in vendar se vrti

24 ur Primoža 2017

23.05.2017 · Brez komentarjev

Za mano je 24 ur hoje na Primoža 2017 in doseženi rezultat je 8 prijetnih vzponov in 50 prehojenih kilometrov. Čeprav so bile pohodnice tudi letos neverjetne (Alenka 20 vzponov), so bili moji cilji precej bolj skromni: dobra volja, klepet, prijetno druženje in zaključek celega projekta brez žuljev, otečenih kolen in drugih nevšečnosti… Izpolnila sem jih v celoti in vsakič v družbi drugega spremljevalca: Vrhovnega, Tavelke, Branke in Mojce. Tudi letos je bila vremenska napoved bolj slaba, ampak petkovo popoldne in večer sta bila praktično idealna, v soboto pa je dež počakal ravno toliko časa, da sem po sedmem vzponu sedla v avto in se odpeljala domov. Tiste, ki so v tem času hodili, je hudo pralo, jaz pa sem si privoščila kosilo in celo masažo pri Krešotu. Ko je naliv ponehal, sem počasi še zadnjič krenila proti vrhu. Najbolje pri  vsem skupaj pa je, da je stotka končno videti malo bližje (40).

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: stotka

Zabavna umetnost parkiranja

19.05.2017 · Brez komentarjev

Prejšnji torek sem morala kar dvakrat v Ljubljano. Za Babadujeve je to na primer čisto vsakdanja stvar, meni pa je kar naporno, zlasti, če se moram spopasti s problemom parkiranja tam okrog Kliničnega centra…Ker sem se zjutraj cijazila precej dalj časa, kot sem računala, sem opustila običajno rutino parkiranja pri mami v Mostah za 0,40 EUR na uro in potem z busom do Kliničnega, ampak sem se pogumno zapeljala v neposredno bližino cilja, saj sem vedela, da je pri urgenci kar nekaj novih parkirišč. Eno je bilo že zasedeno, pred drugim pa je dečko v odsevnem jopiču živahno mahal z rokami in vabil k parkiranju. Zapeljala sem na parkirišče, ki je izgledalo že do konca polno.  Dečko me je usmeril po prehodu mimo parkiranih avtomobilov v nekakšen kot ob stanovanjski hiši. Malce me je sicer zaskrbelo, kako bom iz te mišnice prišel ven, a je bil prijazno prepričljiv, nič skrbet gospa, bom že jaz pomagal…

Ko sem se čez dobro uro vrnila, sem na lastne oči lahko videla, kaj pomeni 150% izkoriščenost kapacitet. Avtomobili so bili parkirani tudi vzdolžno ob že parkiranih vozilih levo in desno, moj pa je bil videti brezupno ujet v svojem kotu. Ojoj…

Ampak dečko je bil mojster svojega posla; okrog vratu je imel obešen trak s ključi avtomobilov in po parkirišču jih je po potrebi premikal kot največji mojster  tertrisa in v nekaj minutah sem imela prosto pot. Dečko se je ponudil, da mi zapelje avto ven, ampak sem odklonila in ga srečno  v rikverc skozi ožino parkiranih avtomobilov prikrmarila čez izhodno rampo na cesto… No, dečko ni zafrknil niti ob slovesu – gospa, svaka vam čast, pa pravijo, da ženske ne znajo vozit… Za takšno storitev je 3 EUR, kolikor sem plačala, pravzaprav zastonj… samo muditi se ti ne sme nazaj v službo…

Zgodaj popoldne pa sem morala peljat še Tamalo k zobozdravniku. Glede parkiranja tam sicer ni nobenega stresa, je bilo pa bolj divje ob odhodu od doma, saj je v Kamniku (že tretjič letos) padala toča.

Tamala je pred kratkim dobila svojo prvo plombo, k njej je spadala tudi prva anestezija in doživetje se ji je zdelo prav zabavno. Da sem lahko plačala drugo, pa sem morala ta čas, ko je bila ona na zobozdravniškem stolu, odkorakati do prvega bankomata po gotovino. Naš zobozdravnik je pač tako fensi, da ne sprejema kartic…

Kakorkoli, danes od 17h pa do sobote do 17h hodimo na Primoža. Priprave so bile letos bolj švoh (31), ampak tokrat merim samo na minimalca (6 vzponov) in računam na cel kup zabave in dobre volje. Pa jutri na čim manj neviht…

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: stotka · vrtiljak

Pomladno pisano

12.05.2017 · 2 komentarjev

Ko mi je službeni mejl, ki je omenjal pripravljenost in sodelovanje, prekrižal načrte o dopustu še pred nastopom prvomajskih praznikov, sem bila kar slabe volje, saj je bila vremenska napoved za tisti del prostih dni, ki nama je potem še preostal, res slaba. Zato sem Vrhovnemu in njegovim planom o izletku na Pag (kamor je šlo več kamniških avtodomarjev) rekla ne, čeprav sem vedela, da bom potem ves čas poslušala o tem, da je v resnici vreme boljše od napovedanega… Ko je pri nas dva dni scalo brez prestanka, na morju pa so si roko podajali jugo, dež in burja, sem bila še bolj prepričana, da sem se odločila prav. To se je potrdilo že takoj  v četrtek, ko je Tamala presenetila z novico, da gredo v soboto v Lignano na tekmo in da je potrebno predelati menjalnik kolesa v skladu z pravili za mladinske tekme italijanske triatlonske zveze… Glede na to, da je bil praznik (in naš serviser nekje na Gardi), je bilo kar prav, da se zadevo v roke vzel  Vrhovni.  Ker pa je moral zaradi poslovnih obveznosti  tako ali tako v Sežano, smo ugotovili, da je to že na pol poti do Lignana in smo se na hitrico odločili, da gremo kar z Budapestom že v petek popoldne. S Tavelko, ki je v petek praznovala rojstni dan in z Mucom, ki ji je pri tem ljubeznivo pomagal,  smo se srečali na kratko, samo toliko, da smo zažgali sladkorno skorjico na creme brulejih… pravo praznovanje pa je tako prestavljeno na čas po izpitu iz nevrologije…

V Lignanu smo bili prvič, meni je bilo všeč, Vrhovnemu ne preveč, Tamala pa je bila zadovoljna, saj je na cilj na prvem sprintu sezone pritekla kot prva mlajša mladinka in peta absolutno.  Najbolj važno pa je bilo, da na teku ni imela težav, ki so jo pestilo celo zimo -  čeprav se ji, logično, pomanjkanje treningov pozna pri hitrosti.  Ker se je italijansko ležerno tekma začela z zamudo, podelitev pa se je zamikala tja proti večeru, smo na našem zastonjskem parkirišču ostali še eno noč. Zjutraj me je prebudil oddaljen ropot. Traktorji so že navsezgodaj prerivali in čistili mivko na neskočno dolgi peščeni plaži in tovornjački so odvažli vse tisto, kar so furlanske narasle reke ob obilnem deževju prinesle s seboj in so valovi in burja odložili na obalo.

V nedeljo smo se že kar zgodaj popoldne vrnili domov, saj se je za Vrhovnega začel praznični delavnik, Tamala pa je »morala« z družbo na kres.  Jaz kresovanja nisem prav nič pogrešala, sem bila pa prav vesela, da smo tokrat za prvega maja doma in sem lahko šla na  tradicionalni prvomajski pohod od Calcita v Stahovici v Kamniško Bistrico. Poleg običajnih udeležencev, Perotov, Pešotov, Humijev in Rakija se nam je priključila še velika večina Tinine žlahte z mladiči vred in res nas je bilo veliko. Vrhovni se nam je pridružil na vmesnem cilju pri gondoli, Tamala pa se napovedala samo na kosilo in se je v Bistrico pripeljala s kolesom; prvič precej prezgodaj s cestnim in drugič z gorcem. Na žalost smo tisti, ki smo kosilo naročili nekoliko kasneje, tudi letos ostali brez čevapčičev, mamicu jim in njihovim premajhnim zalogam…

Smo pa zato doma prvič zakurili v novem roštilju in sedaj imajo čevapčiči, pleskavice in ostale mesnine menda res tisti pravi okus, okus  po dimu. Samo kaj, ko nam bo vedno primanjkovalo časa za počasno užitkarjenje…

Recimo, prvi majski vikend je bil spet čisto divji. Petkov burger večer z Vrečarji, na sobotno jutro Primož (25) s Tavelko, pa Krešo, nato pa je sledilo zgodnje kosilo in hitra akcija pakiranja hrane&ostalega  v Budapesta, saj je Vrhovni ugotovil, da bo napovedano nedeljsko deževje na tekmi na Ptuju prijetneje preživeti v avtodomu in da se bomo odpravili tja že v soboto zvečer, takoj po Gačnikovi žurki.

V resnici in na srečo dežja potem na Ptuju ni bilo in čisto prijetno se je bilo zbuditi na samem prizorišču, ampak vseeno mi je bilo prav žal, da sva morala žur v Podljubelju zapustiti res prezgodaj. Luštno smo jedli in pili in klepetali, sosedje pa so novopečenemu štiridesetletniku za vstop v klub pripravili hudo zabaven in obširen program preizkušenj… na primer supanje po jezercu, kjer domuje ogromen podivjan krap ali pa vožnjo s kolesom, ki pelje ravno v nasprotno smer od tiste, v katero obračaš krmilo… Obljubiva, da se čimprej oglasiva, da izveva, kakšno je bilo nadaljevanje in že zdaj priseževa, da bova na 50-tki ostala do konca ;)

  • Share/Bookmark

→ 2 komentarjevKategorije: vrtiljak

Colone brez kolone

24.04.2017 · Brez komentarjev

Tamala se je pozno ponoči srečno vrnila z Alicanteja. Malce sem trepetala, če jim bo uspelo pravočasno prestopiti v Frankfurtu, a se je izšlo… Tako kot se je nama izšlo z morskim vikendom, čeprav še v četrtek nisva vedela, ali bi v Budapesta naložila smučke ali kolesa in potapljaški neopren. Malce sva pogrešila le pri lokaciji, saj nama je v Balah pihalo direktno v nos in ker je bilo tudi dokaj hladno, je bilo za odtenek manj luštno, kot bi lahko bilo.  Ampak…

Tudi ribe se še niso pojavile, a Vrhovni ne izgublja upanja.  Je bil pa sonček in v zatišju lepo toplo, pa tudi nakolesarila sva se, od Bal do Štinjana, skoraj ves čas ob obali in nazaj…. Brez presenečenj tudi tokrat ni šlo, saj sva na plaži pri Barbarigi uzrla znan avto in nepričakovano naletela na žlahto; no, v bistvu samo na njeno žensko polovico. Mateja in Mojca sta kofetkali, moška pa sta bila (glede tega presenečenja ni bilo) v vodi…

Da na Kamničana lahko naletiš res vsepovsod, se je izkazalo tudi v nedeljo dopoldne. Odločila sva se, da bova šla domov grede še na kavo v Rovinj. Kaj kmalu sva opazila redarje, prireditveni prostor in nekaj tekačev pri ogrevanju. Napovedovalec je ravno najavljal start polmaratona in z Vrhovnim sva pofirbcala, če koga poznava. In zagledava Matica v prvi bojni vrsti…

Ko sva pri mejnem prehodu Sečovlje (čakala manj kot 10 minut!) naletela še na eno tekmo (triatlon Kanegra), pa Istri pa so se podili tudi kolesarji, sem rekla, da je bilo vreme pravzaprav idealno za športne aktivnosti. Sploh ne zoprno prevroče. In ne turobno in deževno kot pri nas doma, celo z rahlim poprhom snega tam od Kamniškega vrha navzgor…

Brrrr. In ni še konec. Obeta se prvomajska smuka :)

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak

Vihravi april

19.04.2017 · 1 komentar

Tudi v sezoni 2016/2017 sem imela Maistrov abonma. Predstave so bile vrhunsko izbrane…so rekle punce ob izpolnjevanju zaključne ankete… Jaz lahko komentiram samo čisto zadnjo –  preostale štiri sem namreč zamudila. Tri namenoma, ker so se četrtkovi večerni termini kar naprej prekrivali z najinim smučarskim abonmajem, na eno pa sem enostavno pozabila iti; ko sem zvečer Tavelko peljala do Muca, sem na glas razglabljala, le kaj da se dogaja v  Domu kulture Kamnik, ko je pa toliko parkiranih avtomobilov…Ja, seveda, mi je potem takoj kapnilo, a malce prepozno…Vsem, ki bi se radi neobremenjeno malce pozabavali in nasmejali, pa toplo priporočam ogled glasbene komedije Gašperja Tiča Trio.

Nisem pa pozabila, da moram 11.aprila dokumentirati stanje naše šmarne hruške. Fotka je porazna, vem, narejena navsezgodaj na oblačno torkovo jutro, ko sem ravno odhajala pisat test iz angleščine. A se vidi, da je bila pomlad 2017 zgodnja, saj se je cvetje v topli prvi polovici aprila že obletelo.  A kaj, ko se teden dni kasneje spet srečujemo z zimo…

Velikonočni prazniki so potekali predvidljivo in po preizkušenem scenariju; smo se pa z nostalgijo spominjali, kako luštno smo se imeli v Benetkah dve leti nazaj  – tokrat smo imeli  nekaj upravičenih razlogov, da smo ostali doma. Pa še vreme se je skisalo…..Smo pa z veseljem sprejeli eno povabilo na poroko in eno povabilo na 40tko, kljub temu, da so majski vikendi že vnaprej razprodani.

Tamala, ki je v ponedeljek zgodaj zjutraj odpotovala v Alicante na ETU Development Camp, se je nekaj pritoževala, da je slaba vremenska napoved, da bodo imeli »le«18 stopinj… Revčki. Jaz upam, da naju z Branko danes popoldne ne bo odpihnilo s Primoža (23).

  • Share/Bookmark

→ 1 komentarKategorije: vrtiljak

Ribnica in Ribno

14.04.2017 · Brez komentarjev

V soboto smo bili v Ribnici in letos je bilo vse postavljeno na glavo. Namesto običajnega mraza in dežja je bila tekma v sončnem pomladanskem vremenu, namesto dobre uvrstitve, kot smo jih bili vajeni v preteklih letih, pa je Tamala tokrat vknjižila DNF. Koleno očitno še ni bilo kos dolgemu in hitremu teku in strašansko je bila razočarana. In midva sva sočustvovala, tako zelo, da smo nazaj grede zavili v Žimarice na pečenega odojka, zvečer pa smo se malo razvedrili na rojstnem dnevu Gospodične Z.-jke. Letos že devetletnice. Družinskemu srečanju ste se pridružili tudi Tavelka, ki je sicer na polno zaposlena s pripravo na izpit iz nevrologije in babica Pavka, ki ima zaradi predivjega žoganja z vnukinjama zlomljen prst na roki.

Tudi nedelja ni šla v nič – Tavelka je šla s turneži v Vrata in naprej na Luknjo, Tamala in Vrhovni vsak po svoje na kolo, jaz pa na Primoža in pod večer v Ribno. Iz Ribnice v Ribno, haha :)

Manca Košir in Desa Muck sta pripravili kulturni večer, namenjen tistim, ki se trenutno udeležujejo Preporodovega posta, pa tudi za ostalo zainteresirano publiko. Manca je bila lani z nami na postenju na Jezerskem in nam je pripravila tako lep večer, da smo ob koncu nekateri tudi jokali… Zato sem bila prepričana, da bo to spet eno lepo doživetje in da bom slišala mnogo lepih misli, ki potem še dolgo odzvanjanjo v duši…in točno tako je tudi bilo. Malček vsega sem si vzela na zalogo tudi za v prihodnje…

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: vrtiljak

Čarobni bobki Bertija Brucha

10.04.2017 · 1 komentar

Tamala je v Londonu mislila tudi na Tavelko in ji za darilo prinesla “čarobne bobke Bertija Brucha vseh okusov”.

Tudi jaz sem poskusila srečo in dobila enega z okusom po zemlji, drugega pa z okusom po črnem popru, potem sem odnehala. Vrhovni je vztrajal nekoliko dlje časa in poleg čisto običajnih okusov brez drame pogoltnil tudi tistega z okusom po ušesnem maslu in o groza, bruhanju. Na pričakujoče hihitanje punc, kakšna sta se mu zdela, je odgovoril, da “sladka”.

Ljubitelji Harry Potterja boste že razumeli. Dogodivščine Harry Potterja in njegove čarovniške srenje so bile pač del njunega odraščanja, tako kot sta Pika Nogavička, Kekec in recimo Volk Samotar zaznamovala najinega. Nestrpno smo čakali na izid vsake nove knjige. Tavelka je brala sama, Tamali pa jih je namesto pravljic za lahko noč prebiral Vrhovni – če me spomin ne vara, vse tja do petega dela.  Enkrat smo izid novega nadaljevanja pričakali poleti, ko smo bili ravno na dopustu v Bovcu. Tisti, na katerega je prišla vrsta za branje, je bil oproščen vseh drugih aktivnosti razen ležanja v viseči mreži in obračanja listov. Ker je bilo vroče, smo pili bezgov sok in si domišljali, da je maslenušek…no, zdaj smo pa poskusili še čisto prave čarobne bobke :)

  • Share/Bookmark

→ 1 komentarKategorije: vrtiljak

Ptica selivka

5.04.2017 · Brez komentarjev

Saj nič ne rečem, da nama je kaj hudega, kadar sva sama doma. Itak se bolj malo vidiva, ker imava vsak svoje opravke, pri kosilu ali večerji pa je najbolj luštno to, ker se nihče ne zmrduje nad boranijo, polento, prebrancem ali vonjem zelene v solati… Jutri pri kosilu se nama bo že spet pridružila Tamala, ki si po vsem londonskem fast-foodu želi goveje juhe. Tavelka menda pride domov v petek, po kolokviju in obe ptičici bosta spet nekaj dni v domačem gnezdu. Ampak od poletja dalje – no, priznam, da še ne razmišljam o tem, kako bom vse skupaj shendlala.

Tavelka je med tistimi študenti, ki bi v času študija radi pogledali tudi malo čez planke. V okviru Erazmusa imajo študentje medicine na razpolago krajše, enomesečne in daljše, študijske izmenjave. Ker je prejšnje leto izvisela, ker je prijavo za enomesečno izmenjavo poslala na napačen elektronski naslov (…), je bila na začetku četrtega letnika še toliko bolj zagreta. Na različne načine je zbirala potrebne točke, srečno oddala vso dokumentacijo, prijavo poslala na pravi naslov in stavila na eno samo karto: Peru. A ni bila izbrana.

Tudi če je bila razočarana, je to kaj hitro prebolela, ker je imela v ognju že drugo železo – prijavo na petmesečno izmenjavo v Nemčiji. Tukaj je imela precej dobre možnosti zaradi znanja jezika  in uspelo ji je dobiti željeno mesto na Univerzi v Düsseldorfu. A glej ga zlomka – nepričakovano se je zgodil še drugi krog izbir za enomesečne izmenjave in v drugem krogu je dobila Peru. Woohooo!!! Vse želje izpolnjene!

Pozimi so dosedanje nadvse prijetne klepetalne urice z Gabi rezultirale v pridobljenem certifikatu iz nemščine, sedaj pa se uči še špansko. Jezičnica bo seveda morala narediti še dva zahtevna izpita za dokončanje letnika. V Peru namerava odpotovati že konec junija, ga prepotovati s prijateljicami in avgusta opravljati prakso. Nazaj bo ravno pravi čas za Jannisovo poroko.

Konec septembra pa bo na vrsti selitev v neznano in prvič čisto na svoje. Ko si bo treba zorganizirat življenje od A do Ž, ne samo študij in prosti čas… Ko  opoldne na mizi ne bo stala babičina bučna juha in ko se umazane in zmečkane cunje ne bodo čez par dni pojavile v omari spet čiste in zlikane… Bo pa nepozabna in verjamem da čudovita in koristna življenjska izkušnja.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: vrtiljak

London calling

3.04.2017 · Brez komentarjev

Danes je Tamalin tretji dan v Londonu. Zjutraj je sporočila, da si bodo šli ogledat Shakespearovo rojstno hišo. Ekskurzije kamniške gimnazije v London so že dolgoletna tradicija, program je izpiljen in natrpan in omogoča v nekaj dneh videti in doživeti res veliko. Mularija je pet dni sicer fajn utrujena in bolj na približno prehranjena, ampak oboje bodo hitro nadoknadili; spomini in dogodivščine pa jim bodo ostali za zmeraj.  Tamalini komentarji so polni navdušenja in upam, da bodo takšni še vsaj do srede zvečer, ko se vrnejo domov. V nedeljo je že navsezgodaj pošiljala fotke sončnega vzhoda nad Temzo – kljub natrpanemu urniku se je zjutraj zbudila pred ostalimi in naredila tekaški trening. Super pridna!

Čeprav me skrbi od trenutka, ko je pretežek in preveč nabasan kufer odvlekla čez hišni prag, poskušam ne mislit na to, kaj vse bi šlo lahko narobe. Edino prav je, da se veselim zanjo, ker vem, koliko ji vse skupaj pomeni. Bi si pa skoraj upala stavit, da je tole mala malca v primerjavi s tem, kar nas glede na okvirni urnik triatlonskih tekem čaka poleti… Da Tavelkinih načrtov niti ne omenjam…

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: vrtiljak

Dve kratki morski

2.04.2017 · Brez komentarjev

Ne steče in ne steče; primoških 15 kaže na to, da počnem vse kaj drugega kot sestavljam skupaj stotko 2017. Nočitev v Budapestu je recimo že 17, zadnji dve sta že morski. Sezono sva otvorila prejšnji vikend na Šišanskom moru. Tamalo sva pustila v Medulinu na klubskih pripravah, midva pa sva uživala v toplem, skoraj poletnem dnevu. Čeprav je voda še precej mrzla, to ni oviralo Vrhovnega pri preizkušanju novega neoprena. Ker o ribah ni bilo nobenega sledu, sva se raje popeljala naokrog s kolesom, zvečer pa sva pekla čevapčiče. Čeprav je bilo na obali čisto ob morju hladno in sva večerjala zavita v odeje, je bilo nadvse romantično. Manjkal je le sončni zahod – tega pa sva zelo podobni scenografiji dodala že nekaj dni kasneje, v sredo v Dajli.

Vrhovni je imel v četrtek v bližini Kopra pri svojem dobavitelju praktično delavnico – pa sem kaj hitro pristavila svoj lonček, dodala en dan in nekaj ur dopusta in spet scomprala en tik-tak odklop kar sredi tedna. V sredo popoldne sva se potikala za obalo, po večerji v barvah sončnega zahoda pa sva se preselila v Koper na PZA. Vrhovnemu je sicer takšno “nešvercanje” pod avtodomarsko čast, ampak je bilo glede logistike idealno. Zjutraj sem ga pustila v Pobegih, parkirala Budapesta nazaj na PZA, vzela kolo iz prtljažnika in odkolesarila proti Izoli. Na obalni cesti so še barvali cestne oznake in uradno še ni bila odprta za kolesarje, tako da sem se peljala po Parenzani in uživala v lepem in toplem dnevu in razgledih… Malo sem se potikala po Izoli, kar tako brez cilja, v delikatesi sta mi zadišala bel kruh in italijanska mortadela, v Strunjanu pa sem obrnila, da ne bi zamujala po Vrhovnega. Ko se je na Parenzani pred mojim kolesom kar naenkrat znašel še (nadvse fejst) Vasilij Žbogar, očitno pri iskanju dobre lokacije za fotkanje in se strašansko vkljudno opravičeval, ker sem se morala ustaviti…se mi je zdelo, da bo dan popoln.

Vse je kazalo na to še precejšen del popoldneva. Z Vrhovnim sva parkirala v Trstu ob obali in se s kolesi zapeljala skozi mesto. Privoščila sva si čisto tapravi Illy, potem pa sva se napotila proti Miramaru. Izgledalo je blizu, pa se je pot kar vlekla in vlekla in meni so se že poznali kilometri s Parenzane in postajala sem lačna in tečna…in samo trenutek nepazljivosti je bil dovolj, da sem, že praktično na cilju, zadela v pločnik in se zvrnila po tleh pri vhodni rampi. Auč. Gradu si potem nisva ogledala in rama me še vedno boli.

Zvečer smo po dolgem času spet sedli k skupni večerji. Vedno redkejše so, kar me ne čudi, pri vsem tem študiju in potepanju… Dekleti pa sta, kot kaže, podedovali dvojno dozo potepuštva. Tavelka je bila doma samo zato, ker je prišla po avto, da bo lahko šla v Rogaško na žur, Tamala pa se je predčasno vrnila s priprav, da bi samo zamenjala kufre, saj je že v soboto zjutraj odpotovala v London, na šolsko ekskurzijo. Tavelko čaka izpit iz nevrologije in bo večinoma v Ljubljani, Tamala pa gre po veliki noči v Španijo na ETU Development camp.

Načrti za poletje in jesen pa so itak tako divji, da potrebujejo svoj zapis.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: The Grand Budapest Hotel · vrtiljak