Petek, frej-tag
Odlično smo spale. Sredi nadvse zanimivih sanj, ki se jih, jasno, več ne spominjam, me je zmotila budilka. Petnajst do šestih! Tamala je rekla, da jo moram zadnji dan poletne šole pripeljati tja že pred sedmo…A glej srečno naključje - ko sem stopila v kuhinjo, je zapiskal telefonček - ne, ni bil klic iz Islamabada, ampak je dragi bratec poslal pozdrav s Primoža. V zameno za nesladkano kavo in dva gorenjska koščka pehtranke je babico in Tamalo odpeljal v Ljubljano. Tako mi je prihranil dvojno pot v ljubo prestolnico - danes si moram ogledati še zaključni nastop rumene skupine…ob treh…
Preverila sem polet EK612 - srečno in po planu so pristali v Islamabadu. Malo sem razmišljala o nočnem norenju mojega bratca - vstajanje ob pol treh, šprint na Kisovec, Velko in nazaj preko Primoža v Stahovico. Živ dokaz za to, da žene res ne bi smele puščati mož samih doma - potem so čisto izgubljeni in se zgodi, da kar sredi noči blodijo po hosti…
Ko so se odpeljali, sem jo še sama mahnila na Primoža (62). Saj je dopust vendar treba izkoristiti!
Potem pa opravki. Zalila sem rože, Cucka sem peljala k taluštnemu veterinarju na redno mesečno proceduro praznenja analnih žlez (bogi), oprala in obesila perilo, se slišala s Tavelko, plačala položnice, šla v službo po novo Nokio, se oglašala na Vrhovnega preusmerjene klice in tole napisala.
Bovška prtljaga bo na vrsti popoldne.
