in vendar se vrti

Tekmovalno potovalna nedelja

5.09.2021 · Brez komentarjev

Kakšen dan! Še pred zaključnim kronometrom na Vuelti:) Tamala je balkanska prvakinja v triatlonu, pa ne samo to, na Vlasini v Srbiji je danes zmagala tudi slovenska mešana štafeta! Zdaj pa dolga pot domov…To je Tamalin že drugi hudo uspešen vikend zapored, saj je prejšnji teden v Ljubljani osvojila naslov državne prvakinje v sprint triatlonu. Kako lepo je, če je vloženo delo takole poplačano…

Tavelka in Krdelo pa pravkar letijo proti Sao Paolu. Ob štirih zjutraj sem dobila obvestilo, da so srečno prispele na beneško letališče, direktno s poročnega slavja, sredi dopoldneva pa so odletele iz Amsterdama na Tavelkin najdaljši polet doslej… Radar kaže, da se pravkar približujejo celini in kmalu bodo leteli nad porečjem Amazonke. Nisem hotela kaj dosti poslušati o načrtih, menda pa se bodo takoj po prihodu v Brazilijo namenile prav tja… jaojao. Spet me čaka  psihično napornih štirinajst dni…

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: vrtiljak

Rehab poletje 2020

24.08.2021 · Brez komentarjev

Spominov na operacijo kolena ne bom obujala, naj gredo kar v pozabo. Ker sem potek rehabilitacije že doživela z babico Pavko, mi je bilo popolnoma jasno, da bo potrebno ogromno časa, potrpljenja in trdega dela, preden se bom spravila k sebi.  Izposodila sem si kinetek, telovadila, hodila k moji dragi Vidi na fizioterapijo in kljub berglam postajala čedalje bolj neodvisna od pomoči drugih.  Ko je že kazalo, da bo šlo samo še na bolje, se je oglasil artritis, posledično reset imunskega sistema in komaj sem se spravila skupaj do odhoda v toplice.

Medtem ko sem se jaz ukvarjala predvsem sama s sabo, pa se je življenje po spomladanskem zaprtju vračalo v normalo. Epidemija je bila preklicana 14.maja in v Vrtičku se je spet normalno delalo in streglo. Veliko je delala tudi Tavelka, ki je čakala na avgust in začetek pripravništva v UKC-ju. Julija se je odselila v Ljubljano. Tamala je v junijskem roku opravila vse izpite za prvi letnik in za nagrado sta šla z Vidom na Hvar. Konec junija je tudi mene Vrhovni naložil v Budapesta in odpeljal v Bovec, julija pa sva šla za nekaj dni na morje. Končno pridih normalnega življenja.

Tamala je imela v začetku avgusta v Radovljici reprezentančne priprave (prve sploh) in v drugem delu sezone je bilo kljub omejitvam izpeljano nekaj tekem. Na edini tekmi evropskega članskega pokala v sezoni je ostala brez uvrstitve, zato pa je zmagala na državnem prvenstvu v standard triatlonu na Bledu in za povrh še na državnem prvenstvu v akvatlonu. Zmagala je tudi na tekmi v sprint triatlonu v Ankaranu, tekma pa zaradi napak organizatorja na koncu ni štela za državno prvenstvo.

Poletje, če ga primerjam z letošnjim, je bilo idealno. Vsakih nekaj dni malo dežja, nobenega izrazito dolgega vročinskega vala in vrt je uspeval kljub temu, da se z njim nisem skoraj nič ukvarjala. Prav gotovo so svoje prispevale Sovičine čudežne vrtnarske roke, saj je prišla na pomoč in mi vrt uredila “u nulo”.  Paradižnika smo se najedli za naprej in za nazaj, muškatne buče so obogatile ozimnico, saj sta zrasli dve res ogromni, imeli sta več kot 10kg, pa še nekaj manjših za sproti… Le solate in radiča nisem imela prav veliko, ampak prvič tudi nobenih voluharjev…ko bi le prej to vedela…

Konec avgusta sem po dveh tednih rehabilitacije v Dolenjskih toplicah končno postavila bergle v kot in se počutila dovolj sigurno, da sem se ponovno lahko peljala s kolesom. Juhu!!! Živela mobilnost :) Samo kaj, ko so se kovid razmere ponovno začale zaostrovati. Vrhovni & četica so ravno še spravil ribičijo pod streho, potem pa so nam običajnim smrtnikom ponovno zaprli mejo. Za najine rezervacije jesenskega morja sva se lahko obrisala pod nosom…

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: vrtiljak

Koronska pomlad

19.08.2021 · Brez komentarjev

Spomin je v mojih letih pokvarljiva roba, kar sem ponovno ugotovila včeraj, ko sem se hotela spomniti, kaj sem počela lani avgusta. Pa kako narobe mi bo hodila tale pavza pri pisanju družinske kronike čez nekaj let! Je bilo pa nekaj takšnih trenutkov v 2020, ki jih verjetno ne bom nikoli pozabila…

Eden od njih je prav gotovo tisti petek, 13. marec, ko sva se z Vrhovnim odločila, da se zaradi razglasitve epidemije in prvega koronskega zapiranja predčasno vrneva domov s kratkega dopusta na Krku, čeprav bi najraje ostala kar v tistem zalivu… Spotoma sva šla še po nakupih in trgovine so bile že dodobra izropane. S ponedeljkom smo morali zapreti Vrtiček, Tamala je imela predavanja fizioterapije na daljavo (!), jaz sem začela delati od doma in vsi skupaj smo držali pesti, da se bo Tavelki z ekipo uspelo evakuirati iz Zambije, še preden bodo vsi leti odpovedani… Vsakdanjik se je zdel kot iz ZF filma, prihodnost pa negotova in strašljiva. Ko je Tavelki in ostalim zambijskim prostovoljcem uspelo dobiti karte za direktni let iz Lusake do Instabula in naprej v Zagreb, sem se resnično oddahnila. Po prihodu so se odločili za prostovoljno karanteno, ki so jo preživeli na Barbarinem vikendu blizu Podčetrtka in se, vsi popolnoma zdravi, imeli luštno še naslednjih 10 dni :) Tavelka se je vrnila domov-domov tisto noč, ko so prvič zaprli občinske meje.

Držali smo se doma. Nismo se družili. Tavelka se je odločila, da bo pri Justusu v Ljubljani. Tamala praktično ni trenirala, bazeni so bili zaprti. Jaz sem bila neskončno hvaležna usodi, da je moj februarski termin za operacijo odpadel, saj bi ostala brez pravega dostopa do zdravnika, fizioterapije, toplic… Tako pa smo lahko hodili na družinske sprehode po okolici in se veselili, da ima naša občina toliko čudovitih lokacij, čeprav je bilo na trenutke potrebno z eno nogo stopiti tudi v drugo občino :) . Veliko smo kuhali. Pekli kruh. Pisali nakupovalne sezname za tedenski obisk trgovine. Računali, kako dolgo bo Vrtiček še zdržal z denarjem na računu in kdaj ga bo dokončno zmanjkalo. Pisali vloge in pošiljali odločbe na Zavod za zaposlovanje. Spremljali ukrepe in zakonodajo, preigravali možnosti  in po enem mesecu je Vrtiček ponovno odprl svoja vrata kot prodajalna slaščic. Ponovno smo malce lažje zadihali.

Za prvomajske praznike smo šli na (jaz na precej skrajšani) tradicionalni pohod v Kamniško Bistrico in se po dolgem času malo podružili s prijatelji. Zunaj. Po praznikih sem šla nazaj v službo. Podatki o številu okuženih in mrtvih so se začeli izboljševati in izgledalo je, da se bo življenje počasi normaliziralo. Nato pa klic iz Ortopedske. Brez heca, takole je bilo slišati: “Gospa, mi imamo nože spet nabrušene, pridite v torek zjutraj…” Izgovorila sem si dodaten teden, da sem lahko v službi za silo zaključila, predala “posle” in potem sem res šla.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: vrtiljak

U Bovcu

16.08.2021 · Brez komentarjev

Za nami je družinski vikend v Bovcu. Tamala si je po zaključenih pripravah v Radovljici želela za par dni v Bovec, Tavelka je imela bovški vikend že nekaj časa splaniran, pa sva potem še midva prilagodila svoje potepuške plane.

Bovec je v teh dneh napolnjen do zadnjega kotička in če ne bi spadali med “staro gardo” Polovnika, vprašanje, če bi sploh kje dobili kakšen spodoben prostor. Tako pa sva v sredo opoldne z Vrhovnim Budapesta parkirala v kampu v globoko senco z razgledom na kaninsko pogorje. Popoldne sva šla malo na oglede, preverila gobarski teren (le nekaj golobic), v gozdičku prevedrila kratko plohico in pri golfu odkrila novo P4N lokacijo…Naslednji dan sva šla s kolesi po Soški poti do Lepene in nazaj, popoldne pa sta prišli Tavelka in Tamala in vročina nas je kmalu pregnala za Sočo.

Zvečer se nam je pridružil še Tavelkin Justus. Dekleti sta ves čas obujali spomine na okuse in vonjave Bovca, ki so se nabrali v dolgih letih naših poletnih dopustov. Tudi Korita Nadiže so spadala zraven in cel nostalgičen komplet z dvojnim prečenjem reke, otočkom, kopanjem, kombinatom, hladno senco v Koritih in dušečo vročino poti, s sladoledom na črpalki v Kobaridu in Dire Straitsi na poti domov. Le pašteta Rio Mare v tubi ni imela več enakega okusa in Tamala ni zaspala na poti nazaj v Bovec…

Sobota je bila namenjena kolesarskim podvigom. Že pred sedmo zjutraj je štartala Tamala, se iz Bovca povzpela na Vršič, spustila do Erike, ponovno preštevala serpentine do vrha Vršiča in šla naproti še Tavelki in Justusu, ki sta se na Vršič vzpenjala iz Trente.

Svojo kolesarsko zmago je zabeležil tudi Vrhovni z vzponom na Predel. Tamladi so imeli kljub vsem naporom zvečer na programu še druženje v Črni ovci… V nedeljo smo še zadnjič naročili kavice, kakav s smetano in rogljičke v kavarnici na placu in pozdravili Mojco, potem pa smo se vsak po svoje odpravili proti domu. Tega je bila najbolj vesela Mrvica, ki bo prav danes praznovala prvi skotilni dan :) Prepričana sem, da ji bo Tamala pripravila spodobno žurko :)

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: The Grand Budapest Hotel · napoT · predilnica · vrtiljak

Vroči avgust

12.08.2021 · Brez komentarjev

Mah, toča mi je v nedeljskem večernem neurju že drugič letos stolkla vrt.  Ampak v primerjavi s tem, kar je neurje povzročilo samo kakšen kilometer proč, pri Sovici recimo, smo jo kar dobro odnesli. Najbolj sta nasrkali solata (bom nasadila novo), kumare (ki pa so bile po res obilni letošnji letini že itak v zatonu…) in borovnice (sem jih še precej celih pobrala po tleh). Bolj kot tokratna škoda mi bo v spominu ostal ponoven občutek groze in nemoči, ko med neurjem vedno večji koščki ledu začnejo bobnati po strehi in se vse skupaj kar ne neha… Tudi letošnje poletje lahko ob vsakodnevnih novicah rečem le: ubogi ljudje, uboge živali… Požari, ki ob neznosni vročini divjajo po Grčiji, Turčiji in meni ljubi Sardiniji in ljudje, ki nemočno gledajo, kako plameni goltajo njihove domove… grozljivka.  Tamala je res hudo vročino izkusila zadnji julijski vikend, ko je šla na tekmo evropskega triatlonskega pokala v Turčijo, v Balikesir. Čeprav so jim zaradi napovedanih temperatur štart premaknili na zgodnejšo uro, na 10. dopoldne, so tekmo s tekom zaključevale pri 35°C. Fantje, ki so štartali slabo uro kasneje, pa so imeli že 40° C. Organizatorji so bili na razmere dobro pripravljeni, na tekaški progi so bili tuši in postaje z vodo. Kljub res težkim razmeram je Tamala odlično odtekmovala in z 12. mestom dosegla svojo najboljšo uvrstitev v elite konkurenci. Dva tedna prej je bila v Madžarskem Tiszaujvarosu močnejša vročina. Tudi Tavelka je preživela nekaj zelooo vročih dni na Kreti konec julija, ampak v primerjavi s temperaturami zadnje tedne je bilo tisto dokaj prijazen poletni prolog…

Midva se poleti raje izogibava potencialno vročim krajem. Tudi zato, ker zaradi Vrtička niti ne moreva imeti pravega dopusta. Po slabih dveh tednih Sardinije v maju sva do sedaj uspela izkoristiti le dva podaljšana vikenda. Ampak že sredi junija je bilo v Kitzbühlu, kjer sva navijala za Tamalo na evropskem prvenstvu, nekaj dni krepko čez 30 in osvežitev v Schwarzsee je bila še kako dobrodošla.  Tudi v drugo sva odšla k našim severnim sosedom. Vrhovni je na spletu našel dobro ocenjen kamp Murinsel z jezercem v okolici Judenburga in s kolesom sva prevozila še nekaj novih odsekov Murradweg. Kamp za zmerno ceno ponuja res vrhunsko bivanje in tri dni sem se na moč zabavala s prebiranjem njihovega camping-info od A-Z, ki res natančno odgovori na vsa vprašanja, ki se ti pri bivanju pri njih sploh lahko pojavijo.

Izjemno slabo sezono bivanja v Budapestu 2020, samo 20 nočitev (korona, operacija…) sva letos že presegla s 30 nočitvami. Upam, da jih bo vsaj še nekaj…

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: The Grand Budapest Hotel · vrtiljak

Čipirani

23.07.2021 · Brez komentarjev

Naša družina je od srede dalje polno cepljena. Vsi so #teampfizer, le jaz sem toliko časa prestavljala termin za cepljenje, da sem se lahko vpisala v #teamastrapfizer. Pa da vidimo.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: vrtiljak

Hej hoj

19.07.2021 · Brez komentarjev

Težko razložim, zakaj se toliko časa nisem oglasila. Morda je razlog v splošnem stanju duha, ki je, kakršno je. Tukaj so določena leta, tukaj je eno novo koleno in drugo, ki v bolečinah komaj čaka na menjavo in tukaj je še vedno Covid in s tem povezana sranja, ki nam močno krojijo vsakdanje življenje. Nazadnje sem se oglasila lani avgusta, z rehabilitacije v Dolenjskih toplicah.  Tja sem prišla z berglami, domov sem odšla že brez njih, a z zavedanjem, da se je kar naenkrat poslabšalo stanje drugega kolena. Pregled pri ortopedu je to potrdil in potrpežljivo sem čakala v vrsti rednih napotnic, dokler v zadnjih tednih težave in bolečine niso postale res hude. Komaj čakam, da me v roku nekaj mesecev pokličejo, a me je hkrati strah vsega, kar me čaka… Če sem marca še zmogla nekaj kilometrski sprehod po mekinjski gmajni, kar me je sprostilo in polnilo z energijo, se danes težko privlečem tistih nekaj deset metrov do pisarne in nazaj domov. Kolo je  pravzaprav še edina opcija za konkretnejši premik. Skratka, živim v začaranem krogu bolečin in občutka nemoči, ker zmorem čedalje manj. Vidim tisoč stvari, ki bi jih bilo treba postoriti doma in na vrtu, pa ne gre. Iskreno, prave dobre volje mi v teh mesecih res primanjkuje.

Po drugi strani pa je veliko tega, kar me še vedno drži pokonci in v upanju,  da bom v doglednem času spet lahko hodila in živela brez bolečin. Za malo veselja in dinamike pa poskrbi tudi nova članica družine, Mrvica ali kratko MrMr. Tamala jo je našla na Bolhi in jo šla iskat tja nekam v okolico Grosuplja še zadnji dan, preden so nas oktobra zaprli v občine. Razveseljevala nas je med karanteno in nas spravljala v skrbi, saj je kar po tekočem traku padala v situacije, ki so odštevale njena razpoložljiva življenja. Začelo se je s padcem s podesta, čudežno je preživela zastrupitev z nečim, kar je pojedla nekje zunaj, imela je hude reakcije na celjenje in/ali sredstvo proti bolham, ki ga je veterinar nanesel na nepravo mesto in na zdravila, ki jih je dobila pri sterilizaciji, doživela je bližnje srečanje s sosedovim nemškim ovčarjem in se v šoku komaj rešila na bezeg… Sedaj, ko si je ogledala bližnjo in daljno okolico – zadnje je povzročilo to, da smo ji kupili ovratnico s čipom za sledenje – se pretežno zadržuje v domači živi meji in preži na ptiče. Dvakrat je bila že uspešna, ampak se je vseeno dobro izšlo za ptiča, saj ju je takoj ponosno prinesla pokazat, tako da sta bila oba še v relativno dobrem stanju in sta po krajšem okrevanju v ptičji hišici odletela…

How it started:

How it’s going:

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: predilnica · vrtiljak

Odšla je Vil(m)a Mucinda

19.08.2020 · 2 komentarjev

Naša draga Mucinda Vilma Krivošapka se je danes poslovila. Naša črna mačja lepotica, naša najdenka, ki je k hiši prišla pred skoraj osmimi leti, vsa shirana in garjasta, pa smo jo vzeli za svojo. Za svojo jo je vzel celo Cucek, od katerega se je naučila prvih družinskih pravil obnašanja. Ki je tudi zato znala sedi, prosi in dala tačko za mačji posladek. Ki nas je imela rada, čeprav nas je je pogosteje opraskala kot se nam zvila v naročje. Naša ne prav sposobna lovka, ki v svojem mačjem življenju ni ujela nobene miši ali voluharja, na mojo veliko jezo pa je na drugi svet vseeno spravila nekaj ptičev.

Je moralo priti do nekakšne nerazložljive zmede pri stvarniku glede preostanka mačjih življenj – po našem štetju bi jih morala imeti še nekaj na zalogi, zato je bil tale nepričakovan odhod toliko večji šok. Še zlasti zato, ker sem jaz v Dolenjskih toplicah, Tamala na poti na Poljsko na tekmo, Tavelka pa se je zjutraj  lahko poslovila od že evtanizirane mačke :(

Včeraj popoldne sta se s Tamalo še na veliko crkljali – Tamala je potrebovala tolažbo, saj je zjutraj njen dragi Vid odšel na študij v Ameriko in se dooolge štiri mesece ne bosta videla.. Zvečer pa se je Mucindi stanje naenkrat hudo poslabšalo in z Vrhovnim sta jo odpeljala v Ljubljano na veterinarsko urgenco, kjer so jo obdržali čez noč. Zjutraj je bilo njeno stanje še slabše. Po mnenju veterinarke je šlo za strdek, vse težje je dihala in ni bilo nobenega upanja; skrajšali so ji muke.

Jokamo :(

  • Share/Bookmark

→ 2 komentarjevKategorije: vrtiljak

Januar in februar

28.02.2020 · 1 komentar

Če se je Bratčev blog https://prdimon.wordpress.com/ prebudil po skoraj treh letih spanja, je čas, da tudi jaz naredim kakšen update.

- s korono virusom še nismo okuženi. Uradno do danes tudi nihče drug v Sloveniji.

- operacija kolena je prestavljena za en mesec. Pustni torek očitno ni bil najboljši datum za sprejem, zdravje ni bilo 100% – kar je pripisati strahu in stresu.

- v službi vse, kar se tiče leta 2019 zaključeno, vključno z revizijskim mnenjem. Uspešno, a zelo zelo stresno in naporno.

- Tamala je doma s Kanarcev in ponovno na predavanjih. Ubožica od priprav ni imela prav veliko zaradi angine, ki se ji je do konca razvila ravno tam. Vsa pohvala Zavarovalnici Triglav za učinkovito zdravstveno asistenco. Ker že na pot ni šla povsem zdrava, je v času, ko je bila korona še varno na Kitajskem, potovala z masko. Na letališčih so se je vsi ogibali na par metrov…

-Tavelka se je v Nangomi že čisto udomačila. Trenutno pa se ima res odlično, kajti njen Justus jo je med študijskim dopustom prišel obiskat v daljno Zambijo. Ta teden sta doživela safari in Viktorijine slapove,  danes pa sta na poti v bazo, v Nangomo. Upata, da bo do tja našel pot tudi izgubljeni kovček, ki po zaradi zamude neuspelem prestopu v Amsterdamu že skoraj cel teden brez logike potuje po Afriji – menda je trenutno v Malaviju :)

- z Vrhovnim sva od novega leta zabeležila sedem morskih nočitev z Budapestom. Skromno, a več ni šlo. Sva pa vseeno izkoristila tri vikende lepega in toplega vremena. Ribolovno gledano bolje kot v enakem obdobju lani (en lep brancin), kolesarsko gledano pa  tudi kar uspešno.

Želim si, da tale panika čimprej mine in da se nam življenje vrne v normalne tirnice. Že brez tega je dovolj pestro in naporno.

  • Share/Bookmark

→ 1 komentarKategorije: vrtiljak

Zambija 2020

3.01.2020 · Brez komentarjev

Naša Tavelka pravkar leti iz Adis Abebe v Lusako in nervozno čakam, da javi pristanek. Verjetno prihodnje tri mesece in pol ne bom mirno spala. Tavelka je res svetovna popotnica, marsikaj je že videla in doživela, ampak Afrika pa za moje pojme ni ravno južna Italija. Kakorkoli, to je zdaj tista pika na i, ki si jo je želela od začetka študija in vse dobro želim njej in ostalim članom odprave.

Leto 2020 smo dočakali mešanih občutkov. Dekleti sta praznovali s prijatelji in izbrancema, z Vrhovnim pa sva bila po dolgih letih sama doma. Na kavču. V miru. Načrti so bili seveda drugačni, Budapest je bil  pripravljen na pot na morje in v nizkem startu, a je v ponedeljek, po poskusu popravila toplotne črpalke postalo jasno, da je zadeva nepopravljiva. Hvala bogu za rezervno peč na trda goriva, ki nam je čez praznike ohranjala hišo toplo. Drugič, odkar smo vseljeni, se iz našega dimnika kadi. Prvič se je tisto leto, ko smo fasali žled in smo bili nekaj časa brez elektrike. Seveda bomo že kar na začetku leta doživeli finančni šok, saj bo potrebno čimprej kupiti nadomestno črpalko. Zadnja leta smo glede na starost obstoječe vedeli, da bo enkrat prišel ta dan, ampak neeee nooo, ravno za praznike :)

Smo pa zato zadnje dni več časa preživeli doma in skupaj, kar nam veliko pomeni. Čeprav je bilo videti, da ne bo mogoče pojesti vse hrane, ki smo jo nakupili in pripravili, smo to opravili z lahkoto. Tudi dva lonca sarm sta se kar nekako porazgubila, pa francoska, leča v solati, mrežna pečenka. Tortice. Pršut. Pojedli smo tudi prekajene postrvi, čeprav je šlo pri njihovi pripravi očitno nekaj narobe in jih ni bilo mogoče rezati na tanke rezine. Pojedli smo tudi zadnji dve sardinski hobotnici in creme brulle. S Tamalo sva ponovno spekli dve vrsti piškotov. Za nameček smo pomagali prazniti hladilnike tudi pri Žakljevih, Sovici in pri Bratcu. Danes kuham bučno juho iz lastnega pridelka, 10 kg muškatne buče. Pa polpete. Porova pita je terminirana za jutri.

Priznam, ne upam na tehtnico.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: vrtiljak