in vendar se vrti

Nagrade take in drugačne

9.12.2017 · Brez komentarjev

Triatlonka leta 2017 v mladinski kategoriji je….Tamala! Čestitke in veliko motivacije za treninge za novo sezono…naj ti gre vse po sreči in po planih :) :)

Medtem pa Tavelka zavzeto študira…no, ne ravno ta trenutek. Pod streho sta sicer  še dva izpita več, nagrada za ta vikend pa je pohajkovanje po Amsterdamu. Prejšnji vikend pa si je bilo nujno ogledati božične markete v bližini Düsseldorfa – Aachen, Münster, Bonn. Na poti v Bonn se je družbica ustavila še v Essnu in sporočilo je bilo jasno: Wir essen Essen in Essen :)

Jaz pa še kar dvakrat na teden hodim na fizioterapijo v Klinični center. Gibljivost palca in kazalca se lepo izboljšuje, zapestje je že skoraj popolno, čeprav me bolečina in oteklina kaznujeta še za vsako pretiravanje. Po tistem stresnem ponedeljkovem jutru, ko sem se v Ljubljano v koloni cijazila  celo uro, sem močno izboljšala logistiko. Zdaj grem v Ljubljano v babici Pavki že zvečer, ko so cesta in parkirišča prazna, spim vsaj eno uro dlje, kot če bi spala doma, zjutraj v miru zajtrkujeva, poklepetava, spijeva kavico in potem se z busom odpeljem tisti dve postaji do KC. Za nazaj grede, ko se mi mudi v službo, pa je spet milina, sa je jutranja konica že mimo…

Evo, zdaj pa grem ptičkom nasut zrnja in očistit avto  – čez noč nam ga je (spet) kar precej nasulo…

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: vrtiljak

Na Prepihu

3.12.2017 · Brez komentarjev

Začetek decembra je, pa se zdi, da bo nabor standardnih prednovoletnih žurk že kmalu izčrpan… Prejšnji petek, na zadnji topel, sončen dan nas je šefica po malici naložila v avtobus in odpeljala na izlet, prvi po menda dvajsetih letih. Saj so bili Belinkarski in Heliosovi izleti, ampak domač, Kemostikov je bil pa moj prvi. Imeli smo se res luštno in naslednji dan so me trebušne mišice bolele od smeha. Pa malce tudi glava, saj nas je pot peljala v cvičkovo deželo, kjer smo imeli obilo priložnosti, da smo se temeljito podučili o tej vse bolj priljubljeni in promovirani vinski kapljici.

S pokušino smo začeli v Novem mestu, kjer smo se popeljali z Rudolfovim splavom po Krki, posadka splava pa nam je poleg cvička in še tople pogače ponudila tudi nekaj zabavnega programa s skeči in harmoniko.

Ena od njih, perica Pepca se je po koncu vožnje, pri kateri so nas ves čas spremljale račke in labodi, prelevila v nadvse simpatično vodičko in nam razkazala še cerkev, ki premore Tintoretovo sliko, nas peljala v muzej in nam razkazala staro mestno jedro. Potem pa smo se odpeljali do Matjaževe domačije, kjer smo izvedeli vse o cvičku in poskusili vse sestavine, ki sestavljajo zmagovalno mešanico. Naše popotovanje pa smo zaključili v gostilni Na Prepihu. In zato ima lahko tale objava prav takšen naslov kot prejšnja, haha :)   Hrana je bila čisto okusna, vino prav tako, še bolj pa so bili zlasti naši moški navdušeni nad Jasno Kuljaj, ki se je na kratko ustavila pri naši mizi. Ni da ni :)

Delovni teden je bil potem kljub obilici dela, inventuri in snegu čisto znosen, saj smo se vsi strinjali, da smo se imeli super in da bi morala takšna druženja postati stalnica…

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: napoT · vrtiljak

Na prepihu

19.11.2017 · Brez komentarjev

Podobno kot lani so naju Grosistovci povabili na letno srečanje. Če je bila lani logistika bolj preprosta, ker se je vse skupaj dogajalo v Kopru, sva letos imela veliko sreče, da sta nama Anita in Boštjan ponudila prevoz iz Portoroža v Truške in nazaj. Na programu je bil obisk vinske kleti Rodica v Truškah, potem pa večerja v  Hotelu Slovenija v Portorožu. Budapesta sva parkirala na PZA v marini.

Verjetno so eni redkih v Sloveniji, ki svojim kupcem, povabijo pa jih preko 250, pripravijo takšen, v vseh ozirih bogat program. Pri res odličnem vinu se ni gledalo na količino, hrana, ki so jo pripravili v hotelu, pa je bila izbrana in okusna. Od surove tune in brancinovega karpača do pečene šunke v testu, rib, hobotnice, pa do odojka in odličnih prilog ter po željah kombiniranih solat, ob polnoči pa še sladice…. Prepevala je Lea Sirk, družbo sta nama poleg ostalih delala Atriumova Saša in Sebi in preživeli smo res lep večer. Vrhovnega je odlična glasba za kratek čas zvabila celo na plesišče! Prav prijalo je dvokilometrsko pešačenje iz Portoroža  do tople postelje, kljub temu, da je burja kar dobro brila.

V soboto naju je zbudilo sonce, ki je bilo že kar visoko in po zajtrku sva se odpeljala do Savudrije.

Morje je bilo zaradi burje kar dobro spenjeno, ampak misel na jate velikih cipljev, ki jih je tukaj ugledal dva tedna nazaj, je Vrhovnega vlekla v morje. Žal ulova ni bilo, tudi voda je bila kalna, kar za pet dni trajajočo močno burjo ni nič čudnega. Še dobro, da sem jaz za vsak slučaj od lokalnega ribiča kupila dva prekrasna brancina, ki ju je ravno pobral iz mreže. Njami, se že veselim nedeljskega kosila… Razmere za martinčkanje, kar je zanimalo mene, pa so bile precej boljše :)

Tudi prespala sva v Savudriji, na šverc, pred recepcijo zaprtega kampa, v prepričanju, da naju sedaj, izven sezone, nihče ne bi preganjal.  In res naju ni, samo ponoči je postajalo vedno bolj hladno in ko se je s piskanjem oglasil še hladilnik, sva vedela, da sva ostala brez plina. Še pred zajtrkom sva se odpeljala v Lucijo na OMV po plin in potem spet nazaj. Samo kaj, ko tudi danes, kot sem pravkar izvedela, rib ni.  Pa sončka, ki je v zatišju prav toplo grel včeraj, je tudi komaj za vzorec…no, pa še vedno bolj prijazno kot doma, kjer je bil danes zjutraj minus…

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: napoT · vrtiljak

Asimina

17.11.2017 · 1 komentar

Sem kar žalostna. Včeraj mi je fiziatrinja razjasnila pojme v zvezi z rehabilitacijo te moje nesrečne strgane tetive – pri normalnih ljudeh traja tri mesece, da lahko spet počnejo vse kot prej brez omejitev, pri meni, ki sem zaradi dolgoletnega jemanja zdravil bolj problematična, pa štiri. To pomeni, da na smučanje lahko kar pozabim, na hojo na Primoža (62) pa praktično tudi. Obljubili so mi, da bom že naslednji teden začela s fizioterapijo, saj bom morala trdo garati, da se mi, upam, povrne nekdanja gibljivost palca, kazalca in zapestja.

Tavelko bom to dopoldne spremljala na flight radarju; za podaljšani vikend potuje na Kanarce, kjer je na Erazmus izmenjavi njena prijateljica. Jutri, ko se bo Tamala trudila na talentih, prvič na razdaljah starejših mladincev, bo na toplem sončku srkala sangrio :)

Erazmusovce je treba res občudovat, da pri vseh izven študijskih dejavnostih, potovanjih in žurkah najdejo čas še za študij :) Ampak se da, če se hoče. Prvi Tavelkin izpit v nemščini je bil 18,5/21, torej več kot zelo dobro, drugi sledi konec meseca. Takoj po naslednjem  vikendu, ko pride na obisk v Dusseldorf prijateljica Ana, ki je na izmenjavi v Barceloni… Menda ji bo Tavelka obisk vrnila januarja… Ampak dejansko si mladina pri teh res neverjetno poceni letih in z bivanjem na prijateljevem kavču tudi s študentskim proračunom lahko marsikaj privošči…

Mi pa zganjamo eksotiko kar doma. Vrhovni je včeraj za hišo posadil dve sadiki asimine, ki ji pravijo tudi banana ameriških staroselcev in rodi sadež, ki je mešanica okusov banane, ananasa in manga. Bomo videli, če bo res kaj zraslo…

  • Share/Bookmark

→ 1 komentarKategorije: vrtiljak

Par odtenkov tečnobe

15.11.2017 · Brez komentarjev

Prvo kontrolo po operaciji sem imela v Ambulanti za plastično kirurgijo na Polikliniki konec oktobra. Da Vrhovnemu ne bi bilo treba izgubljati časa s čakanjem, sem se odločila, da se v Ljubljano peljem z avtobusom. Bil je lep sončen dan in prav sproščujoče se je bilo peljati čisto brez skrbi in malo cik-cak čez naselja, skozi katera se nikoli ne vozim, saj z avtom običajno ubereš najkrajšo pot, in opazovati okolico. Pri Situli sem izstopila. Naročena sem bila ob 14.05 in točno ob tej uri so me tudi poklicali v ambulanto.  Moj zdravnik, dr. Lapoša, ki se mi zdi res prijazen, sočuten in topel človek, takšne vrste, ki ti med pogovorom gleda v oči, me je naročil na kontrolo čez dva tedna.

Včerajšnja izkušnja je bila čisto drugačna. V Ljubljano me je peljal Vrhovni, potem pa je bilo konec cone udobja. Neverjetno godrnjajoč, primitivno vseveden, po cigaretah in še čem zaudarjajoč, moteče nemogoč par osebkov, čakajoč na prevoz z rešilcem na klopi poleg mene je podaljševal vsako minuto čakanja v neskončnost in prav oddahnila sem si, ko so ju po pol ure prišli pobrat.  Mojega zdravnika je nadomeščala mnogo bolj hladna in nedostopna kolegica, ki mi je napisala napotnico za fiziatra in povedala, da se bom morala pri fizioterapevtih oglasiti naslednjega dne, saj je njihov delavnik za ta dan že končan. Ja, ja, pa ne bi bil, če bi bila jaz pravočasno na vrsti…. Pa sem bila trmasta in mimo zaprtih okenc sprejemne pisarne odkorakala na oddelek in uspela oddati napotnico, čeprav so bile gospe že oblečene za odhod domov. Malo so se čudile, da sem dobila nujno napotnico za fiziatra, ampak zdravnica verjetno že zna presoditi, kako pomembno je, da čimprej začnem s pravilnim razgibavanjem mojih pet tednov negibnih prstov, ki jih bom v bodoče še kako potrebovala.

Na kratko sem se oglasila še pri babici Pavki, ki je bila že dogovorjena za popoldanski trening matematike z gospodičnicama. Čeprav glede občasnega koriščenja javnega prevoza nimam nobenih zadržkov, sem ugotovila, da je v bistvu to bolj načelen pristop. Ko si za nekaj sekund prepozen in ti devetka  odpelje pred nosom, naslednjo pa čakaš skoraj dvajset minut, tako dolgo, da bi, če ne bi do 11 perona tekla, zamudila še vlak. Vožnja z vlakom razkrije še druge sladkosti javnega prevoza, saj z desne prihaja postan vonj po alkoholu, z leve pa vztrajno smrkanje in prav malo je takšnih, ki ob izstopanju za seboj zaprejo vrata vagona :( Ah, še dobro, da sem se ob pešačenju do doma dobro prezračila na mrzlem severnem vetru ;)

Naslednjič grem kar z avtom, k vragu priporočila :)

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: vrtiljak

Budnarca številka petnajst ali šestnajst

13.11.2017 · 2 komentarjev

Letos se nas je na Martinovo soboto k Budnarci odpravilo dvanajst. Enajst kot običajno peš, čez vse prelaze Starega gradu do Palovč, Barbara pa se je zaradi službenih obveznosti pripeljala kasneje, a je, čudo čudno, tjakaj prišla pred nami :)  Čeprav smo se na izhodišču v gostilni Pod skalo dobili uro prej kot običajno, smo kljub mojemu neprestanemu priganjanju in godrnjanju na večerjo spet zamujali. Največjo zamudo smo si pridelali v Grajski kavarni na Starem gradu, kjer smo bili deležni odlične postrežbe in dobrega Prusovega vinca in prijetnemu klepetu kar ni bilo konca…

Kakorkoli, Alenka in Olga sta nas v Budnarjevi domačiji vseeno pričakali dobre volje in njun Martinov jedilnik je bil tudi tokrat nadvse bogat, jedi pa vse od prve do zadnje odlične. S tistim pristnim, skladnim domačim okusom, ki ga ima lahko samo kruh, pečen v kmečki peči, kot ga imata domač motovilec in radič, začinjena z obilico česna, ko dobrote na lončenem krožniku domiselno dopolni cvet kapucinke, kot lahko omamno zadišijo jurčki na počasi skuhani polenti in potem še v juhi, za finale pa se na mizi znajdejo v tristoletni črni kuhinji hrustljavo zapečene račke s hruškovim nadevom, ki se jim pridružijo zabeljeni mlinci, zapečena prosena kaša, pražen krompir in rdeče zelje…božansko. Za zaključek pa, ko smo bili prepričani, de ne moremo spraviti vase niti grižljaja več, smo do zadnje drobtinice pospravili še Alenkino ajdovo tortico.

Pa ne gre le za dobro hrano in pijačo – ne, gre za druženje starih prijateljev, ki smo si že leta blizu, ki se imamo radi, se veliko smejemo, obujamo stare zgodbe in res cenimo družbo drug drugega. Tudi letos smo poskušali ugotoviti, koliko let pravzaprav martinujemo pri Budnarci, pa smo še vedno pri približni oceni – petnajst ali šestnajst.

Aprila 2000 jo je prvič obiskal naš nekdanji gurmanski guru - Ata Ilovar in ji za kulinarično doživetje podelil požeruha. Zaradi takšne pohvale se je Vrhovni dogovoril za prednovoletno sindikalno večerjo in bilo je odlično. In ko smo izkusili še martinovanje, nismo hoteli nikamor drugam več. To je moralo biti enkrat 2002 ali 2003… Gospa Iva nas je gostila vsako leto in vsako leto dodala kakšno novo zgodbo, povezano zlasti z muzejsko naravo Budnarjeve hiše  - ogledali smo si priložnostno razstavo ali pa nam je dekle iz soseščine zaigralo na harmoniko  - in njej moramo biti za vsa prijetna doživetja večno hvaležni. Pa seveda Alenki in Olgi, ki zgodbo peljeta dalje…

Jaz sem danes razvlekla vse moje stare zlate Brigittke, pa nisem našla kakšnega natančnejšega podatka  – v Brigittki  iz leta 2006 imam zapisano, da se nas je 16 odpravilo na tradicionalni Martinov pohod k  Budnarci… Če sem zapisala tradicionalni, jih je moralo biti za nami že več…ekola.

Da ima tudi Tavelka smisel za tradicijo in mamine želje, dokazuje nova, še deviška Brigittka 2018, ki bi jo seveda morala najprej zaviti in postaviti pod smrekco – pa se bom kar zdaj že malo považičkala :) Najlepša hvala!

Tale današnji datum…ja,ja, že deveta obletnica mojega blogovanja. V zadnjem času malce bolj na redko, malce bolj površno, pa vendarle. Čin čin!

  • Share/Bookmark

→ 2 komentarjevKategorije: kuhna · vrtiljak

Štirje od petih

7.11.2017 · Brez komentarjev

Zunaj je dež in zunaj je veter, ampak po tako krasnem oktobru, kot je bil letošnji, to ni nobena drama. Tavelka je po opoldanskem letu z Brnika že pristala v Amsterdamu in čas do odhoda Flixbusa proti Dusseldorfu bo preživela v Starbucksu v kavarni z normalnimi cenami :) Tamala je na nemškem jezikovnem taboru na Pohorju in se nič ne sekira, če so brez lepega vremena, ker je mnogo huje, da so skoraj brez telefonskega signala… Jaz sem imela poln kufer bolniške in sem se odločila, da grem delat. Saj če je šlo od doma z eno roko, bo šlo tudi sicer. Imam srečo, da se mi ni treba z avtom peljat, kajti tega pa res ne morem – no, v bistvu nočem. Danes beležim štiri tedne življenja z opornico in še enega odštejem, pa bo…kar pač bo.

Vikend je bil fajn. Tavelka je potem, ko je v petek odpisala svoj prvi izpit v nemškem jeziku, v soboto prišla domov. Uživali smo v druženju, pa ob njenih pripovedih, kajti življenje Erazmusovih študentov še malo ni dolgočasno. Zraven smo hrustali koščke pice iz trzinske Olive, ki ju je Tamala dobila za nagrado na Veronikinem teku in Tavelkin prihod je bil ravno pravšnji razlog za vnovčenje darilnega bona. Ravno tako je bila nedelja ravno pravšnji dan za praznovanje Vrhovnega rojstnega dne in druženje z žlahto. Jedilnik je bil poenostavljen, orlova piška in zeljna solata, pa zaherca – ampak bistvo je bilo v druženju in klepetanju.

Več tega – prijetnega druženja, klepetanja in smeha – seveda sledi v nadaljevanju novembra. Ta vikend tradicionalno martinovanje v Budnarci, naslednji na primorskem koncu, potem pa bo treba že malo na sneg pogledat….čeprav je moj kirurg ob omembi smučanja nekaj skomigal z rameni in komentiral, da je sezona kar dolga… :)

Medtem se je oglasil naš najljubši vrtnar Mirko s katalogom vrtnic, ker smo ta stare in res že neugledne vrgli ven. Za izbiro novih smo potrebovali natančno pet minut, za klepet o vinskih užitkih, ki jih je pretekli mesec doživljal v francoski Šampanji, pa precej več.

Tavelki pa se bo njeno popotovanje “domov” v Dusseldorf kot kaže kar zavleklo, saj je pravkar poslala slikco iz navigacije, ki kaže še skoraj tri ure vožnje, načrtovana pot pa je podobna Kings snake – sami rdeči stau-i. Res smola.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: vrtiljak

Tritačka

13.10.2017 · Brez komentarjev

Tale zadevščina z neuporabnim palcem se je prejšnji teden začela odvijati z veliko naglico. Pri kontroli na travmatološki so mi povedali, da ne spadam k njim, ampak naj se pofočkam na plastični kirurgiji. Dve nujni napotnici moje zlate Vlaste sta omogočili, da sem v torek opravila ultrazvok, ki je pokazal strgano tetivo in pa pregled pri plastičnem kirurgu, ki mi je povedal, da bo potrebna operacija in da me bodo poklicali v tednu ali dveh. No, poklicali so naslednje dopoldne in povedali, da operacijo lahko opravijo v ponedeljek. Uhhh, šok in potem norišnica, kajti v nekaj dneh je bilo potrebno postoriti res veliko. V službi sem bila tri dni  dopoldne in popoldne, pa še v soboto in nedeljo da mi je uspelo urediti najnujnejše. Ob tem sem doma oprala in zlikala več žeht, pospravila, uredila papirje, pospremila Tamalo na Veronikin tek

in za piko na i spekla še jabolčno pito. Vrhovni je bil v tem času na ribičiji na Ugljanu. V nedeljo zvečer me je zapeljal k babici Pavki in po osemindvajsetih letih sem ponovno spala doma, ker je bilo tako bolj enostavno, saj sem morala biti naslednje jutro že navsezgodaj v UKC.  Slabo sem spala  :(

Naj povem, da znam nivo zdravstvene oskrbe, ki nam je na voljo v naši državi, zelo ceniti, sploh od takrat, ko je Tavelka razložila, kako zgleda, če zboliš ali se poškoduješ v Peruju… Vsi od prvega do zadnjega na oddelku za plastično kirurgijo so bili prijazni, strokovni in učinkoviti, čeprav je administrativnih postopkov v zvezi z operacijskim  posegom res veliko. Ampak verjetno že mora biti tako, da se možnost zdravniških napak čimbolj zmanjša… Skratka, medtem ko so me za skoraj dve uri uspavali, je operater opravil transpozicijo EIP za EPL, karkoli že to pomeni. Posledično bom naslednjih pet tednov nosila opornico in ne bom smela s palcem in kazalcem niti migniti – potem sledi fizioterapija in močno upam, da bo potem vse delovalo kot včasih… Do takrat pa se bom že dodobra privadila življenja z eno roko – vsak dan bolje mi gre tale improvizacija. Zdaj tipkam z eno roko in prvič vidim smisel shiftov na obeh straneh tipkovnice… Čakam tudi, da mi bodo končno uredili povezavo do službenega računalnika, če  mi že nadomeščanja med bolniško ne morejo…

Na žalost na jubilejno deseto leto moje hoje na Primoža stotke verjetno ne bo. Dovoljeni so mi le ravninski sprehodi :)

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: vrtiljak

Poroka

29.09.2017 · Brez komentarjev

Hčera me je podučila, da je bila to tumblr poroka. Vse je bilo skrbno načrtovano že mesece vnaprej, vse se je ovijalo po zastavljenem planu in vse je bilo tako, kot mora biti. Nevesta v beli čipkasti obleki, ženin v modrem, prav tako kot oldtimerski mercedes coupe, s katerim sta se odpeljala izpred cerkve v Gomaringenu, kjer sta skoraj uro in pol sprejemala čestitke in dobre želje.

Pa vendar sta pri pripravah na poroko, na katero je bilo povabljenih približno 170 svatov, skušala čim bolj oklestiti s tem povezane stroške. Tako so za prigrizek k šampanjcu po cerkvenem obredu poskrbeli njuni prijatelji. Lena in prijateljice so bile tiste, ki so šivale na metre prtov, okrašenih s čipko, ki so prekrivali mize v dvorani, kjer je bilo poročno slavje, ki so mesece dolgo zbirale steklene kozarce, v katerih so na mizah gorele svečke in steklenice, na katerih je bil odtisnjen jedilnik. Za slovensko mizo v slovenščini. Spominke, lesene obeske za ključe z imeni gostov so izdelali sami in na poročnem slavju so stregli prijatelji. Tudi za poročno torto, ki je bila pretežno sestavljena iz cup-cakesov, je poskrbela prijateljica, večnadstropno stojalo pa je izdelal  Jannis sam. Vse je pričalo o tem, da so vsi vložili zelo veliko truda, da bi vse skupaj izpadlo kar najbolje. Pripravljenega programa, skečev, govorov in ostalega je bilo toliko, da se je zaresen žur s plesom začel šele po polnoči, ko se je polovica gostov, utrujena od nemškega žlobudranja, ki ga vsaj za našo mizo večina ni dosti razumela, že poslovila.  Kot je situacijo po večerji slikovito opisal Nejc, drugi Matjažev bratranec, bi bile na slovenski poroki strgane že tri harmonike, Nemci so pa še kar govorili…No, ampak midva sva kljub grozeči naporni vožnji domov ostala  dovolj dolgo, da sva se tudi malo naplesala in uživala ob predstavi Čilencev, ki so ob zvokih južnoameriških ritmov  zavzeli plesišče in pokazali, da imajo ples v krvi. Tavelka je vztrajala do zadnjega. Do postelje ni bilo daleč, saj je bil Budapest prikladno parkiran kar na parkirišču dvorane, kjer je bilo poročno slavje in organiziranega prevoza nismo potrebovali.

Skratka, mlademu paru smo zaželeli veliko sreče na njuni skupni poti in veseli smo bili, da sta ta veseli dogodek želela podeliti z nami. Matjaž je bil presrečen, res je bilo enkratno. V nedeljo dopoldne smo se vsi Slovenci zapodili proti domu, Jannis in Lena pa sta odpotovala nekaj dni kasneje. Destinacija poročnega potovanja je bila zavita v tenčico skrivnosti, saj tudi nevesta ni vedela, kam bosta odpotovala. Oglasila sta se s Tajske.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: vrtiljak

Po daljšnici na poroko

28.09.2017 · Brez komentarjev

Lani smo prejeli obvestilo o zaroki Lene in Jannisa  in letos aprila sta nam izročila povabilo na poroko. Časa je bilo dovolj, da si je Tavelka organizirala izmenjavo v Peruju tako, da je lahko še pravočasno prišla na poroko v Tübingen. Ker je nazaj letela v Zürich, me je sprva vabila na kratko švicarsko uverturo pred obiskom Nemčije, jaz pa sem malo preračunala in raje nagovorila Vrhovnega, da greva na pot par dni prej, pobereva Tavelko nekje  spotoma  in pred slavnostnim dogodkom  skočimo pogledat še največji avtodomarski sejem na svetu v Düsseldorf.  Priložnost je bila res odlična. Tamala je ostala doma, ker je prevladala želja, da se dobro pripravi na svetovno prvenstvo, pa še za  familijarne mačke je poskrbela.

Vrhovni je v torek dopoldne še delal, po zgodnjem kosilu pa sva z Budapestom krenila na pot. Sorazmeroma hitro sva se prebila čez  zastoj pred Karavankami in tudi čez naslednjega pred nemško mejo in imela vožnje dovolj v Sulzenmoosu malo naprej od Münchna, kjer je povsem ob avtocesti zastonjsko parkirišče za avtodome in tam prenočila. Naslednji dan sva se odpeljala do Karlruheja, kjer sva (ne da bi vedela) preživela zadnji pravi poletni dan tega leta in popoldne končno, po dveh mesecih ponovno objela Tavelko. Za seboj je imela tridnevno potovanje, tri noči brez spanja v pravi postelji, ampak ni  izgledalo, da ji zato kaj manjka. Najprej je iz Trujilla z nočnim avtobusom pripotovala v Limo, tam preživela dan in zvečer odletela do New Yorka. Tam je imela daljši postanek, ki ga je zaradi slabega vremena preživela na letališču in nato spet nočni let do Zuricha, potem pa še Flixbus do Karlsruha. Do Düsseldorfa, kjer smo imeli rezerviran prostor v  tisti trenutek največjem PZA ju na svetu, je bila še dolga pot, a ob poslušanju perujskih zgodb nam je hitro minila.  Spotoma pa smo pri nečaku Tavelkine učiteljice nemščine oddali še polno potovalko stvari, ki jih bo potrebovala jeseni.  Organizacija v nulo :)

Tudi organizacija na sejmu je v nulo, po nemško pač. Prispeli smo pozno, a so nas vendarle spustili na parkirišče. Naša vrsta je bila še prazna, napolnila se je naslednji dan. Je pa, če sejma sploh ne omenim, vredno videti že to res nepregledno množico parkiranih avtodomov, ker tega verjetno ne moreš videti nikjer drugje. Na sejemski prostor, ki je nekaj kilometrov stran,  ves čas vozijo avtobusi, tako da je za vse poskrbljeno. Dan smo tako preživeli na sejmu, ob ogledovanju vseh možnih znamk avtodomov, od nizkocenovcev pa do mobilnih palač. Glede na to, da bi med vso to množico pravzaprav s težavo našli takšnega, ki bi ustrezal prav vsem našim zahtevam, da norih cen za ta špas sploh ne omenjam, smo pomirjeni ugotovili, da Budapestu pravzaprav nič manjka in da nima smisla na kratek rok razmišljati o kakšni menjavi. Sploh, če se z Vrhovnim že v osnovi razhajava v tem, kaj nama je všeč – on je za integrirce, meni pa sploh  niso všeč. Vseeno smo pri nekaterih naredili zvezdico, morda nam čez par let prav pride…

Po sejmu smo se po kolesarski poti ob Renu zapeljali do centra mesta po ogledih. Ker je Vrhovni ugledal svojo priljubljeno štacuno, ki je v naši bližnji soseščini nimamo, smo se odločili, da naslednje dopoldne sejmarjenje zamenjamo za nakup novih jopic. Popoldne pa smo odrinili proti Tubingenu, kamor je Matjaž, Vrhovnega bratranec in ženinov oče, povabil vso slovensko žlahto na predporočno  večerjo. Na srečanje je prišla tudi čilenska družina, pri kateri je Jannis preživel leto dni srednje šole in se tam naučil poleg ostalega naučil odlično špansko. No, tudi Tavelka je dvomesečno bivanje v Peruju dobro izkoristila, saj je z gospo Noro, ki ni govorila angleško, klepetala v tekoči španščini. Za svoj prijazni trud je bila kmalu nagrajena s povabilom v Čile stilu »mia casa e tua casa«. V soboto dopoldne smo si še na kratko ogledali Tübingen in zlasti tisti most čez reko Neckar, kjer je Tamala nekaj tednov prej nastopila na močni triatlonski tekmi prve nemške Bundeslige. Potem pa smo se preoblekli v lepša oblačila in šli na poroko.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: The Grand Budapest Hotel · napoT