in vendar se vrti

Temperature so nekoliko zrasle in napovedan je sneg, kar bo šlo zidalcem snežnih gradov ta vikend malček bolj na roke. Ampak še vedno bo hudo garanje, kajti zmrznjen sneg ni prav nič prijazen gradbeni material….Tudi Vrhovni in momačka četica so razmišljali o ponovni udeležbi, ampak ni bilo prave motivacije, pa tudi nekaj ključnih udeležencev je imelo druge načrte ali pa obveznosti. Fantje so se doslej vedno odlično odrezali; prvo leto so bili (še čisto brez izkušenj) tretji, drugo leto drugi (čeprav so imeli po svojem neskromnem mnenju najlepši grad), tretje leto pa so vendarle zmagali. Tole je bila njihova zmagovalna umetnina:  

Domov so se vedno priklatili vsi zadovoljni, kajti na snežnem graščinjenju so imeli čisto vse, kar moški potrebujejo za popoln vikend: izziv, tekmo, cilj, družbo, pivo in golaž. Ženske in deco so pustili doma in si raje ogledovali ogledovalke….Še celo nagrada za osvojeno prvo mesto jim je bila pisana na kožo: celodnevni obisk Pivovarne Union. 

Neverjetno, kako se stvari v življenju včasih poklopijo. Včeraj sem prvič v življenju poskušala speči sladico, ki se imenuje mačje oči - pripravljala ali videla pa je nisem še nikoli - razen na televiziji. Testo sem zvečer vrgla stran, ker se je vse skupaj sfižilo: pa vendar so me mačje oči navkljub včeraj zapisanim pričakovanjem danes vabljivo gledale s krožnika…. Prinesla jih je sodelavka, ki je praznovala rojstni dan. In ja, v mojih zapiskih za pripravo je manjkalo eno celo maslo.

Vse jasno.

Bilo je decembra, ko smo preživljali naše božične počitnice v Zagorju. Vrhovni in Tamala sta šla v Tuhelj plavat, meni pa se ni dalo in sem ostala v hiški. Vsake toliko sem na ogenj vrgla poleno, to pa je bilo tudi vse, kar sem imela opraviti. Večerja je bila naročena v piceriji, Cucek je smrčal in ogenj je prasketal. Potem sem prižgala televizijo, se nasmejala backu Jonu, nato pa naletela na dva kuharja, ki sta zadovoljno klepetala in z levo roko tudi malo kuhala. Glavna jed me niti ni zanimala, ujela pa sta me na sladico, “okusno, hitro in enostavno za pripravo.” Tako je tudi izgledalo. Ker imamo za pecivo potrebne reči pri nas doma vedno na zalogi, sem si recept zapisala na zadnjo stran Tamaline risbe. Danes mi je listek ponovno prišel pod roke. Pet minut zatem sva s Tamalo že pripravljali in tehtali sestavine. Od tu naprej pa ni šlo več tako kot na televiziji.  Morda sem si recept napačno zapisala - ali pa je kakšna sestavina za pripravo testa manjkala - kdo ve - okusne mačje oči me jutri ne bodo vabljivo opazovale s krožnika, ker jih enostavno - ni.

Kalinškova je zame še vedno zakon. Pa moja stara francoska Znam kuhati in Vse o pecivu. Revija Dober tek letnik ‘96. Najboljši pa je Vrhovni. Itak.

Januarja je zame v službi visoka sezona. Delam, kot je pač potrebno, da v roku pripravim, kar je pač potrebno. Če gre, si po vsej tej koncentraciji, stresu in dolgih urah sedenje pred računalnikom vzamem kakšen prost dan. Za presekat. Za šoping. Dve leti nazaj celo za en teden smučanja. Včasih zbolim zaradi nenadnega pomanjkanja adrenalina. Tokrat je bil dan in pol. Kratko, ampak sladko.

Včeraj sem si vzela čas za frizerja in za Cucka. M. in G. sta poskrbeli, da so moji laski spet prave barve in dolžine ter me pocrkljali s svežimi trači in odličnim metinim čajem z medom. Obisk pri veterinarju je bil prav zabaven zaradi najinega dialoga in ne tako zabaven zaradi diagnoze, ki jo je prilepi Cucku: atopični dermatitis. Vnetje ušes ni bilo vzrok težav, ampak posledica. Cucek je že na dieti in za kratek čas na kortikosteroidih, kajti praskat se ne sme. Nisem preveč srečna, ampak tole bom že kako drugače zrihtala. Bo treba.

Današnji dan je bil res prijeten. Zajtrk z Vrhovnim in Tamalo. Kava. Časopis. Mir in tišina. Hiter manever s sesalcem. Primož pri minus 9. Na vrhu je bilo bolj toplo in izza oblakov je nepričakovano pokukalo sonce. Vrhovni je za kosilo kuhal rižoto, midve s Tamalo pa sva se lotili pospravljanja okraskov in jaslic. Popoldne je šla od hiše še smrečica in jedilnica je  spet podobna sama sebi, prostorna in zračna.

Precej je bilo taksiranja. Zjutraj Tavelko na vlak (pošteno - pri tem minusu) in Tamalo v šolo. Tamalo iz šole. Po Tavelko na vlak. Čez eno uro Tavelko nazaj na vlak, ker je šla na trening. Tamalo & triatlonke na trening. Po Tamalo & triatlonke. V trgovino po suhe slive za v kašo. Po Tavelko na vlak. Da sploh ne omenjam, da je šel Vrhovni danes plavat v Kranj in na skvoš v Ljubljano. A ni noro?

Izjava dneva: T:”A ti sploh veš, kdo je bil Tito?” T:” Aaaaa….tisti, ki je naredu Titanik???!!!”

Vsako leto ob tem času sem dolgočasna. Misli so osredotočene na temeljnice, knjiženje, standarde, davčno nepriznane odhodke, kratkoročno odložene stroške, dolgoročne rezervacije, slabitve, prevrednotovanja in podobno šaro. Sprašujem, študiram, izmenjujem izkušnje z tistimi, ki so v istem zosu, poskušam narediti kar najbolje in komajda lahko odklopim, ko pridem domov na kosilo…in kasneje na večerjo. Naslednji teden pričakujem revizorjev obisk, potem pa bo najbolj naporen mesec leta za mano.

Doma imamo kar pošlihtano. Punci sta pridni v šoli in na treningih. Vrhovni poskrbi za Vrtiček, kuha, nakupuje, teče in plava in včasih odpelje Cucka na zadnji večerni sprehod. Me objame in pohvali, kako mi gre dobro in kako sem skulirana. No, saj sem res, večinoma.

Všeč mi je, ker imamo letos spet pravo zimo, mrzlo in sneženo. Res jo bolj malo užijem - vsak dan nekaj kratkih sprehodkov s Cuckom in kakšno ukradeno popoldne na Primožu, na soncu, nad meglo. Nazadnje v torek (9). Ha.

Prvi teden novega leta sem se z veliko volje lotila dela. Služba je pač služba in roke je treba spoštovat in ohranit mirne živce. Se ne pustit zmest. In ostalim ne izgledat preveč čudaško : v zadnjih mesecih leta se z vso resnostjo ukvarjaš s planiranjem poslovanja prihodnjega leta, ko pa to zares nastopi, pa trmasto še tri mesece tičiš v obdelovanju preteklega… No, vsake toliko sem si odpočila oči, pretegnila vratne mišice in uživala v pogledu na zasneženo naravo. Na res pravo zimsko idilo. 

Vrhovni je vztrajno odmetaval sneg z dvorišča in se pogajal s komunalci, na katero stran ceste naj plužijo, meni pa se je uspelo nekajkrat sprehodit na Primoža. Vsak vzpon je bil (spet) zgodba zase. V torek sem z avtom obtičala na zasneženem in spolzkem klancu. Majhen zdrs na serpentini, Tamalina panika in cirkus, ki ga je imel voznik pred mano sta me hitro prepričala, da bo bolje, če na pomoč pokličem Vrhovnega. (Namig tedna: nujno naučiti se uporabljati ročni menjalnik!). V sredo sem avto modro pustila na parkirišču in preizkusila nove derezice. Super enostavne za obut in za hodit. Cucek se je v sredo še navdušen do onemoglosti podil po zasneženem gozdu, v soboto pa je bilo po dveh poskokih iz shojene poti že vsega konec. Parkrat je poskusil, začudeno obstal do gobčka v snegu, potem pa odnehal. Sobota je bila meglena in turobna, nedelja pa sončna, še bolj, ker mi je Vrhovni delal družbo (6).  

Tudi novoletne zaobljube nekako še niso stopile v veljavo. Ne gre, volja je šibka. Z Vrhovnim sva opravila še nekaj zapoznelih obiskov in pospravljanje novoletnih zalog hrane in pijače se je nadaljevalo; odličen Mirkotov dveletni pršut, domače olive, domač kruh, domač vin, domači slani inčuni…za vikend pa gomila francoske solate, ki sta jo v soboto tri ure rezali in sekljali Tavelkina najljubša tetica in Sovica. Skombinirana skupaj s pršutom iz Lokev v zgornjem štuku pri Žakljevih in potem še enkrat, s pršutom drugačnega izvora v spodnjem štuku, pri Sovici in Čuku.  Potem sva se za pol urice oglasila pri stricu S., kjer sva morala probat še slovito tun’ško domačo klobaso. Evo.

Že vnaprej me skrbi, kako me bo jutri zvečer pogledala J., ki je precej logično povezala vse tele pred- in po-novoletne jedilnike z možnimi posledicami…po drugi strani pa se mi že cedijo sline…po slastni črni rižotkici…

Vsako leto za praznike stresemo na mizo 1000 koščkov sestavljenke. Tokrat smo na začetku precej preklinjali, potem pa je steklo. Danes popoldne sta jo Tavelka in Tamala dokončali…

Seveda sem drugega januarja šla po medaljo za pridnost - 111 vzponov na Primoža v letu 2009. Bravo jaz! Punci se zmrdujeta nad tekačem na kolajni, meni pa se zdi, da je povsem na mestu: hitim, da na koncu koncev najdem čas še za Primoža. Ne res? 

Danes je bil prekrasen dan. S Tamalo in Vrhovnim na Primoža (2/1/1), Cucek je užival, sploh takrat, ko smo srečali kavalirčka, blenheima, lahko bi bil Cuckov bratec…pa smo izvedeli, da prihaja iz Krškega.

V našem silvestrskem jedilniku tudi letos ni bilo večjih presenečenj. Koktejl iz rakcev in avokadove miške, žrebičkov file z gobovo omako, krompirjeva polenta, motovilec in obvezna leča seveda. Čokoladni njami najmi mus. Jakončičeva Karolina. Z užitkom pojedli in popili, skupaj. Po večerji je šla Tavelka ven, v lajf, pričakat novo letos s prijatelji. Tamala je vsa v silvestrskem pričakovanju: oblečena je v oblekco za flamenko (darilo s Kanarcev), Tavelka ji je nalakirala nohte z rdečim lakom in pri večerji je srebala otroški šampanjec. Cucek je dobil pasji posladek in še vedno grizlja in cmoka v kotu in se ne meni za pokanje petard in žvižganje raket.  

Zdaj pa je res že čas za praznovanje. Samo piko še pristavim k temu zadnjemu zapisu v letu 2009….in vsem zaželim srečno pa zdravo pa uspešno 2010. Howgh.

V ponedeljek smo postavili in okrasili našo smrečico. Tudi tokrat imamo vrhača, Vrhovni ga je v soboto, v hudem mrazu poiskal in izvlekel izpod snega nekje v žejski gmajni, kjer so ga kot neuporabi del smreke pustili drvarji. Tudi nabiranje mahu za jaslice je bil zahteven projekt, saj sta ga morala, globoko zamrznjenega,  s Tamalo dobesedno iztrgati gozdu. Letos imamo tudi jezerce (ogledalce), čezenj pa se pne mostiček (iz legic)… Cucek ovohava mah, ovčke pa zaenkrat pusti pri miru.

Darila so zavita, voščilnice napisane, jedilnik današnje večerje dogovorjen. Večerjali bomo doma, potem pa se kot vsako leto na predbožični večer dobimo pri Sovici in Čuku, širša družina, izmenjamo božična darila in dobre želje in smo veseli, ker smo skupaj. 

Samo…Tavelka letos manjka.  Zelo.

Draga Tavelkica, en teden je minil od tvojega odhoda, pa se mi zdi, da te ni že celo večnost. Verjetno zato, ker se je te dni res veliko dogajalo. Tri gledališke predstave, dve večerji s prijatelji, en pogreb, ena pjačka z bivšimi sošolci, novoletna službena žurka. En Primož (108). Srečala sem dva Dedka Mraza, enega precej betežnega in enega prav frajerskega, dobrovoljnega, živahnega, v črnih usnjenih hlačah pod plaščem, za slednjega je Tamala izjavila, da je zelo podoben ljubljanski babici. Ja, pa dedi se je vrnil iz Čateža in je ves zadovoljen, da je spet doma.

Danes je bil dan na izi. Tamala @ je bila skoraj cel dan zunaj, na snegu, razvlekla je smukce in sanke, prišle so Šejle in Nagaje in bil je cel žur. Jaz sem kuhala, spekla sem štrudel in zvečer sva s Tamalo naredili še taškoljkaste piškote z orehovim nadevom, ker jih ima oči najrajši take- pa še tak dan za peko je bil. Saj ti je znano, ane?

Danes ima vrtičkarsko žurko Vrhovni (juhu, polnočni rakci!). Jutri nas je tvoja najljubša tetica povabila na kosilo - spet se bomo imeli fajn. Tudi ti uživaj še naslednji teden…na toplem…