in vendar se vrti

Moja udeležba na 24 urah Primoža se je zaključila z zame odličnimi osmimi vzponi, štirimi včeraj in štirimi danes. Ponoči, ko je večina pohodnikov neumorno hodila v soju čelk, sem stuširana in zadovoljna sladko spala v domači postelji Sedem vzponov sem zmogla brez večjih težav, pri osmem pa sem pokasirala vse za nazaj: žulje, otečeno koleno, pa še dež me je namočil tik pod vrhom. Z doseženim sem za prvič in za moje sposobnosti lahko super zadovoljna (8 vzponov, 53 km, 13 ur hoje in 3.368 v.m.). Res kapo dol pa vsem tistim fantom, ki jim uspe vrh doseži 20x in več in vsem tistim dekletom, ki so temu dosežku kar zelo blizu…Med tistimi, ki so se borili za sam vrh, je bil letos tudi Mato in zanj sem močno navijala: vem, da je zadovoljen z doseženim, saj mu je šlo najbolje doslej, ne vem pa, kaj pomeni njegov dosežek v skupni razvrstitvi. Komaj čakam, da Kamničan na to temo kaj objavi; na zaključno podelitev nisem čakala… Skratka, moje spoštovanje vsem, pohodnikom, sponzorjem in pomagačem, super je bilo in vidimo se spet naslednje leto!

Tale osmica se lahko prišteje tudi v skupni seštevek letošnje stotke: skočila sem na 53. Yes!

Fotka: Rok Markuš.

Imam novo obsesijo; že nekaj tednov gledam Prijatelje. Trenutno končujem s peto sezono in se zraven res nasmejem V tistih letih, ko so se prijatelji dobro zabavali, sem bila jaz predvsem mama in le kdaj pa kdaj mi je ob četrtkih zvečer uspelo sesti pred televizijo…ampak kakšnih nanizank pa se še vseeno bežno spominjam. Nekoristno zabijanje časa, vem, ampak se zabavam.

Danes popoldne ob petih je pri Calcitu v Stahovici štart 24-ur Primoža. Letos je prvič tako naneslo, da bi lahko tudi jaz sodelovala v pohodniški kategoriji; dokončno se bom odločila popoldne, ko bo bolj jasno, kaj je s tole nenadno jutranjo bolečino v križu in v gležnju Za začetek sem vzela Naklofen V bolj zaresni kategoriji letos sodeluje tudi bratec in upam, da mu bo uspelo izpolniti zastavljeni cilj…

Če se komu da, lahko opravi kakšen vzpon z mano. Škoda, moja draga J., da ti nimaš časa ;)   

No, pa smo preživeli tudi Tavelkino 18-tko! Tokrat za spremembo za prehrano gostov nismo poskrbeli sami, ampak smo za nekaj ur v našo kuhinjo spustili mojstra orientalske kuhinje. Simpatični gospod nam je pripravil enajst različnih jedi, jih obilno opremil s pisano sadno-zelenjavno dekoracijo in  zraven v zabavni mešanici slovenščine in angleščine klepetal in razkrival sestavine in način priprave posameznih jedi, dodal pa je tudi nekaj drobcev svojega življenja. Premorem kar precej  krožnikov in pladnjev, a polnil jih je s tako hitrostjo, da sem mislila, da bo vsega zmanjkalo… Skratka: drugače, pisano in okusno. Tavelka je bila zadovoljna, darila so bila velikodušna, vse dogajanje v prvem štuku, kamor smo separirali “otroke”, pa je bilo v znamenju priprav na večerno zabavo za dve polnoletni nališpani in opetkani slavljenki in množico povabljenih prijateljev, ki so se pozno zvečer zbrali v nekem ljubljanskem lokalu. Včeraj pri kosilu smo izvedeli, da je bila zabava v redu, podrobneje pa raje nisem spraševala…

V nedeljo sva s Tamalo zgodaj vstali, da ne bi zamudili prve letošnje in sploh njene prve super sprint triatlonske dirke na Ptuju. Meni je za začetek uspelo zgrešiti pravi izvoz z avtoceste, tako da sem za nekaj adrenalina poskrbela že pred tekmo. Tamala se je res potrudila in končala kot četrta, zadovoljna z rezultatom in bogatejša za novo tekmovalno izkušnjo.

Vrhovni, ki zaradi delovnih obveznosti ni mogel na Ptuj, nam je skuhal odlično nedeljsko kosilo, po kosilu pa smo si vsi privoščili eno malo dremko  Vreme je bilo ravno tapravo.  

Torej, žuri so zaenkrat za nami, pred nami pa nova doživetja. Tavelka je pred prazniki naredila CPP, zdaj pa bo počasi na vrsti šola vožnje….Huh, ne vem, začetek zna biti kar zabaven. Če se spomnim samo poskusov speljevanja, ki jih je moral preživeti ubogi pižojček na tistih čezsoških prodih…da tistega drugega pižojčka, ki jih je odnesel z nekaj več poškodbami, niti ne omenjam. Ajajaj

Če smo za praznike doma, potem tradicija zahteva obisk kresa in pa prvomajski pohod. Na kamniškem koncu najkrasnejši kres pripravijo mladci na Vrhpolju, zato sva se z družbo  prijateljev srečala na tamkajšnjem športnem igrišču. Malo smo poklepetali (kolikor so nam dopustili glasni Veseli Podgorci), malo popili in določili traso prvomajskega pohoda.

Letos smo štartali pri Calcitu v Stahovici in jo po zapletenem obhodu ograjenega kamnoloma po Koželjevi poti mahnili v Kamniško Bistrico (9 km, s postanki 3 ure 15 minut). Nenaporna, slikovita, večinoma senčna gozdna pot poteka ob bregu šumeče reke, skozi obrežni gozd, poln majhnih potočkov in zelene gozdne podrasti – čemaža, kronic, kalužnic, mladega borovničevja in mahu. Najlepši del poti je prav gotovo tisti od mosta pri žičnici na Veliko planino do soteske Predaselj in naprej do Jurja. Čevapčiči in radler so se na cilju prilegli kot še nikoli  

Delo me je poklicalo v službo takoj po prazniku dela  Delovno okolje se zdi kar malo neresnično, polovica sodelavcev, vključno z direktorico je na dopustu, nobene panike in nobenega pritiska ni…Punci sta se v sredo popoldne zadovoljni vrnili s priprav, razpokali potovalke in preklopili na šolo – Tavelka z nekaj več volje kot Tamala Jah, Tavelka je zdaj tudi formalno odrasla in mora biti temu primerno odgovorna… In ojoj, še dva žura na to temo moramo spravit pod streho… 

V sredo zjutraj sem se mimo Arboretuma peljala v Ljubljano. Nisem vozila hitro, vendar prehitro za nesrečnega kosa, ki je trčil v avto in negibno obležal ob cesti. Podoba nesrečnega ptiča me je kot slabo znamenje spremljala še nekaj časa. Te dni nasploh na vse gledam skozi sivo-črna očala in s precej slabe volje. Menda bo svoje dodala tudi posebno huda luna, ki se napoveduje za vikend - upam, srčno upam, da bom naslednji teden spet malo zadihala…  

Prav super se mi zdi, da sem letos za praznike doma. Upam, da me bo nekaj dni na off počasi spravilo k sebi, da se bom otresla stresa minulih dveh tednov, nespečnosti in morastih sanj. Vrhovni bi te dni seveda raje nekje na morčku lovil ribe, ampak letos se pač ni izšlo. A tudi samima doma nama ni hudega. Jaz sem danes po dolgem času spet imela čas za Primoža (43), Vrhovni pa se bo fajn nakolesaril – danes se je odpeljal do Jezerskega in nazaj ( 95 km, 850 višincev, povprečna hitrost 31,8 km/h). Teknilo nama je na izi kosilce v dvoje, brez hitenja in običajnega prerekanja s Tamalo  – ja, itak, spet je čas za šparglje…

Jaz sem si nekaj uric ob morju skupaj z babico Pavko privoščila včeraj, ko sem na priprave v Poreč odpeljala še Tamalo in Tinko. Čeprav na cesti ni bilo prehude gneče – Tavelka& Co so v petek do Poreča potrebovali celih 6 ur! – je bilo polurno čakanje na meji dovolj nadležno. Čeprav imam prvomajsko morje rada, pa mi s turisti prenatrpana Zelena laguna letos ni delovala kot nekak sanjski kraj za oddih. Še posebno, ko sem na kavici z našimi sosedi iz bovškega kampa izvedela, da so jim iz zaklenjenega avtomobilskega prtljažnika ukradli kolo. No, kakorkoli, ”ponudba” dopustniških koles je velika

Gori v kamniških hribih iz temnih oblakov malo pogrmeva, ampak mislim, da nocojšnji kres ni ogrožen. Tradicionalno druženje bomo jutri verjetno nadaljevali s prvomajskim pohodom in prvomajskim golažem….

Všeč mi je, da letos za praznik dela tudi pri naši hiši visi zastava. In ne, nič nimam proti temu, da bo drugo leto drugi maj delovni dan…in upam, da bomo tudi drugo leto vsi skupaj imeli dovolj (plačanega) dela. Živeli!     

Pa smo dočakali Tavelkino 18! Tavelka je kot ponavadi na pripravah, zato je in še bo  čestitke in morebitna darila sprejemala kar cel teden, žurke so pa tudi že splanirane…Torej, ljubica, lepo praznuj in v lepem spominu ohrani današnji sončen dan. Kot sem jaz v lepem spominu ohranila tisti četrtek, ko si prišla na svet. Tudi takrat je bilo lepo vreme, ampak ni bilo tako vroče. Dopoldne sva bila z očijem še v Ljubljani, kosilo pa mi že ni teknilo…Po kosilu sem počivala na kavču, gledala na uro in štela popadke, očka pa je zunaj na vrtu kosil travo, tako da sva skoraj prepozno prišla v porodnišnico   Vidiš, že takrat se ti je mudilo…

Tamala je ravnokar odtekla in odkolesarila svoj drugi super sprint duatlon letošnje sezone. Upam, da bo vsaj tako zadovoljna kot je bila v mrzli in deževni Ribnici pred dvema tednoma, ko je bila tretja. Juhu!

Cucek že dva dni samo spi. Spet je bil na kratkih počitnicah pri Sisi, vrnil se je utrujen in upam, da  se bomo čez dva meseca lahko spet veselili pasjih mladičkov…

Prejšnji ponedeljek se je očetovo zdravstveno stanje poslabšalo. Po devetih urah, preživetih na urgenci je bil sprejet v bonišnico, v petek, 20.4. pa je za vedno zaspal. Pokopali smo ga v torek v ožjem krogu družine in sorodnikov. K njegovemu zadnjemu počivališču smo ga pospremili v enem najhujših nalivov, kar sem jih v življenju doživela na prostem in vse skupaj se je zdelo kot v filmu. Nagovor. Pevci. Solze. Grmenje. Dež. Veter, tako divji, da je po grobovih prevračal sveče. Popolnoma premraženi in premočeni pogrebci. Neznana japonska turistka je, potem ko se je naveličala občudovati Plečnikove stvaritve, snemala naš od vetra in dežja prebičani žalostni sprevod. Nadrealistično.  

Na živce mi gre, da se moram prav potrudit, da najdem kaj pozitivnega v vsem, kar se dogaja. Porkaš, zdaj, ko bi morala z veliko žlico uživati pomladne radosti, z veliko žlico uživam antibiotike, kapljice, čaj, med, vitamine in tabletke za okrepitev imunskega sistema. Ali je kaj čudnega, da je zbolel tudi Cucek? Revež je v torek dobil vročino in nekakšno vnetje grla in čisto je bil fuč – tudi on je do nadaljnega na antibiotikih. Čeprav so bili včerajšnji Tamalini izvidi za spoznanje boljši, gre danes spet vse narobe – pravkar je  poklicala, da gre domov iz šole,  ker ji je slabo. SPET! Pa kaj za eno sranje smo fasali, tole traja zdaj že skoraj štirinajst dni….dost mam!

Ta teden sicer hodim v službo, vse ostalo nujno pa čaka na boljše čase: moram na (odpovedano in prenaročeno) kontrolo na onko, pa pogledat, kako gre bogemu fotru, pa čestitat gospodični Z., pa k frizerju, ki sem ga že dvakrat odpovedala, pa k dragi J,. mogoče k Noni…da Primoža sploh ne omenjam. Popoldne grem na poslovilno “zabavo” sodelavca, zadnjega od zlatih dečkov bivše “mame” – ja, spet se bomo z nostalgijo spominjali “dobrih starih časov”… Dragi A., iskreno ti želim veliko zadovoljstva in uspeha v novi službi, predvsem pa, da ti bo res ostalo več prostega časa za tvojo družino

Upam, da nam bo šlo počasi na bolje in da bom lahko pisala še o čem bolj zabavnem, sicer bom lahko tale blog počasi preimenovala v “Novice iz hiše Marije Pomočnice”. Benti I. C., to sem brala davno enkrat v gimnaziji, pa imam še vedno more…Še dobro, da sta vsaj Vrhovni in Tavelka polna energije in nas bodrita in tako in drugače držita pokonci. Včeraj nam je Tavelka naredila prekrasne cupcakese – bom kasneje pripopala  eno slikco Evo.

Tavelka nam s Korzike ni prinesla kakšnih trapastih spominkov, na katerih bi se nabiral prah, ampak cel kup dobrot…Vrhovnega je obdarila s steklenico vina, gorčico in pastetkami, mene s figovo marmelado in nekaj ličnimi kozarčki medu, Tamali pa je prinesla slastno čokoladno lešnikovo kremo, pred katero se nutela lahko skrije… Tudi korziške fotke so krasne, Vrhovnemu so takoj padle v oči skale v nekem zalivu, kamor bi šel on prav gotovo pogledat za ribe….in ja, Tavelka je tam dejansko videla podvodnega ribiča… Hu, kot vse kaže, se je lotila organiziranja naših bodočih počitnic zelo prefrigano : za začetek je uporabila čisto tapravo vabo

Velika noč je bila dostikrat tisti dan v letu, ko smo za kosilo prvič pogrnili mizo zunaj, na sončku. Letos pa kaj takega ne pride v poštev; pravkar lahko skozi okno opazujem pravi snežni metež, za jutri pa sta napovedani slana in zmrzal…jao! Velikonočne zajce in otroke, ki bodo po zasneženih grmičkih stikali za zavitki in sladkarijami, pa bo pošteno zeblo v tačke  Tudi Tavelka je dopoldne godrnjala, kako je možno, da je zajec skril darilo zanjo v najbolj namočen pušpanov grm na vrtu…Zajtrk je bil pa krasen, po več kot dveh tednih smo spet vsi skupaj sedeli za mizo, se basali z velikonočnimi dobrotami in poslušali prigode s Korzike…Tavelka je prišla domov danes ponoči,  ob pol dveh, po dobrih osemnajstih urah potovanja – uživači so si za piko na i po pristanku v Livornu privoščili še kratek skok v Piso…

Ni besed, ki bi opisale mojo slabo voljo nad tem, kako se tale butast virus poigrava z mano. Še vedno sem vsa sesuta, še vedno kašljam, še vedno me boli grlo, še vedno imam zamašen nos in še vedno mi odmeva v glavi, ko govorim, kot bi imela na glavo poveznjen velik lonec in VSEGA SEM ŽE NAVELIČANA! Ni fer (kot se običajno pritožuje Tamala), da se moji trije zdajle pomikajo po ustaljenem velikonočnem hodogramu okoli žlahte in se imajo fino, jaz pa iz uvidevnosti, da virusov ne bi trosila naokrog, poležavam doma in se nalivam s čajem…

Smo pa včeraj, ko smo čakali Tavelko, imeli pravi mali filmski večer: končno smo prebrali Rum Diary in ljubka Pisma Sv.Nikolaju. In danes dopoldne, ko je zunaj nalivalo, sva s Tamalo igrali monopoli tako dolgo in zagrizeno, da je moral Vrhovni prijeti za kuhalnico in nam skuhati kosilo. Ja, tole so res pravi prazniki