in vendar se vrti

Levji dnevi

16.08.2017 · Brez komentarjev

Prav uživala sem, ker je bilo tehle nekaj dni bolj na izi. Ker je Vrhovni delal, nama ni bilo treba nikamor, da bi »izkoristila« proste dni, zato sem z veseljem ostajala doma in se ubadala z različnimi gospodinjskimi dejavnostmi; kuhala, prala, pospravljala pridelke z vrta, gledala pod roke mojstroma, ki zidata podaljšek k naši  terasi… proti večeru pa šla še na Primoža (54). Dovolj časa je bilo tudi za masažo pri Karmen, spremljanje atletike in večerni tarok s Soviso in Čukom. Včerajšnje jutro pa je bilo tako lepo, da sem se na hitro odločila in odkolesarila do Frjance in nazaj, kar je moj dosedanji najdaljši kolesarski podvig…

Tamala se je imela v Belgiji luštno, domov se je vrnila v ponedeljek zvečer, jako zadovoljna z uspešnim prvim nastopom v najmočnejši evropski ženski konkurenci, kjer ji je že v prvem nastopu uspelo osvojiti točke (za 17. mesto med evropskimi tekmovalkami). Lepo je videti, kako jo takšen uspešen nastop motivira za nadaljna tekmovanja…

Tavelko pa že dobro muči domotožje; da bi si popestrila zadnjih štirinajst dni v Peruju, se je za vikend odpravila na obalo (9 ur nočne vožje z busom) in ko me je klicala, sem lahko poslušala bučanje Tihega oceana…

Ja, povsod je lepo, a doma je najlepše :) S tem, kje jim bo v prihodnje najlepše, se te dni intenzivno ukvarjajo pri Bratcu. Kot vse kaže, bo treba v prihodnje hodit na obiske v Šmarje Sap. Srečno, družinica :)

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: vrtiljak

Ko iz majhnih potepuhov zrastejo veliki

10.08.2017 · Brez komentarjev

Danes se je s kosilom že spet mudilo. Tamala popoldne leti v Belgijo skupaj z ostalimi reprezentanti, ki bodo v okviru ETU Development teama nastopili v nedeljo na tekmi v Wuustwezlu.  V zadnjem času ima komajda toliko časa, da preparkira kufre. Tako je šele v ponedeljek pripotovala iz Nemčije, naslednji ponedeljek se vrne iz Belgije, konec tedna pa je že na vrsti Švica… Pravi, da ji ni nič naporno in da ima prav rada letala in letališča, jaz pa vse skupaj kot kronično preveč zaskrbljena mama slabo prenašam. Za povrh pa je Tavelka že cel mesec in pol v Peruju… To potepanje jima seveda nadvse privoščim, ker vem, da uživata, ampak dekleti  vztrajno zvišujeta letvico moje tolerance…ajme :(

Tavelka je, potem ko sta Nadja in Barbara odpotovali domov, ostala v Limi sama. Avantura se je začela, ko je šla z lokalnim prevozom na drugi konec Lime po kovček, ki ga je za čas potovanja shranila pri znancu njenega Erazmusovega kontakta, potem pa z avtobusom odpotovala v Huaraz. Tolažila me je, da po Južni Ameriki potuje precej deklet samih in da to ni nič nenavadnega in posebno nevarnega. Sploh za take izkušene popotniške mačke, kot je ona :) Kot da je treking po divjih Kordiljerah nekaj čisto običajnega… Ker se je vse dotlej redno javljala, sem bila štiri dni precej na trnih, ker nisem vedela, ali je v redu, ali ima kakšne težave glede višine… Je pa res, da je takoj, ko je pri vračanju v civilizacijo ujela črtico signala, sporočila, da je živa in zdrava. Pa da je čisto navdušena. Da je bilo zelo mrzlo, ponoči pa krepak minus; logično, na južni polobli je sedaj zima… Da je bila družba odlična. Pa da se je po treh dneh brez tuša prav prileglo vreči se v ledeniško jezero, kljub temu, da je bilo napol zamrznjeno…

Ta vikend pa sem bila še bolj na trnih zaradi Tamale, saj je sama potovala v Nemčijo na tekmo. V soboto zjutraj sem jo odpeljala na Go-opti, skupaj s tavelikim kufrom za kolo in tamalim kufrom z ročno prtljago. Na povabilo nemškega triatonskega  kluba iz Griesheima je v nedeljo nastopila na svoji prvi tekmi v 1. Bundesligi v Tübingenu. Za razliko od Tavelke pa Tamala ne čuti nobene potrebe, da bi se javljala pogosteje, da bi bila moja duša za silo pomirjena. Ko so pristali v Frankfurtu, je napisala samo »pristali« in potem nič več – nobenih sporočil o tem, kdo jo je prišel iskat na letališče, kje je nastanjena… Itak, da je bilo vse v redu, ampak prvič je le prvič…

Še dobro, da nisem imela časa preveč razmišljat in razglabljat, saj sem za rojstni dan na kozarček penine in prigrizek za rojstni dan povabila tisti del familije, ki je bil pač trenutno doma. Od otrok sta prišli samo obe ljubljanski gospodični, manjkali pa so tudi vsi Babadujevi, saj so šli vsak po svoje na lepše. Kljub temu, da smo gostom za predjed postregli z mušnicami, so bili prav živahni še dolgo v noč…

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: napoT · vrtiljak

Logarska dolina

31.07.2017 · 1 komentar

Budapest je ta vikend bivakiral v Logarski dolini. Hecno pravzaprav, da tjakaj nisva/nismo šli že večkrat, ko pa je od nas samo čez hrib na ono stran. No ja, čez Černivec in kar dobro naokrog. No ja, po ponekod kar dobro uničeni cesti. Ampak narava je pa tako čudovita, da na trenutke komaj dihaš. Od lepot, ki te obdajajo in od tega, ker prav gotovo rineš v kakšen klanec :)

Ker v petek popoldne še nisva točno vedela, kje bi se utaborila, sva preverila v Kampu Menina; klicani je bil ravno sredi raftinga, povedal je, da imajo le še kakšne 3% prostora. Potem sva poskusila v Lučah v Šmici, pa je bila situacija precej podobna – prostora je bilo sicer več, ampak samo na pomožnem, pretežno nepokošenem travniku južno od teniškega igrišča, kjer nama ni bilo prav nič všeč. Pa sva šla pogledat še PZA tik pred vhodom v Logarsko dolino. Top lokacija, vse na dosegu roke, senca, žuboreča potočka Savinje in Bele, pravzaprav idealno. Na internetu je PZA označen (10 EUR/noč), menda pa je ukinjen in uradno prestavljen na hribček k neki kmetiji, vendar pa nas je tu brez oskrbe (in brez plačila) parkiralo kar nekaj.

Že v petek popoldne sva se po osupljivo lepi Logarski dolini s kolesi zapeljala do slapa Rinka. Glede na to, da sem bila tu nazadnje pred desetimi leti, ko je dva dni neusmiljeno nalival jesenski dež, sem jo pravzaprav odkrivala na novo.

V soboto sva se z Budapestom odpeljala do dveh tretjin Pavličevega sedla, kjer se odcepi Solčavska panoramska cesta. Večinoma makadamska pot se uradno sicer začne in konča v Solčavi, midva pa sva jo s kolesi ubrala ravno v kontra smer. Cesta se vije malo gor in malo dol mimo mnogih kmetij, na katerih ponujajo domačo hrano in pridelke, na vsake toliko pa so urejene razgledne ploščadi, od koder je čudovit razgled na okoliške gore in globoko v dolino. Kljub temu, da so bili vrhovi gora dopoldan še v oblakih,  je bilo prav lepo.

Po poti sva se ustavila pri izviru kisle železne vode in potem pri cerkvici Sv.Duha v Podolševi, od koder se vidi tudi do Potočke zijavke. Vrhovnega sem nagovorila, da se vzpneva še do nje; kolesi sva pustila za rampo in po spletu okoliščin šla po daljšnici, po Medvedovi poti, ki ni toliko obiskana in bila zato nagrajena z nekaj najdišči lisičk tik ob poti… Tamkajšnji gozd pa je bogat tudi z mravljišči in kolone mravelj ti kar naprej križajo pot – mravljinci vojščaki se spoznajo na svoj posel in moje gležnje so obgrizli ničkolikokrat :) Nič hudega, ampak glede na cviljenje otrok, ki se jim je očitno dogajalo podobno, staršem priporočam, da jim za ta izlet obujejo dovolj visoke nogavice…Ker nama je ostalo še nekaj popoldneva, sva s kolesi zavila še na drugo stran, na Pavličevo sedlo. Za Vrhovnega mala malca, meni pa se je tudi ta tretjina prevoženega klanca po aktivnem dnevu zdela kar dosežek :)   Večerja je bila potem zaslužena; njami lisičkova juha in njami čevapčiči. Odigrala sva nekaj partij remija, javili pa sta se nama tudi obe potepuški hčeri – Tamala iz Tabora na Češkem, kjer jo je v nedeljo čakala tekma evropskega triatlonskega pokala in Tavelka (živa, le malce prehlajena, a na moč navdušena) z nekajdnevnega trekinga po Cordillieri Blanci. Ob žuborenju potočka sva zaspala.

V nedeljo sva se na poti domov ustavila v Robanovem kotu. Parkirišče je bilo kar polno, na njem je stal tudi kombi Španca, ki si je očitno zamisli precej podoben potovalni načrt kot midva in sva ga srečevala vse tri dni, ter avtodom Ljubljančana, ki nama je prijazno posodil tlačilko, ko je Vrhovnemu na prvem klancu spustila guma. Ko je bilo kolo nared, pa sva ugotovila, da je kolesarjenje po dolini prepovedano, zato je Vrhovni predlagal, da jo mahneva na desno v klanec, proti Strelovcu. Nisem bila preveč navdušena, veliko ljubši bi mi bil sprehod po dolini, sploh zato, ker so bile na zemljevidu narisane neke strašne serpentine. Pa je vseeno šlo skoraj do vrha, do kmetije Knez, ki leži dobrih 500 metrov višje. Vrhovni je zvozil vse, tudi najbolj strme klance, zame pa je bilo pretežko in sem kar precej poti prehodila, ampak saj ni važno.

Razgled je bil prav gotovo boljši kot iz zatrepa doline, pohajanje po čudoviti naravi Robanovega kota pa bo prav gotovo prišlo še kdaj na vrsto – treba bo le izbrati bolj primeren čas, ne ravno tisto nedeljo na višku turistične sezone :)

  • Share/Bookmark

→ 1 komentarKategorije: The Grand Budapest Hotel · napoT

Pri sosedih

25.07.2017 · Brez komentarjev

Tamala je  iz ponedeljka na torek naredila eno hitro menjavo, razpokala kolo in kufre, s katerimi je pripotovala iz Litve in pripravila nove za v Dolomite. Tjakaj se je z G-trijevci odpravila v torek dopoldne, po jutranjem plavalnem treningu. Tudi jaz sem bila v nizkem štartu, če bom morala kaj oprat in posušit praktično čez noč, pa potem ni bilo nič nujnega.  Ko sva se poslovila od Tamale in pripravila Budapesta, sva se na nekajdnevni dopust odpravila tudi midva.  Kot že dostikrat nepripravljena in brez konkretnega cilja, kam bova sploh šla. Ker pa mi je Vrhovni že lani obljubil avstrijska jezera in ker kljukica zaradi spleta okoliščin ni bila narejena, sva zavila na sever, čez Ljubelj. Pot naju je vodila mimo Gosposvetskega polja kar naprej proti Štajerski, kjer sva po sprehodu skozi narodni park Zirbitzkogel-Grebenzen in navdušenem nabiranju lisičk pristala v kampu v bližini Murau-a ob Muri. Naslednji dan sva se se po Murradweg zapeljala do Predlitza. Na to kolesarsko pot, ki v tem delu poteka po ne preveč hriboviti pokrajini (uf, še dobro) ob reki in železnici, skozi prikupne majhne vasi in pretežno stran od glavne ceste, se bom prav gotovo še kdaj vrnila. Druga prednost je bila pa nadmorska višina in oblačno vreme, zaradi česar ni bilo prav nič vroče. Če bi naju na poti ujela nevihta, pa bi se s kolesi vred nazaj lahko pripeljala z ozkotirno železnico Murtalbahn. Skratka, vse tod okoli je na Mur*, imajo celo svoj Tour de Mur :) . Za nameček je popoldne zmagal še Roglič v 17. Etapi od La Mure do Serre Chevalier…tako da se je vse poklopilo…

Najina naslednja etapa je bila gorska; mimo Schladminga sva se odpeljala do Ramsaua, se malo sprehodila, malo pokolesarila in nabrala novo zalogo lisičk. Po deževni noči sva se prebudila v sveže jutro, sonce je kaj kmalu pregnalo meglice in midva sva se najprej z avtobusom po plačljivi cesti in nato z gondolo odpeljala do ledenika Dachstein. Vrhovni je mislil, da bi lahko šel na vrh, pa se je izkazalo, da gre za zelo obiskano in zahtevno feratto in da je za kaj takšnega čisto preslabo opremljen. Malo razočaran se je moral zadovoljiti z lepimi razgledi, ki so se ponujali vse naokrog, na Skywalk pa tudi ni hotel :)

Potem pa so bila na vrsti jezera. Tisto z najlepšo vasjo ob jezeru na svetu, Halstattom in najbolj luškanim kampom ob jezeru, pa spet drugo s slikovitimi vasicami, od katerih prav vsaka premore svojo Seeweg in svoj Am See, ponavadi pa tudi kakšen Am Winkel :)

Pa Bad Ischl z dvorcem in parkom, v katerem je počitniške dni preživljala priljubljena princesa Sisi in sploh cela pokrajina Salzkammergut, ki je res osupljivo lepa in ki jo bo nujno še bolj podrobno spoznati. Za letos je sicer narejena ena mala kljukica, ampak videti nekaj jezer od 67 je pravi ništrc; samo morda naslednjič bolj izven glavne sezone…

Pa kakšna pravičnost pri najljubših stvareh: 48 vzponov na Primoža in 48 nočitev v Budapestu letos. Upam, da bo šlo še tako lepo naprej…

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak
Tagano:

Devet časovnih pasov narazen

17.07.2017 · 2 komentarjev

Danes je takšno jutro, kot si jih dostikrat želim. Sončno, sveže in dopustniško. Dan bo bržkone natrpan z gospodinskimi opravili, a nič ne de. Vrhovni je v Vrtičku, Mucinda se potepa, a verjetno ni prav daleč. Tamalo pričakujeva pozno zvečer, ko se končno vrne iz Litve, izredno zadovoljna z osmim mestom, ki ga je iztržila v finalu evropskega prvenstva mlajših mladincev v Panavezysu v Litvi. To je njena najboljša uvrstitev na velikih tekmovanjih in zadovoljstvo je lahko še toliko večje, ker vidi, da je povsem konkurenčna na plavanju in kolesu, le na teku so tekmice zaenkrat še močnejše. K začetnemu stresu zaradi neprimere nastanitve in neplačane štartnine je veliko prispevelo še vreme. Četrtkov kvalifikacijski nastop je potekal v močnem nalivu in hudem vetru, zaradi česar je bil  za to območje izdan tudi oranžni vremenski alarm. Skozi menjalni prostor je po Tamalinih pričevanjih slabo uro pred štartom tekel cel potok. Vse skupaj se je srečno razpletlo in Tamala in Jan sta se uvrstila v sobotni finale. Midva sva kvalifikacije poskusila spremljati v živo, saj je organizator zagotovil prenos preko interneta, pa pri Belopeških jezerih, kamor sva se zapeljala z Budepestom, ni bilo pravega signala.

Naslednje jutro sva se odpeljala naprej do Bovca, da bi tudi letos pozdravila stare znance in prijatelje in ubrala kakšno znano ali pa neznano kolesarsko traso sli stezico. Ko sva se parkirala v Polovniku, sva se odpravila na potep s kolesom, od Bovca do planinskega doma v Lepeni, pa naprej do kampa Korita in nazaj po cesti do Bovca. Jaz, brez kondicije, sem dihala na škrge, Vrhovnemu je pa kar fino šlo, čeprav je vsak hujši klanec prevozil dvakrat, da bi čez spravil še mene…Prvič pa sva se peljala skozi Mišjo vas, kjer te pri prvi hiši pozdravi tabla z napisom “Pazi mačke” :)

V soboto sva se namenila na pohod po obronkih Rombona do Kluž, a naju je ustavila in obrnila krajša ploha, približeval pa se je tudi Tamalin nastop. Tudi tokrat je prenos v živo pretežno crkoval, sva pa razločila Tamalo na plavanju in si  oddahnila, ko sva jo med vodilno skupino zagledala na teku… Borila se je prav do cilja in v borbi za osmo mesto v fotofinišu prehitela rusko tekmovalko. Carica.

Potem pa sva se šla še malo potepat po prelepi bovški kotlini…

Jah, te dni sta bili najini hčeri devet časovnih pasov narazen. Tamala eno uro pred nami in Tavelka na Galapagosu osem ur za nami. Sporočila so prihajala ponoči, ko smo se mi zbujali, so punce na Pacifiku hodile spat…Zdaj so že spet na celini, v srfarskem mestecu Montanita v Ekvadorju si bodo menda vzele nekaj dni oddiha… Hahah :)

  • Share/Bookmark

→ 2 komentarjevKategorije: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak

Gospod Murphy na obisku

12.07.2017 · Brez komentarjev

Brez pretiravanja lahko rečem, da so zadnji tedni v znamenju gospoda Murphija. K sreči so se nekatere smole in komplikacije relativno enostavno in hitro rešile, na druge pa smo že oziroma bomo hitro pozabili. Mogoče je to samo stvar moje perspektive in osebnega doživljanja, ampak  tudi brez tovrstnih šokov bi zlahka shajala.

Skratka, na Krku  pozabljen potapljaški brezrokavnik smo srečno dobili kar spotoma, ko smo se peljali na morje, pa tudi ribiška bera je bila kar dobra, kljub temu, da smo se po nekaj dneh zaradi slabega vremena in močnega vetra iz premium parcele v Balah evakuirali na vzhodno stran Istre. Posledično ni bilo prave dopustniške sproščenosti in odklopa čisto do zadnjega, za povrh pa je Budapest pri zadnji selitvi za nekaj časa obtičal v blatu razmočene parcele kampa Oliva. Tamalo in Vrhovnega so opikale ose, ki so se ponovno naselile v naš nadstrešek nad vhodnimi vrati. Vrhovni je pri srečanju s policaji pridelal kar nekaj kazenskih pik in bo v bodoče moral res paziti na omejitve…Moja pobunkana glava, posledica padca po spolzkih stopnicah se je pocelila, Tamaline buške so se pozdravile, prehlad pa tudi. Na ETU tekmi na Bledu je zaradi slabega počutja žal odstopila, ampak priložnosti bo še dovolj… Danes že spoznava Panevezys, kjer bodo v prihodnjih dneh tekme EP za mlajše mladince in močno si želim, da se ji bo izšlo vse po načrtih. Tako kot se lepo izhaja Tavelki, ki se je po dveh tednih potepanja po Peruju (Arequipa, Titicaca, Machu Pichu, Cusco), skoku v Bolivijo in vzponu na pettisočaka z Nadjo in Barbaro premaknila v Ekvador. Naslednje tri dni bodo raziskovale Galapagos in od tamkaj že dobivamo slikce zadovoljnih morskih levov :)

Črni niz pa se še kar nadaljuje. Namesto jutranje dobrodošlice mi je računalnik danes, ko se je za sto stvari mudilo, serviral tole:

Včerajšnji izpad elektrike je bil skoraj usoden; šele zgodaj popoldne sva s pomočjo ajtijevca ponovno vzpostavila stik, pa še to bolj za silo. Še dobro, da sem na vrsti za novo mašinko :) Žal pa bom sredino popoldne namesto z Branko na Primožu preživela v službi, da bom nadoknadila zamujeno. Oh ja….

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: kujavnk · vrtiljak

V zraku

11.07.2017 · Brez komentarjev

Spet je naneslo, da ste obe najini punci skoraj istočasno v zraku. Tavelka bo čez slabo urco poletela iz Quita, Ekvador proti Galapaškim otokom, Tamala pa ravno leti proti Frankfurtu in od tam naprej v Litvo. Tamala se je pred letom oglasila, čisto navdušena, ker je dobila posebno povabilo za obisk pilotske kabine. Dragi Žiga, hvala ti za tisti klic ali dva, otrok je srečen do neba :)

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: vrtiljak

EP

20.06.2017 · Brez komentarjev

Iz Kitzbühla, kjer sva ta konec tedna spremljala Tamaline nastope na EP v triatlonu, smo se vrnili v nedeljo zvečer utrujeni  in z sladko-grenkimi občutki. Zadovoljni z njenim pogumnim nastopom na sprint triatlonu in z osvojeno normo za svetovno prvenstvo in žalostni zaradi neverjetne smole na štafetni preizkušnji, ko je po odličnem začetku na plavalnem delu v prvem krogu kolesa po trku s sotekmovalko padla. Čeprav precej potolčena in v bolečinah je nadaljevala, da je slovenska mladinska štafeta svoj nastop lahko izpeljala do konca. » What a girl«, je komentiral Nemec, ki je iz razgovora med mano in mamo nizozemske tekmovalke Rani ugotovil, kaj se je na progi zgodilo…

Tamala je v Kitzbühl odpotovala že v sredo z reprezentanco, midva pa sva se odpravila v četrtek zvečer z Budapestom, prej pa sva se še na kratko pofočkala na rojstnodnevnem pikniku v Godiču. Ker je bila pred Karavankami spet neverjetna kolona, sva jo mahnila preko Trbiža, po Ziljski dolini do Lieneza in nato skozi Felbertauern tunel in preko prelaza Thun do cilja, velikega parkirišča nekaj minut stran od prireditvenega prostora, kjer sva nato zadovoljno bivala vse do nedelje. Vrhovni je fotkal. Tamala je svoj nastop opravila že v petek popoldne, prav v istem času, ko je imela Tavelka ustni zagovor zadnjega izpita četrtega letnika. Obe sta ponovno dokazali, da sta pravi borki in da ne popustita prav do konca.

Tamala je po tekmi za Triatlonsko zvezo izjavila:

Moj cilj na evropskem prvenstvu je bila uvrstitev do 35. mesta, saj pričakovanja zaradi težav v pripravljalnem obdobju niso bila prav visoka. Na plavanju sem želela priti iz vode s čim manj zaostanka za prvimi, kar mi je tudi uspelo. Na kolesu smo dobro sodelovale in polovile najhitrejše. Na teku sem se potrudila po svojih zmožnostih in končala na 17. mestu, s katerim sem zelo zadovoljna.«

Tavelka pa ni naredila samo kljukice za vse opravljene izpite četrtega letnika, ampak si je še za eno leto zagotovila Zoisovo štipendijo skupaj z dodatkom na študijsko uspešnost, kar ji bo v petem letniku, ki ga bo do polovice delala na Erazmusovi izmenjavi  v Nemčiji, še kako prav prišla. Ta teden bo imela še tisoč opravkov, v petek gresta z Mucom za vikend na morje, v ponedeljek zvečer pa za dolga dva meseca odpotuje v Peru…

Se mi zdi, da bo gospa Panika vsak čas pozvonila pri vratih…

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: vrtiljak

Krk

4.06.2017 · Brez komentarjev

Za maj v Grand Budapestu ni bilo nobenih rezervacij; razlogi so bili v vnaprej razprodanih vikendih za žurke, obletnice, tekme, pa še služba… Ampak je pa fino, da ko pa se le pokaže kakšna mini micena prilika, pa samo napolneš hladilnik in odrineš na potep… Tako se je zgodilo, da sem bila prejšnji teden prvič na Krku.  No, nič posebej nisem bila fascinirana, zato mislim, da nisem v preteklih letih nič pomembnega zamudila. Dva dni sva na šverc spala na plaži, nedaleč od mesteca, kamor sva se zjutraj s kolesi odpeljala po sveže ribe in šla na kavico. Vrhovni je sicer lovil, a je na koncu sam postal plen; kljub temu, da je imel veljavno karto, so ga policaji v postopku inšpekcijskega nadzora poklicali na čoln in na koncu oglobili zaradi manjkajoče boje… V živo sem poročala puncam, saj se je vse skupaj dogajalo na (sicer prazni) plaži direkt pred mojimi očmi.

No, nisva niti preveč natančno izračunala, koliko je pod črto stala ribja juha iz pičlega (ampak bio&eko) ulova v dveh dneh, v uteho pa nama je bilo, da sva pokompenzirala vsaj pri ceni prenočišča :)

Tretjo noč sva se premaknila v kamp Glavotok in za razliko od vsega ostalega, na kar sva spotoma naletela, mi je bilo v kampu všeč. Sicer v prvih vrstah polno Nemcev in Avstrijcev, a urejeno, prijazno in dokaj naravno. Sem takoj našla nekaj podobnosti z Balami…tudi glede tega, da moraš povsod s kolesom kar nekaj časa gonit v klanec, da se premakneš do civilizacije. Le da so klanci na Krku še bolj strmi :(   Pa prvič letos sem se namočila v morju; malce mi je sicer vzelo sapo, se je pa zelo prileglo.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: The Grand Budapest Hotel · napoT

24 ur Primoža 2017

23.05.2017 · Brez komentarjev

Za mano je 24 ur hoje na Primoža 2017 in doseženi rezultat je 8 prijetnih vzponov in 50 prehojenih kilometrov. Čeprav so bile pohodnice tudi letos neverjetne (Alenka 20 vzponov), so bili moji cilji precej bolj skromni: dobra volja, klepet, prijetno druženje in zaključek celega projekta brez žuljev, otečenih kolen in drugih nevšečnosti… Izpolnila sem jih v celoti in vsakič v družbi drugega spremljevalca: Vrhovnega, Tavelke, Branke in Mojce. Tudi letos je bila vremenska napoved bolj slaba, ampak petkovo popoldne in večer sta bila praktično idealna, v soboto pa je dež počakal ravno toliko časa, da sem po sedmem vzponu sedla v avto in se odpeljala domov. Tiste, ki so v tem času hodili, je hudo pralo, jaz pa sem si privoščila kosilo in celo masažo pri Krešotu. Ko je naliv ponehal, sem počasi še zadnjič krenila proti vrhu. Najbolje pri  vsem skupaj pa je, da je stotka končno videti malo bližje (40).

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: stotka