in vendar se vrti

Vrtačkin mrk

21.01.2019 · Brez komentarjev

Evo me. Saj me je ves čas malce grizla slaba vest, ker se ne lotim pisanja. No, očitno ne dovolj, saj je minil en cel letni čas z vsemi  prelomnimi trenutki, ki jih nisem posebej obeležila. Deseta obletnica pisanja bloga. Jesenske počitnice na Sardiniji z Vrhovnim in Budapestom. Dekleti pridni in uspešni, Tamala okronana za slovensko triatlonko leta 2018, Tavelka (z desetko) odkljukala interno medicino. V službi še en pripravljen plan, še ena inventura, še ena predrevizija. Nadaljevanje težav s koleni, nova močna zdravila. Pa smo takole mimogrede globoko zabredli v zimo, preživeli božično – novoletne praznike in skočili v novo leto. Hopsala, pa se spet nekaj začenja na novo, nekaj nadaljuje in nekaj končuje. Če bo 2019 vsaj tako dobro kot 2018, bom zadovoljna. Pa magari z zamenjavo kakšnega rezervnega dela… :)

Smo pa letos po petindvajsetih letih na glavo postavili našo božično rutino in se odpravili od doma, na dolgo pot do Livigna. Rezervirali smo prostorček v kampu Pemont, moji trije smučarji so uživali na širokih smučarskih terenih, nekoliko manj pa v logistiki, ki je zahtevala pogosto uporabo smučarskih avtobusov in nekaj več hoje v pancerjih in s smučmi na rami. Jaz sem hodila na sprehode, spremljali so me čudoviti razgledi in res sem obžalovala, da niti na tekaške smuči ne morem več. Ahja, kruta usoda te zadane tja, kjer najbolj boli… V Livignu smo za razliko od domačih logov imeli bel božič, darilca pa smo na božično jutro pri -15 pobirali pod smrečico, ki je, kako prikladno, rasla za Budapestom in sta jo dekleti okrasili z lučkami. Tavelka nas je zabavala z zgodbami iz decembrskega »nagradnega« izleta do polarnega kroga in uspešnem lovu na Auroro Borealis. Igrali smo remi in tarok, gledali filme, odlično jedli in se stiskali. Družinski čas.

Novo leto sva z Vrhovnim dočakala v Istri. Sama, v miru, na izi. Na silvestrovo sva obiskala Tamalo, ki je bila na pripravah v Puli, Tavelki in njeni družbi pa sva prepustila domačo hišo. Zadnji dan preteklega leta se je poslovil s spektakularnim sončnim zahodom in v novem letu so naju prebudili sonce, zvoki morja in kriki galebov. Vrhovni je optimistično zaplaval v morje tudi tokrat, a rib ni bilo. Je bilo pa sonce in več kot deset stopinj in uživancija na polno.

Zdaj smo že v zadnji tretjini januarja in zima končno zares trka na vrata. Prejeli smo prvo pravo pošiljko snega in temperature se nižajo. Tavelka se že veseli začetka sezone turnega smučanja – da bo lažje prebredla do tja, se potika po hribih, preizkuša v lednem plezanju in danes smuča na Krvavcu. Tamala ima že kupljeno letalsko karto za Fuertaventuro za priprave številka dve. Midva pa v januarskih vikendih malce zanemarjava Budapesta in se bolj posvečava družabnemu življenju. Prejšnji vikend sva plesala na Jorgovi petdesetki, ta vikend pa obiskala Gačnike in preživeli smo prav prijeten sobotni večer. Res lepo je imeti takšne prijatelje :)

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak

Poletje se še ne da

14.09.2018 · Brez komentarjev

Skoraj polovica septembra je že za nami. Saj skoraj ne vem, kdaj je minila, vem samo, da mi kronično primanjkuje časa za domača opravila, ker imam popoldneve stalno zasedene z opravki. Mislim, da v zadnjih šestih dneh samo enkrat nisem bila v Ljubljani… V soboto popoldne sem prevažala babico Pavko, zvečer pa sva šla z Vrhovnim “na noše” v Kamnik, poslušat nove Mamute in stare Arche. Ušesa so sicer trpela, je bilo pa fajn :)   V nedeljo sva se s Tavelko odpravile v Zagreb, navijat za Tamalo na zadnjo letošnjo ETU mladinsko tekmo.  Nastopila je odlično in z 8. mestom izenačila svojo uvrstitev izpred dveh let ter izpolnila svoj cilj – požeti novo bero točk in se na evropski lestvici pomakniti malo višje.  Skupaj smo potem izpolnile še en cilj in obiskale Ikeo. Nujno je bilo treba namreč kupiti stojalo, ki bo Tavelki pri babici Pavki začasno nadomeščalo omaro, pa še nekaj drugih stvari bolj za veselje se je znašlo v vozičku.

Ta teden smo se z drago J. in Keti dobile v Stari Ljubljani na pijački, klepetu in prigrizku. Kljub temu, da Branka ni imela časa, sem ta teden dvakrat plavala – v torek smo šel vse tri punce plavat na Fakulteto za šport, v sredo sem plavala sama v Snoviku. Saj delo počaka…bo pač še nekaj časa čakalo. Vrhovni je medtem prispeval nekaj stvari za dobrobit družine – Budapest ima nove preproge, pomivalni stroj spet deluje in v zamrzovalni skrinji je nekaj zavitkov letošnje bere jurčkov, da za božično večerjo ne bo kakšne zadrege…

Tavelka bo danes oddelala še zadnji dan “prostovoljstva” na kliniki, v ponedeljek pa se šesti letnik začne zares z interno medicino. Ta vikend bomo še zadnjič v tekmovalni sezoni stiskali pesti za Tamalo, ki je danes ponoči prispela na Ohrid, kjer bo potekalo Balkansko prvenstvo. Ker je bila večina ekipe za to, da se gre s kombijem, so včeraj dopoldne krenili na dolgo in naporno pot proti Makedoniji. V hotel so prispeli danes nekaj čez eno zjutraj in upam, da si bodo po dolgi in naporni vožnji pred tekmo lahko dobro odpočili…Zadnji update z Ohrida: Ful je lepo…

Morda je dobro, da sem takole polno zasedena, da niti  nimam časa obžalovat, ko v tem podaljšanem poletju ne morem na Primoža, pa ker zaradi vsakoletnih službenih obveznosti ne morem na kakšen dopust – ampak saj bo prišel čas tudi za to. Tudi Vrhovni bo zdaj najprej veliko delal, nato odkljukal vikenda, namenjena ribičiji in momački in potem bo – upam- prišel čas tudi za naju…

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: vrtiljak

Burt

7.09.2018 · Brez komentarjev

“Vse, kar vam na koncu ostane, so vaše zgodbe.”

Burt Reynolds

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: vrtiljak

Triatlon Bled 2018

3.09.2018 · Brez komentarjev

Zunaj spet naliva, ampak še vseeno manj kot v soboto na triatlonski tekmi na Bledu. Vrhovni je kot ponavadi že v četrtek odšel s fanti pripravljat prizorišče, jaz sem se organizatorjem priključila v petek zvečer. Vremenska napoved je bila izredno slaba in res je že zvečer začelo grmet in deževat. Celo noč je neusmiljeno ropotalo po strehi Budapesta,  zjutraj nekoliko prenehalo, ko pa smo odprli prijave, pa se je nebo spet odprlo in na trenutke je bilo prav grozno. Tekmovanje je potekalo po urniku in prav vsak, ki je v soboto nastopil v kakšni od dirk, si zasluži še dodatno medaljo zaradi res težkih pogojev…

Jaz sem bila res zadovoljna, da Tamala ni nastopala, saj na razdalji olimpik triatlona, ki je štel za državno prvenstvo, še ne tekmuje. Trasa kolesarskega dela triatlona je že sama po sebi in v lepem vremenu zahtevna, saj je veliko klancev, pa cesta je slaba in polna lukenj. V dežju pa postane prav nevarna in vedno me je strah padcev. Tudi tokrat jih je bilo nekaj, upam, da so jo vsi nesrečniki odnesli brez hujših poškodb. Meni ni bilo hudega, v prijavnem šotoru smo bili na suhem, Vrhovnega, ki je fotkal,  pa je kljub nepremočljivim oblačilom dobro pralo.

Kakorkoli, tudi na prvi šolski dan bo marsikdo moker. Jaz pa sem si izbrala slab dan za nov lak na nogah in verjetno bo malo čudno videti, ko bom hodila po popoldanskih opravki v natikačih…

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: vrtiljak

Poletje se počasi poslavlja

29.08.2018 · Brez komentarjev

Poletje se počasi poslavlja. V gorah je zapadel prvi sneg, jutra so hladna in ob osmih zvečer je že temno. Tudi počitnice se neizbežno bližajo koncu. Tamala pravi, da jih skoraj ni imela, z izjemo prve polovice avgusta, ko pa je bila zaradi zdravstvenih težav na prisilnem počitku. Čeprav je avgusta bolj malo trenirala, je v soboto v Székesfehérvaru tudi sebe presenetila z dobrim nastopom na elite tekmi in osvojeno 17. mesto je do sedaj njena najboljša uvrstitev v članski kategoriji.  Na krilih dobrega dosežka se je odločila, da v nedeljo, ko se vrnejo iz Madžarske, nastopi še na ljubljanskem triatlonu. Vreme je bilo tako obupno, da že dolgo ne pomnim podobnega, ampak obljubljena denarna nagrada za najhitrejše je bila vabljiva in je na koncu menda odtehtala zmrzovanje v mokrem dresu na kolesu v dežju pri 12 stopinjah in potem še tek, pri katerem skoraj ne čutiš nog…

Ampak to nedeljo je jeklene v Bohinju zeblo še precej dalj časa…In za povrh tudi za prihajajoči vikend, ko bova z Vrhovnim sodelovala pri organizaciji triatlona na Bledu, kaže kar precej slabo…

V nasprotju s Tamalo pa Tavelka uživa počitnice z veliko začetnico. Po mesecu in pol Azije in preživetem skupnem družinskem vikendu na Kolpi si je privoščila še malo hrvaškega morja in s prijatelji že dober teden uživa na Pelješcu. Menda bo takole sproščena res dobro pripravljena na napore zadnjega letnika…Mi, ki smo doma vsak po svoje pridni, pa smo vsak dan deležni njenih fotk, ob katerih se nam cedijo sline…

Čeprav sva letos z Vrhovnim glavni dopust izkoristila že v mesecu maju in je bilo poletje bolj kot ne delovno, je bilo meni prav super. Še vedno nama je ostalo nekaj (tudi podaljšanih) vikendov, ki sva jih namenila potepanju z Budapestom. Naj bodo potovanja daljša ali krajša, vedno me napolnijo z energijo. In lepimi spomini. In nostalgijo. In željo, da bi ponovila, podoživela. In prav hecno, da je ta reč preskočila tudi k Vrhovnemu, ki je bil do sedaj vedno pristaš odkrivanja in spoznavanja vedno novih krajev – zdaj pa bi tudi on šel nazaj, še enkrat videl in doživel, v jesenski izvedbi.

Kakorkoli, med priljubljenim čtivom imam že nekaj časa tudi L’Unione Sarda. Čeprav razumem ravno vsako šesto besedo napisanega in so včasih novice prav bizarno lokalne, me ohranja v stiku…

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: vrtiljak

Kaj bomo pa danes jedli

21.08.2018 · Brez komentarjev

V naši družini se (skoraj) vse vrti okrog hrane. Uživamo v skupnih kosilih in večerjah, a skoraj nikoli ne tudi v enaki hrani. Tamala se izogiba zlasti omakam, Tavelka vsem mlečnim izdelkom, če pa že, pa morajo biti obvezno brez laktoze. Jaz se držim preizkušenih in tradicionalnih receptov, po katerih je hrana sicer njami, vendar se (skoraj) nič novega ne pojavi na mizi. No, mogoče je letošnja novost italijanska bučkina pita, ki jo naredim iz še čisto majhnih cuket, čeprav mi večinoma uidejo in kar čez noč zrastejo v velike buče. V kleti imam že celo skladovnico takšnih…Vrhovni pa je vse. Samo meso mora biti zraven :)

V nedeljo, ko smo se iz Bele krajine vrnili domov, smo ugotovili, da je pomivalni stroj do nadaljnega neuporaben in da bo treba do prihoda serviserja posodo pomivati na roke. Zato smo se dogovorili, da bo ponedeljkovo kosilo čim bolj enostavno in da bomo vsi zadovoljni s špageti in solato. Za nas tri, ki jemo omake, sem naredila paradižnikovo omako iz domačega pridelka. Potem pa se je začelo. To, da so bili namesto špagetov polnozrnati in navadni svedrčki, mi je bilo bilo sicer všeč, saj smo porabili dve napol prazni vrečki, ki sta se že nekaj časa valjali v omari. Tamala je jedla testenine z avokadom. Midva s paradižnikovo omako s tuno in parmezanom. Tavelka pa si je naredila bučkine rezance in jih prelila z močno izboljšano paradižnikovo omako, ki ji je dodala čebulo, olive in rožmarin. Za posladek pa sta carici pripravili še čokoladni sufle z malinami in to čisto po pravilih, s tekočo sredico in sploh. Smo se strinjali, da je bilo kosilo vrhunsko. O količini umazane posode pa ne bom izgubljala besed…

Vrhovni najraje vrže kaj na roštilj. Ampak tisto, kar na njegov roštilj pride, mora imeti res pedigre.  Maso za čevapčiče pripravlja sam, iz točno določenega kosa govedine, za katerega se pri mesarju predhodno pozanima o rodovnikih vsaj za tri generacije nazaj ;) Ravno prav na debelo zmleto meso začini in maso s posebej izdelanim kovinskim modelčkom oblikuje v pravokotnike, ki jih vsakega posebej zavije v folijo. Ti pravokotniki se prilegajo v natančno enako veliko tupperware posodo. Ko pride čas, pravokotnik razreže na tri dele in iz vsake tretjine naredi sedem čevapčičev. Pravokotnih seveda, da se lepše obračajo in bolj enakomerno spečejo – a bog ne daj prepečejo, kajti ker so goveji, so lahko v sredini še malce roza. Pečeni na oglju…poezija. Tudi burgerji so podobno slastni, pri čemer piko na i doda še odlična omaka po njegovem receptu, v katerem ne sme manjkati čilija. Še dobro, da je Tavelka iz Azije prinesla nov velik zavitek… Da sploh ne govorim, kako smo cmokali in se oblizovali zadnjič, ko sva pri mesarju Ivanetiču v Črnomlju kupila dva lepo zorjena kosa govejega šimbasa in ju je Vrhovni res odlično spekel…

Po vsem tem mesu se seveda prileže zelenjavna pavza. Mojstrica za zelenjavo je Tavelka. Včeraj nam je (puncam) za večerni prigrizek pripravila v pečici zapečen čips iz sladkega krompirja in kodrolistnega ohrovta, pa na palčke narezano rdečo peso in zblanširane bučkine rezance, vse to pa smo pomakale v omakico iz grškega jogurta in začimb. Božansko…A tudi Tavelko včasih malo zanese – na primer tokrat, ko je Tamali za darilo iz Azije prinesla vrečko durianovih bombonov. Smrdelo je, kot bi iz vrečke spustili besnega dihurja in mislim, da je samo Vrhovni dejansko pogoltnil to “specialiteto”. Tavelka je zagotavljala, da so bili tisti, ki jih je poskusila v Aziji, dejansko čisto užitni….

Za koktail tega poletja pa me je navdušila Branka. Rosato spritz se je prilegel v toplih večerih, ko je čez teraso z razgledom na kamniške hribe že zapihljala osvežilna sapica in so se zeleni in roza odtenki v kozarcu ujeli z barvami odhajajočega dne… Poletje gre počasi h koncu in steklenica rosata je žal prazna. Še malo, pa bomo že spet pili metin čaj z ingverjem. Tako gre to.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: kuhna

Ob Kolpi

20.08.2018 · Brez komentarjev

Avgust se ni najbolje začel, saj me je skrbelo za Tamalo, ki je gori na Švedskem fasala najprej virusno, nato pa še bakterijsko okužbo. Namesto kvalitetnega treninga in nastopa na dveh tekmah se je njeno potovanje po Skandinaviji nesrečno zaključilo s predčasnim prihodom domov. Spet sem bila neskončno hvaležna naši Vlasti, ki je stala Tamali ob strani z nasveti, čeprav je bila tudi sama na dopustu. Zato tudi moj rojstni dan ni minil v nekem prešernem razpoloženju, pa še cel kup usklajevanja terminov in improvizacije je bilo vmes. Na koncu je bila ljubljanska žlahta povabljena na kosilo, kamniška pa na večerjo, vse skupaj pa nam je dodatno začinila huda vročina in močan večerni naliv. Jedilnik je bil enostaven in poletno obarvan; za kosilo so bile polnjene paprike, za večerjo pa čevapčiči, prebranac in grška solata. Pa grozdje in skutino pecivo za posladek.

Kakorkoli, ko se je Tamala vrnila domov in se nekaj dni posvečala počitku, sem začela odštevati dneve do prihoda Tavelke, ki je na nekih otočkih daljne deževne Kambodže preživljala zadnje dni dolgega dopusta v Aziji. Z Vrhovnim sva po skoraj mesecu dni izkoristila prosti vikend za raziskovanje pokrajine ob Kolpi. Parkirala sva v PZA Benetič v Vinici, naredila krog s kolesom po bližnji okolici, se kopala v topli Kolpi in si domov grede ogledala še Krajinski park Lahinja. Budapesta sva parkirala v vasi, kjer naju je mahaje z repkom pričakal kuža Čarli, ki naju je zvesto vodil na sprehodu skozi park, malce poskakljal in podivjal, ko sva mu nekajkrat vrgla palico in se zadovoljen in dobro sprehojen vrnil domov. Midva pa sva sklenila, da bova naslednji, s praznikom podaljšani vikend ponovno namenila spoznavanju krajev ob Kolpi.

V torek je prišla domov tudi Tavelka in po dolgem času sem imela spet obe hčeri doma. Pa obe na antibiotikih. Tavelka z grdo infekcijo komarjevih pikov…

Za praznik sva se odpeljala proti Kolpski dolini in to, kot se je odločil Vrhovni, po daljšnjici čez Bloke, kjer sva na kratko parkirala ob Volčjem jezeru.

Kar precej je pihalo in ob jezeru se je trlo prazničnih obiskovalcev in hitro je padla odločitev, da greva naprej, na kakšno manj oblegano mesto. Ampak to ni bil grad Snežnik, tudi tukaj je bilo kljub zapori ceste in neprijetnemu obvozu precej obiskovalcev. Ogledala sva si grad in po kosilu s kolesom naredila krog po lepo označeni Poti dediščine Loške doline.

Potem pa sva jo mahnila čez Babno polje na Hrvaško, kjer sva se kmalu spet ustavila, pa ne čisto po lastni volji.  Denarnica “Gospona Tomaža” je po razgovoru s policajem utrpela manjšo izgubo, vendar to ni pokvarilo razpoloženja v tolikšni meri kot moja izjava, da prav gotovo ne bova spala kar nekje na divje za vodo kot v predmigrantskih časih…In sva se vozila in vozila, po strašansko ozki cesti, ki povezuje vasice in kraje ob Kolpi, vse do Radencev. Tam sva že kar pozno zvečer naletela na res luštkan kamp in se utaborila. Zbudilo naju je prekrasno poznopoletno jutro in rosa je kazala na to, da bo prav takšen tudi dan, pa sva si izposodila čoln in šla veslat. Krmar Vrhovni je sedel zadaj in dajal (in včasih tudi kričal) razna povelja, ki sem jih po najboljših močeh izpolnjevala in uspešno sva se prebila čez vse jezove in brzice 12 km poti… Zvečer pa smo se skoraj vsi gostje kampa, razen Italijanov zbrali na terasi, kjer nas je s svojo predstavo Stiptiz zabaval Matjaž Javšnik, ki je bil z družino tudi gost kampa…

Prav težko sem se poslovila od tega skoraj idealnega kotička ob Kolpi, vendar sva se morala premakniti bližje civilizaciji, saj sta se najini hčeri odločili, da preživita vikend z nama. Zato sta naštudirali, da lahko iz Kamnika do Metlike prideta z vlakom in s seboj vzameta tudi kolesi. Midva sva spotoma v Črnomlju obiskala mesarja Ivanetiča in trgovino, potem pa Budepesta parkirala na vrtu turistične kmetije Fortunovih v Krasincu. Sosednji kamp je bil nabasan do zadnjega kotička. “Location sharing” je poskrbel, da se je družina ponovno srečala :) Spet sem se nekaj uporabnega naučila in prav zabavno je bilo, ko sem opazovala, kako sta si bili označeni pikici na zemljevidu vse bližje in prav res je izgledalo kot kakšna čarovnija, kot Ravbarjeva karta Harry Potterja :)

Poletje je spet zakurilo na polno, še dobro, da je bila Kolpa blizu in osvežitev tako rekoč vsak trenutek na dosegu roke. Pa lenarjenje v senci, knjiga, večerno roštiljanje in tarok, opazovanje koz in gosk in račk, ki so se nekajkrat na dan gagajoč podale pod ograjo do vode in se pridružile ostalim kopalcem na reki…luštno.

V soboto smo se s kolesi odpeljali do Adlešičev. Vrhovni bi šel naprej do Žuničev in nazaj po hrvaški strani Kolpe, Tamala bi šla v kamp Jankovič, ker je ful luštkan,  Tavelka v Tri-buče, jaz pa nazaj, ker sem v klanec kuhala…Malo smo se mulili in bili slabe volje, na koncu pa je izpadlo tako, da smo se slikali pri smerokazu za Tribuče in takoj za njim zavili na nek kolovoz in bližnjico skozi hosto, kjer so ostali trije uživali v avanturi, jaz pa sem se ves čas ozirala po medvedjih sledeh…

Resnično Tavelkin občutek za orientacijo in Tamalino odločanje za pravo smer na razpotjih tudi tokrat nista zatajila, saj smo prišli nazaj v Krasinec po najkrajši možni poti sploh. Da sklenem: ob Kolpo zagotovo še pridemo… :)

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak

Mal posebne

30.07.2018 · 1 komentar

Čas kislih kumaric, najboljši čas za neumne novice, kot je recimo tale. Sodelavka zjutraj odpre okno, da bi prezračila pisarno. Okno gleda na ravno streho skladišča. Na strehi pod oknom leži mrtva kokoš. Cela. Na strehi! Ker je potencialni rešitelj problema, naš tehnični na dopustu, trupelce ostane tam do naslednjega dne. Kljub vročini in mesarskim muham. Naslednje jutro je tam samo še kup perja. Dan kasneje izgine še kup perja in spet je vse kot prej. Nekaj kun in kakšna ujeda je sitih in zadovoljnih. Bližnji sosed, ki v kokošnjaku eno kokoško pogreša, verjetno malo manj.  A naravni krog je zaključen, vse je v redu.

Včasih pa si kakšnih stvari nikakor ne moreš razložit…kot na primer tole. Na domači pisalni mizi poleg monitorja je že kar dolgo stala zaprta kartonska škatla Panasonic brezžičnega telefona. Nič nisem spraševala, dokler Vrhovni ni načel te teme, ko je začudeno ugotovil, da je v škatli tudi v resnici popolnoma nov, še zapakiran telefon. Jaz sem ves čas mislila, da ga je prinesel Vrhovni, da ga moramo mogoče zamenjat in zadeva pač še ni prišla vrsto. Časovno se je nekako ujemalo s klicem na pomoč uporabnikom, ker nam telefonska linija ni delovala. Vrhovni pa je ves čas mislil, da gre le za prazno embalažo.  Tamala in Tavelka pravita, da se jima o vsem skupaj ne sanja. Na moč nenavadno torej… Razmišljam in razmišljam, če je bil na obisku kdo, ki bi ga lahko pozabil, pa mi nič pametnega ne pride na misel. Bom vesela, če ima kdo kakšno idejo, drugače pa je bil verjetno na obisku prezgodnji Božiček, ki mu je bilo zgoraj na daljnem severu prevroče :)

  • Share/Bookmark

→ 1 komentarKategorije: vrtiljak

Svetovni popotnici

29.07.2018 · Brez komentarjev

Pa je spet šla. Pa bova spet sama do sredine avgusta :( Res komaj še sledim premikom mojih punc po svetu… Tavelka se je iz Vietnama premaknila v Laos. Tudi tam je dež. Veliko dežja.

Tamala se je v ponedeljek vrnila iz Estonije, dva dni kao malo počivala, pri Vrhovnem izprosila avto in šla še z dvema prijateljicama za tri dni taborit v Bovec.  Naredila je res dober trening vožnje po vseh tistih zavitih ovinkih do Bovca in nazaj, pa do Nadiže in nazaj…Včeraj popoldne je napokala kufer in kolo, šla na rojstnodnevno žurko, danes pa hajd v Bormio. Po nekaj dneh kolesarskega treninga po italijanskih prelazih pa s kombijem do Milana, potem pa z letalom najprej v Kopenhagen, z ladjo v Malmo, z vlakom v Stockholm, z ladjo v Rigo in nazaj v Stockholm. Spet bodo odkljukane nove, do zdaj še neobiskane države…

Midva pa bova doma. Zdaj, ko ob popoldnevih ne bo več “treba” gledati Toura, bi bilo res fino, da bi se lotila kakšnih hišnih opravil. Neomejeno možnosti imava na razpolago, morda bo glede na napovedan vročinski val najbolj prijetno začeti kar v kleti :)

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: vrtiljak

Malo mešano

23.07.2018 · Brez komentarjev

Tamala je že pristala na dunajskem letališču in je na poti proti domu. Evropsko prvenstvo v Estoniji je zaključeno, vrača se z izpolnjeno normo za nastop na SP, ki bo septembra v Gold Coast v Avstraliji. Cilji so bili sicer nekoliko višji od doseženega 23. mesta, a tisti dan je bilo to največ, kar je lahko naredila. Dosegla je 18. čas plavanja in 13. čas kolesa, a žal na teku zaradi pomanjkanja treninga pač ni bila enakovredna evropski smetani.  Je pa na zelo težki in tehnično zahtevni progi prehitela nekaj tekmic, ki so ponavadi boljše od nje in dosegla tudi najboljšo posamično uvrstitev med slovenskimi mladinci…Včeraj je odlično nastopila tudi v mešani štafeti, v prvi predaji predala kot šesta izmed 22 nastopajočih ekip, na koncu pa so bili uvrščeni na zelo dobrem 14. mestu.

Pa še luštno so se imeli in mestece Otepää, kjer so stanovali v bližini znanega biatlonskega centra, ima z lepo naravo in s svojimi številnimi jezerci tudi poleti kaj ponuditi. Komarji all inclusive :)

Tavelka pa je pravkar sporočila, da so preživele štiridnevno potovanje z motorčki po Ha Giangu. Po njenih besedah je bila to najbolj divja, najbolj naporna in najbolj pristna izkušnja, kar jih je imela na potovanjih. Pa tudi kar nevarna, bi rekla. Deževje, zemeljski plazovi, ni da ni. Še dobro, da ni povzročila kakšnega obmejnega incidenta (…niso streljali..) , ko se je sprehodila čez mejo Vietnama in nam poslala pozdrave s Kitajske! (…očijeva hčerka…) Zdaj pa nazaj v Hanoi, malo poležavanja na plaži, potem pa bo na vrsti Laos. Dobro pazi nase še naprej, ljubica!

Poletje se bo takole počasi prevesilo v drugo polovico in jaz sem res vesela, da je bolj kilavo. Na živce mi gre edino to, da je dež skoraj vsak torek, ko je na vrsti Tamalina kolesarska runda :) Vročine nič ne pogrešam in vseeno mi je, če sta na morju veter in mrzla voda, ker dneve itak preživljam v službi. Ob popoldnevih z Vrhovnim gledava Tour in navijava za Roglo. Pa vsakič tudi za pogumne ubežnike, ki se nama po večini smilijo, ko jih ujamejo :) Vrta ni potrebno skoraj nič zalivat, ker skoraj vsak dan dežuje.

Še vedno kuham zelenjavne juhe iz orjaške, 1,75 kg težke, ampak nadvse okusne in sočne kolerabice, ki je počakala, da smo pojedli tudi njene skoraj tako obilne sorodnice. Fižol, bučke, korenček, paradižnik, vse lepo uspeva, le kumare, ki jih je bilo lani res preveč, so zatajile. Pa nič zato, smo deležni Sovičinih…

Včeraj bi (če bi) naš Cucek dopolnil 10 let. Pred dvema tednoma pa nas je  razžalostila novica, da je čez mavrico odšla tudi njegova draga Sisi, dvakrat mamica njegovih mladičkov.  Pasje obdobje v mojem življenju je zaenkrat zaključeno, mačje z Mucindo se nadaljuje…

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: vrtiljak