in vendar se vrti

Tritačka

13.10.2017 · Brez komentarjev

Tale zadevščina z neuporabnim palcem se je prejšnji teden začela odvijati z veliko naglico. Pri kontroli na travmatološki so mi povedali, da ne spadam k njim, ampak naj se pofočkam na plastični kirurgiji. Dve nujni napotnici moje zlate Vlaste sta omogočili, da sem v torek opravila ultrazvok, ki je pokazal strgano tetivo in pa pregled pri plastičnem kirurgu, ki mi je povedal, da bo potrebna operacija in da me bodo poklicali v tednu ali dveh. No, poklicali so naslednje dopoldne in povedali, da operacijo lahko opravijo v ponedeljek. Uhhh, šok in potem norišnica, kajti v nekaj dneh je bilo potrebno postoriti res veliko. V službi sem bila tri dni  dopoldne in popoldne, pa še v soboto in nedeljo da mi je uspelo urediti najnujnejše. Ob tem sem doma oprala in zlikala več žeht, pospravila, uredila papirje, pospremila Tamalo na Veronikin tek

in za piko na i spekla še jabolčno pito. Vrhovni je bil v tem času na ribičiji na Ugljanu. V nedeljo zvečer me je zapeljal k babici Pavki in po osemindvajsetih letih sem ponovno spala doma, ker je bilo tako bolj enostavno, saj sem morala biti naslednje jutro že navsezgodaj v UKC.  Slabo sem spala  :(

Naj povem, da znam nivo zdravstvene oskrbe, ki nam je na voljo v naši državi, zelo ceniti, sploh od takrat, ko je Tavelka razložila, kako zgleda, če zboliš ali se poškoduješ v Peruju… Vsi od prvega do zadnjega na oddelku za plastično kirurgijo so bili prijazni, strokovni in učinkoviti, čeprav je administrativnih postopkov v zvezi z operacijskim  posegom res veliko. Ampak verjetno že mora biti tako, da se možnost zdravniških napak čimbolj zmanjša… Skratka, medtem ko so me za skoraj dve uri uspavali, je operater opravil transpozicijo EIP za EPL, karkoli že to pomeni. Posledično bom naslednjih pet tednov nosila opornico in ne bom smela s palcem in kazalcem niti migniti – potem sledi fizioterapija in močno upam, da bo potem vse delovalo kot včasih… Do takrat pa se bom že dodobra privadila življenja z eno roko – vsak dan bolje mi gre tale improvizacija. Zdaj tipkam z eno roko in prvič vidim smisel shiftov na obeh straneh tipkovnice… Čakam tudi, da mi bodo končno uredili povezavo do službenega računalnika, če  mi že nadomeščanja med bolniško ne morejo…

Na žalost na jubilejno deseto leto moje hoje na Primoža stotke verjetno ne bo. Dovoljeni so mi le ravninski sprehodi :)

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: vrtiljak

Poroka

29.09.2017 · Brez komentarjev

Hčera me je podučila, da je bila to tumblr poroka. Vse je bilo skrbno načrtovano že mesece vnaprej, vse se je ovijalo po zastavljenem planu in vse je bilo tako, kot mora biti. Nevesta v beli čipkasti obleki, ženin v modrem, prav tako kot oldtimerski mercedes coupe, s katerim sta se odpeljala izpred cerkve v Gomaringenu, kjer sta skoraj uro in pol sprejemala čestitke in dobre želje.

Pa vendar sta pri pripravah na poroko, na katero je bilo povabljenih približno 170 svatov, skušala čim bolj oklestiti s tem povezane stroške. Tako so za prigrizek k šampanjcu po cerkvenem obredu poskrbeli njuni prijatelji. Lena in prijateljice so bile tiste, ki so šivale na metre prtov, okrašenih s čipko, ki so prekrivali mize v dvorani, kjer je bilo poročno slavje, ki so mesece dolgo zbirale steklene kozarce, v katerih so na mizah gorele svečke in steklenice, na katerih je bil odtisnjen jedilnik. Za slovensko mizo v slovenščini. Spominke, lesene obeske za ključe z imeni gostov so izdelali sami in na poročnem slavju so stregli prijatelji. Tudi za poročno torto, ki je bila pretežno sestavljena iz cup-cakesov, je poskrbela prijateljica, večnadstropno stojalo pa je izdelal  Jannis sam. Vse je pričalo o tem, da so vsi vložili zelo veliko truda, da bi vse skupaj izpadlo kar najbolje. Pripravljenega programa, skečev, govorov in ostalega je bilo toliko, da se je zaresen žur s plesom začel šele po polnoči, ko se je polovica gostov, utrujena od nemškega žlobudranja, ki ga vsaj za našo mizo večina ni dosti razumela, že poslovila.  Kot je situacijo po večerji slikovito opisal Nejc, drugi Matjažev bratranec, bi bile na slovenski poroki strgane že tri harmonike, Nemci so pa še kar govorili…No, ampak midva sva kljub grozeči naporni vožnji domov ostala  dovolj dolgo, da sva se tudi malo naplesala in uživala ob predstavi Čilencev, ki so ob zvokih južnoameriških ritmov  zavzeli plesišče in pokazali, da imajo ples v krvi. Tavelka je vztrajala do zadnjega. Do postelje ni bilo daleč, saj je bil Budapest prikladno parkiran kar na parkirišču dvorane, kjer je bilo poročno slavje in organiziranega prevoza nismo potrebovali.

Skratka, mlademu paru smo zaželeli veliko sreče na njuni skupni poti in veseli smo bili, da sta ta veseli dogodek želela podeliti z nami. Matjaž je bil presrečen, res je bilo enkratno. V nedeljo dopoldne smo se vsi Slovenci zapodili proti domu, Jannis in Lena pa sta odpotovala nekaj dni kasneje. Destinacija poročnega potovanja je bila zavita v tenčico skrivnosti, saj tudi nevesta ni vedela, kam bosta odpotovala. Oglasila sta se s Tajske.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: vrtiljak

Po daljšnici na poroko

28.09.2017 · Brez komentarjev

Lani smo prejeli obvestilo o zaroki Lene in Jannisa  in letos aprila sta nam izročila povabilo na poroko. Časa je bilo dovolj, da si je Tavelka organizirala izmenjavo v Peruju tako, da je lahko še pravočasno prišla na poroko v Tübingen. Ker je nazaj letela v Zürich, me je sprva vabila na kratko švicarsko uverturo pred obiskom Nemčije, jaz pa sem malo preračunala in raje nagovorila Vrhovnega, da greva na pot par dni prej, pobereva Tavelko nekje  spotoma  in pred slavnostnim dogodkom  skočimo pogledat še največji avtodomarski sejem na svetu v Düsseldorf.  Priložnost je bila res odlična. Tamala je ostala doma, ker je prevladala želja, da se dobro pripravi na svetovno prvenstvo, pa še za  familijarne mačke je poskrbela.

Vrhovni je v torek dopoldne še delal, po zgodnjem kosilu pa sva z Budapestom krenila na pot. Sorazmeroma hitro sva se prebila čez  zastoj pred Karavankami in tudi čez naslednjega pred nemško mejo in imela vožnje dovolj v Sulzenmoosu malo naprej od Münchna, kjer je povsem ob avtocesti zastonjsko parkirišče za avtodome in tam prenočila. Naslednji dan sva se odpeljala do Karlruheja, kjer sva (ne da bi vedela) preživela zadnji pravi poletni dan tega leta in popoldne končno, po dveh mesecih ponovno objela Tavelko. Za seboj je imela tridnevno potovanje, tri noči brez spanja v pravi postelji, ampak ni  izgledalo, da ji zato kaj manjka. Najprej je iz Truhilla z nočnim avtobusom pripotovala v Limo, tam preživela dan in zvečer odletela do New Yorka. Tam je imela daljši postanek, ki ga je zaradi slabega vremena preživela na letališču in nato spet nočni let do Zuricha, potem pa še Flixbus do Karlsruha. Do Düsseldorfa, kjer smo imeli rezerviran prostor v  tisti trenutek največjem PZA ju na svetu, je bila še dolga pot, a ob poslušanju perujskih zgodb nam je hitro minila.  Spotoma pa smo pri nečaku Tavelkine učiteljice nemščine oddali še polno potovalko stvari, ki jih bo potrebovala jeseni.  Organizacija v nulo :)

Tudi organizacija na sejmu je v nulo, po nemško pač. Prispeli smo pozno, a so nas vendarle spustili na parkirišče. Naša vrsta je bila še prazna, napolnila se je naslednji dan. Je pa, če sejma sploh ne omenim, vredno videti že to res nepregledno množico parkiranih avtodomov, ker tega verjetno ne moreš videti nikjer drugje. Na sejemski prostor, ki je nekaj kilometrov stran,  ves čas vozijo avtobusi, tako da je za vse poskrbljeno. Dan smo tako preživeli na sejmu, ob ogledovanju vseh možnih znamk avtodomov, od nizkocenovcev pa do mobilnih palač. Glede na to, da bi med vso to množico pravzaprav s težavo našli takšnega, ki bi ustrezal prav vsem našim zahtevam, da norih cen za ta špas sploh ne omenjam, smo pomirjeni ugotovili, da Budapestu pravzaprav nič manjka in da nima smisla na kratek rok razmišljati o kakšni menjavi. Sploh, če se z Vrhovnim že v osnovi razhajava v tem, kaj nama je všeč – on je za integrirce, meni pa sploh  niso všeč. Vseeno smo pri nekaterih naredili zvezdico, morda nam čez par let prav pride…

Po sejmu smo se po kolesarski poti ob Renu zapeljali do centra mesta po ogledih. Ker je Vrhovni ugledal svojo priljubljeno štacuno, ki je v naši bližnji soseščini nimamo, smo se odločili, da naslednje dopoldne sejmarjenje zamenjamo za nakup novih jopic. Popoldne pa smo odrinili proti Tubingenu, kamor je Matjaž, Vrhovnega bratranec in ženinov oče, povabil vso slovensko žlahto na predporočno  večerjo. Na srečanje je prišla tudi čilenska družina, pri kateri je Jannis preživel leto dni srednje šole in se tam naučil poleg ostalega naučil odlično špansko. No, tudi Tavelka je dvomesečno bivanje v Peruju dobro izkoristila, saj je z gospo Noro, ki ni govorila angleško, klepetala v tekoči španščini. Za svoj prijazni trud je bila kmalu nagrajena s povabilom v Čile stilu »mia casa e tua casa«. V soboto dopoldne smo si še na kratko ogledali Tübingen in zlasti tisti most čez reko Neckar, kjer je Tamala nekaj tednov prej nastopila na močni triatlonski tekmi prve nemške Bundeslige. Potem pa smo se preoblekli v lepša oblačila in šli na poroko.

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: The Grand Budapest Hotel · napoT

Pa začnimo na koncu

27.09.2017 · Brez komentarjev

Prisežem, da sta se navdih in volja za pisanje preselila k sosedom. Alenka z novo objavo na FB postreže že pri jutranji kavi (sem povedala, da zgodaj vstaja…), pri meni na blogcu pa že cel mesec nič, popolnoma nič. Pa toliko se dogaja, da bom potrebovala vsaj nekaj dni, da se pretolčem čez vse, kar je vredno zabeležiti. Malce sem zarjavela. Ne samo pisateljsko, tudi sicer. Od sobotnega popoldneva, ki sem ga namesto na triatlonskem pikniku preživela na ljubljanski urgenci, premorem novo, malce bizarno diagnozo: zaskočen prst/Trigger finger :) Pred odhodom na urgenco sem v trgovini stehtala velik ananas, ki je bil ravno v akciji, listka s ceno pa nikakor nisem mogla prijeti, saj se palec kar ni odzival. In se še danes ne, le brezkoristno udobno počiva v mehki opornici. Upam, da kmalu izvem kaj več o tem, kakšnega hudiča sem fasala tokrat…

Drugače pa je doma precej mirno. Tamala ima triatlonske počitnice, ki so nastopile nekoliko prej, kot je bilo planirano, saj sta jo zaporedoma udarili dve virozi. Vmes je bil pa nastop na svetovnem prvenstvu. Res velika smola… Tavelka pa je že v Düsseldorfu, kamor je odpotovala v soboto zvečer s Flixbusom in dvema kufroma prtljage, ki bo morala zadostovati do februarja. Trenutno je v nekem stanovanjcu, ki ga je našla na airbnb za čas, ko bo obiskovala tečaj nemščine, naslednji teden pa se bo preselila v študentski dom in začela s predavanji na univerzi.  Danes si je preko oglasa kupila staro kolo, ki menda premore zvonec, luč, prtljažnik in tri prestave.  Upam, da ji bo dobro služilo, glede na podatek, da je nova veriga s ključavnico stala skoraj toliko kot kolo… Obeležili smo tudi peto obletnico, odkar je v našo družino prišla Mucinda. Torte pa ni bilo, saj je zverina uplenila domačo taščico in sem še vedno malo jezna nanjo. Ampak več v prihodnjih objavah…

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: vrtiljak

Zgodbe s terase

25.08.2017 · Brez komentarjev

Sosedje so si to poletje omislili nov nadstrešek in z lesom krito teraso; prijeten kotiček, ki ga obdaja urejeno podivjan zelenjavni vrt, kjer raste skoraj vse. Od popolnosti ga po mojem mnenju loči le to, da nima razgleda na Kamniške planine, ampak na severno stran naše hiše in na tamkaj parkiranega Budapesta.

Kljub temu, da ne hodi v službo, soseda Alenka vstaja zgodaj. Poleti, ko so okna odprta, me včasih že pred zvonenjem budilke prebudi njen nalezljiv žuboreč smeh in kasneje, ko odhajam v službo, običajno že brklja po vrtu. Te dni pa sem opazila, da je jutro za jutrom sedela za mizo na terasi in zbrano zrla v ekran pred seboj.  Ker me je vse skupaj hudo spominjalo na scene iz filmov, kjer bodoči pisatelji svoj prvi roman pišejo na podobni terasi z razgledom na dolgo peščeno plažo in neskončni ocean, sem jo včeraj kar vprašala, če mogoče piše knjigo. Veš, da jo res, mi je odgovorila. Naslov: Tašča Mara. Navdih : dnevni.  Žanr: tragikomedija. Sem na FB prebrala nekaj drobtinic,. ki so bile že ponujene v bralsko pokušino in moram priznati, da je vse skupaj kar zabavno.

Bom v bodoče bolj po prstih hodila okrog hiše, da ne bom motila pisateljskega navdiha :)

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: kotla · vrtiljak

Pričakovanja

23.08.2017 · Brez komentarjev

Dnevi še nikoli niso tako počasi tekli kot sedaj, ko odštevam še zadnji teden do Tavelkinega prihoda  domov. Tudi ona komaj čaka, da se njena perujska zgodba zaključi – potepuška od nog do glave vendarle ugotavlja, da ni ustvarjena za dolga potovanja. Vsake toliko se je vendarle prijetno pofočkati doma in se pocrkljati z mamino lazanjo, da o tem, da še bolj pogreša Muca, sploh ne govorim…

Tamala je prejšnji vikend nastopila na tekmi evropskega pokala v Laussani v Švici. Sprva je bila kar precej razočarana nad osvojenim 21. mestom, saj ji je po plavalnem delu kazalo precej bolje.  Ampak kolesarska proga je bila težka in razgibana, konkurenca pa huda,  saj so nekatere reprezentance imele izbirno tekmo za nastop na SP in je šlo res na polno… Kakorkoli, Tamala je  že vpisana na štartni listi za nastop na svetovnem prvenstvu, ki bo sredi  septembra v Rotterdamu. Po lanskih kolobocijah, ko z izpolnjeno normo na SP ni potovala, bo letos, kot kaže, vendarle dosegla nov mejnik v svoji športni karieri. Velik dosežek za sedemnajstletnico :) Čestitke!!!

Primož 56 in računam, da danes popoldne dodam še enega :)

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: vrtiljak

Levji dnevi

16.08.2017 · Brez komentarjev

Prav uživala sem, ker je bilo tehle nekaj dni bolj na izi. Ker je Vrhovni delal, nama ni bilo treba nikamor, da bi »izkoristila« proste dni, zato sem z veseljem ostajala doma in se ubadala z različnimi gospodinjskimi dejavnostmi; kuhala, prala, pospravljala pridelke z vrta, gledala pod roke mojstroma, ki zidata podaljšek k naši  terasi… proti večeru pa šla še na Primoža (54). Dovolj časa je bilo tudi za masažo pri Karmen, spremljanje atletike in večerni tarok s Soviso in Čukom. Včerajšnje jutro pa je bilo tako lepo, da sem se na hitro odločila in odkolesarila do Frjance in nazaj, kar je moj dosedanji najdaljši kolesarski podvig…

Tamala se je imela v Belgiji luštno, domov se je vrnila v ponedeljek zvečer, jako zadovoljna z uspešnim prvim nastopom v najmočnejši evropski ženski konkurenci, kjer ji je že v prvem nastopu uspelo osvojiti točke (za 17. mesto med evropskimi tekmovalkami). Lepo je videti, kako jo takšen uspešen nastop motivira za nadaljna tekmovanja…

Tavelko pa že dobro muči domotožje; da bi si popestrila zadnjih štirinajst dni v Peruju, se je za vikend odpravila na obalo (9 ur nočne vožje z busom) in ko me je klicala, sem lahko poslušala bučanje Tihega oceana…

Ja, povsod je lepo, a doma je najlepše :) S tem, kje jim bo v prihodnje najlepše, se te dni intenzivno ukvarjajo pri Bratcu. Kot vse kaže, bo treba v prihodnje hodit na obiske v Šmarje Sap. Srečno, družinica :)

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: vrtiljak

Ko iz majhnih potepuhov zrastejo veliki

10.08.2017 · Brez komentarjev

Danes se je s kosilom že spet mudilo. Tamala popoldne leti v Belgijo skupaj z ostalimi reprezentanti, ki bodo v okviru ETU Development teama nastopili v nedeljo na tekmi v Wuustwezlu.  V zadnjem času ima komajda toliko časa, da preparkira kufre. Tako je šele v ponedeljek pripotovala iz Nemčije, naslednji ponedeljek se vrne iz Belgije, konec tedna pa je že na vrsti Švica… Pravi, da ji ni nič naporno in da ima prav rada letala in letališča, jaz pa vse skupaj kot kronično preveč zaskrbljena mama slabo prenašam. Za povrh pa je Tavelka že cel mesec in pol v Peruju… To potepanje jima seveda nadvse privoščim, ker vem, da uživata, ampak dekleti  vztrajno zvišujeta letvico moje tolerance…ajme :(

Tavelka je, potem ko sta Nadja in Barbara odpotovali domov, ostala v Limi sama. Avantura se je začela, ko je šla z lokalnim prevozom na drugi konec Lime po kovček, ki ga je za čas potovanja shranila pri znancu njenega Erazmusovega kontakta, potem pa z avtobusom odpotovala v Huaraz. Tolažila me je, da po Južni Ameriki potuje precej deklet samih in da to ni nič nenavadnega in posebno nevarnega. Sploh za take izkušene popotniške mačke, kot je ona :) Kot da je treking po divjih Kordiljerah nekaj čisto običajnega… Ker se je vse dotlej redno javljala, sem bila štiri dni precej na trnih, ker nisem vedela, ali je v redu, ali ima kakšne težave glede višine… Je pa res, da je takoj, ko je pri vračanju v civilizacijo ujela črtico signala, sporočila, da je živa in zdrava. Pa da je čisto navdušena. Da je bilo zelo mrzlo, ponoči pa krepak minus; logično, na južni polobli je sedaj zima… Da je bila družba odlična. Pa da se je po treh dneh brez tuša prav prileglo vreči se v ledeniško jezero, kljub temu, da je bilo napol zamrznjeno…

Ta vikend pa sem bila še bolj na trnih zaradi Tamale, saj je sama potovala v Nemčijo na tekmo. V soboto zjutraj sem jo odpeljala na Go-opti, skupaj s tavelikim kufrom za kolo in tamalim kufrom z ročno prtljago. Na povabilo nemškega triatonskega  kluba iz Griesheima je v nedeljo nastopila na svoji prvi tekmi v 1. Bundesligi v Tübingenu. Za razliko od Tavelke pa Tamala ne čuti nobene potrebe, da bi se javljala pogosteje, da bi bila moja duša za silo pomirjena. Ko so pristali v Frankfurtu, je napisala samo »pristali« in potem nič več – nobenih sporočil o tem, kdo jo je prišel iskat na letališče, kje je nastanjena… Itak, da je bilo vse v redu, ampak prvič je le prvič…

Še dobro, da nisem imela časa preveč razmišljat in razglabljat, saj sem za rojstni dan na kozarček penine in prigrizek za rojstni dan povabila tisti del familije, ki je bil pač trenutno doma. Od otrok sta prišli samo obe ljubljanski gospodični, manjkali pa so tudi vsi Babadujevi, saj so šli vsak po svoje na lepše. Kljub temu, da smo gostom za predjed postregli z mušnicami, so bili prav živahni še dolgo v noč…

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: napoT · vrtiljak

Logarska dolina

31.07.2017 · 1 komentar

Budapest je ta vikend bivakiral v Logarski dolini. Hecno pravzaprav, da tjakaj nisva/nismo šli že večkrat, ko pa je od nas samo čez hrib na ono stran. No ja, čez Černivec in kar dobro naokrog. No ja, po ponekod kar dobro uničeni cesti. Ampak narava je pa tako čudovita, da na trenutke komaj dihaš. Od lepot, ki te obdajajo in od tega, ker prav gotovo rineš v kakšen klanec :)

Ker v petek popoldne še nisva točno vedela, kje bi se utaborila, sva preverila v Kampu Menina; klicani je bil ravno sredi raftinga, povedal je, da imajo le še kakšne 3% prostora. Potem sva poskusila v Lučah v Šmici, pa je bila situacija precej podobna – prostora je bilo sicer več, ampak samo na pomožnem, pretežno nepokošenem travniku južno od teniškega igrišča, kjer nama ni bilo prav nič všeč. Pa sva šla pogledat še PZA tik pred vhodom v Logarsko dolino. Top lokacija, vse na dosegu roke, senca, žuboreča potočka Savinje in Bele, pravzaprav idealno. Na internetu je PZA označen (10 EUR/noč), menda pa je ukinjen in uradno prestavljen na hribček k neki kmetiji, vendar pa nas je tu brez oskrbe (in brez plačila) parkiralo kar nekaj.

Že v petek popoldne sva se po osupljivo lepi Logarski dolini s kolesi zapeljala do slapa Rinka. Glede na to, da sem bila tu nazadnje pred desetimi leti, ko je dva dni neusmiljeno nalival jesenski dež, sem jo pravzaprav odkrivala na novo.

V soboto sva se z Budapestom odpeljala do dveh tretjin Pavličevega sedla, kjer se odcepi Solčavska panoramska cesta. Večinoma makadamska pot se uradno sicer začne in konča v Solčavi, midva pa sva jo s kolesi ubrala ravno v kontra smer. Cesta se vije malo gor in malo dol mimo mnogih kmetij, na katerih ponujajo domačo hrano in pridelke, na vsake toliko pa so urejene razgledne ploščadi, od koder je čudovit razgled na okoliške gore in globoko v dolino. Kljub temu, da so bili vrhovi gora dopoldan še v oblakih,  je bilo prav lepo.

Po poti sva se ustavila pri izviru kisle železne vode in potem pri cerkvici Sv.Duha v Podolševi, od koder se vidi tudi do Potočke zijavke. Vrhovnega sem nagovorila, da se vzpneva še do nje; kolesi sva pustila za rampo in po spletu okoliščin šla po daljšnici, po Medvedovi poti, ki ni toliko obiskana in bila zato nagrajena z nekaj najdišči lisičk tik ob poti… Tamkajšnji gozd pa je bogat tudi z mravljišči in kolone mravelj ti kar naprej križajo pot – mravljinci vojščaki se spoznajo na svoj posel in moje gležnje so obgrizli ničkolikokrat :) Nič hudega, ampak glede na cviljenje otrok, ki se jim je očitno dogajalo podobno, staršem priporočam, da jim za ta izlet obujejo dovolj visoke nogavice…Ker nama je ostalo še nekaj popoldneva, sva s kolesi zavila še na drugo stran, na Pavličevo sedlo. Za Vrhovnega mala malca, meni pa se je tudi ta tretjina prevoženega klanca po aktivnem dnevu zdela kar dosežek :)   Večerja je bila potem zaslužena; njami lisičkova juha in njami čevapčiči. Odigrala sva nekaj partij remija, javili pa sta se nama tudi obe potepuški hčeri – Tamala iz Tabora na Češkem, kjer jo je v nedeljo čakala tekma evropskega triatlonskega pokala in Tavelka (živa, le malce prehlajena, a na moč navdušena) z nekajdnevnega trekinga po Cordillieri Blanci. Ob žuborenju potočka sva zaspala.

V nedeljo sva se na poti domov ustavila v Robanovem kotu. Parkirišče je bilo kar polno, na njem je stal tudi kombi Španca, ki si je očitno zamisli precej podoben potovalni načrt kot midva in sva ga srečevala vse tri dni, ter avtodom Ljubljančana, ki nama je prijazno posodil tlačilko, ko je Vrhovnemu na prvem klancu spustila guma. Ko je bilo kolo nared, pa sva ugotovila, da je kolesarjenje po dolini prepovedano, zato je Vrhovni predlagal, da jo mahneva na desno v klanec, proti Strelovcu. Nisem bila preveč navdušena, veliko ljubši bi mi bil sprehod po dolini, sploh zato, ker so bile na zemljevidu narisane neke strašne serpentine. Pa je vseeno šlo skoraj do vrha, do kmetije Knez, ki leži dobrih 500 metrov višje. Vrhovni je zvozil vse, tudi najbolj strme klance, zame pa je bilo pretežko in sem kar precej poti prehodila, ampak saj ni važno.

Razgled je bil prav gotovo boljši kot iz zatrepa doline, pohajanje po čudoviti naravi Robanovega kota pa bo prav gotovo prišlo še kdaj na vrsto – treba bo le izbrati bolj primeren čas, ne ravno tisto nedeljo na višku turistične sezone :)

  • Share/Bookmark

→ 1 komentarKategorije: The Grand Budapest Hotel · napoT

Pri sosedih

25.07.2017 · Brez komentarjev

Tamala je  iz ponedeljka na torek naredila eno hitro menjavo, razpokala kolo in kufre, s katerimi je pripotovala iz Litve in pripravila nove za v Dolomite. Tjakaj se je z G-trijevci odpravila v torek dopoldne, po jutranjem plavalnem treningu. Tudi jaz sem bila v nizkem štartu, če bom morala kaj oprat in posušit praktično čez noč, pa potem ni bilo nič nujnega.  Ko sva se poslovila od Tamale in pripravila Budapesta, sva se na nekajdnevni dopust odpravila tudi midva.  Kot že dostikrat nepripravljena in brez konkretnega cilja, kam bova sploh šla. Ker pa mi je Vrhovni že lani obljubil avstrijska jezera in ker kljukica zaradi spleta okoliščin ni bila narejena, sva zavila na sever, čez Ljubelj. Pot naju je vodila mimo Gosposvetskega polja kar naprej proti Štajerski, kjer sva po sprehodu skozi narodni park Zirbitzkogel-Grebenzen in navdušenem nabiranju lisičk pristala v kampu v bližini Murau-a ob Muri. Naslednji dan sva se se po Murradweg zapeljala do Predlitza. Na to kolesarsko pot, ki v tem delu poteka po ne preveč hriboviti pokrajini (uf, še dobro) ob reki in železnici, skozi prikupne majhne vasi in pretežno stran od glavne ceste, se bom prav gotovo še kdaj vrnila. Druga prednost je bila pa nadmorska višina in oblačno vreme, zaradi česar ni bilo prav nič vroče. Če bi naju na poti ujela nevihta, pa bi se s kolesi vred nazaj lahko pripeljala z ozkotirno železnico Murtalbahn. Skratka, vse tod okoli je na Mur*, imajo celo svoj Tour de Mur :) . Za nameček je popoldne zmagal še Roglič v 17. Etapi od La Mure do Serre Chevalier…tako da se je vse poklopilo…

Najina naslednja etapa je bila gorska; mimo Schladminga sva se odpeljala do Ramsaua, se malo sprehodila, malo pokolesarila in nabrala novo zalogo lisičk. Po deževni noči sva se prebudila v sveže jutro, sonce je kaj kmalu pregnalo meglice in midva sva se najprej z avtobusom po plačljivi cesti in nato z gondolo odpeljala do ledenika Dachstein. Vrhovni je mislil, da bi lahko šel na vrh, pa se je izkazalo, da gre za zelo obiskano in zahtevno feratto in da je za kaj takšnega čisto preslabo opremljen. Malo razočaran se je moral zadovoljiti z lepimi razgledi, ki so se ponujali vse naokrog, na Skywalk pa tudi ni hotel :)

Potem pa so bila na vrsti jezera. Tisto z najlepšo vasjo ob jezeru na svetu, Halstattom in najbolj luškanim kampom ob jezeru, pa spet drugo s slikovitimi vasicami, od katerih prav vsaka premore svojo Seeweg in svoj Am See, ponavadi pa tudi kakšen Am Winkel :)

Pa Bad Ischl z dvorcem in parkom, v katerem je počitniške dni preživljala priljubljena princesa Sisi in sploh cela pokrajina Salzkammergut, ki je res osupljivo lepa in ki jo bo nujno še bolj podrobno spoznati. Za letos je sicer narejena ena mala kljukica, ampak videti nekaj jezer od 67 je pravi ništrc; samo morda naslednjič bolj izven glavne sezone…

Pa kakšna pravičnost pri najljubših stvareh: 48 vzponov na Primoža in 48 nočitev v Budapestu letos. Upam, da bo šlo še tako lepo naprej…

  • Share/Bookmark

→ Brez komentarjevKategorije: The Grand Budapest Hotel · napoT · vrtiljak
Tagano: