in vendar se vrti

V cvetju

20.04.2018 · Brez komentarjev

Če se je prejšnji teden še poznala dolga hladna zima, pa je te dni pomlad začela zajemati z veliko žlico. Vse cveti in trava na vrtu je ponovno zrela za košnjo, vrt je preštihan, pognojen in sadike pripravljene za akcijo.  Jesenska setev v toplo gredo se obrestuje, saj uživamo v krhki in sočni domači solatki in režemo radič, zdaj, ko je regrat že preveč podivjan…

Tisti potepuški muc, za katerega smo skrbeli v času najhujšega mraza, bi se z veseljem pustil posvojiti, a kaj, ko ga Mucinda ne mara. Vsako jutro čepi na predpražniku na terasi in čaka na zajtrk, ponavadi pa se čez dan še enkrat vrne in preveri, če je (bo) v skodelico padlo še kaj…

Projekt stotka je za nekaj časa prekinjen. V torek sem sicer še šla na Primoža – navkreber je šlo brez težav, navzdol pa sem komaj zmogla; poslavljala sem se od dreves in od vsakega ovinka na poti posebej. V ponedeljek sem pri ortopedu izvedela, da se bom morala počasi postaviti v čakalno vrsto za novo koleno. To je bil kar dober šok, glede na to, da sem se šla pogovarjat o možnih rešitvah v mnogo manjšem obsegu…Še dobro, da so čakalne dobe dolge in da zadeva lahko še malce dozori.

Da je stres ta teden še malce hujši kot običajno, je poskrbela Tavelka, ki si je izprosila Budapesta in se s turnosmučarskim kolegom odpravila v Paklenico plezat. Pa pozdravit erazmus študijske kolege Poljake, ki so ravno tam nekje okoli na morju na tečaju za skipperje… Ampak kaj naj rečem, takšen je očitno njen modus vivendi – najprej popolna koncentracija in študij, katerega rezultat sta bila dva odlično opravljena izpita v zadnjih dveh tednih in potem nagrada – odklop z veliko začetnico.  Koliko vem, je tale Paklenica le prva polovica te nagrade in da čez prvomajce sledi še solidno nadaljevanje…

Tamala je tudi uradno odpraznovala osemnajstko in vesela sem, da je to pod streho. Seveda bo še kar nekaj žurk vrstnikov, na katere bo verjetno povabljena, ampak to bo dosti manjši zalogaj. Ubožica nima res nobenega časa – šola, treningi, terapije, masaže in za povrh še avtošola. In konec meseca že prve tekme – močno upam, da bo do takrat vsaj približno vse postavila v red.

Midva pa sva se v začetku meseca po dolgi pavzi z Budapestom odpravila na potep na Štajersko. Smer je bila sicer čisto v kontra od običajne, razlog pa je bil povabilo na Matjaževo 50-tko. Odpravila sva se že v petek popoldne, prespala sva pri jezerčku pri Sv. Trojici in naredila en krog s kolesi. Žurka pri Firbasu je bila vrhunska. Zasluži svojo objavo…

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: vrtiljak

Na toplo v toplice

28.03.2018 · Brez komentarjev

Dvakrat se obrneš, pa je spet mesec naokoli. Čas teče vse hitreje, se mi zdi, da je tale marec kar nekam izpuhtel. Tudi zato, ker sem prvih deset dni delala res na polno, da sem v službi zaključila večino odprtih zadev, zlasti v zvezi z letnim poročilom in pridobitvijo revizorskega mnenja in da sem si potem lahko privoščila 14 dni Dolenjskih toplic. Ha!

Odobritev s strani zdravniške komisije je prišla res nekoliko presenetljivo, ampak se mi je zdelo, da kar ob pravem času. Utrujena sem bila do konca, potrebovala sem malce odklopa in miru in moje koleno je bilo (in je še) v čedalje bolj klavrnem stanju. Hitro sem se privadila umetnosti usklajevanja urnikov terapij in urnikov prehranjevanja, vmes pa sem našla mirno urico za kavo, pregled mejlov in novic ter za kakšen sprehod, če je bil pogled skozi okno vzpodbuden.

Ker pa večinoma ni bil, pa je zadostoval ležalnik ob bazenu in knjiga ali pa kar postelja in film ali pa drsanje z Jolando Bertole :) Po dolgem času sem spet preizkusila, kako se prileže popolnoma neobvezna popoldanska dremka :) Se mi je zdelo, da bi glede na količino prostega časa lahko tudi kaj napisala na blog, pa se mi ni dalo o tem niti razmišljat. Pa nisem. Odločitve, ki jih je bilo treba sprejemat, so bile povezane večinoma z izbiro jedilnika. Včasih so bile kar težke, saj je bila hrana res odlična. Kot vedno dosedaj.

Ampak vedno znova se v Dolenjske toplice rada vračam zaradi krasnih ljudi; z nekaterimi se poznamo že dolgo vrsto let in še nikoli se mi ni zgodilo, da bi naletela na nekoga, ki ne bi bil prijazen, vljuden in ustrežljiv, ne glede na to, ali gre za hotelsko ali zdravstveno osebje. Terapije so bile super in so sicer nekoliko izboljšale gibljivost desne noge, a pod črto mi je bilo naročeno, naj čimprej obiščem ortopeda. Bom.

Doma me niso nič pogrešali, čeprav je Vrhovni moral zaradi Sašine gripe vskočiti v Vrtičku, kar je njegove plane postavilo na glavo. Kakorkoli,  Tamala se je v začetku meseca vrnila s priprav v Španiji, šla parkrat v šolo in odšla že na druge, klubske priprave v Medulin. Na poti tja se je ustavila še v Postojni na Prvenstvu Slovenije v krosu in zasedla drugo mesto med starejšimi mladinkami v res obupnih razmerah, ki so jih zaznamovali mraz, dež in blato…

Vreme je bilo naslednje dni tudi ob morju porazno, mraz, sneg, in burja, pa vendar so večino treningov kar izpeljali. Za nekaj dni je na priprave uspel oditi tudi Vrhovni in vsak dan sem bila deležna izčrpnega poročila o pretečenih, prevoženih in preplavanih kilometrih. Tamala je na vprašanja, kako se ima, odgovarjala bolj na kratko. Dobro. To je bilo vse.

Tavelka je za nekaj dni prevzela skrb za dom, Vrtiček, Mucindo in ptičke v svoje roke, poleg tega pa se je kar naprej oglašala s turnih potepanj in v soboto še z uvodnega izleta udeležencev alpinističnega tečaja, kamor se je po novem vpisala.

Budapest čaka na boljše čase. Sem pa ponovno gledala film. Luškan je.

Dragi Cucek, danes smo se spomnili tudi nate. Pogrešamo te.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: vrtiljak

Vladavina mraza

1.03.2018 · Brez komentarjev

Zdaj vidim, da napovedi o zelo nizkih temperaturah niso bile iz trte zvite in da je bila odločitev, da najine načrtovane smučarske počitnice prestaviva, kar modra. Pri minus 26 pa smučanje res ni nobena uživancija, prav gotovo ne.

Spletni časopisi so te dni sicer polni zapisov o temperaturnih rekordih, nasvetih strokovnjakov o tem in onem, kar je povezano z mrazom in včeraj sem se prav nasmejala, ko sem naletela še na smernice, kaj je potrebno v  tem »hudem« mrazu jesti, da bi se človek z njim čim bolje spopadel…Očitno sem z jedilnikom zadela v črno. Pa ne zato, ker bi vedela, da so stročnice odlično orožje proti mrazu, ampak enostavno zato, ker si z Vrhovnim ta teden, ko deklet ni doma, dava duška. Čičerika, fižolova pašta, prebranec, vse v znamenju stročnic. Pleskavice in solatka za zraven, pa kremšnita ali borovničeva pita za povrh. Carsko! Morda pa zato tudi ne omedlevam od groze, ko na termometru kaže minus petnajst. Res se zunaj zadržujem bolj na kratko; na poti v službo, na malico, domov in občasno tistih par korakov od avtomobila do ciljne destinacije. Še dobro, da mi več ni treba…

Te dni še bolj dosledno skrbim, da imajo ptički vedno hrano v hišici in nahranim potepuške mačke, ki pridejo na teraso prosit za kakšen grižljaj. Zlasti, ker z užitkom pojedo tudi konzerve mokre mačje hrane, ki sem jo kupila po nasvetu veterinarja za Mucindo prejšnji teden, pa je ni niti povohala. Njeno mijavkanje je postajalo iz dneva v dan bolj hripavo, dokler iz njenega grla ni prihajalo samo škripanje…po dozi antibiotika se ji glas počasi vrača in spet bo imela veliko za povedat…

Tamala je za razliko od nas do sedaj uživala v precej toplejšem podnebju južne Španije. Pravzaprav so imeli deset dni prekrasnega in toplega vremena, primernega za kratke rokave, za plavanje v zunanjem bazenu in za  veliko kolesarskih kilometrov, včeraj pa je sibirska pošast z repom opletla vse do Andaluzije in tudi tja prinesla dež in veter. Ampak do nedelje, ko se spet vrnejo domov, bodo že še zdržali, magari v pokritem bazenu in malo mokri na teku.

Tavelka je ta teden kar v Ljubljani, saj ima vsako popoldne obvezne vaje in se ji ne zdi smiselno hodit  domov. Na faks se vozi s kolesom, čeprav pri 35 stopinj nižji temperaturi kot Tamala…Trpežne punce, ni kaj :)

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: vrtiljak

Osemnajst

23.02.2018 · Brez komentarjev

Pa smo prejšnji teden dočakali prvi veliki dogodek tega leta, Tamalino osemnajstko. Čeprav se je zadnje tedne ukvarjala z vsemi možnimi scenariji praznovanj, se je vse skupaj skrčilo na pustno zabavo s Tinko v Cirkusu. Na njuno srečo je bil naslednji dan še učiteljski štrajk in sta se lahko dobro naspali. Kakorkoli je Tamala kombinirala, vedno se je izkazalo, da se scenarij ne izide iz takšnih ali drugačnih razlogov… Dva dni po rojstnem dnevu je naredila še izpit iz CPP, tako da je zdaj vsa teorija pod streho in se bo lahko lotila še praktične vožnje.

V soboto pa se je zgodil še drugi veliki dogodek – Tavelka se je po zaključenem semestru vrnila iz študijske izmenjave v Dusseldorfu. Je bilo treba pa kar takoj izkoristiti edini možni termin za družinsko praznovanje, kajti Tamala je v nedeljo že odpotovala na priprave v Španijo. Prišli so vsi povabljenci in na trenutke je bilo prav predinfarktno. Skratka, v bodoče bo res treba tale praznovanja bodisi outsoursati ali poenostaviti. Stvari postajajo vse bolj neobvladljive, devetnajst ljudi je treba posesti za mizo in jim po možnosti servirati še toplo hrano na krožnike…postreči s pijačo, upoštevati želje glede tega, kaj bi jedli in kaj ne bi…Pa sem mislila, da je jedilnik tako sestavljen, da bo dela minimalno, pa se je izkazalo, da ni čisto tako. Pri šampanjcu in kanapejih z dimljeno postrvijo je bilo še vse pod kontrolo, potem pa sem predolgo kuhala ta hitre skutine štruklje, treba je bilo razrezati še cel pekač zelenjavnega zaviteka…medtem pa je Vrhovni na terasi pekel zrezke na žaru in zahteval zdaj eno, zdaj drugo, pri vsem skupaj pa sem pošteno prismodila še  gobovo omako…

Vseeno je bilo meso znotraj rožnato po predpisih in motovilec v drugem poskusu dobro začinjen.  Uspešno smo se pretolkli do kave, piškotov, jagod s čokolado in dveh rojstnodnevnih čokoladnih pit z borovnicami in malinami, ki sta bili odlični, le cukrastih okraskov za male in velike otroke je bilo čisto premalo…

Potem je mularija odšla malo po svoje, še na eno pijačko v prenovljenega in trenutno popularnega Korobača, pri čemer je prav gotovo najbolj užival Muki, ki se je za kratek čas tudi lahko pridružil »tavelikim«.

Nedeljsko kosilo je bilo zgodnje, potem pa je Tamala z dvema velikima kufroma in ekipo odpravila na pot proti Malagi, kjer bodo preživeli naslednjih 14 dni. Zvečer sem v Ljubljano k babici Pavki odpeljala še Tavelko in tik-tak sva bila spet sama.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: vrtiljak

Spet na začetku

22.01.2018 · Brez komentarjev

Prvič letos sem se vpisala na Primožu. No, ni ravno kakšen dosežek, ki bi mu bilo za čestitat, korak naprej pa vendarle. Tako kot sobotno smučanje na Kaninu in italijanski Selli Nevei. Tako kot petkov tek na smučeh v Ratečah. Pa sredina telovadba in torkovo plavanje. Ponedeljkov trenažer.  Premika se, zdaj, ko imam dovoljenje fiziatrinje, ko sem (s tabletami sicer) disciplinirala koleno in ko sem prišla malce k sebi od prehlada, ki se me je držal od novega leta dalje. Samo da še v službi taglavno porihtam, pa bo.

Tamala je začela s pripravami na vozniški izpit; prva pomoč in zdravniški pregled sta pod streho, teorija CPP tudi, zdaj pa so na vrsti bolj resne preizkušnje. Se pa sprašujem, kdaj bo našla dovolj časa za izvedbo vsega tega, saj poleg šole tudi kar pridno trenira, odšteva dneve do osemnajstke in se veseli prvih letošnjih priprav v južni Španiji. Tavelka se je ravno včeraj od tam vrnila v deževni Dusseldorf;  k sreči je k Ani v Barcelono odpotovala že v sredo zvečer in tako srečno zamudila pustošenje Friderike.

Midva pa sva se v soboto res naužila sonca, lepih razgledov in odlične smuke. Pa še živo muziko pri Bum Baru je bovški župan zrihtal. Kaj češ boljšega :)

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: The Grand Budapest Hotel · stotka · vrtiljak

Božične počitnice

26.12.2017 · Brez komentarjev

No, tako, še eno leto gre počasi h koncu. Sedim na toplem v Budapestu na parkirišču v Reischachu in delam letno bilanco, vsi moji pa smučajo. Pravijo, da bo danes še za silo vreme, v naslednjih dneh pa nas menda čaka sneg. Seveda to spada k zimi, nič hudega nam ne bo, uživali bomo, ker bomo za božične počitnice skupaj.

Tavelka je v soboto popoldne pripotovala iz Düsseldorfa, potem pa sva na hitro vrgli skupaj dve peki božičnih piškotov in pripravili creme bruleeje za božično večerjo, nakar je odšla pozdravit prijatelje na žur. Zjutraj je po dobri stari maniri vstala že ob sončnem vzhodu, osvojila Kamniški vrh in se vrnila, še preden smo ostali prilezli iz svojih postelj. Tamala si je po napornem šolskem decembru privoščila dva zaporedna žura do štirih zjutraj, pri zadnjem sem odigrala te dni popularno vlogo starša v pižami. Je bila pa to v zadnjem času edinstvena prilika, da sem bila ob štirih zjutraj budna. Še nekaj let nazaj sva bila z Vrhovnim na vseh žurih do zadnjega, zadnje čase pa mrkneva že kmalu po polnoči.

Seveda je za nami božična večerja, ki smo jo preživeli kot običajno v družbi avokadovih mišk, rakcev, žrebičkove pljučne in vrhunske Renčelove kapljice in kot običajno smo večer nadaljevali pri Sovici in Čuku. Precej drugače je kot petnajst, dvajset let nazaj, ko so otroci z velikimi očmi pričakovali, kdaj jih bo obiskal božiček. Zdaj obdarovanje nima več takšnega pomena, zdaj smo starši tisti, ki se nam svetijo oči, ko gledamo in poslušamo in smo ponosni na naše otroke in na to, v kakšne krasne osebe so zrasli…

Upam, da nam bo leto 2018 naklonjeno. Upam, da bomo vsi zdravi in da se bodo vsakemu izpolnili zastavljeni cilji. Jaz si zase najbolj želim, da bi mi koleno služilo vsaj toliko, da bi bila spet konkurenčna za primoško stotko. Letos se je zaradi strgane tetive vse skupaj ustavilo pri 63. Pa da bi bila čimbolj učinkovita in uspešna pri svojem delu in da bi mi ostalo še kaj prostega časa za potepanje z Vrhovnim in Budapestom. 2017 je bilo kar uspešno, kar se tega tiče – ni bilo sicer kakšnega daljšega dopusta, pač pa veliko krajših, luštnih potepanj in vikendov in če bo šlo do konca leta vse po načrtih, se bo nabralo 77 nočitev. Ogromno doživetij, zanimivih ljudi, sončnih zahodov, gurmanskih užitkov, prekolesarjenih poti, prijetnih trenutkov in dni, ki bodo ostali v spominu še dolgo. Naj traja.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: napoT · vrtiljak

Nagrade take in drugačne

9.12.2017 · Brez komentarjev

Triatlonka leta 2017 v mladinski kategoriji je….Tamala! Čestitke in veliko motivacije za treninge za novo sezono…naj ti gre vse po sreči in po planih :) :)

Medtem pa Tavelka zavzeto študira…no, ne ravno ta trenutek. Pod streho sta sicer  še dva izpita več, nagrada za ta vikend pa je pohajkovanje po Amsterdamu. Prejšnji vikend pa si je bilo nujno ogledati božične markete v bližini Düsseldorfa – Aachen, Münster, Bonn. Na poti v Bonn se je družbica ustavila še v Essnu in sporočilo je bilo jasno: Wir essen Essen in Essen :)

Jaz pa še kar dvakrat na teden hodim na fizioterapijo v Klinični center. Gibljivost palca in kazalca se lepo izboljšuje, zapestje je že skoraj popolno, čeprav me bolečina in oteklina kaznujeta še za vsako pretiravanje. Po tistem stresnem ponedeljkovem jutru, ko sem se v Ljubljano v koloni cijazila  celo uro, sem močno izboljšala logistiko. Zdaj grem v Ljubljano v babici Pavki že zvečer, ko so cesta in parkirišča prazna, spim vsaj eno uro dlje, kot če bi spala doma, zjutraj v miru zajtrkujeva, poklepetava, spijeva kavico in potem se z busom odpeljem tisti dve postaji do KC. Za nazaj grede, ko se mi mudi v službo, pa je spet milina, sa je jutranja konica že mimo…

Evo, zdaj pa grem ptičkom nasut zrnja in očistit avto  – čez noč nam ga je (spet) kar precej nasulo…

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: vrtiljak

Na Prepihu

3.12.2017 · Brez komentarjev

Začetek decembra je, pa se zdi, da bo nabor standardnih prednovoletnih žurk že kmalu izčrpan… Prejšnji petek, na zadnji topel, sončen dan nas je šefica po malici naložila v avtobus in odpeljala na izlet, prvi po menda dvajsetih letih. Saj so bili Belinkarski in Heliosovi izleti, ampak domač, Kemostikov je bil pa moj prvi. Imeli smo se res luštno in naslednji dan so me trebušne mišice bolele od smeha. Pa malce tudi glava, saj nas je pot peljala v cvičkovo deželo, kjer smo imeli obilo priložnosti, da smo se temeljito podučili o tej vse bolj priljubljeni in promovirani vinski kapljici.

S pokušino smo začeli v Novem mestu, kjer smo se popeljali z Rudolfovim splavom po Krki, posadka splava pa nam je poleg cvička in še tople pogače ponudila tudi nekaj zabavnega programa s skeči in harmoniko.

Ena od njih, perica Pepca se je po koncu vožnje, pri kateri so nas ves čas spremljale račke in labodi, prelevila v nadvse simpatično vodičko in nam razkazala še cerkev, ki premore Tintoretovo sliko, nas peljala v muzej in nam razkazala staro mestno jedro. Potem pa smo se odpeljali do Matjaževe domačije, kjer smo izvedeli vse o cvičku in poskusili vse sestavine, ki sestavljajo zmagovalno mešanico. Naše popotovanje pa smo zaključili v gostilni Na Prepihu. In zato ima lahko tale objava prav takšen naslov kot prejšnja, haha :)   Hrana je bila čisto okusna, vino prav tako, še bolj pa so bili zlasti naši moški navdušeni nad Jasno Kuljaj, ki se je na kratko ustavila pri naši mizi. Ni da ni :)

Delovni teden je bil potem kljub obilici dela, inventuri in snegu čisto znosen, saj smo se vsi strinjali, da smo se imeli super in da bi morala takšna druženja postati stalnica…

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: napoT · vrtiljak

Na prepihu

19.11.2017 · Brez komentarjev

Podobno kot lani so naju Grosistovci povabili na letno srečanje. Če je bila lani logistika bolj preprosta, ker se je vse skupaj dogajalo v Kopru, sva letos imela veliko sreče, da sta nama Anita in Boštjan ponudila prevoz iz Portoroža v Truške in nazaj. Na programu je bil obisk vinske kleti Rodica v Truškah, potem pa večerja v  Hotelu Slovenija v Portorožu. Budapesta sva parkirala na PZA v marini.

Verjetno so eni redkih v Sloveniji, ki svojim kupcem, povabijo pa jih preko 250, pripravijo takšen, v vseh ozirih bogat program. Pri res odličnem vinu se ni gledalo na količino, hrana, ki so jo pripravili v hotelu, pa je bila izbrana in okusna. Od surove tune in brancinovega karpača do pečene šunke v testu, rib, hobotnice, pa do odojka in odličnih prilog ter po željah kombiniranih solat, ob polnoči pa še sladice…. Prepevala je Lea Sirk, družbo sta nama poleg ostalih delala Atriumova Saša in Sebi in preživeli smo res lep večer. Vrhovnega je odlična glasba za kratek čas zvabila celo na plesišče! Prav prijalo je dvokilometrsko pešačenje iz Portoroža  do tople postelje, kljub temu, da je burja kar dobro brila.

V soboto naju je zbudilo sonce, ki je bilo že kar visoko in po zajtrku sva se odpeljala do Savudrije.

Morje je bilo zaradi burje kar dobro spenjeno, ampak misel na jate velikih cipljev, ki jih je tukaj ugledal dva tedna nazaj, je Vrhovnega vlekla v morje. Žal ulova ni bilo, tudi voda je bila kalna, kar za pet dni trajajočo močno burjo ni nič čudnega. Še dobro, da sem jaz za vsak slučaj od lokalnega ribiča kupila dva prekrasna brancina, ki ju je ravno pobral iz mreže. Njami, se že veselim nedeljskega kosila… Razmere za martinčkanje, kar je zanimalo mene, pa so bile precej boljše :)

Tudi prespala sva v Savudriji, na šverc, pred recepcijo zaprtega kampa, v prepričanju, da naju sedaj, izven sezone, nihče ne bi preganjal.  In res naju ni, samo ponoči je postajalo vedno bolj hladno in ko se je s piskanjem oglasil še hladilnik, sva vedela, da sva ostala brez plina. Še pred zajtrkom sva se odpeljala v Lucijo na OMV po plin in potem spet nazaj. Samo kaj, ko tudi danes, kot sem pravkar izvedela, rib ni.  Pa sončka, ki je v zatišju prav toplo grel včeraj, je tudi komaj za vzorec…no, pa še vedno bolj prijazno kot doma, kjer je bil danes zjutraj minus…

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: napoT · vrtiljak

Asimina

17.11.2017 · 1 komentar

Sem kar žalostna. Včeraj mi je fiziatrinja razjasnila pojme v zvezi z rehabilitacijo te moje nesrečne strgane tetive – pri normalnih ljudeh traja tri mesece, da lahko spet počnejo vse kot prej brez omejitev, pri meni, ki sem zaradi dolgoletnega jemanja zdravil bolj problematična, pa štiri. To pomeni, da na smučanje lahko kar pozabim, na hojo na Primoža (62) pa praktično tudi. Obljubili so mi, da bom že naslednji teden začela s fizioterapijo, saj bom morala trdo garati, da se mi, upam, povrne nekdanja gibljivost palca, kazalca in zapestja.

Tavelko bom to dopoldne spremljala na flight radarju; za podaljšani vikend potuje na Kanarce, kjer je na Erazmus izmenjavi njena prijateljica. Jutri, ko se bo Tamala trudila na talentih, prvič na razdaljah starejših mladincev, bo na toplem sončku srkala sangrio :)

Erazmusovce je treba res občudovat, da pri vseh izven študijskih dejavnostih, potovanjih in žurkah najdejo čas še za študij :) Ampak se da, če se hoče. Prvi Tavelkin izpit v nemščini je bil 18,5/21, torej več kot zelo dobro, drugi sledi konec meseca. Takoj po naslednjem  vikendu, ko pride na obisk v Dusseldorf prijateljica Ana, ki je na izmenjavi v Barceloni… Menda ji bo Tavelka obisk vrnila januarja… Ampak dejansko si mladina pri teh res neverjetno poceni letih in z bivanjem na prijateljevem kavču tudi s študentskim proračunom lahko marsikaj privošči…

Mi pa zganjamo eksotiko kar doma. Vrhovni je včeraj za hišo posadil dve sadiki asimine, ki ji pravijo tudi banana ameriških staroselcev in rodi sadež, ki je mešanica okusov banane, ananasa in manga. Bomo videli, če bo res kaj zraslo…

  • Share/Bookmark

→ 1 komentarKategorije: vrtiljak