati in Vse o pecivu. Revija Dober tek letnik ‘96. Najboljši pa je Vrhovni. Itak.